Še pišeš?

V zadnjih tednih kvantiteta mojih neopaznih pisunskih blodenj drastično upada in mnogokateri mimoidoči me živčno in skrajno prestrašeno cukajo za rokav, češ g. Paucstadt, ali ste prenehali z gledanjem filmov in ali ne boste svojih vtisov nič več delili širni množici vernikov, občudovalcev in naključnim popotnikom, ki jih sem in tja zanima kakšno oporečno in slogovno neiskrivo pametovanje o aktualni filmski ponudbi. Malo se namrščim, nekako v slogu, kje pa ste bili takrat, ko sem na dva dni pisal te iste blodnje in vtise, aha takrat pa nikogar ni pretirano zanimalo kaj imam povedati. No, mnogi se sprašujejo kaj se dogaja, sem nemara zbolel, odšel v kakšno varovano institucijo, se predal hedonizmu, ženskam in alkoholu, nekateri se sprašujejo, če sem dokončno potegnil ročno zavoro in zapustil svet slovenske blogosfere. Ja in ne, odgovorim vsem tistim, ki me to vprašajo. Ta kriza traja že pol leta ali več, ni volje, ni energije. In potem vsi zadržijo zrak, vidim kako se jim v kotičku oči prične nabirati tekočina in začutim vso bolečino, ki jih duši v torzu. Ko zberejo pogum, končno izdavijo: “Si prenehal tudi s filmi?” Aha, to vprašanje pa zaboli tudi mene. Kot mlada Anastasia iz 50 odtenkov sivine, tudi sam začutim ostrino biča na svoji zadnjici. “Ne!”, glasno odgovorim. “S filmi pa zagotovo nisem končal razmerja. Ravno nasprotno! V času, ko bi pisal, sedaj gledam film. Ha!” Sogovornik je zmeden, popraska se po temenu in le mirno zamomlja nekaj nerazločnega.

Sem pa oni dan malo brskal po svojih filmskih arhivih; lepo urejene excelove tebele se simpatično muzajo tam na zunanjih diskih in kar vabijo k obisku. Gledam letnice, 00, 01, 02, 03, torej tista sladka srednješolska leta, kasneje tudi “študentska” in še kasneje tista, ko sem bil že ujet v svet banalnega korporatizma, v svetu tujih lastnikov, ki goltajo kri, ubijajo individium in na plečih delovnega plebsa kujejo dobiček, nam pa z mesečno mezdo vračajo nazaj, češ toliko te cenimo. Prav pravim, saj sem si sam kriv, da vsako jutro dušo predam hudiču. Ampak to ni jedro tega zapisa. Jedro je v tem, da so časi, ko sem recimo na teden videl 10 filmov, na mesec tudi do 50 in na leto gladkih 400, 450, minili. Lani recimo le še okoli 200. To me niti malo ne moti, kaj bi bilo, če bi pri 30ih videl toliko filmov kot recimo pri 17 ih, to bi bil pa že zanimiv strel v koleno. Moti me to, da imam pri teh letih kriterij za ogled filmov precej nižji kot v letih, ko sem najstništvu mahal v slovo. To je pa, oprostite francoščini, kurac. Pri 17ih, 18ih sem recimo odkrival film noir, gledal sem francoski novi val, predajal sem se ameriškim kultom in klasikam. Boter, Apokalipsa, Slamnati psi, Divja banda, Državljan Kane, taki filmi so se vrteli. Danes? Ok, saj pogledam vse izpostavljene in medijsko napumpane izdelke, ampak ravno zadovoljen pa nisem. Pogrešam tisto, hm, kako bi rekel, kultnost. Pogrešam tisto veličino. Vem, da tisti pravi filmi šele z leti dobijo na plemenitosti, ampak pogrešam tiste filme, ki te že ob prvem ogledu zaznamujejo. Ne zaradi medijskega trušča in pompa, pač pa zato, ker so enostavno cineastične bombe. Birdman je bil že tak. Whiplash tudi. Nighcrawler in še kaj bi se našlo. Ampak ali so to filmi kot denimo Lovec na jelene, Taksist, Polnočni kavboj? No, ali so?

Časi se spreminjajo in spreminjamo se tudi ljudje. Sem že toliko star, da me nostalgija dreza v drobovje? Sem že toliko star, da jokam za nekim časom, ki ga več ne bo? Očitno! Morda se ta pojav potencira, ko dobiš otroke. Ko se zaveš, da jim bo težje, da bodo drugače živeli. Kaj pa vem. Ampak, ko sem nedavno čisto slučajno na nekem obskurnem programu, za katerega dolgo sploh nisem vedel, da ga imam, zagledal Altmanovo mojstrovino Nashville (1975) se mi je utrnila solza. Ena majhna, neoporečna solza priznanja. Živimo v drugih časih. S čim se danes mladi lahko identificirajo? Jaz osebno sem se z Nirvano, Pearl Jami, Gunsi in Šundom. To so bili trenutki opora, to so bili trenutki utehe. Danes? Bieber, One Direction, 50 odtenkov sivine? Ajej.

Zato pišem manj. Ker nimam o ničemer pisati. Zdi se mi, da o dandanašnji filmi (še) niso vredni razglabljanj, ne vsi, a veliko njih res ne. O starejših pa prav pogosto ne pišem, ker jih povprečen bralec le stežka prepozna. Če pa jih že prepozna, pa vem, da jih videl zagotovo ni. Zakaj bi o njih bral? Ker ni volje, ni želje, ni zadostnega pompa. Danes pa svet poganja le še pompoznost, bleščavost, potrošništvo. Škoda po eni strani, da se to zrcali tudi na ta blog. Ni pompa, ni blišča – ni zapisov.

 

 

 

 

Advertisements

9 responses to “Še pišeš?

  1. V prepričanju, da ne govorim le v svojem imenu, povem tole: pomembna je kvaliteta in ne kvantiteta. Razen, če si Iztok Gartner.
    Jaz te spremljam in čakam, pa če pišeš manj ali več. 😎

  2. Se popolnoma strinjam s paucom. Kultnih klasik je ogromno, ki so Top. Danes skozi sito večina novih filmov popada kot muhe. Le nekaj prebliskov se obdrži na površju. A še vedno premalo za nostalgiste.

  3. Jp, star si in zagrabil te je precej močan val nostalgije, zaradi katere se današnji (filmski) svet zdi še toliko slabši. Pa ni, tako da akcija 😀

  4. Verjemi, tudi med starimi klasikami in vrhunskimi izdelki iz preteklosti je še vedno ogromno neznanih filmov ali pa vsaj takih, o katerih ni pisal še noben bloger. Veselo na delo, če si kdaj ogledaš kakšnega!

  5. Kar se mene tiče, je ravno to, da pišeš kar hočeš in kadar hočeš eden izmed čarov bloganja. Kot je izpostavil že filmoljub, je v vsakem primeru boljše, da je vse na minimumu, kot pa da na silo forsiraš neke brezveznosti. (In ne; tega ne pravim samo zato, ker tudi jaz bolj kot ne stagniram.) 🙂

  6. Ti vržem eno kost: neameriški filmi. 😉 No, se opravičujem, če tudi o njih že pišeš, kajti šele spoznavam ta blog. Ampak samo tako … če kdo v poplavi sodobnega šunda pogreša stare klasike, katerih čas je minil, potem se nemara lahko loti še filmov drugih držav. Vem, da zahajam na področje klišejev (evropski filmi-“WOW” vs. hollywoodski filmi-“JUNK”), in ne želim nikomur soliti pameti … gre samo za debato. Pač, pri “evropskih filmih” ne bomo pričakovali “epskosti” kot v omenjenih ameriških klasikah, lahko pa bomo poiskali mnoge druge kvalitete.

    Aja, kar se pa tiče juxtaposition Nirvane, Pearl Jam, Gunsov, Šunda na eni strani ter Biebra, One Direction, 50 odtenkov sive na drugi strani … kje je že razlika med Gunsi in One Direction?? 😛 Malo hecam. Ampak … Tudi Gunsi so ena sama pompoznost in bleščavost, od koder niti do potrošništva ni daleč. (Dvomim, da so bili hudo kritični do njega.) Vgl. šund. 😉
    Ravno sem namreč gledala The Wrestlerja (2008), kjer so izdatno uporabljali simboliko, ki jo Gunsi odlično predstavljajo. Ramzinski je washed-up has-been z nostalgijo za časi svoje slave, blišča in zraven spadajočega cock rocka (v krasnem prizoru v baru, ko se prijateljici pritožuje nad “grunge pussyji”, ki so prekinili s to tradicijo). Če poskusim to umestiti v kontekst odnosa do vrednot, ki naj bi ga ta film zavzel, lahko samo zaključim, da je bilo vse skupaj mišljeno Ironično. (Pa mi je bil film zelo všeč, Ramzinski pa razmeroms simpatičen lik.) Si ne predstavljam, da bi kdo racionalno lahko cenil to glasbo in kulturo, še manj resno postavljal Gunse nad Nirvano. Jeez.
    (Pa sem bivša “fanica” te skupine – v srednji šoli sem jih preposlušala po dolgem in počez. Mladost, pač … Ampak po toliko letih – NE, ne. Mojbog, samo tega kiča ne.)

    No, malo sem zašla.
    Lep pozdrav.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s