Maelström (2000)

Kdo ne pozna lucidnega Kanadčana Denisa Villeneuvea, sedeminštiridesetletnega filmarja, ki si je večno slavo prislužil s šokantno in kruto mojstrovino Incendies (2010)? Režiserja, ki je nedavno navdušil s srh vzbujajočim Prisoners (2013)? Človeka, ki je vrtal v našo zavest in preizkušal našo filmsko dojemljivost z nevsakdanjim Enemy (2013)? Čeprav so to daleč najbolj izpostavljeni izdelki omenjenega režiserja, pa je seveda vsakomur nemara jasno, da je človek kakšno leto poprej posnel še kaj (bolj?) gledljivega. Moram reči, da mene njegova zgodnejša filmografija mika od dne, ko sem prvič videl Incendies in v tem tednu sem končno uspel pogledati dva njegova najzgodnejša izdelka. Takole na hitro lahko rečem, da sta me oba nadvse potešila in me še enkrat več prepričala, da je človek res mojster svojega posla. Le upam, da nadaljuje v tej smeri in znotraj svojih lastnih ustvarjalnih želja ter, da ga vabljiv Hwoodski kruh ne pritegne preveč. Prisoners se mi je zelo dopadel in še danes si upam reči, da gre za enega boljših filmov z letnico 2013, ampak kot na dlani je dejstvo, da je režiserjeva tržna niša drugje – v še bolj poglobljenih izdelkih, v še bolj filozofsko naravnani sporočilnosti. Maelstrom tozadevno sicer ni ravno mejnik ali filmski testament, da me ne bi kdo narobe razumel. To bi si prej upal reči za film Enemy, ki se z gledalcem zares kruto poigrava. Vseeno pa je naslovni izdelek dovolj močan, da se nam nekako vtisne v male sive celice in nas potem še nekaj časa bega s takimi bolj eksistenčnimi vprašanji, na katere pa ne moremo hitro odgovoriti.

Bi bilo pravično, če rečem, da me je film kupil že po prvih nekaj minutah? Zakaj tako hitro? No, preprosto zato, ker režiser vse skupaj odpre dokaj kontroverzno in povsem izven nekih ustaljenih smernic, ki diktirajo izdelke za široke množice. Takoj zaigra na drugačne strune in tudi mimobežni gledalec lahko kaj hitro ugotovi, da bo tole bolj svojevrsten cineastičen izlet. Film nam predstavi mlado Bibiane, zanimivo žensko s kopico problemov. Bibiane je poslovna ženska in že to ji predstavlja nek stres v življenju, še bolj stresno je dejstvo, da je njen šef obenem tudi njen brat in njune poslovne konfr0ntacije vse pogosteje trčijo ob družinske čeri. Dekle tako vse svoje težave najraje utaplja v alkoholu in drogah. Za nameček jo že na samem začetku filma čaka splav in to daje njenemu liku še dodatno barvo. Psihični zlom se zdi z vsakim kadrom bližje. Vendar nikoli ni tako slabo, da ne bi moralo biti še slabše. V krut vrtinec lastne usode jo potegne nekega večera, ko vsa utrujena in psihično načeta drvi po cesti in trešči v nič hudega slutečega pešča.

To je le neka groba vsebina, ki o izdelku kaj bistvenega ne pove. Glavna draž filma je gotovo v naraciji, ki se bistveno razlikuje od bolj konvencionalnih izdelkov. Villeneuve gledalcu na svojevrsten način podaja zgodbo in priznati je treba, da ji le najbolj zvest in osredotočen gledalec lahko sledi. Mene je predvsem zabaval pogled na določene situacije skozi več percepcij, zabavalo me je poigravanje z usodo in naključji in vrednotenje človeškega življenja v kalupu nekih družbenih vzorcev, ki naj bi jim vsi sledili. Surrealistična vsebina se lepo poda hipnotičnemu slogu, kjer se zdi, da režiser več pove z nemimi mimikami, kot pa s samimi dialogi. Scenarij (napisal ga je režiser sam) je po mojem mnenju izjemno močan, dovolj filozofski in poln nekih dvoumnih zagonetk in definitivno je to film, kjer je intepretacija slehernega gledalca zelo pomembna. Vsaj kolikor sem sam uspel prebrati po določenih forumih in drugih opisih filmov, ima vsakdo neko svoje splošno mnenje o tem kaj je želel režiser pravzaprav povedati. Jaz bi dejal, da se je na nek svojstven način poigraval z vlogo ženske v današnji družbi. Bibiane je zanimiv lik, tu ni dileme. Na začetku jo iz kadra v kader bolj tlači, deluje razvpito, ujeta je v krog lastnih napak. Nato se njen lik prične spreminjati, postaja drugačna. Režiser to transformacijo po mojem prikaže s sekvenco, ko dekle spleza iz vode. Je Villeneuve simboliziral novo rojstvo? Jo je opral vseh grehov?

Ni skrivnost, da se je Villeneuve marsikateri element sposodil od velikih imen sedme umetnosti. Vseeno je z lastnim slogom in samosvojim scenarijem uspel ustvariti en poseben film in brez zadržkov ga lahko priporočim naprej, dočim je potrebno vzeti v obzir dejstvo, da niti slučajno ni za vsakogar. Ampak, kateri režiserjev izdelek pa je za vsakogar? Film je bil deležen številnih festivalskih nagrad in toplih pohval, nase pa je opozorila predvsem mlada Marie-Josse Croze. Nekateri se je kasneje verjetno spomnite iz Spielbergove drame Munich (2005), letos pa je zaigrala ob bok Gleesonu v solidni drami Calvary (2014).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s