Mad Max. Kult.

V zadnjih dnevih iz vseh koncev in krajev poslušam samo še to kako je nova turbo akcijska stvaritev avstralskega cineasta Georgea Millerja sapojemajoča, do skrajnosti navdušujoča in da gre nasplošno za ultimativni akcijski blockbuster, ki ga še dolgo ne bo mogoče preseči. V nobenem primeru, pa če se Bay odloči sredi snemanja aktivirati pravo jedrsko eksplozijo. Skratka Miller je postavil letvico tako visoko, da se mirne duše lahko upokoji in iz varnega naslonjača spremlja vse tiste, ki ga bodo naslednjih n let spet skušali kopirati. Tudi tokrat, očitno, neuspešno. Žal si jaz najnovejšega izdelka o samotarju Maxu še nisem uspel ogledati. Zato pa sem si, da sem bil vsaj približno v kontekstu s celim svetom, v enem večeru ponovno zavrtel izvirnik iz leta ´79 ter sijajno nadaljevanje, ki ga je Miller po huronskem uspehu prvega dela posnel le dve leti kasneje. Čeprav sem oba filma videl že nekajkrat, pa sem tudi tokrat le nemo zijal in nekje globoko pod površjem je v meni spet tlelo tisto primarno filmsko navdušenje. Mad Max (1 in 2) je še vedno ultimativni akcijski filmski eksponat. Mel Gibson pa nesmrtna filmska ikona.

O Mad Maxu je bilo povedano malodane vse. Anekdot, ki so jih ustvarjale no-budget razmere je za celo knjigo. Dobro znano je tudi dejstvo, da je bil izvirnik dolga leta na čelu tistih filmov, ki so začetni drobiž čez noč spremenili v goro zelencev. Mad Max je eden večjih (pop)umetniških kultov, izdelek, ki je takoj prerasel okvirje filme. Mad Max je postal simbol, testament in njegova zapuščina je praktično neizmerljiva. Kamor koli pogledamo, tam je Mad Max. Vsak film, ki ima vsaj malo opravka s cesto, odpadniki, bojevniki in apokaliptično realnostjo, ki nam preti ob dokončnem zlomu gospodarstva, posledično kapitalizma in na samem koncu moralno-etičnih vrednost, se mora prikloniti temu avstralskemu čudežu. Vsako nadaljno filozofiranje je brez predmetno. Filmoljub pravi takole: Postapokaliptični cestni triler Pobesneli Max (pozneje nadgrajen in zaokrožen v trilogijo) je čistokrvni kult; po mnenju marsikoga verjetno eden največjih tudi v svetovnem merilu in nedvomno najbolj znamenit avstralski film dotihmal. Iz postopnega prehoda v percepciji od neodvisnega avtorskega projekta v mainstream je prerastel v globalno ikono popkulture; njegova cineastična zapuščina je zdaj očitnejša in njegova filmska vrednost danes večja kot kdaj prej.

Kaj velja še posebej izpostaviti? Je to surova želja po maščevanju? Upor malega človeka proti krvosesni skupini? Alegorija človeške družbe (dobro vs. zlo)? Aluzija geopolitike, ki je konec sedemdesetih let še vedno strašila s popolnim uničenjem sveta? Je potrebno Millerju podeliti častno medaljo o napovedovanju prihodnosti, saj je že pred več kot 35 leti uspešno zadel dandanašnjik in boj za življenjske resurse? V osemdesetih in devetdesetih so Mad Maxa gledali in razumeli skozi drugačno perspektivo. V njem so videli neko oddaljeno prihodnost. Prihodnost, ki je ne bo. Ta neskončna puščava s pomanjkanjem je bila za vse le utopija. Zgrešena napoved. Saj je vendarle vse cvetelo. Danes ga gledamo že skoraj skozi isto perspektivo kot stranski liki. Danes je Mad Max že skoraj tu. Če bi Miller želel pokazati trenutek, ki je ustvaril razmere za zgodbo o Maxu, bi ta trenutek lahko umestil v današnji čas. Ko bodo Mad Maxa gledali čez deset let, to ne bo več film, ki se dogaja v prihodnosti. Je zato Mad Max lahko opomin? Opozorilo kaj nas čaka, v kolikor v samih koreninah ničesar ne spremenimo?

The chain in those handcuffs is high-tensile steel. It’d take you ten minutes to hack through it with this. Now, if you’re lucky, you could hack through your ankle in five minutes. Go.

Divje vožnje, cestne bitke s krvoločnimi objestneži in maščevalski pohodi so trdne alegorije posameznikovega boja znotraj brezčutne družbene ureditve. Vzemite cestnim divjakom obraze in namesto njih vstavite korporacijske logotipe, bo sporočilnost drugačna? Tako kot objestneži plenijo vodo, nafto in človeška življenja, tako z maniro neskončnega potrošništva velike tvrdke plenijo nas. Razlike ni. Vprašanje je le koliko podivjanega Maxa je v vsakem izmed nas, da bomo imel enkrat tega dovolj.

Moram pa priznati, da sem jaz eden tistih, ki mu je tudi drugi del (Mad Max: The Road Warrior, 1981) enako odličen in pomenljiv. Morda se mi v posameznih elementih zdi še boljši. Vidi se, da se celotna produkcija izboljša. Cestne sekvence so močnejše, antagonisti še bolje nastavljeni in tudi Max kot osrednji lik nosi še več jeze in tiste značilne namrščenosti. Tokrat njegova preobrazba ni več tema filma, pač pa njegova drifterska pojava. Od samega začetka je osamljem postopač, edino družbo mu predstavlja pes. Po krvavem srečanju s cestnimi skrajneži pristane v varnem zavetju manjše skupnosti, ki je bogata z nafto. Max jim ponudi pomoč v bitki s sovragi in njegov cestni pogum jim pride še kako prav. Alegorijsko spet močan izdelek, ki kar kliče po večkratnem ogledu. Ampak karte so premešane. Max mora imeti nekaj divjega v sebi, mora biti pobesnel, da preživi v okolju, ki je tako neizprosno in kruto.

Gledano iz akcijskega vidika, ki sem ga zgoraj načrtno zapostavil, je nadaljevanje naravnost sijajno. Vse sekvence so v tem oziru sapojemajoče. Od prvih cestnih spopadov, preko morilskega bumeranga, pa do končnega razodetja na cesti, kjer se gledalčev žolč od vsega videnega že pošteno obrača v želodcu. Ko sem bil še otrok, me je ta zadnji spopad s cisterno ganil do solza, podobno je bilo tudi nedavno ob desetem ogledu. Tudi antagonisti so v svojih opravah kruti, pošastni in fantastično sovpadajo v zgodbo.

Skratka, vse besede so odveč. Millerjev svet prihodnosti s pobesnelim drifterjem na cesti je eden tistih koščkov svetovnega filma, ki ne bo nikoli zbledel. Z leti ti dve mojstrovini zgolj pridobivata in le upam lahko, da današnjo mladež kakšni Bayi, Emmerichi in podobni oportunisti niso preveč zastrupili, da sporočilnosti, teže in pomembnosti tu priobčenih izdelkov ne bi več prepoznali. Fury Road me močno zanima in želim ga videti. Na srečo je zraven spet George Miller. Vrača se nazaj h koreninam. To me veseli in moja pričakovanja so po vnovičnem ogledu (pra)starih izdelkov še toliko višja.

 

Advertisements

One response to “Mad Max. Kult.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s