Irskega režiserja Jima Sheridana ni potrebno posebej predstavljati. Človek je recimo posnel My Left Foot (1989) in In the Name of the Father (1993), dva naravnost sijajna evropska filma, kjer je pokazal izjemno obrtno znanje, poleg tega pa je prepričal z naravnost sijajnim dramaturškim lokom in zanimivo naracijo, ki pritegne malodane slehernega gledalca. Poleg teh dveh filmov, je Sheridan kasneje posnel še sila solidni In America (2002), potem pa ga je po mojem mnenju nekoliko preveč odneslo v samo osrčje Hollywooda, kjer je recimo v naslednjih letih posnel filme Get rich or die tryin` (2005), nekakšno biografijo nekega ameriškega kao pojočega gangsterja, ter sicer povsem solidno dramo Brothers (2009) z Jakom Gyllenhaalom in Tobeyem Maguireom v glavnih vlogah. Ok film, ampak nekako preveč znotraj okvirjev Hwoodskega mainstreama, če me ravno kdo vpraša. Nazadnje je prišel še podpovprečni Dream House (2011), kjer se mrači um Daniela Craiga. Kateri filmi Jima Sheridana so torej najboljši? Definitivno tisti zgodnejši z evropskim pridihom in definitivno tisti, kjer je Irec združil moči z enim izmed najboljših igralcev zdajšnje generacije. Sodelovanje med Sharidanom in Danielom Day-Lewisom je obrodilo sadove v vseh treh primerih. Za njuno prvo sodelovanje pri filmu My left foot (1989), je tedaj še neuveljavljeni Day-Lewis pobral prvega oskarja. Povsem zasluženo, naj dodam, to je po mojem mnenju kar ena izmed njegovih najboljših vlog. Tudi v In the Name of the father (1993) je bil Day-Lewis enostavno odličen, prav nič slabši pa ni niti v naslovnem filmu, kjer kompleksno vlogo zaljubljenega boksarja predstavi na zares izjemen in čuten način. The Boxer (1997) je v vsakem primeru več kot soliden film, zame je kar odličen in ga zato brez zadržkov postavljam celo ob bok že večkrat omenjenemu In the name of the father.
Sheridan je filmar, ki je svoje najboljše trenutke ujel tedaj, ko je snemal grenke zgodbe nižjega sloja britanske družbe. Umestitev protagonista v okolje, ki ga zatira ali v družbo, ki ga omejuje in mu postavlja ovire, protagonist pa nato z lastno močjo, samozavestjo in borbo za preživetje te ovire in to stigmatizacijo zatre in celo premaga, je tisto, kar zna Sheridan najbolje ufilmiti. S prvencem My left foot je prikazal zgodbo Christyja Browna, človeka s cerebralno paralizo. Browna omejuje lastno telo, a se mu ne ukloni in najde način kako izražati svoje občutke. In the Name of the father je Sharidanov spopad z družbeno-politično klimo, ki jo narekuje IRA, protagonisti pa so ujeti v ta kalup iz katerega ni lahkih izhodov. Tematsko mu je The Boxer precej blizu. Tudi tu tempo življenja zapoveduje IRA in njen boj proti združeni Vel.Britaniji. Zgodba naslovnega filma se prične razvijati, ko osrednji protagonist Danny Flynn ravno pride iz zapora, kjer je bil zaprt več kot deset let. Tam sovraštvo pusti za seboj in po prihodu na prostost ne želi več živeti tako nastrojenega življenja. Kmalu naleti na bivšega boksarskega trenerja in Flynn se spet odloči, da bo začel z boksanjem. Ampak staro življenje ga ne izpusti iz primeža. Še vedno je ujet v krog irske republikanske armade in še vedno je zaljubljen v isto dekle kot pred petnajstimi leti. Dogodki, ki sledijo so tragični in predstavljajo tisti najbolj grenki del življenja v Belfastu.
Kaj mi po ogledu najprej pade na pamet? Zagotovo ujetost posameznika znotraj neskončnega sovraštva. Danny Flynn po streznitvi v zaporu izbere mir, a okovi njegove lastne zgodovine so premočni. Čeprav je bil še otrok, ko je izrazito simpatiziral s širjenjem sovraštva, ga njegova tedanja umestitev spremlja tudi sedaj, ko pri zrelejših letih drugače gleda na vse skupaj. Scenarista Sharidan in Terry George sta uspela z boksom, kot simbolom, kjer se udarita dve nasprotujoči si sili, ustvariti kompleksno zgodbo, kjer ni lahkih iztočnic in prav gotovo ni prostora za moralne zadržke ali etnična obsojanja. Element ljubezni je še dodaten ščepec, ki zadevo še bolj začini in tozadevno možakarjema zares ne gre prav nič očitati. Prav vsi liki se mi zdijo dobro okarakterizirani, vsi motivi imajo težo in so plod neke logične interakcije posameznika v tem neskončnem kolutu brez sprave. Seveda pa je film več kot zadovoljil tudi na tehničnem delu. Režiser Sharidan je mojster in tudi tu niti slučajno ne razočara. Njegov vpogled v življenja nižjega sloja je vedno čuten in kompleksen, tu od svojega sloga ne odstopa, kvečjemu še bolj prime socialni položaj posameznika za goltanec. Fotografija poznanega Chrisa Mengesa se več kot sijajno zlije v kompleksnost zgodbe. Sivi, urbani odtenki dajo situaciji še dodatno prepričljivost. V uho gre tudi glasba (dvojec Gavin Friday, Maurice Seezer), posebno poglavje pa predstavlja igralski ansambel. Vsi po vrsti so izjemno prepričljivi, seveda je potrebno v prvo vrsto postaviti vedno fantastičnega Daniela Day-Lewisa. Kompleksnost njegovega lika mu daje veliko manevrskega prostora in mojster njegovega kova to zna izkoristiti. Zelo dobra je tudi Emily Watson, ki vsemu skupaj daje čustveni podton, potem pa pravo mero prezence kaže še Brian Cox, pa denimo Gerard McSorley, David Hayman in tako naprej.
Film je bil obče gledano zelo dobro sprejet, nominiran je bil za tri zlate globuse, osvojil pa je nekaj manjših nagrad. Imam pa občutek, da je film danes kar nekoliko pozabljen oz. pomaknjen na stranski tir. Vsaj zdi se mi, da ga ne spremlja tak sloves kot denimo V imenu očeta, ki mu je tematsko precej blizu. Škoda, saj gre prav gotovo za več kot soliden kos filmskega traku, ki nosi ogromno materiala za dolge debate.
Home 