That ’70s Show

Za december gospod0vega leta 2015 imam v načrtu velikopotezni zavesljaj v daljno povest ameriškega filma. V tisto obdobje ameriškega filma, ko so se snemali zares dobri, nepozabni, legendarni in mitski filmi. Obdobje, kjer so se veliki studii lomili pod težo in navdahnjenostjo malih divjih entuziastov, ki so tok sedme umetnosti redefinirali po svoje. Sedemdeseta so dala toliko odličnih filmov, da jih je nemogoče naštevati. Seveda sem že pogledal veliko večino. Ne le po enkrat, kakšne sladke kose sem videl tudi večkrat. Ampak oni dan, ko sem po grlu spet spustil grenko pilulo razočaranja dandanašnjice, sem sklenil, da potrebujem oddih. Oddih od slabih filmov. Zatorej bom decembra, zares upam, da mi uspe, gledal le filme posnete med 1968 in 1979. Ha!

Na polico sem si jih nastavil petnajst. Toliko ne verjamem, da jih ujamem v najbolj veselem mesecu v letu, ampak vsaj deset pa zaprmej.

Začel bom v letu 1968. S klasiko, ki še danes deluje tako brutalno in pomenljivo, da zapeče vest. Vedno aktualna, vedno preroška in vsakič znova alegorij polna sci-fi legenda, kjer Charlton Heston ob končnem preobratu nemočno zakriči na kolenih in s pestjo udari po razmočeni mivki. “You maniacs!” Planet of the Apes (1968). Film je bil posnet konec šestdesetih let in konotacija obdobja je še kako izrazita. Preteči komunizem izza železne zavese, strah pred nuklearno katastrofo, boj za pravice temnopoltih in zatiranih. Ko ameriški astronavt na koncu vidi podrt simbol svobode in demokracije, je jasno, da je vrag odnesel šalo. Ajde, gremo v Vietnam! Ampak še prej se bom ustavil v odročnih krajih ameriške ruralnosti. Tam, kjer retardirani možje otrdijo na prašičje kruljenje. “Squeal! Squeal like a pig!” Deliverance (1972). Odličen prikaz smrdljivih kotičkov ameriške družbe. Kar pa je po eni strani lahko le uvod v Carpenterjevo Noč čarovnic (1978). Prva inštalacija famoznega morilca je še vedno eden tistih filmov, ki je praktično iz nič postal večna uspešnica. Testament nekega obdobja. Neusahljivi vir. Rezultat sodobne in svobodne Amerike. Trg je prost. Vse se prodaja. Tudi trupla. Krik, ki prodre iz globočin ozkega grla Lee Curtisove, bo spet odmeval po dnevni sobi, nimamo kaj. In če se bom vračal k umetelni maski pod katero se skriva zlomljeni Mike Myers, potem je prav, da obiščem tudi srhljivo barako sredi prostranih polj, kjer v kleti svoje otroške travme zdravi Leatherface. Teksaški pokol z motorko (1972). Malo zaradi nostalgije in malo tudi zato, ker je dotični film dolgo veljal za nekaj najbolj nagnusnega in strašnega v mojem spominu. Brrrr. Grozo in strah sedemdesetih bo potrebno presekati s kakšno fino komedijo, ki jih ta čas ni manjkalo. V misli jih imam kar nekaj, ampak da občutka groze ne pozabim tako na hitro, je v ožjem naboru najdaljšo potegnil Mel Brooks z nepozabnim Mladim Frankensteinom (1974). Komedija, bolj rečeno črna parodija, ki jih danes ne delajo več. Odlični Gene Wilder, pokojni Peter Boyle v vlogi pošasti in lunatični Marty Feldman so garant za neskončno zabavo. Ampak dovolj zabave. Sedemdeseta so bila težka leta. Tu je bil Vietnam! Še en neusahljiv vir ameriškega filma. Bolj kot vojna akcija, me prepričajo tisti filmi, ki nosijo posledice vojne. Cel kup jih velja našteti. Tega decembra si bom ogledal tudi Ashbyjevo dramo Coming Home (1978), kjer paraliziran vojak odkriva, da vse vendarle ni izgubljeno. Težka in boleča drama, ki vojno vihro prikaže na drugačen način. Jon Voight + Jane Fonda! S postvietnamskim sindromom se je boril tudi Travis Bickle v Taksistu (1976). Neskončna klasika mojstra Martina Scorseseja, ki jo pogledam vsaj enkrat na leto. Nepozabne scene, ki se zasidrajo pod kožo. “Are you talkin` to me?” Da začetnega monologa o umazaniji na ulici in srhljive atmosfere ne omenjam. Zagotovo eden izmed bolj znanih filmov sedemdesetih let, ki deluje vsakič znova. Le vprašanje je kdo je danes Travis Bickle in kdo umazanija na ulici. Dolgometražna drama Michaela Cimina The Deer Hunter (1978) je logično nadaljevanje. Grozote vietnamske vojne, posledice spopadanja z njo, zlomljene duše in skrhana srca. Drama, ki pove bistvo vsega. Drama, ki sijajno ujame malega človeka, ki se zlomi pod težo vojskovanja. Neprecenljiv igralski ansambel, zadnja vloga neponovljivega Johna Cazala in ruska ruleta. Popoln paket vietnamske norije. Popoln paket religiozne norije pa je Carrie (1976), naslednja v vrsti mojega decemberksega razvajanja. Kaj storiti, če te nora mati terorizira z religijo in poduhovljenimi nauki? “We’ll pray. We’ll pray. We’ll pray for the last time. We’ll pray.” Kaj storiti, če te v šoli terorizirajo sovrstniki? Kaj storiti, da narediš vtis za nekaj let vnaprej? Telekineza! Zaključiti je vseeno treba v slogu. Če me vladajoči primati ne vržejo s tira, če me podivjana drhal ameriškega brezna človečnosti ne prestraši dovolj in me niti grozote vojne ne ganejo več do kosti, je prav, da odpotujem na drug planet. Nekam, kjer čaka parazit, ki se kasneje prelevi v super morilsko orožje. Alien (1979). Za moje pojme eden boljših žanrskih izdelkov in še danes, po toliko letih in tolikih ogledih neprekosljiva klasika, za katero v skromnem spominu ne najdem adekvatne zamenjave. Atmosfera, ki ježi kožo. Pošast, ki moči hlače. Alegorija česa bi bila lahko morilska pošast? Glede na to, da pride zelo nazorno iz človeškega telesa, je lahko tudi alegorija vseh nas. Vseh nas zagrenjenih, sovražno nastrojenih bitij, ki komaj čakamo, da pobijemo nekoga, ki nam ne ugaja. Tujca v našem okolju, nekoga, ki je drugačen od nas.

Popoln zaključek decemberske norije.

 

 

 

Mesečnik!

Po več kot enomesečni pavzi se vračam nazaj med filmsko blogosfero. Sedaj že lahko rečem, da sem z bloganjem na tem naslovu praktično prenehal, ampak svoje “nekdanje” sotrpine pa še vedno berem z največjim veseljem. Precej idej pade takole, pa tudi artikulirani zapisi se dobro berejo, zato keep on doing great jobs, boys.

Kaj pa je mene kratkočasilo v teh mrzlih jesenskih večerih? No, tokrat naj v prvi vrsti izpostavim nekaj serij, ki sem jih začel požirati hitreje kot debeli američan požira svoje hitro pridelane burgerje. Morda se tolažim, ampak, če imaš srečo pri izbiri, je kakovost lahko zares odlična.

Izmed najnovejših me je v zadnjem času najbolj za goltanec stisnila serija o slepem odvetniku Mattu Murdocku, ki si ponoči nadane bojno opremo in mesto čisti pred zlikovci vseh vrst in nacionalnosti. Daredevil. Netflixov proizvod. Mala mojstrovina, če smem dodati. Zares napeto vzdušje, dobra režija, fantastična fotografija in taki, hm, kako bi rekel, precej simpatični liki. Charlie Cox je zelo dober v naslovni vlogi, dočim zame osebno vse kadre ukrade Vincent D` Onofrio v vlogi prvega bad guya Wilsona Fiska. Super in prav res se že veselim druge sezone. Tu nekje je potem tudi notorični in sila popularni Mr. Robot. O tej seriji sem celo leto poslušal samo krike zadovoljstva in pred kratkim sem se je končno lotil. Priznam, da me začetek ni preveč pritegnil, prvi trije deli so se mi vlekli in malo je manjkalo pa bi na novo oživljenega Christiana Slaterja poslal v večna lovišča digitalnih zapisov. Ampak to je serija, ki ji moraš dati čas. Na koncu se izplača. Vseč mi je bila zaradi ideje. Ideje o hekerju, ki želi uničiti banke. Odpisati dolgove. Uničiti kapitalizem. Sodobni Robin Hood. Ajd, kanček pretenciozno, morda za ščepec preveč klišejsko, ampak vseeno dobro izvedeno. Plus Rami Malek v težki, a hkrati poistovetljivi vlogi. Plus pomežik Fihgt Clubu. Plus glasba. A če bi moral izbirati, potem bi najljubšo, ki sem jo pogledal v zadnjih tednih, našel pri starih dobrih znancih. Vince Gilligan in Peter Gould sta pred leti zablestela z več kot sijajno dramo Braking Bad. Tokrat sta zavrtela kolesje nazaj in v drugo smer ter širnemu občestvu, predvsem pa najbolj zagrizenim navijačem BB-ja, predstavila začetek uspešne “odvetniške” kariere Saula Goodmana, oz. za zdaj še Jimmyja MccGilla. Tistega Saula Goodmana, ki si brez pardona zasluži naziv najboljše stranske vloge na televiziji v zadnjih dvajsetih letih. Občutki so dobri. Prva sezona stvari postavlja na svoje mesto. Gradi like, gradi okolje. Podobno je bilo tudi v primeru BB-ja. Ostalo je zgodovina. Seveda ne verjamem, da bi bila serija Better Call Saul na približni ostrini, ampak, če bo šla vsaj približno v to smer, potem se nadaljevanj še kako veselim.  Bob Odenkirk je pak odličen, pa saj to vemo vsi, ki ga vsaj približno spremljamo. Končno sem začel spremljati depresivnega humorista Louija, trenutno pa mi adrenalin po žilah preganja še en Netflixov izdelek, Sense8. O tem morda drugič.

Seveda v tem času na filme nisem pozabil. Le, hm, kako bi dejal, … zares dobrih nisem veliko videl. Aha, videl sem novega, že petega Terminatorja. Jezus in Zevs, kakšno scenaristično skropucalo je to. Ne da bi imel visoka pričakovanja (hint), ampak take scenaristične patetike pa res nisem pričakoval. Vse je narobe, film v ničemer ne prepriča. Sarah Connor popotovalka v času? Tri verzije jeklenega Švarcija? John Connor kot nekakšen hibrid? Mah, dajte no. Zmagovalni scenaristični flop filmske bere z letnico 015 pa je po mojem tam, ko Sarah Connor svojega jeklenega sopotnika kliče “Pops!” Smeha polna skleda, prav gotovo. Tako surrealistično se zdi.

Ampak pustimo iztrebke za druge čase in se veselimo dobrih del. Tozadevno lahko omenim precej solidno glasbeno dramo Rudderles (2014). Malo presenečenje, ki zadovolji še tako ravnodušne filmoljubce. The Riot Club (2014) tudi ni kar tako. Dobro odigrano in dovolj slikovito prikazano. Angleška elita v najhujši obliki. Človek se malo zamisli. Španski La Isla Minima (2014) prav gotovo ni švoh, nekaj žanrskega priokusa iz Evrope, zakaj pa ne. Sem pa oni dan zataval tudi v temo kranjskega kinopleksa, kjer sem se pod taktirko legendarnega Ridleya Scotta vnovič odpravil v vesolje reševat izgubljenega in zapuščenega Matta Damona. Hja. Visoka pričakovanja, ki pa se niso ravno izpolnila. Tehnično filmu seveda ne gre oporekati. 3D učinek je bil zelo dober in neskončne peščene planote Rdečega planeta še kako pridejo do izraza. Tudi tistih prvih 45 minut je dobrih. Problem nastane pri samem razpletu. Mislim … ok … bebci ravno nismo, ne, Hollywood, ej, občutka nejevere vendarle ne smemo pustiti na parkirišču. Ridley Scott je le Ridley Scott in če smo sprejeli Prometeja, zakaj ne bi Marsovca. Ni pa to film, ki ga bom pomnil naslednjih 20 let in ni to film, ki bi ga želel videti še enkrat. V isti sapi raje omenim Tomorrowland (2015).  Nič kaj ekstra, ampak šestletnik ob meni je precej užival. In posledično sem užival tudi jaz.

Sicer se pa zgoraj omenjeni šestletnik počasi že uvaja v Lucasovo galaksijo daleč, daleč stran. V teh dneh smo počitnice izkoristili za Star Wars, epizodi I in II. Otrok navdušen, hvala Zevsu, ha, mene pa je kar v želodcu zapeklo, ko sem po parih letih še enkrat pogledal ta dva natega. The Phantom Menace je res piškav izdelek, nevreden franšize. Attack of the Clones se mi zdi boljši, čeprav še vedno daleč, daleč stran od mistike in legendarnosti prvih (časovno, kajpak) treh filmov. Ali pa otrok v meni še vedno precenjuje SW filme, tudi možno. Kakorkoli, v EpII vidimo vsaj Yodino poplesavanje, Christopherja Leeja in seksi Natalie Portman. Saj veste, leta 99 je bila še nekoliko premlada za te ocene. Ampak ja, vidimo tudi lesenost Christensena in dolgočasno popotovanje Obi-Wana. Otrok me že cuka za III del, ampak ne vem, če bo njegovo srce preneslo, da njegov najljubši lik prestopi na temno stran. Jejhata!

Saj vem, Star Wars se moral natlačiti zraven. Pred dnevi je prišel nov trailerček. Pričakovanja so visoka. Najvišja. Napetost narašča. Sila se počasi prebuja tudi v meni. Le upam, da ne bomo še enkrat več na suho nategnjeni. Po trailerju sodeč, iskreno menim, da ne bomo. A nikoli ne veš.

 

 

Copenhagen (2014)

Zadnje tedne samovoljnega bičanja z ameriškimi blockbusterji sem zaključil nekoliko drugače. Na tej strani Atlantika, nekoliko severneje. Tam, kjer snemajo zares dobre, kaj dobre, odlične filme. Tiste filme z dušo, kot se reče. Filme, katerim se po dnk-ju ne pretaka zgolj oportunistično ovohavanje nagrabljenih zelencev, pač pa tudi nekakšna cineastična romantika, ki filmu daje tisto žlahtnost, dodano vrednost, če želite. Potem, ko se v enem tednu zastrupiš s pofli tipa San Andreas, Avengers 2, ali pa recimo bedarijo v stilu Teenage mutant Ninja Turtles (2014), prav paše nekaj neodvisnega in majhnega. Za dušo privezat. Nekaj podobnega me je doletelo oni dan, ko sem končno pod zobe dobil ameriško-kanadsko-dansko produkcijo Copenhagen (2014).

Po tednih brezciljnega tavanja po evropskih velemestih, William pride do končnega cilja. Vendar Dansko mesto ni kar tako izbrano za zaključek potovanja; William želi poiskati očetove družinske korenine in tako zakopati tisto, kar ga vsa ta leta muči in preganja. Da William ni prijeten fant za okolico, spoznamo dovolj hitro. A njegovo srdito nrav kmalu zrahlja mlado dekle, ki ga preseneti ob strežbi kave. Od tu naprej se med njima hitro stke posebno prijateljstvo, skorajšnja ljubezen, a dekletina skrivnost naredi svoje. Vseeno bo  William Dansko glavno mesto zapustil drugačen in spremenjen, z grenko-kislim nasmehom na obrazu.

Sama vsebina kakšne posebne razsvetljenosti sicer ne prinaša. Vse to smo videli že neštetokrat. Tudi simpatična vez med glavnima protagonistoma ni nič novega. Vse skupaj zelo spominja na nedavni ameriški hit Silver linings playbook (2012), kjer sta po svoje blestela Bradley Cooper in Jennifer Lawrence. Kaj pa potem? Ha, ravno to! Ravno ta grenko-sladka vsebina, ki lepo vijuga med čermi stereotipov in klišejev in gledalca hitro očara s preprosto, a dovolj koherentno prigodo. Scenarij pije vodo in prinaša neko svežino. Na nek način zleze pod kožo, kaj vem, morda smo vsi mi malo Williama globoko v sebi. Še večji pomen pa pripisujem zares izjemni vzajemni zvezi, ki jo ustvarita manj poznana igralca. Gethina Anthonyja smo sicer že spoznali kot Renlyja Baratheona v priljubljeni seriji Game of Thrones, a tam prav veliko manevrskega prostora zaradi zgodnjega slovesa iz Zahodnjega ni dobil. Tu je v vsakem kadru in to dobro izkoristi. Ima tisto pravo prezenco, dobro nosi lik tečnega Williama. Prikupna Frederikke Dahl Hansen pusti še boljši vtis. Toplina, urbani duh in samosvoja prikupnost se lepo priklada zakompleksanemu Williamu in prav zares ju je lepo gledati pred kamero. Seveda velja pohvaliti režijo; Mark Raso za svoj prvenec režijsko palico vihti dovolj pogumno in zagreto, to se malodane čuti v vsaki sekvenci. Zelo vzdušna je kajpak atmosfera, ki ulice Kopenhagna ujame v vsej barvitosti in odprtosti. Tozadevno ni zanemarljiva niti fotografija.

Kar še najbolj pade v oči, je dejstvo, da mladi Kanadčan Raso poleg režije podpiše tudi scenarij in montažo. Torej gre za zanimiv talent, ki ima v sebi definitivno velik potencial za kaj večjega. Prav gotovo se veselim njegovih novih projektov. Upam le, da ga kolesje Hwoodske mašinerije ne posrka prehitro.

Koliko je film prinesel v blagajne ne vem in me niti ne zanima. Dejstvo je, da je hitro postal ljubljenec občinstva na različnih festivalih, kjer je med drugim pobral tudi cel kup nagrad. Bravo!

 

Blockbuster attack!

Slab občutek v želodcu že pred ogledom. Cenjeni kolega brez zadržkov podeli slabe vtise. Pa vseeno si rečeš, kurc, zakaj pa ne, poglejmo, da vidimo čudo. Naštimaš film, ki bi ga moral po vseh pravilih videti v kinu, kajti le tam te lahko toliko prepriča, da čas ni povsem zapravljen. Le kino ti s širino, zvokom in polno košaro kokic vrine tisti občutek, da je vse ok. Če gledaš v 3D in imaš srečo, da so naočniki spucani, še toliko bolje. Ampak doma, v dnevni sobi tak kino film pade na realna tla. Čeprav je oprema vrhunska, vseeno občutek ni pravi. Doma te poletni Hollywoodski blockbuster pusti žejnega na obrežju globoke reke. To sicer veš že prej, ampak vseeno poskusiš, vseeno te nekaj prepriča. Ta teden sem šel trikrat na te limanice.

Prvič z nedavnim Marvelovim mega hitom, Avengers: Age of Ultron (2015). Saj je kajpak jasno, da razsvetljenstva ne more pričakovati, ampak glede na to, da je prvi del prinesel neko infatilno kvazi-cineastično zadoščenje, vseeno pričakuješ, da bo tudi nadaljevanje tu nekje. Žal ni. Prazen in puhel film je to. Veliko se dogaja, a zgodi se nič. Cel kup likov, a nobeden tak, ki bi šel v spomin vsaj za deset minut po ogledu filma. Tony Stark, plejboj, filantrop, karizmatik, ki navduši v svoji trilogiji, tu ni vreden počenega groša. In če ne prepriča Tony Stark, kako naj potem prepriča medel Captain America, kako naj prepriča bebavi Thor, kako naj prepriča neizraziti Hulk in, pri moji veri, kako naj prepriča Hawkeye, ki je tako impotenten, da se ti kar zasmili. Glavni hudobec? Ga ni. Mislim, saj je, ampak je tako marginalen, da ga ne vidiš. Kaj preostane? O da, pokanje, streljanje in ostale koreografske izmišljotinice pred zelenim platnom. Ali kot je ravnokar zapisal kolega Filmoljub: “Se bomo po tistem, ko so posebni učinki in digitalna obdelava že zdavnaj dosegli zavidljivo raven, ki jo vsak naslednji film težko presega, še vedno infant vztrajno navduševali nad zunanjo podobo? Kdor hoče, se lahko; mene se očesni bombončki sami po sebi pač ne dotaknejo več, sorči.”

Naslednji dan si rečeš, ok, včeraj sem zgrešil, ampak ti hudič, da bo tokrat bolje. Odpreš steklenico piva, za bolj domač občutek še vrečko cenenega čipsa in se s kančkom optimizma zazreš v Jurassic World (2015). Ha! Tečen nostalgičen občutek te kaj hitro popelje v začetek devetdesetih, v čas, ko smo z odprtimi usti občudovali Spielbergov Jurassic Park (1993). Tokrat mora biti celo bolje, si še misliš, medtem, ko prva steklenica piva dokaj hitro izpuhti. V filmu pa še nič konkretnega. Aha, no, razen prikupne glavne igralke, ki bolj kot za dinozavre skrbi za svoj imidž. Tudi prav. Saj gledamo poletni blockbuster. Blockbuster z dinozavri. Po tretji steklenici ti je jasno kam pes taco moli. Jasno ti je, da gre za vrhunsko narejen pofl, ki je bolj prazen kot tiste steklenice in vrečka čipsa skupaj. Ampak zdržiš. Gledaš. Verjetno tudi zato, ker upaš, da bo Bryce Dallas Howard slekla majčko. Petke v džungli te ne motijo, pa saj se celo oni samoreferenčno šalijo o tem. Ampak potem nastopi zaključek. Ne bom razkrival spoilerjev, ampak tam, tistih zadnjih 15, 20 minut me je pa res pošteno zvilo. Mislim … kaj si je mislil tisti, ki je potrdil scenarij? Je res verjel, da bo to dobro izpadlo? Yeah, right.

Saj ne more biti slabše. Ne more. Zato tretji dan sledi še en blockbuster, ki je vzbujal pozornost čez lužo. San Andreas (2015), film katastrofe, končno spet en film katastrofe, si misliš, seveda pa veš, da boš dobil ušivi iztrebek. Tu pa vrag nato zares dokončno vzame šalo. Kaj tako prozornega, bebavega in idiotskega pa že dolgo ne. Filmoljub: Skupaj s popolnim mankom zgodbe in kakršnegakoli družbeno-političnega konteksta (ameriškega prezidenta recimo tokrat sploh ne vidimo, zato pa proti koncu zaplapola zastava čezlužnikov) je vse skupaj podobno enostavni in večidel premočrtni računalniški igri za manj brihtne devetletnike, kjer mora iznajdljiva akcijska figurica z različnimi prevoznimi sredstvi priti od točke A do točke B in tam nekoga povleči izpod ruševin. To je vse.” To je res vse, prepričan pa sem celo o tem, da bi bilo bolje gledati kako manj brihten devetletnik pred teboj igra tovrstno računalniško igrico, kot pa zijati film. Tako vsaj ne bi bilo potrebno trpeti trpkih obrazov Dwayna Johnsona in Carle Gugino. Hvala Zevsu vsaj za Alexandro Daddario.

Koliko je v kinih prislužil San Andreas ne vem, vem pa, da sta ostala tu priobčena izdelka polnila vreče do skrajnega robu in podirala številne rekorde. Če imam prav, potem tako Avengers 2 kot Jurassic World spadata kar med najbolj donosne filme vseh časov. To me bolj zabava kot ne, čeprav vem, da bi me morali zagrabiti drugačni občutki.

Kaj sedaj? Najbolje bi bilo, da bi zadrego spral s Sandlerjevimi Pixelsi! Aja, saj res, počasi bo čas za Terminator Genysis.

“Come to Freddy!”

Pred dnevi je tuzemsko življenje zapustil Wes Craven, možak srhljivih prizorov, lucidnih podob in mojster žanrskih izdelkov, ki še dobrih štirideset let kasneje ježijo kožo in pospešujejo srčni utrip. Wes Craven je prav gotovo filmar, čigar ime velja izgovarjati s spoštovanjem in globokim priklonom. Filmar, čigar zapuščina je neizmerljiva. Filmar, ki se bo v žanrskih izdelkih vedno prikazoval, pa čeprav bodo njegovi nasledniki še tako vneto iskali nekaj novega, še ne videnega. Wes Craven je bil pač eden tistih ljudi, ki je pustil neizbrisljiv pečat. Po svoje je kar škoda, da se ga večina ljudi spomni po sagi Krik. Drži, da je Ghostface, morilec z markantno podobo, postal simbol devetdesetih, ampak prava vrednost Cravenovih filmov je drugje. Nekaj let nazaj. V sedemdesetih. V času, ko so se rojevali sami odlični, pomenljivi, antologijski filmi.

Eden takih je definitivno The Last House on the Left (1972), žanrska klasika, kjer se ostudnost, grozljivost in sprevrženost cedijo iz ekrana. Cravenov prvenec. Poleg režije se je podpisal tudi pod scenarij. Brutalen štart v kariero, kjer se je zdelo, da je omejitev lahko le žanrsko nebo. The Last House on the Left je prinesel nekaj novega. Nov val. Eksplicitnost, nasilje, brutalnost, zapakirano v strašljivo realen celofan. Craven je seciral družbo. Seciral je naravo ljudi. Pokazal je, da se zlo skriva v vsakem izmed nas. In to pred Carpenterjem in njegovo Noč Čarovnic (1978). Craven je bil prej tu. Craven je v živo žagal že prej. Morda je vse to pobral na študiju psihologije in filozofije, skoraj verjetno pa gre velika zasluga tudi pornografskim filmom, kjer je Craven pod psevdonimom pisal in režiral ter tako začel služiti prvi denar in brusiti potencial. Pet let za prvencem je prišel The Hills Have Eyes (1977), meni osebno njegov najljubši film. Premisa je znana. Tipična ameriška družina se z avtodomom odpelje na družinsko potovanje. Nekoliko skrenejo s poti, a to jih na začetku ne moti. Jasno, sredi ničesar se jim pokvari avto. Bum. Izza hribov se priplazijo slikoviti domačini. Boj za preživetje se prične. Ameriške sanje postanejo resničnost. Družinsko popotovanje se sprevrže v najokrutnejšo avanturo. Podobe ne gredo zlahka iz glave. A bolj kot srhljive podobe, v spominu ostane Cravenov alegorijski prerez družbe.

Seveda pa vsak njegov film ni požel takega uspeha. Večkrat se je ujel v lastno zanko in nekaj izdelkov izpod njegovih rok je totalni pofl. Recimo Swamp Thing (1982), Invitation to hell (1984), sploh pa se je opekel z nadaljevanjem The Hills Have Eyes (1984). Tipičen dokaz kako tanka je meja med mojstrovino in bedarijo. Še dobro, da je istega leta nato udaril z verjetno svojim najbolj kultnim delom in filmom, ki je za vedno spremenil mirne sanje ameriške mladine. A Nightmare on Elm Street. Slasher v tistem najbolj ostudnem pomenu. Srhljiv in brutalen tudi zato, ker se v prvi vrsti opira na mladino, ki je na vrhuncu spolnega prebujenja. Freddy Kruger, pošast v človeški podobi z opečenim obrazom in rezili, ki le čaka, da svojo žrtev ujame in brutalno umori, je postal večji od filma. Postal je simbol, strah in trepet najstništva, groza, ki čaka, da se uresniči. Njegova metaforična vrednost je znana. V čisti, spolno vzdržni ameriški družbi ni prostora za podivjane najstnike, ni prostora za spolne igrice, spolna prebujenja in nagnjenja; v ameriški družbi je le prostor za vojaške intervencije (post Vietnam), oboroževanje in strelske pohode. Freddy Kruger je rezultat indoktrinacije – je vse tisto, kar ameriška družba želi in hoče. Nasilje. Nasilje in potlačitev spolnih prebujenj. Uspeh ni presenetljiv. Rezultat pričakovan. Wes Craven je še enkrat več dokazal, da mu je marsikaj jasno. Vse nadaljne reciklaže niso bile tako uspešne, ampak Freddy se je za vedno zapisal v DNK ameriške družbe, v genom ameriškega horror filma.

Wes Craven se je nato rahlo izpel. Blagajniški uspeh je zabeležil le še z že omenjeno serijo Scream, ampak kaj več ta saga ni prinesla. Ghostface se je prijel in je markanten morilec, a vse ostalo pak ne. Ampak Craven ni počival do zadnjega. Kot pisec in svetovalec je sodeloval pri številnih projektih in tako praktično do zadnjega izdiha širil svoj prispevek k sodobni ameriški filmografiji.

Nam nostalgikom ostane še John Carpenter. Ko pobere še njega, bo ameriški horror film na težki preizkušnji.

Kam so šli animirani filmi?

V zadnjih, kaj, 15, 20 letih so animirani filmi ali celovečerne risanke za studie in splošno občestvo postale enako pomembne kot filmi. Z razbohotenjem studia Pixar, vedno prisotne tvrdke Disney, studia Dreamworks Animation in še bi lahko našteval, je močno narasla tako količina animirank kot tudi sama kvaliteta. Včasih sem se pogosto čudil kako lahko ustvarjalci tako smelo v otroško zgodbo vnesejo elemente, ki praktično z enako mero navdušenja začarajo tudi odraslo občestvo. Verjetno ni le pri nas taka praksa, da določene risanke starša celo raje večkrat pogledata kot mladež, pa čeprav je izdelek v prvi vrsti namenjen njim. Ampak hecni dovtipi, prikrite reference, zabaven vpogled v moralno zagonetko, simpatičnost na vsakem koraku in vsakič znova briljantna animacija seveda prepričajo še tako zategnjeno dušo.

Se mi pa zdi, da je tudi na tem področju v zadnjem času moč opaziti rahel padec forme.

Upam si trditi, da Pixarju forma pada vse od tedaj, ko ga je za megalomanski kupček bankovcev kupil Disney. Zgodbe so se začele ponavljati, kar boli še bolj, Pixar je padel v kolesje nadaljevanj, predelav, rimejkov, preddelov itd… Za pokušino: Cars 1, 2, Toy story (1,2,3), Pošasti iz Univerze (preddel Pošasti iz omare), prihaja nadaljevanje Nema, celo Cars 3 bomo videli, pa tudi Toy story 4, Neverjetne 2… Dreamworks je sploh tečen z nadaljevanji, predelavami, rimejki, preddeli itd. Shrek je bil prav gotovo osvežujoč in zabaven kot sto hudičev, ampak že pri tretjem delu smo nerodno zehali, medtem ko je bil četrti naravnost ostuden. Je bilo tega treba? Upam, da je zgodb o zelenem ogru dovolj, pred časom so strašili s kao logično pravljično sedmico. Svojo zgodbo je nato dobil tudi njegov pajdaš Obuti maček, ki seveda ne bo muha enega dela, 2017 prihaja nadaljevanje mačjih pustolovščin. Kung Fu Panda 1, 2, naslednje leto pride 3. Madagascar 1,2,3 kmalu tudi 4. Izvrstni Kako izuriti svojega zmaja prav tako kmalu v tretji izdaji. Nadaljevanje dobijo celo Krudovi. Da Pingvinov iz Madagascarja niti ne omenjam. Seveda se v krogu nadaljevanj vrtijo tudi ostali. Blue Sky nam na vsaki dve leti zavrti novo Ledeno dobo. Kmalu 5. del. V tretje bojda prihaja tudi modri papagaj Blue. Dodajmo še Jaz, baraba 1 in 2, kmalu tudi 3 in nedavne Minione, pa smo tu nekje. Saj ne rečem, kuj železo dokler je vroče, ampak kje so nove, sveže zgodbe? Kje so novi liki? Blagajniški oportunizem je prav gotovo tudi tu povozil ustvarjalnost. Hvala Zevsu za Škatlarje!

Oni dan smo se odpravili na ogled nedavnega hita o rumenih in nerazločno govorečih človečkih, ki so vse skupaj tako lepo zabavali v spremstvu Gruja v simpatični dvojni dozi Jaz, baraba. Tam so svojih pet minut za mašilo zelo lepo izkoristili. Njihov celovečerec pa je ostudni poizkus, ki bi si ga najraje izpraskal iz spomina. Kaj tako bebavega že dolgo ne. Enaka reakcija tudi pri mladežu. Po navadi o risankah še kakšno rečemo, jih zanima ta ali ona stvar, tokrat le nem sprehod do avta. Na Minione nas spomni le še vsiljiva reklama za vsakim vogalom.

Ampak slab okus in kiselkasti zadah je hitro rešila nora zadeva, s katero sem prav gotovo predolgo odlašal. The Lego Movie. Ok, morda otroka take navdušenosti (za zdaj) še ne delita, ampak jaz sem zares presenečen. Da ne rečem kar otroško navdušen. Kaj tako zabavnega, hecnega, odbitega in kratkočasnega pa že dolgo ne. Animirani svet lego kock je že dolgo tam zunaj in posnetih je bilo že kar nekaj filmov, serij in podobno. Lanskoletni izdelek pa je na plano udaril v zares velikem slogu in takoj osvojil širno občestvo. Dvojec Phil Lord in Christopher Miller sta z režijo navdušila, še bolj pa z lucidnim scenarijem in smislom za humor. Film je v blagajne prinesel slabe pol milijarde dolarjev, o uspešnosti pa pričajo številne nagrade in topel sprejem tako pri kritikih kot med občinstvom.

Celo glasba je simpatična, čeprav mi po navadi taki štiklci na daleč zaudarjajo.

The Lego Movie nam predstavi Emmeta, pridnega gradbinca v svetu lego kock. Vsak korak ima skrbno organiziran. Sledi navodilom in živi ustaljeno življenje. Na ta povsem navaden dan pa se mu zgodi povsem nenavadna zadeva. Najde skrivnostni košček, zaradi katerega postane izbran. Postane Master Builder, edini, ki se lahko zoperstavi zlobnemu Lordu Bussinesu. Recimo. Ampak Emmet, navadni gradbinec iz prijazne soseske, nekako ne deluje kot nekdo, ki ga prerokba omenja za poslednjega rešitelja kockastega sveta. Na pomoč mu prihitijo prijatelji in različni super junaki in pustolovščina se prične.

Simpatično, zabavno, hecno. Definitivno korak v drugo smer. Toplo priporočam!

Pravi detektivi niso vedno pravi

O lanskoletni TV bravuri True Detective je bilo napisano malodane vse. Večinoma je šlo za visokoleteče hvalospeve, avtorji so kar tekmovali v tem kdo bo to misteriozno serijo bolj pohvalil. Slabih vtisov ni bilo. Kako le, ko pa smo dejansko bili priča izvrstno spisanem scenariju (avtor Nic Pizzolatto), ki je pod težo odlične fotografije in atmosfere kar molzel iz ekrana in privabljal gledalce v svoj primež. Gotovo je bilo eno: kdor je videl prvi del, je bil zaklet za celo sezono. Takoj. S prvim monologom, ki ga je s shujšano postavo in hecnimi brki lansiral Matthew McConaughey. Igralska prezenca dveh junakov je bila otipljiva. Woody Harrelson in že omenjeni Matthew McConaughey sta serijo dobesedno nosila na svojih plečih. Vse te besede, razvlečeni monologi, igre usode, vsa ujetost in kot britev oster tempo, tvisti in obrati, periferija ameriškega juga, vse to bi bilo brez njiju manj genialno. Z njima v taki formi bi celo deseta sezona Prison Breaka izpadla odlično. Iz epizode v epizodo se je veličina le še povečevala. Kult. Mit. Tv legenda. Nekateri so kakšen nosek zavihali zaradi konca, ki po njihovo klimaksa in teže vseh prejšnjih epizod ni najbolj uspešno prenesel v iztek. Ampak nimajo prav, finale je bil pač idealen zaključek. Pogled v zvezde, prijateljski objem in primer rešen. Adijo filozofija, adijo degredirana ameriška družba, adijo kri. Seriji so se poleg raje priklonili tudi kritiki. Padale so nagrade, padale so teorije in analize. V medijih se je fama okoli seriji le stopnjevala in stopnjevala. Do mere, da je mimoidoči in bežni opazovalec pomislil, da je HBO kaj na novo izumil.

Temeljno vprašanje se tako poraja samo od sebe. Je bila serija res tako dobra ali gre dobršen del zaslug pripisati medijem, ki so jo vztrajno izpostavljali in svetovnemu občestvu podzavestno prali glavo? Je bila prva sezona le lažen napihljiv balon, skrbno načrtovan in napihnjen s strani kravatarjev v marketinškem oddelku velike produkcijske tvrdke HBO? Morda. A drži kot pribito: True detective je nekaj najboljšega, kar je v zadnjih 20ih letih prišlo na TV.

Pizzolatto in producenti so s širokim nasmeškom na obrazu in vlažnimi prsti beležili uspeh serije. Oči so se jim svetile, apetiti so se povečevali. Čeprav je bil krog sklenjen in zadeva uspešno pod mizo, je bila želja po nadaljevanju premočna. Čeprav bi kult lahko odšel na zlato polico TV produkcije, so se ustvarjalci vseeno odločili, da zadevo odpeljejo naprej. Čeprav je bilo načrtnovano drugače, je kaj kmalu po zaključku prve sezone padla ideja, da se serija True Detective nadaljuje. S podobnim slogom, a drugačnim stasom. Woody Harrelson in Matthew McConaughey sta se poslovila, v njune čevlje sta stopila Collin Farrell in Rachel McAdams. Priznam, da se mi je ideja o nadaljevanju na drugem kraju in ob drugačni zgodbi, sprva zdela zanimiva in glede na odličnost prve sezone tudi nujna. Dvomi so potrkali na vest kmalu potem, ko so obelodanili igralski kader. Poleg Farrella in McAdamsove je v prvi vrsti zraven še nikoli prepričljivi Vince Vaughn. Ko daš v enačbo Harrelsona, McConaugheya, Farrella, McAdamsovo in Vaughna, potem je rezultat lahko skrajno predvidljiv.

Dvomi so se kaj kmalu izkazali za pravilne. Igralska prezenca v drugi sezoni močno zaostaja. A to ni največji problem. Problem nastane ob neprepričljivem scenariju in manj zanimivem zapletu, ki tokrat niti približno ne zagrabi gledalca. Bodimo pošteni: nepremičninski posli, podjetniško ustrahovanje in trupla ob poti pač niso tako zanimivi kot serijski morilci vpeti v kremplje korporativne religiozne buržuazije. Briga me na kakšen način želi Frank Seymon zgraditi svoj imperij. Briga me družinsko ozadje skrhane detektivke in briga me, da je detektiv Velcoro umazan policaj, ki bolj kot za skupno dobro skrbi za svojo pijano rit. Kje je misterij? Kje so alegorije in kje razčlenjevanje trpke ameriške družbe? Kje je atmosfera, ki ježi kožo? Nekajkratni preleti prometnih zagonetk me baš ne ganejo.

Druga sezona ni tako zelo slaba, sploh ne. Ampak odlična pa prav zares ni. Letvica je bila pač postavljena previsoko. Od kulta in TV legende je zadeva kaj hitro padla na solidno TV kratkočasje. Tudi prav. Zagovoniki se bodo sicer drli, da sezon med seboj ne gre primerjati, da gre za dve ločeni zadevi. Drži, ampak vsi vemo, da temu ni tako. Pizzolatto in druščina so se to pot pač opekli.