“I`ll be back!”

Ko je hrastorasli Arnold Schwarzenegger v vlogi skozi čas potujočega morilskega kiborga prvič izrekel znameniti stavek o vrnitvi za pult sprejemne pisarne na policijski postaji, si verjetno ni mislil, da bo podobne in z identično opravo kvasil tudi več kot trideset let kasneje. Morda je o tem sramežljivo razmišljal po huronskem uspehu drugega dela, s katerim se je James Cameron zavihtel med največje filmarje 90ih let, Schwarzenegger pa med največje frajerje filmskega trakovja. Treba je priznati, devetdeseta brez T2 ne bi bila enaka. Še takti tedaj nebeško popularnih Guns n` Roses in nepozabni filmski hit je tu. T2 je pojem nekega časa. Tudi pojem moje mladosti. Redko nadaljevanje, ki v mojih očeh prekosi izvirnik. Zakaj in čemu se je Veliki Arnold v novem tisočletju odločil še za tretjo upodobitev mehaničnega (zdaj spet) rešitelja človeštva, mi ni povsem jasno. Verjetno pravilno predvidevam, da so mu pod nos pomolili zajeten kupček ameriških zelencev, to ga je kajpada bolj prepričalo kot pa želja po čem drugem. Film je piškav, nekako nevreden obeh predhodnikov. Ampak malha se je vpletenim prav lepo napolnila. Tudi zato smo pred leti dobili še četrti del, tokrat sicer brez lesenega Avstrijca, a s popularnima Christianom Baleom in Samom Worthingtonom. Duh po izvirniku in prvem nadaljevanju je bil že povsem pozabljen. Letos pa, v skladu z neskončnimi nadaljevanji in rimejki, ki jih Hwood zadnja leta tako ponosno štanca na svojem generičnem tekočem traku, v kino kot Terminator spet vabi njegova možatost, Arnold Schwarzenegger. Petega dela, podnaslovljenega Genisys si bržkone ne bom ogledal. Vsaj ne še sedaj. Saj sem bil že povabljen k ogledu, ampak sem se odločil, da grem ta večer raje na pol litra vina. Bo že prišel na vrsto, takrat, ko bo rahlo pozabljen in me bo naključno srečanje zaradi neke hecne nostalgije vseeno prepričalo k ogledu. Da bi si ga pa ogledal sredi kakšnega multipleksa, s kartonom pokovke in mularijo okoli mene, ki se bo izživljala nad Arnoldovo možatostjo in slinilo nad ženskimi čari prelestne Emilie Clarke, si pa v tem trenutku res ne predstavljam.

Ampak toliko pa sem nostalgični bebec, da me je reklamno gradivo za novega Terminatorja spomnilo na izvirnik iz davnega leta 1984 in prvo nadaljevanje iz nekoliko manj davnega leta 1992. Oba sem si v šusu, torej v enem večeru, ogledal na domačem balkonu sredi najhujše večerne sopare. Ni mi bilo žal. Čeprav sem oba že nekajkrat videl, pa je bil tudi tokratni ogled prava cineastična potešitev. Podobno akcijo sem pred mesecem izvedel že z Mad Maxom in ugotavljam, da mi je tovrstno sprehajanje v filmsko zgodovino vedno bolj všeč.

The Terinator (1984) je vsekakor eden izmed boljših sci-fijev zadnjih 30, 40 let. Ima težo. Ima dušo. Revolucionaren za svoje čase z dandanes bizarno stop-motion tehniko ob koncu. Ideja o spopadu robotov in ljudi v (ne tako daljni) prihodnosti sicer ni bila najbolj nova oz. sveža, a tu je predstavljena na surov in neposreden način. Roboti v prihodnosti človeškega odpora ne morejo povsem zatreti, zato uporabijo vse svoje znanje in pošljejo mehaničnega rablja nazaj v preteklost, da vodjo odpora uniči še preden se sploh rodi. Preden je sploh spočet,ha. Ljudje v prihodnosti prepoznajo nakano in v preteklost pošljejo človeka, ki bo terminatorjevo primarno tarčo ubranil. Sproži se zanimiv časovni paradoks, neskončna časovna zanka, ki kravžlja živce in odpira tisočere debate. Predstavljam si, da je bila ideja tedaj še nepredstavljiva, danes pa ob vseh tehnikalijah, gadgetih in umetnih inteligencah Hawkingovo opozorilo vendarle ni več tako daleč od resnice. Kaj je značilno za film? Mali budget, dobra ideja, nadvse prepričljiv antagonist, izjemna režija in uspeh, ki ga je zasluženo požel. Večina filma je čista antologija: trdi Arnold, ki se sprehaja v ritmu težke plovne ladje, njegovo robato, skoraj zarjavelo govorjenje, olupljena mehanična roka, skynet, črna sončna očala, trume pobitih policistov in eksplozija cisterne ob koncu. Tudi nepozabni I`ll be back!, pa še kaj. Mene osebno je kot mulca vedno strašil začetek s podobo zlobnega robota. Danes pa me prepriča izjemna atmosfera, počasen in oster tempo, ki se lepo gradi skozi celoten film do končnega obračuna.

Terminator: Judgment day (1992) se je enostavno moral zgoditi. Kot prvo, izvirnik je bil preveč prelomen, da bi idejo pozabili oz. pustili stati. Kot drugo, tehnologija specialnih efektov je tako napredovala, pionir na tem področju je bil ravno Cameron, da je kar klicala k oživitvi zlobnih robotov, ki iz prihodnosti terorizirajo človeštvo. Arnold, sedaj že zvezdnik prvega kova, je enostavno moral nadgraditi prelomno vlogo, da ni stopical na mestu je prestopil celo na drugo stran, kar vsaj v mojih očeh celotni zgodbi daje le plus točke. Mlad pamž (Edward Furlong), divja mati (spet Linda Hamilton), ki ji izkušnja izpred let ne da miru in dodelani T-1000 (Robert Patrick), ki še danes ježi kožo z vsemi fluidnimi transformacijami. To pot je ton filma rahlo bolj sproščujoč. Cameron se je preveč obrnil proti mainstreamu. To mu pa zamerim. Se pa sama osnovna premisa lepo prepleta, oba filma sta tozadevno koherentna. Nepozabnih in v ameriški filmski arhiv vgraviranih trenutkov je kar nekaj. Vse od hecne kraje oblačil takoj na začetku, kaskaderskega lovljenja s tovornjakom po kanalih, že omenjene fluidne transformacije, strelskega obračuna na sedežu računalniške tvrdke, do udarnega zaključka. Skoraj 100 milijonski budget je na koncu v blagajne prinesel petkratnik te vsote. T2 je postal legenda in akcijski spektakel, po katerem so se morali zgledovati ostali akcijski spektakli.

Seveda glasbene podlage, ki jo je napisal Brad Fiedel v obeh primerih ne gre zanemariti.

Danes so seveda drugi časi. In danes Genisys verjetno niti slučajno ne bo ujel teže, veličine in legendarnosti prvih dveh. Ampak when money talks, bullshit walks in smo kjer smo. S postaranim Arnoldom v vnovični oživitvi vloge. “I`ll be back!”, kako ironično to zveni po tridesetih letih. Upam, da novi film vsaj z enim hecnim dovtipom pojasni zakaj se mehanični T postara. To me pa res zanima.

 

 

Advertisements

3 responses to ““I`ll be back!”

  1. Najnovejšega Terminatorja si tudi jaz verjetno sploh ne bom ogledal. Me pa toliko bolj zanima družinska zombi-drama Maggie (2015) s Švarcijem, čeprav kakšnih kritiških hvalospevov tudi ta ni ravno deležen.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s