Wild (2014)

Oskarjevka Reese Witherspoon se zadnjih deset let ni pojavljala v preveč trdnih vlogah. Potem, ko je leta 2005 pobrala oskarja za upodobitev country pevke June Carter, je kaj hitro zavila s ceste in se bolj ali manj posvečala trivialnim vlogam. Ne bom ravno trdil, da sem jo kakorkoli pogrešal, ampak vsako prikupno blondiko je vedno zanimivo gledati pred kamero. V zadnjih dveh letih pa se je devetintridesetletnica vendarle prebudila in nastopila v treh filmih, ki so se meni vsaj ob prebiranju sinopsisa zdeli zanimivi in so posledično pritegnili mojo pozornost. Še najbolj prav naslovni, saj je že pred premiero dvigal veliko prahu in tako še bolj odločno drezal v mojo cineastično radovednost. Zgodbo sem približno poznal, čeprav nisem bil eden tistih, ki bi hlastajoče prebiral knjigo, ki je pred tem dokaj konkretno potrkala na duše naših gospodinj, ki so tako zopet dobile famozno čtivo za pred spanjem. Bolj od same vsebine, me je to pot zanimala sporočilnost zgodbe. Je režiser Jean Marc Vallee (Dallas Buyers Club) spet ujel trenutek? Bo tudi tokrat subtilno zavrtal v družbeni sistem in posameznikovo naravo? Bo dovolj korektna tudi fotografija, ki bo avanturo z lepimi podobami še bolj približala občestvu? Konec koncev pa me je zanimala tudi sama gospodična Witherspoon – bo dovolj karizmatična, da tovrstno zgodbo nosi na svojih plečih?

Cheryl Strayed je po materini smrti ugotovila, da je na tem svetu ostala sama. Sama in nezadovoljna. Vsega je imela dovolj, zaželela si je novega življenja. Brez vsakršnih pohodniških izkušenj, si je otrpala težak ruzak in krenila na pot samoočiščenja. Zloglasna pacifiška gorska pešpot jo je vodila skozi neokrnjeno naravo, vsaka grenka izkušnja ob poti pa jo je pripeljala do končnega spoznanja. Kdo je in kakšno je njeno mesto na Zemlji. Pravijo, da se knjiga odlično bere. Pravijo, da te stisne, zavrti in da misliti. Takole na prst se zgodba res zdi dovolj zanimiva tudi za filmsko adaptacijo. Scenarija se je lotil angleški pisatelj Nick Hornby, njegova dela redno končajo na filmskem platnu (About a boy, High Fidelity). Ni kaj, moja pričakovanja so bila v luči te informacije dokaj visoka in moram kar takoj reči, da tu ne čutim nobenih razočaranj. Zgodba je koherentna in lepo teče. Predvsem poskakovanja po časovni premici so se mi v tem primeru zdela še posebej smiselno in dobro načrtovana. Na ta način smo glavno protagonistko bolje spoznavali in se z njo lažje poistosvetili. Verjamem, da je avtobiografska knjiga bolje in globje vrtala v podzavest glavne junakinje, ampak upam si trditi, da filmska adaptacija v tem pogledu ne zaostaja mnogo.

Tudi sama sporočilnost filma je dosegla svoj namen in Jean Marc Vallee se je v vlogi režiserja tudi tokrat dovolj dobro odrezal. Naše življenje je rezultat pravilnih in manj pravilnih odločitev, vprašanje pa je kam te te odločitve vodijo. Cheryl so vodile v napačno smer. Njena preobrazba je v tem pogledu navdušujoča. Zbrala je precej poguma in volje, da se je odločila presekati zapleten gordijski vozelj, ki se marsikomu zdi nerešljiv. Menim, da lahko v zgodbi vsak gledalec najde delček samega sebe. Interpretacija videnega je odvisna od vsakega posameznika, tudi samorefleksija se razlikuje od gledalca do gledalca.

What if I forgave myself? I thought. What if I forgave myself even though I’d done something I shouldn’t have? What if I was a liar and a cheat and there was no excuse for what I’d done other than because it was what I wanted and needed to do? What if I was sorry, but if I could go back in time I wouldn’t do anything differently than I had done? What if I’d actually wanted to fuck every one of those men? What if heroin taught me something? What if yes was the right answer instead of no? What if what made me do all those things everyone thought I shouldn’t have done was what also had got me here? What if I was never redeemed? What if I already was?  

Film je bil posnet za dobrih 15 mililjonov dolarjev, prinesel pa jih je vsaj petdeset. Kritiki se po večini strinjajo, da gre za nadpovprečen izdelek lanske letine, veliko pohval pa gre predvsem na račun prerojene Reese Witherspoon in Laure Dern v vlogi njene matere. To bi rad za konec izpostavil tudi sam. Bodimo pošteni, Reese Whiterspoon ni ravno Meryl Streep in v nobeni vlogi ni prav posebej blestela, kaj šele da bi ukrivljala prostor okoli nje. Mene osebno ni pretirano prepričala niti v vlogi za katero je dobila zlat kipec ameriške filmske akademije. Ampak tu je zares imenitna. Prepriča in pika. Številne nominacije (oskar, zlati globus, bafta…) tako niso iz trte zvite. Zelo dober vtis (ob piškavi minutaži) pusti tudi starejša Laura Dern (filmska mati, sicer pa je le devet let starejša), za katero bi tudi lahko trdil, da tako močne vloge že lep čas ni odigrala.

Skratka Wild (2014) do neke mere opraviči visoka pričakovanja. Že res, da bi se dalo čez kakšno stvar tudi pljuniti, ampak celostna podoba je več kot solidna in vsaj po mojem mnenju pusti še nekoliko boljši priokus kot sorodni Tracks (2013), kjer je čez avstralsko puščavo kolovratila Mia Wasikowska.

Advertisements

One response to “Wild (2014)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s