Panika (2013)

Slovenski film v zadnjih dveh letih prav gotovo doživlja svojevrsten preporod. Lani je nase sicer najbolj opozoril Razredni sovražnik, ki je verjetno zares najboljši slovenski film zadnjih 10, 15 let, ampak povedati je treba, da je tu še nekaj zanimivih naslovov, ki se jih v bodoče prav zares veselim. Nacionalna televizija nas je denimo na novega leta dan počastila s takisto močno čislano Paniko (2013) in čeprav bi konec koncev tisti večer lahko zapravil za kaj bolj pompoznega, poznanega ali bombastičnega, pa vseeno s ponosom povem, da mi ni niti malo žal, da sem izbrano noč žrtvoval za dotični film režiserke Barbare Zemljič. Panika, svojevrsten mejnik slovenskega filma, ki je nastal po istoimenskem romanu poznane Dese Muck, je do neke mere ujel vse tisto, kar nosijo (boljši) evropski filmi. Ujel je umestitev glavne protagonistke v neko sodobno družbo, ujel je vso črnino in bedo časa v katerem se potikamo in ujel je tisti košček črnega humorja, ki ne gre preko mere dobrega okusa, ampak prav dobro in prikrito zabava čuječega gledalca. Tozadevno lahko vsem vpletenim takoj čestitam in se brezsramno postavimi ob tiste, ki so naslovni film že pred časom hvalili in izpostavljali pred ošabnim slovenskim filmskim občestvom, ki se raje obrača proti Hwoodskim šlamparijam in domače presežke zapostavlja brez neke modre osnove. Da, tudi v Sloveniji sem in tja posnamemo zanimiv film. In Panika to je.

Morda je največjo zaslugo zares treba pripisati pronicljivi Desi Muck, ki je s Paniko dobro dregnila v slovensko družbo. Vera, pravijo, da gre po eni strani za tipičen ženski lik te naše simpatične podalpske deželice, po drugi pa predstavlja nekaj novega in svežega, kar se tiče naših dam, se pri svojih zrelih štiridesetih letih ponovno prebudi. Družinska rutina ji začne presedati. Dolgočasni in skrajno nezanimivi mož ji gre vedno bolj na živce, zato se začne poigravati z mislijo, da bi svojo žensko plat prebudila s kakšnim svežim objemom ali poljubom. Željna je pozornosti, želja je nekoga, ki bi znova prižgal ogenj v njenem utrujenem telesu. Ko začne oddajati tovrstne signale, ji ni potrebno dolgo čakati. Najboljši prijatelj ji takoj priskoči na pomoč in oba kaj hitro potegne v svet afer, prešuštništva in laži. Vera ponovno zaživi in posledično spozna, da se mora iz klobčiča družinske utesnjenosti čim hitreje izmakniti. Nič novega, bi morda utegnil kdo pomisliti. To je sicer do neke mere res, a Panika vseeno prinaša svež vpogled v izbrano tematiko. Kot prvo, zdi se mi, da žensko vlogo na novo identificira. V Paniki ženski lik ni več tisti, ki z žalostim pogledom caplja za moškimi, ampak je Vera lik, ki udari po mizi in želi spremembo. Vseeno izpade naivno, zasanjano, pravljično in po malem butasto, ampak vseeno na prvo mesto postavi svoje želje in občutke. Kot drugo, zgodba o ničemer ne moralizira. Stanje prikaže takšno kot je, prostora za klišejske olepšave ni. Se bo njeno tveganje splačalo? Bomo spet gledali slovensko zgodbo o depresiji, razočaranju in grenkobi? Vse to se odlično zlije s tokrat primernim in nadvse zabavnim voice-overjem, ki praktično v vseh primerih poskrbi za konkretno dozo črnega humorja in zabave. Prav ta preplet resne, zrele tematike in tipično zabavljaške komedije, se mi zdi eden izmed glavnih vrlin filma. Ni vse črno in belo, ampak so tudi vmesni odtenki, življenje je pak tako. Panika to več kot odlično izpostavi. Dialogi so iskrivi in nosijo težo. Po navadi imam v slovenskem filmu vedno občutek, da so igralci preveč naučeni, da plastično prodajajo besede in tu me je veselilo prav to, da je izdelek ujel tisto pristnost. Lik Vere je močan in film se lomi na njenih plečih, drži pa, da so ostali liki premalo razviti oz. oplemeniteni in to se mi zdi največji deficit izdelka. V glavni vlogi blesti Janja Majzelj, kateri je vloga dobesedno pisana na kožo. Tudi izbor stranskih igralcev je soliden.

Ni kaj, minimalističen izdelek, ki je bil, predvidevam, posnet za drobiž (ako budget primerjamo s tujino) je dosegel svoj namen in je še en dokaz, da znamo tudi v Sloveniji posneti gledljiv film. Prav je, da cvetlice, ki prerastejo plevel, ustrezno izpostavimo.

 

 

Advertisements

3 responses to “Panika (2013)

  1. Noben drobiž. Čisto konkreten budžet za slovenske razmere. Za drobiž je bil posnet Vloga za Emo, ki je ujel že 30 tisoč gledalcev, kar je itak svetovni rekord. Drugače pa Panika tudi meni fajn.

  2. Panika je zanimiv film! Upam, da bomo Slovenci še naprej snemali takšne filme kot so Vloga za Emo, Petelinji Zajtrk in Šanghaj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s