Brhki cvetovi

Antologijskega sprehoda v pomanjkljivi oblekici iz filma Malena (2000) se verjetno spominja vsak gledalec moškega spola. Kako impozanten dogodek je bil to. Trenutek, ko skupaj trčita film in poezija, oboje prepleskano z vročo erotiko italijanske boginje Monice Bellucci. Ta sprehod, to nepozabno koketiranje in poplesavanje pred očmi mlečnozobih fantičev mi bo za vedno ostalo v spominu. Samo ta trenutek; filma se praktično ne spomnim več. Ne vem točno kdaj sem ga videl, predvidevam, da vseeno kakšno leto, dve ali tri po uradnem datumu premiere. Torej v času, ko sem že nevrotično mahal najstniškim letom v slovo in v času, ko sem bil z impozantnimi ženskimi liki tudi v realnosti že bolj ali manj na ti. Recimo. Ampak ta sprehod, ta kos visoke mode, te prsi, noge in vihravi črni lasje so se vseeno vžgali v spomin. Predstavljam si, da sem takrat dokončno opazil in spoznal, da v filmih sem in tja nastopajo tudi pest grizljajoči ženski liki, ki vso to erotiko, lepoto in igrivost nosijo z nekim bolj globokim namenom. Ok, da se nekoliko drugače izvlečem iz te miselne zagonetke: seveda sem brhke ženske like že prej opazoval in se jim fantovsko pridušal ob vsaki priložnosti, pravilno sem dojemal namen in nujnost vpletenosti luštne blondinke med krvoločnimi morilci, ampak Malena je bila vseeno tista, ki me je s pojavnostjo povsem omrežila in me hkrati kot lik tudi cineastično prepričala. Tu je bila njena erotična prezenca več kot le mašilo. Več kot le slaboumno potrošniško pritiskanje na točno določeno ciljno publiko. Malena je bila film. Bila je zgodba.

Zato se velja v isti sapi spomniti vseh tistih deklet, žena in dam, ki tako ali drugače kravžljajo moško pozornost. Meni osebno je neizpodbitna kraljica tovrstnega ščemenja še vedno že omenjena Monica Bellucci. Danes sicer že zrela ženska, ki pa s prezenco, erotičnim nabojem in neskončno lepoto prepriča vsakič znova. Zakaj? Mislim, da ji erotičnega predznaka ne more zanikati prav nihče. Tudi neizmerljivega občutka po poželenju ne. Mediteranski temperament kar buhti iz nje, svilena polt se odlično ujema s temnimi lasmi. Nikoli ni bila tipična suhica, a njeni zdravi telesni atributi vedno znova dvigajo moške obrvi in skrbijo za neskončno žejo.  Monico Bellucci na piedestal  lepote postavlja še vse drugo. Ni umetno vpadljiva. Ne skače naokoli in ne slovi po infatilnih izpadih. Če se kaže, potem se kaže z namenom. Uglajeno, mirno, preudarno. Njena filmografija obče gledano morda ni tako zelo impresivna, a vseeno ima za pasom nekaj nepozabnih vlog. Poleg že omenjene Malene (2000), je tu v prvi vrsti potrebno omeniti kultno srhljivko Nepovratno (2002), ki jo je zaznamovala za celo življenje. Grozljivo posilstvo nekje v zakotnih podhodih francoskega velemesta je tisti trenutek filmskega arhiva, ki nikoli ne zastara. Tudi v drugem in tretjem delu Matrice je več kot spodobna in še kako dobro se spominjam tistih dni, ko smo Matrico oboževali tudi zaradi nje. Morda ne bi bilo nič narobe, če se v prihodnjih dneh podam v lov za njenimi nekoliko bolj zgodnjimi vlogami, ko je povečini igrala v manj znanih italijanskih filmih.

Ob brskanju po spominu in iskanju deklet, ki so me v preteklih filmskih udejstvovanjih najtrdneje prikovale na kavč, sedež ali vzmetnico, seveda ne morem mimo hladnokrvne erotične pisateljice Catherine Tramell, ki jo je osupljivo, predano in nadvse vroče upodobila še ena kraljica erotičnih sanj, Sharon Stone. Kakšna ženska! Kakšna zapeljivka! Pojem fatalke. Legendarno, mitsko in za vedno nepozabno zaslišanje na policijski postaji, je le smetana na torti. Če rečem, da je bil ta trenutek tako na VHS-u, kot tudi kasneje na DVD-ju najbolj predvajan dogodek filmske zgodovine v mojih prostorih, potem ne lažem prav veliko. Hvala Sharon in še na mnoga leta. Ne vem ali je kdaj zares želela zbežati od predznaka, ki ji ga je nadela ga. Tramell, ampak jasno je, da Sharon Stone nikoli več ni bila le Sharon Stone.

Približno tu nekje pa se je po Gothamu v noči plazilo še neko mično dekle. Zaradi varovanja zasebnosti se je rado oblačilo v svetleči črni lateks, ušeska, rep, gibčne noge in pomenljiv mijav pa so nakazovali simpatično simpatiziranje z mačkami. Michelle Pfeiffer je bila to. V vlogi Catwoman, drugi Burtonov Batman (1991). Še en lik, še ena ženska erotična prezenca, ki se mi je za vse čase vtisnila v spomin. Iz Pulp Fictiona mi je bila vedno vpadljivo blizu tudi Uma Thurman z njenimi bosimi stopali, svoj čas tudi Jane Fonda v Barbarelli (in še kje), še predobro pa se spominjam trenutka, ko sem prvič videl sceno iz sklepnega dela Star Wars, kjer se Carrie Fisher kot seksi ujetnica smuka pod Jabbo. Ampak Carrie se le tu pokaže v pravi luči, sicer mi pa nikoli ni bila preveč všeč. Tudi njeno otročje poskakovanje med bratom in Hanom je bilo skrajno moteče. Tozadevno mi je že bližje fantastična Leelloo iz Petega elementa, ali pa divja vampirjevka Salma Hayek iz Od mraka do zore.

Verjetno pa si svoj spis zasluži nesporna favoritinja 80ih in začetka 90ih let, Kim Basinger. To je bila zares seksi igralka in vse njene vloge so napojene z neskončno erotiko. Seveda vsak normalen moški najprej pomisli na Devet tednov in pol ter tisto prefinjeno hranjenje. Antologijsko, pomenljivo in skrajno vroče. Tudi ples pod takti raskavega Cockerja je eden izmed trenutkov, ki ne bledi. Danes že rahlo pozabljena dama in morda se bo komu zataknil žolč, ko bo bral o teh fatalnih dekletih preteklosti, ampak subjektivnost je hecna stvar. In pri dekletih je okus še posebej sporen – ko gre za filmska dekleta pa še toliko bolj. Ampak nekaj je bilo na teh damah preteklosti. Nekaj več. Ali pa mi le moja najstniška podivjanost megli pogled in um?

Zato je prav, da stopimo v sedanjost. Veliko lepih deklet in močnih ženskih likov spoznavamo tudi v zadnjih letih. Če smem, potem bi izpostavil Kate Beckinsale, Charlize Theron, Naomi Watts, Eva Rachel Green, Rachel McAdams, Zoe Saldana, Olivia Wilde, Natalie Portman, Marion Cottilard, Penelope Cruz in še kakšna bi se našla. Žal ugotavljam, da imajo le redke izmed naštetih na svojem kontu kakšno zares močno erotično vlogo. In ne, erotična vloga ni tista iz 50 odtenkov sive.

Zato pa sta tu moji osebni favoritki. Scarlett Johansson je malodane v vsakem kadru seksi kot sam hudič. A njena prezenca vseeno še ni dovolj močna; to verjetno pride z leti. Ali pa s pravo vlogo. Vesoljska predatorka iz Under the skin je že blizu. Je pa vprašanje kako bo nadaljevala. Mislim, da brez problema lahko postane Malena nove generacije. Tu nekje se muza tudi nekoliko sramežljivejša Jessica Alba. Ona je izjemno luštna, neverjetno postavna in s srnjimi očmi kar vabi v objem, a njej manjkajo predvsem dobri filmi. In seksi vloge. Manjka ji vloga, ki bi jo zaznamovala do konca kariere. Nancy Callahan je blizu, ampak verjamem, da gre lahko še dlje. Mora iti, drugače bomo govorili o hudi potrati »talenta«.

Advertisements

4 responses to “Brhki cvetovi

  1. Zanimiv prispevek. V zadnjem obdobju me je najbolj navdušila Eva Green v hudo povprečnem Sin Cityju, a že zaradi nje se je ogled splačal. Opažam, da večina tripa na Albo, ki je lepa ženska, a vseeno nima tistega x-faktorja, ki jo naredi posebno. Z mano pa je tako: včasih mi je kakšna “fizično povprečna” igralka zelo všeč že zaradi same vloge in potem nekaj časa tripam, ona pa dobi posebno mesto v nekem predalčku v mojih možganih (recimo Cecile de France v Fantu s kolesom, ali Maribel Verdu v Jaz pa tebi mamo).

  2. Plus ena za Charlize Theron. Sm pa js najbrž mal mlajši od ostalih, tu navzočih, plus bolj v TV serijah, kot v filmih. Tko da mam dve Fireflyjevki, k mi sploh ne gresta iz glave; Morena Baccarin in Christina Hendricks.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s