50 odtenkov sivine

Oni dan sem si odščipnil uro ali dve in se s knjigo pod pazduho odpravil v znan kranjski lokal, kjer sem se ob decilitru okusnega domačega terana podal v domišljijski svet Neila Gaimana. Ameriški bogovi so super čtivo in če sem pred kakim letom cedil sline ob Dobrih znamenjih, ki jih je Gaiman spisal v duetu z nedavno preminulim Terryjem Pratchetom, lahko to pot pocedim še kaj drugega. Zares konkreten literarni odmerek, ki bralcu mojega kova dviga vse kocine po telesu. In ko sem močno zatopljen v Shadowa in njegovo avanturo počasi padal vedno globje in globje, me je iz popolne literarne katarze prebudil pogovor dveh deklet za sosednjo mizo. Ena je morala biti kakšno leto starejša od mene, druga dve ali tri leta mlajša, priznam pa, da sta bili obe precej prijazni za ogled. V sebi imam toliko vaške branjavke, da me sem in tja sosednji pogovor tudi pritegne, čisto malo, le toliko, da slišim o čem teče beseda in če je kaj zanimivega, potem to pozornost za kakšno minuto podaljšam. No, tokrat spočetka nič novega. Prva, tista kakšno leto starejša, je jamrala o moških. Nekaj v smislu, da smo v povprečju eni bebci. Očitno je bila samska, saj se je med drugim kolegici izpovedala, da bo očitno ostala sama, saj tistega pravega enostavno ne najde. Za druženje in kratko zabavo že, kaj več pač ne. Druga je le prikimavala in sem in tja rekla kakšno, ampak nič konkretnega. Šele proti koncu je nekako izustila, da pa je ona s svojim Pikijem relativno srečna. Malo jo moti, ker pogosto igra igrice na računalniku in ga ona potem čaka, da se ji posveti, ampak ok, to pač sprejme. Potem sta spet zavili v druge teme in jaz sem pozornost spet preusmeril v bukvo. Potem pa kot strela iz jasnega. Sredi pogovora starejša udari na polno: “Si že videla Petdeset odtenkov sive?!” Mlajša odgovori: “Ne še. Moj noče, pravi, da mu ne sede. Sama pa ne vem…” Prva jo prekine sredi stavka: “Potem greva skupaj. Javi tvojemu, da greva v kino, ja, prav direkt bova šli.” Druga z rahlo rdečico na obrazu: “Kaj, si nora,” zmedeno nadaljuje, “knjige nisem brala, film, kaj pa vem…” Prijateljica udari na polno: “Moraš! Ti povem zakaj…” Trenutek, ko se je moja pozornost ponovno in tokrat dokončno preusmerila k sosednji mizi. Mirno sem naročil še eno časo terana, knjigo položil na mizo in se pretvarjal, da občudujem betonsko okolico. Kajti nekaj je potrebno izpostaviti; film Petdeset odtenkov sive sem s kitajskimi podnapisi in nekoliko slabšo kvaliteto videl tudi sam. Ha!

Pred časom, kaj vem, letom, morda tudi že pred dvema ali tremi, se je ženska bralna značka drastično in korenito spremenila. Rodil se je fenomen, ki mu ni bilo para. Prišla je knjiga Petdeset odtenkov sive. Pornografija za ženske, ali nekaj takega. Pograbile so jo vse. Sodelavke, prijateljice, žlahtnice. Tudi moja boljša polovica. Kako ne, ko pa je bil to tisti zadnji in končni testament ženske emancipacije. Knjiga, ki prebuja ženske. Knjiga, ki ježi kožo. Knjiga, ki jo je potrebno prebrati. Nekatere so jo hvalile do neba in posledično preko vseh možnih ventilov razglabljale kako so kar naenkrat seksualno prebujene, zrelejše in manj starokopitne. Druge so nonšalantno odkimavale, da to pač ni nič posebnega, le nek desc, ki po riti tepe nedolžno deklino, češ mi pa ja znamo bolje. Jaz je nisem bral, čeprav poznam nekaj ubogih moških duš, ki so se želele iz prve roke prepričati kaj za vraga se dogaja med platnicami. Bi jo moral? Bi tako lažje prepoznal in sprejel dandanašnje fenomene, ki ukrivljajo bralne in seksualne navade širom sveta?

Hollywood ne čaka. Priložnost pograbi še predno se ta ponudi. Črnilo se še ni povsem posušilo, ko so bile pravice za film že odkupljene. In tako je pri dekletih še enkrat več završalo! Petdeset odtenkov sive gre na filmsko platno. Vsa fantazija, mokre sanje, sladka naslada, spolno prebujenje, surova pohota in sociopatnost gospoda Greya, vse to se bo cedilo iz zaslonov. Gospod Gray bo oživel! Da bo film hit, je bilo jasno kot beli dan. Da bo film tak hit (rekordi, neprestano pojavljanje v medijih itd.) so verjeli le nekateri. Jaz sem se do zadnjega boril proti filmu. Ne toliko proti filmu, bolj proti ideji. Proti ideji hitroprehrambnega tekočega traku, kjer uspejo ničlo, nulo, praznino tako briljantno zapakirati v bleščeč marketinški sijaj, da kloni še najbolj indifirentna duša dežele Šentflorjanske. Prav res me muči to kakšni potrošniki smo postali. Ne muči, straši me. Fenomeni, legende, miti, subkulture se danes rojevajo v marketinških pisarnah. Pod prsti nekega korporativnega vampirja, ki točno ve kako in na kakšen način zapakirati ničlo, nulo praznino in okrog prinesti širok krog vernikov. Kje so časi, ko so morale glasbene plošče mesece in mesece krožiti po kleteh, obskurnih barih in preko ustnega izročila, da so postale kult. Kje so časi, ko so se morali filmi mesece in mesece vrteti, se počasi plaziti v dnevne sobe, da so postali urbane legende. Danes je to tako lahko. Danes nekdo s sivo kravato, lepo postriženo bradico in velikanskim darom za manipuliranje ustvari hit, še preden film ugleda temo prazne kinodvorane. In to me moti. Moti me, da gledalci nimajo več kritičnosti. Moti me, da jim prodajo vsak pofl. Moti me, da vsebina ni več pomembna. Pomemben je samo še celofan. In ta mora biti čim bolj sijoč, da zaslepi še tiste, ki vsaj sem in tja razmišljajo s svojo glavo. Petdeset odtenkov sive je taka ničla, nula, praznina. Točno taka. O knjigi nič slabega, všeč mi je, ko ljudje berejo. Vsaj domišljija dela. Vsaj rdečo sobo si je bilo potrebno naslikati, si predstavljati bolečino ostrega biča, si predstavljati rdečo rit, ki jo tepeška bogataševa urejena roka, si predstavljati nelagodje svežega in neomedeževanega ženskega telesa. Film vse to vzame. Še tisto, kar je bilo verjetno dobro, uniči in potepta. Ne le v znani in nikoli povsem resnični krilatici, “Knjiga je vedno boljša od filma.” To zame sploh ni film. To je marketing. Videospot. Reklama. Torej čisti nateg. Zato so k režiji pripeljali neizkušeno filmarko. Da bi bila povsem brez besede. Filmarko, ki bi slepo upoštevala navodila, pograbila ček in odšla.

Pa saj sem že videl veliko slabih filmov, to me niti ne muči toliko. Muči me, da je to nateg, ki je na led speljal toliko ljudi. Čista fantazija. Kaj imamo? Mlado, naivno punco. Nedolžno. Čisto tako, mimogrede, gre delat intervju z lokalnim playboyem, miljarderjem, filantropom, človekom, ki se sicer skriva pred javnostjo. Da je lep in dobro grajen, seveda ni nobeno presenečenje. Kje pa niso vsi mladi miljarderji taki? Da med njima takoj preskoči iskra seksualne neslade, prav tako nobeno presenečenje, to se ja ves čas dogaja. Kar vidim kako mladi miljarderji, ki imajo svet na dlani, najraje cepljajo za sivimi miškami, ki še v lokalnem bifeju ne dobijo dovolj pozornosti. Da jo na prvi zmenek odpelje v helikopterju, pač tudi nič takega. On ima ja denar. Da se potem ta zveza nadaljuje, tudi nič čudnega, kočljivega in manj verjetnega. Zakaj ne? On je lep kot strela, ona tako idealna zanj. Prikupna, srčkana… in nedolžna! Kaj miljarder naredi? Nedolžnost kupi. Dobesedno. Brez metafor in alegorij, brez simbolov, ki so po navadi tista sočna draž številnih zares dobrih filmov. Tu gospod Gray reče: “Tu je pogodba. Tako bom kupil tvoje telo. Tvoje dostojanstvo. Tvoje življenje.” Brez kančka sramu. Ne pri njem, ne pri njej, kar je še bolj boleče, niti pri širnemu občestvu, ki je vdiralo v kinodvorane, kot da bi poleg karte dobili delček Grayevega bogastva. Torej, če cigani tamle po Prekmurju kupujejo dekletca za zakon, je narobe in vredno zgražanja. Če muslimani kupujejo in prodajajo dekleta, je zločin prve vrste. Če pa to naredi mladi miljarder, je pa erotično in celo romantično. To je to, kar me muči. Ta dvoličnost. Ta nezmožnost kritičnega pogleda. Ta izguba nejevere, ki jo mora človek imeti povsod in na vsakem koraku. Sploh pa tam, kjer nam prodajajo tako imenovane sodobne smernice življenja. Ko gospod Gray tolče po nedolžni ritki, ko se mačistično in šovinistično izživlja, je to romantika in erotika. Zakaj? Ker dobro izgleda in je bogat? Bi film s kakšnim zaraščenim kovinostrugarjem, ki ima v kleti poleg orodja malo sobico z biči in ketnami tudi požel tak naval? Ali bi tam tudi prepoznali žensko prebujenje, pornografijo za gospodinje, romantiko sodobnega časa? Dvomim! Mislim, da bi se scenaristično identičen film s kovinostrugarjem, ki ima namesto desetih audijev le tri doma predelane mopede, hitro uvrstil v žanr grozljivke in brutalne gore eksplotacije. Po medmrežju pa bi brali o norcu, ki režira film o posilstvu, mučenju inrazvrednostenju ženskega telesa. Vidite, to je to kar me muči. Vsebinsko je to tako banalen in plitek film, da gledalca boli. Poleg tega pa še tako neverjeten, izmišljen in prisiljen, da peče. To ne more prebujati ženske emancipacije, to jo mora zavirati. Pa to govorim le o vsebini, le o relaciji med nedolžnim dekletom in bogatim princem. Če bi razpredal še o dramaturškem loku ali ostalih filmskih prvinah, potem bi bila tudi oznaka nateg premila. Kako lahko potem ženske o tem filmu govorijo v takih superlativih? Kaj jim je zameglilo um? Gospod Gray? Milijarde, ki jih ima? Ali je vso famo naredila le želja po bičanju? Je to tisto, kar se v dekletih skriva ves ta čas? Ker, oprostite drage dame, jaz si drugega ne predstavljam. Si dekleta v resnici želijo le konkretnih udarcev po riti? Bolj sprašujem, manj odgovorov dobim.

Pa se vrnimo na začetek, v tisto kranjsko kavarno, ob deciliter terana in dve prijateljici. Tekom pogovora je prva drugo že prepričala, da gresta direktno v kino. Obljubila ji je celo to, da ko bo prišla domov, bo svojega Pikija tako naskočila, kot še nikoli. Da ji bo dal film krila, da ji bo odprl dušo, seksualno slo in potrebo po še. Da bo po filmu svoje telo bolje razumela, sploh želje. Aha!, me je zategnilo čez ledveni del. Misterij je odkrit. In potem poslušam naprej. Prva, starejša, samska in že na pogled tečna punca je govorila, da bo po tem filmu vse drugače. Da si bo želela več. Več od svojega partnerja, več od nje same. Da bo ugotovila, da mora biti ona na prvem mestu. Ker ženske so za to. Sadež, ki ga je potrebno negovati. To dekle ugotovi po tem filmu. Je lahko banalnost, komuflaža, brezizhodnost dandanašnjega dne še bolj nazorna? Je lahko glas aktivne populacije še bolj zgrešen? Mlajša punca je brez besed strmela v daljavo in poslušala besede starejše, izkušenejše prijateljice. Kaj si je mislila pa ne vem. Upam le to, da ni svojega Pikija postavljala ob bok in denarnico g. Greyu.  Vmes sem se vrnil v Gaimanov svet, kjer glavni junak komunicira in se poljublja z mrtvo ženo. Zdelo se mi je mnogo bolj realno.

Advertisements

4 responses to “50 odtenkov sivine

  1. Ja ja, to je pač današnja publika. 😕 Zafrustrirane dekline z eno možgansko celico, ki svoje nezadovoljstvo sublimirajo še v svojo okolico, in potrošniški zombiji, ki jim je višek tedna ogled najstniškega resničnostnega šova ali nekakšne poročne debilarije z Boštjanom Romihom. Ko že mislim, da Slovenci ne moremo postati še bolj mongoloidni, me kakšen fenomen a la ta knjiga (in film) postavi na realna tla.

  2. Wow. Moški pogumnež, ki si je dejansko uspel ogledati film. Čestitke 🙂 Večina, ki jih poznam se temu močno upira.

    Glede same zgodbe se mi ravno dejstvo, da gre za popolnoma povprečno sivo miško, za katero se iz neznanega razloga (ker je oh tako posebna in odločna in nevemkaj) zagreje čeden milijonar, odločilno za uspeh te zgodbe pri širšemu občinstvu (žensk). Statistično gledano nas je večina povprečnih, večina ljudi (tudi moških) pa si misli da so kljub svoji povprečnosti vseeno nekaj posebnega, in da spadajo v tisti mali odstotek nadpovprečnežev. 50 SOG in podobne zgodbe (ki jih je v t.i. “ženski literaturi” ogromno) delujejo kot neko izpolnjevanje fantazij … imaš povprečno dekle, brez nekih interesov, brez življenja, popolnoma nepopisan list, katerega lahko bralke napolnijo s svojimi lastnostmi in se z njo poistovetijo – ona postane to kar one so… in potem se, glej ga zlomka, vanjo noro zaljubi čeden milijonar, ker je tako posebna in unikatna. Gre za nek prenos iz realnosti v fantazijo, kjer so lahko tudi najbolj povprečni ljudje deležni pozornosti nadpovprečnih ljudi (tako v finančnem smislu, kot tudi v vizualnem) in zaradi tega tudi sami postanejo nadpovprečni.

    Dodatek BDSM-a je le nek teaser, ki naj bi ljudi pripravil do zanimanja. Tako kot pri Twilight (ki je bil osnova za 50SOG), kjer dekle, katere edina osebnostna lastnost je, da grize ustnico, spozna čednega vampirja z oblico denarja.

    Zato mi uspeh knjige in filma, če gledam površno, niti ni presenetljiv. In ja, kot sta filmoljubom že izpostavila, ljudje vedno iščejo neko najbolj preprosto obliko zabave, pobega ali uresničitve fantazij, pri katerem ni potrebno preveč razmišljati. Zato tudi veliko več ljudi gleda TV kot bere – ker je premikanje oči in razumevanje stavkov preveč kompleksno početje – ko pa že berejo knjige pa morajo biti tudi te preproste (in očitno tudi polne slovničnih in vsebinskih napak), da se ne naprezajo preveč. Ampak dobro, vsaj berejo… tudi to je nekaj.

  3. “se mi ravno dejstvo, da gre za popolnoma povprečno sivo miško, za katero se iz neznanega razloga (ker je oh tako posebna in odločna in nevemkaj) zagreje čeden milijonar, odločilno za uspeh te zgodbe pri širšemu občinstvu (žensk)”

    Hm. To ne gre glih skupaj z vseprisotno opsesivnostjo milijnov žensk po vsem svetu s popolno lepoto, posledično neverjetno cvetenje lepotno kozmetične industrije, od kozmetike do lepotnih operacij. Ženske ne želijo biti več povprečne, ne želijo se poistovetiti s povprečnostjo, hočejo biti lepe. Za naslovnice revij računalniško spreminjajo že tako in tako lepe ženske v popolne polikane boginje – ne kar tako, ampak ker se revije z nadzemsko popolnimi ženskami bolje prodajajo. In kar se mene tiče, mi Dakota s svojim povprečnim videzom kvari estetiko filma. In verjetnost zgodbe. Princi se že res zaljubljajo v revne punčke, ampak revne punčke morajo biti vsaj lepe. Ker vsaj kakšno vrlino pa le morajo imeti, če že denarjo nimajo, a ne? Tozadevno so mi precej bolj všeč Azijci, ki odkrito čislajo lepoto, ne pa zahodnjaško šinfanje zunanjega videza, lepote notranjosti, v realnosti pa drvijo k lepotnim kirurgom in potem vse (vsi) zoperirani in nafilani nabijajo o dobrem srcu. Jebi ga, če mi že prodajajo popolen in oh in sploh spoliran neskončno dolg videospot, potem naj bo vsaj spoliran.

    ” In ja, kot sta filmoljubom že izpostavila, ljudje vedno iščejo neko najbolj preprosto obliko zabave, pobega ali uresničitve fantazij, pri katerem ni potrebno preveč razmišljati.”

    Ne podcenjuj ljudi. Kdo pa pravi, da ljudje to iščejo? Imdb ocene so itak plačane. Če bereš kaj ljudje kvasijo o negledljivih filmih potem ti je to jasno. Moj dragi sodi v kategorijo gledalcev, ki se navdušujejo nad akcijskimi filmi, pa je po mojem že kar nekaj let, od kar ni pogledal nobenega akcijskega filma, ker se je bil prisiljen preklikati čez njih. Pa če ga vprašaš kaj mu sede, ti bo kot iz topa izstrelil, da je to akcija, ampak vsakič znova je potem razočaran. A misliš da je edini razočaran?

    “Zato tudi veliko več ljudi gleda TV kot bere – ker je premikanje oči in razumevanje stavkov preveč kompleksno početje – ko pa že berejo knjige pa morajo biti tudi te preproste (in očitno tudi polne slovničnih in vsebinskih napak), da se ne naprezajo preveč”

    Pojma nimam, zakaj ljudje veliko več gledajo TV kot berejo. Ampak zopet, zakaj podcenjuješ ljudi? Zakaj taka superiornost iz tvojih stavkov? A če več bereš, si zato boljša in bolj inteligentna? Evo predlog: morda pa več gledajo kot berejo zato, ker je večina ljudi pod takim stresom, da jim koncentracija po službi popusti v toliki meri, da se enostavno ne morejo skoncentrirat za branje, ma četudi je polno vsebinskih in slovničnih napak. Ne vem, če je to razlog, ugibam, vsekakor pa si ne drznem kar počez skoraj vso populacijo označiti za butasto. Ker bi to kvečjem potrdilo, da sem oseba z resnimi osebnostnimi motnjami.

    In pazi tale hec, jez sem bila od nekdaj strastna bralka in še danes se imam za tako. Ampak realnost je taka, da zadnje čase skoraj nič ne berem oz. nič ne preberem, Se lotim, pa ne zmorem pregurat do konca. Imam ene take hecne možgane, da se pravzraprav dolgo tega sploh nisem zavedala. Namreč, ko berem, si v glavi vrtim film za vsako besedo posebej. Torej, vsako prebrano besedo spremenim v sliko. Dobesedno v glavi vrtim film, in če mi nekje na sredi zmanjka koncentracije in si ne zmorem narisati oken na hiši, o kateri ravnokar teče beseda, mi napisane besede zgubijo pomen, enostavno vsebine ne razumem. In potem se zataknem pri odstavku do nezavesti dokler ne odložim knjige. In še večji hec, prav nič lažje mi ni, če je čtivo nezahtevno. Možgani se enako namučijo. A sem zato neumna? In če povem, da na enak način berem kakršnokoli čtivo, pa čeprav matematični učbenik? In da sem potem matematiko naredila z 10, potem ko nisem nič razumela na predavanjih in ko sem enkrat prebrala knjigo in ne samo da sem znala vse rešit, pač pa sem znala še celo definicije zdrdrati na pamet? Zato me branje utruja, zato skoraj nič več ne preberem. Ampak po drugi strani pa ne razumem o čem ljudje govorijo, ko se na veliko hvalijo “kako pa ta in ta film ni za vsakega, ker, veš, je treba razmišljat”. Ker jaz ne rabim pri filmih nič razmišljat, ne pri “butastih” ne pri “zahtevnih”. Meni je iz vidika razumevanja vse enako, vse enostavno razumljivo. So samo boljši in slabši filmi in NE zahtevni in nezahtevni. tozadevne knjige nisem prebrala, je najverjetneje ne bom, sem pa pogledala film. In uživala (potem ko je Dakotina fascinantno prepričjiva igra na podlagi skromnega scenarija nekako uspela zasenčiti njen videz). Aja, pa nikar podcenjevati moči sanjarjenja. Saj sanjarjenje je tudi razmišljanje. Nenazadnje je tudi avtorica trilogije sanjarila o tem, da bo nekoč pisala romane, ki jih bodo brali milijoni. And guess what 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s