The Imitation Game (2014)

O filmu The Imitation Game (2014) je nedolgo nazaj vse bistvene reči povedal kolega Goodfella iz Filmskega kotička. Kaj naj sploh dodam? Lahko zapišem to, da do filma nikdar nisem gojil kakšnih posebnih pričakovanj, čeprav me je izpostavljenost v zadnjih tednih vse močneje drezala v drobovje, nekako v smilu: je zares tako dober, kot mi želijo sporočiti razne nominacije? Je Benedict Cumberbatch res vreden take hvale? Morda sem eden redkih, ki mu gre dotični Britanec zadnje čase rahlo na živce, saj ga vidimo malodane v vsakem drugem filmu, pa ne morem ravno trditi, da me s svojo prezenco kdove kako prepriča. Kaj pa Keira Knightley? Je vsakič neprepričljiva lepotička tokrat zares stopila iz svoje sence in v vlogo Turingove žene pod pretvezo vnesla pravo mero tragičnosti in izigranosti? Če povem po pravici, me je pred ogledom še najbolj zanimala prav režija, saj me je norveški filmar Morten Tyldum dovolj prepričal z njegovim zadnjim delom Headhunters (2011), a je njegov hiter preskok proti prvi ligi vseeno vzbujal določene pomisleke. Je Tyldum že dovolj zrel za ples z velikimi ribami? A še preden so se ti dvomi dovolj zahrbtno zarili v mojo zavest, že so bile tu nominacije za letošnjo podelitev oskarjev. Prav vsi dvomi so ujeli nominacijo, hecna reč pravzaprav. Če se je za film nekako pričakovalo in predvidevalo vse od najave sinopsisa in posledično tudi Cumberbatchova nominacija ni pretirano presenetljiva, vsi namreč vpijejo, da je zadnji čas, da se kdo spomni na tega Britanca in ga tudi primerno nagradi za dobro delo, je definitivno rahlo presenečenje nominacija za srnjeoko Keiro. Vse ostalo? Najbolje, da se lotimo analize filma in vidimo kam meri moj okus in ošabno privihan nos.

“Zgodba je podana nelinearno in se osredotoča na tri pomembna življenjska obdobja v življenju Alana Turinga. Največ prostora je kakopak namenjeno obdobju med drugo svetovno vojno, v katerem je Turing s skupino sodelavcev delal na razbitju kompleksnega kodnega sistema nacistične kodirne naprave. Nekaj prostora je namenjeno tudi Turingovem odraščanju in letom v šolskih klopeh, ter njegovem povojnem življenju in neprijetnih dogodkih, ki so nedvomno igrali pomembno vlogo pri njegovem samomoru, leta 1954. Turing se je tako kot večina napredno mislečih čudovitih umov svojega časa soočal s številnimi ovirami pri uresničitvi svojih velikih idej: nezadostna podpora, nerazumevanje in oviranje dela, so nekatere izmed tipičnih preprek, s katerimi so se srečevali skoraj vsi vizionarji. Največji del filma prikazuje dogajanje v znamenitem Bletchley Parku, nekoč tajni lokaciji, na kateri je Turingu in kolegom uspelo rešiti veliko uganko, njihov prispevek pa je po ocenah zgodovinarjev bistveno skrajšal drugo svetovno vojno.” Goodfella

Treba je reči, da film celokupno dobro izpade. Zgodba je dovolj intrigantna in moje predvidevanje, da me bo film zgodbovno prepričal, je bilo na mestu. Zgodovinske nekorektnosti oz. odstopanja me pri tovrstnih izdelkih nikoli preveč ne motijo, razumem namreč,  da je potrebno nekatere stvari prilagoditi, da vse skupaj izpade bolj filmsko. Režiser Tyldum je gotovo dokazal, da v njem tiči velik potencial, tudi za dokončen preboj v prvo ligo filmskih režiserjev. Tu je zares dobro vijugal med tremi življenjskimi prelomnicami, vse to je dobro prepletal, posledično je dobro gradil odnose med protagonisti in predvsem karakterizacija glavnega lika, torej genialnega matematika Turninga, ki je bil najbolj zaslužen za zlom nacistične enigme in s tem predčasnega konca II. svetovne vojne, je po mojem skromnem prepričanju dokaj dobra. Turning je bil do neke mere zelo tragičen lik. Nerazumljeni genij, ki je že zaradi lastnega uma s težavo vijugal med vojnimi egi, je bil povrhu tudi istospolno usmerjen. Danes nič takega, a v petdesetih letih je to v Britaniji predstavljajo večji družbeni prekršek. Ne le režiser (in scenarist Graham Moore), Turningove demone in težave zelo dobro zajame tudi Cumberbatch, ki me je tokrat, za razliko od prejšnjih del, navdušil.  Režiser zgodbo z nekaterimi vrhunskimi prijemi ves čas drži na ostrem nivoju, posamezne sekvence so zelo močne in pokažejo vso težo s katero se soočajo udeleženci skrivnega projekta. V spominu mi kajpak najbolj ostane trenutek po uspešnem dekodiranju, ko morajo za lasten uspeh vseeno zamolčati nemško ofenzivo proti civilistom sredi Atlantika. Scena gre pod kožo, a taka je vrednost vojne in pravega zmagoslavja, olepšano ali ne. Med tiste boljše elemente lahko štejem tudi fotografijo (Oscar Faura) in mizansceno. Omeniti velja še viden prispevek izkušenega montažerja Williama Goldenberga (Argo, Zero Dark Thirty). Pa slabe stvari? No, kategorično slabih stvari ne najdem. Lahko rečem le to, da me prispevek Keire Knightley ne prepriča in se mi zdi nominacija skrajno pretiravanje. Tudi drugi stranski igralci niso na Cumberbatchovem nivoju in to kar očitno pade v oči. Morda le Charles Dance (ata Lannister iz GoT serije) nekako drži korak s Cumberbatchom, njune skupne scene so mi zelo všeč. Morda bi sam za popolno oceno želel še bolj poglobljen vpogled v samo reševanje enigme, ampak vem, da film v prvi vrsti govori o Turningu kot osebi in šele nato o njegovem delu. The Imitation game ni vojni film in tozadevno mu ne gre očitati, ako se v samo vojno ne vpleta v največji meri.

Are you paying attention? Good. If you are not listening carefully, you will miss things. Important things. I will not pause, I will not repeat myself, and you will not interrupt me. You think that because you’re sitting where you are, and I am sitting where I am, that you are in control of what is about to happen. You’re mistaken. I am in control, because I know things that you do not know.

Film je že postal velika uspešnica in pridno polni blagajne. Skupno ima osem nominacij za oskarje in je med najuspešnejšimi filmi letošnje bere, saj je bil nekajkrat nominiran tudi na zlatih globusih, verjetno pa bo svoj trenutek slave doživel na baftah. Zame osebno je to konkreten odmerek cineastične zadovoljitve, vendar drži, da mi do Birdmana, Whiplasha in še koga zmanjka piškotek ali dva.

 

Advertisements

One response to “The Imitation Game (2014)

  1. Podobni občutki.
    V iskanju neobstoječe dimenzije/pomena Turingovega odnosa z Joan Clarke se želi znanstvenika narediti bolj sprejemljivega za široke množice. Tisto neobstoječo vohunsko epizodo še nekako razumem, vendar bi v teh intimnih zadevah raje videl, da so stvari približno takšne, kakršne so bile v resnici.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s