Closer (2004)

Medčloveški odnosi, sploh tisti podkrepljeni z ljubeznijo ali zapečateni z zakonom, so od nekdaj na tapeti umetnikov vseh vrst. Zelo pogosto se s tem fenomenom radi ukvarjajo tudi filmski režiserji. Eni bolj pogosto, drugi manj. V Nemčiji rojeni filmar Mike Nichols, se je z medčloveškimi odnosi, ljubeznijo, konflikti in družbenimi vzorci od nekdaj rad ukvarjal. Že njegov prvenec, Kdo se boji Virginie Woolf (1966), še danes predstavlja neizpodbitno žanrsko klasiko, iskrenje med Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom pa je pravzaprav legendarno in bo verjetno za vse večne čase ostalo zapisano v analih kot primer prepričljive, nenadkriljive metodične igre. Nichols je ob režiji filma štel le nekaj nad trideset let, zato je njegova suverena režija še toliko bolj presenetljiva. Sploh v obziru, da je moral pred kamero krotiti dve taki personi kot sta bila Elizabeth Taylor in Richard Burton. Le leto kasneje je mladi filmar udaril še enkrat. Zopet mu je uspelo ustvariti film, ki ga tudi desetletja zatem kujejo v zvezde. Diplomiranec (1967) je tudi meni osebno eden tistih filmov, ki nosijo dušo, srce in pamet. Pretkan, pomenljiv in predvsem nepozaben. In za vse to velik del zaslug pripisujem režiserju Nicholsu. Kadri so, enostavno rečeno, presunljivi in dajejo celostni zgodbi neverjetno težo. Nichols je dokazal, da z njim ne bo šale. Ne dolgo zatem je režiral  Jacka Nicholsona v filmu Carnal Knowledge (1971) in tudi tam vrtal in kopal v ljudi in odnose, velik del pa je spet namenil spolnosti in njeni vlogi v družbi. Sedaj je bilo že jasno, da je Nichols eden izmed bolj prepričljivih kronistov naše družbe in posameznika ujetega v njej. Morda mu je kasneje, predvsem v osemdesetih, sapa rahlo pošla, ampak tudi potem je ustvaril še marsikaj zanimivega. Nazadnje Closer.

Closer (2004) sem v teh desetih letih pogledal dvakrat, zadnjič sem ga videl še tretjič. Vem, da me je film ob prvem ogledu stisnil za goltanec, da je eden izmed boljših žanrskih izdelkov, pa trdim tudi sedaj. Nichols, gre za njegov predzadnji film, je uspel združit vso znanje, ves talent in vse izkušnje ter ustvariti novodoben žanrski biser, ki o medčloveških odnosih pove vse in še več. Tegobe zaljubljenih, (manj)predanih in (ne)zvestih ljudi je odlično vkomponiral v urbani svet betonske džungle in serviral pravljico za odrasle, ki na vsakem vogalu pušča neizbrisljivo grenko-kislo sled. Seveda ima pri tovrstnih izdelkih glavno besedo scenarij; ta mora biti bister, oster, koherenten in sočen. Patrick Marber se je tozadevno v tem primeru zelo izkazal in režiser svetovnega kova lahko s svojimi prijemi in filmskim slogom doda le še smetano na torto. Samo dogajanje je sicer precej omejeno. Razen sočnih dialogov gledalec kaj drugega ne bo deležen. A prav to je tisto, kar v mojih očeh filma tako suvereno dviga iz sivega povprečja. Namreč, vsak dialog, vsako besedno soočenje protagonistov se mi zdi fantastično spisano, trdno in osnovano na nekih realnih temeljih. Pestra je tudi karakterizacija štirih protagonistov, ki vsak zase bijejo bitko sodobnega medčloveškega boja. Na eni strani imamo luftarja, oportunista, ki se težko upre fatalki na katero naleti čisto po naključju, na drugi uspešnega preverzneža, ki dekleta jemlje zgolj in le kot seksualni objekt. Med njima se potikata svobodomiselna mladenka, ki morda naivno verjame v pravo ljubezen in vsega hudega vajena mestna ženska, ki je v ljubezni izkusila že marsikaj in se še kako dobro zaveda, da bolečina tiči za vsakim grmovjem. Vloge so podeljene, igra seksualne napetosti se lahko prične.

Dan: I fell in love with her, Alice. Alice: Oh, as if you had no choice? There’s a moment, there’s always a moment, “I can do this, I can give into this, or I can resist it”, and I don’t know when your moment was, but I bet you there was one.

Poleg zanimivih besednih soočenj, trenj, izkazovanj ljubezni in okorne romantike, film navduši z vizualno podobo. Naj se najprej obregnem ob fotografijo, ki se morda na prvi pogled ne zdi nič posebnega, ampak vse ne more biti tako samoumevno. Izkušeni Stephen Goldblatt je urbano džunglo odlično zajel. Mizanscena odlično deluje in vpletenost karakterjev v samo fotografijo je zelo dobro zajeta. Všečna mi je tudi lepo fluidna montaža, ki navkljub preskokom ne izgublja rdeče niti, ali, bog ne daj, koherentnosti in ostrine scenarija. Zelo dobra pa je jasno tudi režija; nekateri kadri gledalcu zagotovo ostanejo v spominu kar lep čas. Že prvo srečanje na ulici je v mojih očeh izjemno dobro posneto, tudi iz vseh ostalih sekvenc se kar cedi. Recimo srečanje v akvariumu, srečanje na razstavi, srečanje v klubu in tako dalje. Za konec pohval pa velja izpostaviti še igralski četvorček. Clive Owen in Jude Law sta vedno všečna in močna v svojih vlogah. Tu se mi zdita še posebej dobro izkoriščena, predstavljata zanimivo nasprotje in lika dodatno nadgradita. Tudi Julia Roberts in mlada Natalie Portman za kolegoma ne zaostajata in v skupnih kadrih še kako ukrivljata ravnovesje na svojo stran. Če smo od Robertsove takih vlog že vajeni od poprej, dočim vseeno mislim, da je tale ena boljših, pa je vse skupaj prav gotovo toplo presenetila tedaj triindvajsetletna Portmanova. Simpatično, igrivo in še kako prepričjivo. V luči te vloge se tudi kasnejši oskar za Črnega laboda še lepše sveti.

Film je blagajne lepo napolnil, čeprav niti približno ni film za mase. Nagrad in nominacij je bilo kar nekaj, pričakovano sta najbolj izstopala Clive Owen in Natalie Portman, ki sta bila deležna tudi nominacije za oskarja. Kritiki so film precej hvalili in nasploh izpostavljali izjemen Nicholsonov občutek. Mnogi so se strinjali, da se je režiser za konec kariere vrnil tja, kjer je bil na začetku.

Anna: I’m sorry you’re… Larry: Don’t say it! Don’t you fucking say you’re too good for me. I am, but don’t say it.

 

 

Advertisements

2 responses to “Closer (2004)

  1. Tudi meni zelo všečen projekt lani umrlega Nicholsa. Ta je pa res znal narediti film in izkoristiti igralski potencial. Med njegovimi filmi, ki so vsi po vrsti vrhunski, so mi – razen naštetih kultov – zelo všeč tudi Silkwood, The Birdcage (uf, odlična komedija, čeprav je rimejk) ter njegov zadnji film Charlie Wilson’s War. Nichols je bil po mojem preprosto eden najboljših režiserjev vseh časov ter eden zadnjih velikih klasikov.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s