Somos lo que hay (2010)

Pred približno pol leta sem že pisal o lanskoletni ameriški horrorščini We are what we are (2013), ki jo je režiral (potencialno) zanimivi Jim Mickle. Solidna zadeva, ampak nič več od tega. Kot vemo je dotični film rimejk mehiškega Somos lo que hay (2010) in zadnjič je padla ena zanimiva debata o obeh filmih, ki pa se je jaz nisem mogel tako vneto udeležiti, saj mehiškega izvirnika tedaj še nisem videl. Glede na ne preveč navdušujoče vtise in ocene, ki jih je moč najti na medmrežju, pa tudi ameriški rimejk originalu ne naredi pretirane usluge, do naslovnega izdelka nikoli nisem gojil pretiranih simpatij, da bi si ga ogledal. Ampak ok, kamor gre bik naj gre še štrik in tako sem bolj pod prisilo kot ne, naslovni izdelek vendarle predložil za ogled. Nenazadnje, o mehiški filmografiji ne vem prav veliko in kakšna taka novost na filmskem jedilniku se mi zdi povsem  dostojna. Kaj porečem po ogledu? Hmja, no. Recimo, da si od žalosti nisem odgriznil lastne roke, ampak vseeno bi bilo nemara bolje, ako bi si ta večer prosti čas krajšal s kakšnim drugim filmom, še bolje pa bi bilo, če bi se zaposlil s kakšno drugo dejavnostjo.

Seveda nisem bil tako naiven, da bi od filma pričakoval preveč. Prav tako nisem bil tako naiven, da bi pričakoval produkcijsko popolnost, perfektne performanse, zanimivo režijo in/ali sočen, alegorij poln scenarij. Dočim je potrebno reči, da si kanibalsko družino lahko interpretiramo po svoje in če damo domišljiji prosto pot, potem lahko iz vsega skupaj speljemo en cel kup zanimivih referenc, predvsem pa bi lahko kakšno smelo rekli o družbenem vozlu mehiškega nižjega sloja, vplivu in bližini ameriške turbo-kapitalistične paradigme in šibki gospodarsko-finančni moči te dežele, ki svoje prebivalce izčrpava tako močno, da so “primorani jesti sami sebe”. Film nam predstavi kanibalsko družino, ki se po smrti neizpodbitnega patriarha sooči z veliko izgubo in težkimi izzivi, kjer bo nekako potrebno nadaljevati poslanstvo. Ampak otroci “družinske tradicije” niso najbolj vajeni, mati pa se zdi vsak dan bolj nora, zato je vse skupaj še toliko težje. Kako najti žrtve? Sinovoma poizkus nekajkrat spodleti, nad družino pa po očetovi obdukciji, kateremu v želodcu najdejo človeški prst, začne bdeti tudi policija in zdi se, da se obroč okoli njih vedno bolj manjša. Saj ne rečem, nastavek fabule je gotovo zanimiv in bi se lahko razvila ena sila zanimiva zadeva iz vsega skupaj, ampak filmu vseeno nekaj zmanjka. Ali je narativno prešibak? Morda dramaturški lok ni dovolj napet? Ali pa se vse skupaj podere zaradi lesenih oz. okornih performansov, ki so me pustili povsem ravnodušnega? Nekaj enostavno ni dovolj dobro in film tozadevno ne pogleda izven sivega povprečja. Je film preveč drama in premalo grozljivka? Vsaj po mojem skromnem mnenju, je nekaj tudi na tem. Oprostite, ampak od mehiškega nizkoproračunskega horrorja bi vsemu navkljub lahko dobil nekaj več. Vsekakor se v isti sapi priporočam za kakšne sočne grozljivke iz tega konca filmskega sveta.

Režijo dotičnega filma je podpisal nepoznani Jorge Michel Grau. Saj mu konec koncev nimam kaj očitati; kot berem je bil Jorge priden študent na filmski univerzi, kjer je diplomiral z zelo dobrimi uspehi oz. rezultati in glede na to, da je to njegov celovečerni prvenec, vseeno ne smem biti preveč kritičen. Ali mu bo uspel preboj v prvo režisersko ligo, pa je seveda vprašanje. Nenazadnje poznamo cel kup režiserjev, ki so v domačih deželah štartali veliko bolje, pa so imeli potem še vedno velike oz. tudi nepremostljive težave, če/ko so želeli prestopiti med najbolj čislane režiserje zahodnih filmskih produkcij. Če si kje nadebudni mehiški filmar lahko pihne na dušo, je to verjetno prav v dejstvu, da je Hwood kaj hitro poprijel za rimejk njegove originalne zgodbe. To pa vendarle ni mačji kašelj.

Skratka, če se navežem nazaj na debato, ki sem jo omenjal na začetku. Drži, da je lepo in prav, da širimo obzorja, ampak to pot bi lahko celo rekel, da je ameriška adaptacija boljša. Upam, da se mi ne posušijo prsti ali pa odpove tipkovnica. Ponavadi namreč ameriške rimejke že a priori zavračam.

 

Advertisements

3 responses to “Somos lo que hay (2010)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s