“A si na Plexu?”

Časi, ko smo s sobno anteno tekali po hiši, plezali na strehe in drevesa, moj fotr je recimo boljši sprejem na stari Grunding škatli iskal celo z vilicami in podobno šaro, so hvala Zevsu mimo. Sedaj ni več vprašanje ali bomo na programu številka 5 gledali ORF1 ali TV Koper Capodistria. Prav tako ni več bojazni, da bi sredi najljubšega TV trenutka vse zbrane presenetil grozljivi zvok, pospremljen s strašljivim »snegom«, ki ježi kožo vse od filma Poltergeist dalje. Tudi neprijeten fotrov glas iz zofe, da naj mulec prestavi program iz ena na dve, že dolgo več ne odmeva po dnevni sobi. Sedaj v dnevni sobi vladajo druga tehnološka pravila.

Ko te pripetljaje predstavljam svojima potomcema, me oba čukasto gledata. Pa sem star šele dobrih 30 let, a včasih se počutim, kot da sem pred otroke padel iz nekega drugega stoletja. Zadnjič sem tako razmišljal o mojih prvih stikih s filmi. S filmi, ki se niso vrteli na rednem sporedu, da se razumemo. Brezhiben, tehnično popoln videorekorder, ki ga je fotr ponosno prišvercal iz Nemčije, je bil vehementno razstavljen v dnevni sobi. Na tisti največji polici ob nekih podobicah, fotkah in kristalnih kozarcih. Videorekorder je bil velik, plečat in kadar je bil prižgan, so lučke vse prisotne prijetno motile. Bil je skorajda razstavno blago, kot da bi se želeli pohvaliti pred drugimi. Češ, mi pa lahko, mi pa mamo. Uporabljal ga ni nihče. Vse dokler sosed, ambiciozni podjetnik malo po osamosvojitvi, ni odprl videoteke. V zatohli sosedovi kleti so se sočasno odprla vrata v nebesa. Vsaj zame. Ljudi z videorekorderji takrat pač ni bilo veliko, zato je bila vloga mlečnozobega fantiča takrat še toliko večja in pomembnejša. Seveda sem najprej izbiral risanke. Ko je teh zmanjkalo sem se pričel obračati k mladinskim filmom. Čez čas je fotr pripeljal nov videorekorder. Kam s starim? Ha! Prva dota. Čez noč sem pozabil na risanke in mladinske filme. Takoj smo šli proti low-budget pretepačinam iz Hong Konga. Kasneje še k izumrli ameriški produkciji. In nato kaj kmalu k njeni veličini pornografiji.  Lepi časi. Spomnim se, da je kasneje v isto zatohlo klet pričel hoditi tudi fotr in spomnim se, da je enkrat lepo udarilo, ko mu je sosed pokazal kaj si sin zadnje čase zelo rad izposoja. Ampak, sedaj se vprašam, zakaj mu je sploh kazal kaj si jaz sposojam? Si je morda fotr želel izposoditi isti naslov? Nemara bi bilo lažje, če bi le potrkal na vrata.

Sosed z videoteko seveda ni obogatel. Je pa postal tisti pravi lik iz filmov Kevina Smitha. Vse filme, vse citate je vedel na pamet. Vse režiserje. Vse naslove. Toliko znanja ni imel nihče. Ko so prišli DVDji, je bilo veselja konec. V letu, dveh se je klet zaprla. Mula je bila premočna. Nato so prišli še torrenti. Videorekorder je bil le še okras. V dnevni sobi, fotr je bil nanj še vedno ponosen, jaz sem ga že zdavnaj zamenjal za mogočnejšo računalniško beštijo, ki je vrtela in pekla DVDje, a vse skupaj je bilo veliko bolj skoncentrirano na mulo in torrente. A tu so se nato pojavile nove tegobe. Računalnik je bilo potrebno prevezati na TV. Tisti bolj podkovani so to že imeli, normalno, da je treba pripadnost graditi tudi na tak način. Scart kabel tu, TV out kabel tam, zvočniki v to luknjo, slušalke v tisto. Tega kablovja je bilo na koncu res veliko in ker sem ob srečni sestrini poroki podedoval celo drugo nadstropje, sem si lahko privoščil celo tak luksuz, da sem imel računalnik v eni sobi, TV pa v drugi. Vmes pa kabel pri kablu. Saj na začetku sem še kdaj pospravil, sploh tedaj, ko je pogosteje prespalo moje dekle, a na koncu so bili kabli že povsem zliti s parketom. Nek samosvoje modni dodatek so se mi zdeli.

A tudi to je tehnološki napredek prežvečil in potecal. Kabli so postali tako retro, kot pred tem video kasete. DVDji, CDji so praktično mrtvi. Sedaj je vladavino prevzel njegovo širno prostorstvo USB ključ. Vseh oblik, vseh barv in predvsem prostranosti. Priklopiš ga lahko povsod, čakam še nek čip v zatilju, da bo sinhronizacija popolna. Da je drek zadel ventilator, je jasno tedaj, ko ti mulc iz vrtca prinese komajda viden ključek z nekimi novimi risankami. »Evo, oči, tle so vse ninja želve risanke!« »Super, sine. Kam ga vtaknem?« »V TV. Na računalniku se mi ne da gledat, ker je manjša slika.« »Super, sine.«

Ampak pred kakšnima dvema mesecema sem ugotovil, da tudi to umira! »Imaš Plex?« Jaz presenečeno: »Kaj pa je to?« Od začetka: »Plex. Nova aplikacija, kjer povežeš Smart TV z računalnikom, seveda paše zraven tudi telefonom, pa tablica, server pa nato sinhronizira vse serije in filme, ki jih imaš na disku ter gledaš brez tečnega prenosa na USB ključek.«

Seveda sem si aplikacijo Plex instaliral takoj, ko sem utegnil. Končno je Smart TV prišel do izraza! Končno je tudi skovanka »pametna televizija« postala pametna in smiselna. In nad Plexom sem, milo rečeno, navdušen. Ne le, da se vse vsebine, ki se potikajo po disku odmaknjenega računalnika takoj prikažejo in jih je moč izbirati z daljincem, tu je še zares zanimiva platforma, ki omogoča lepo oblikovanje domače video knjižnice, medtem pa tudi vestno prenese osnovne podatke filma ali serije, kratek sinopsis, podnapise, fotografije in celo glasbo. Meni to niti ni toliko pomembno, a žena in otroci so navdušeni. Vse bolje, kot suhoparno potikanje po dolgočasnih in pustih mapah, pravijo. Tudi prav. Sam, da je familija srečna.

Image result for plex media server

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s