Pravi detektivi niso vedno pravi

O lanskoletni TV bravuri True Detective je bilo napisano malodane vse. Večinoma je šlo za visokoleteče hvalospeve, avtorji so kar tekmovali v tem kdo bo to misteriozno serijo bolj pohvalil. Slabih vtisov ni bilo. Kako le, ko pa smo dejansko bili priča izvrstno spisanem scenariju (avtor Nic Pizzolatto), ki je pod težo odlične fotografije in atmosfere kar molzel iz ekrana in privabljal gledalce v svoj primež. Gotovo je bilo eno: kdor je videl prvi del, je bil zaklet za celo sezono. Takoj. S prvim monologom, ki ga je s shujšano postavo in hecnimi brki lansiral Matthew McConaughey. Igralska prezenca dveh junakov je bila otipljiva. Woody Harrelson in že omenjeni Matthew McConaughey sta serijo dobesedno nosila na svojih plečih. Vse te besede, razvlečeni monologi, igre usode, vsa ujetost in kot britev oster tempo, tvisti in obrati, periferija ameriškega juga, vse to bi bilo brez njiju manj genialno. Z njima v taki formi bi celo deseta sezona Prison Breaka izpadla odlično. Iz epizode v epizodo se je veličina le še povečevala. Kult. Mit. Tv legenda. Nekateri so kakšen nosek zavihali zaradi konca, ki po njihovo klimaksa in teže vseh prejšnjih epizod ni najbolj uspešno prenesel v iztek. Ampak nimajo prav, finale je bil pač idealen zaključek. Pogled v zvezde, prijateljski objem in primer rešen. Adijo filozofija, adijo degredirana ameriška družba, adijo kri. Seriji so se poleg raje priklonili tudi kritiki. Padale so nagrade, padale so teorije in analize. V medijih se je fama okoli seriji le stopnjevala in stopnjevala. Do mere, da je mimoidoči in bežni opazovalec pomislil, da je HBO kaj na novo izumil.

Temeljno vprašanje se tako poraja samo od sebe. Je bila serija res tako dobra ali gre dobršen del zaslug pripisati medijem, ki so jo vztrajno izpostavljali in svetovnemu občestvu podzavestno prali glavo? Je bila prva sezona le lažen napihljiv balon, skrbno načrtovan in napihnjen s strani kravatarjev v marketinškem oddelku velike produkcijske tvrdke HBO? Morda. A drži kot pribito: True detective je nekaj najboljšega, kar je v zadnjih 20ih letih prišlo na TV.

Pizzolatto in producenti so s širokim nasmeškom na obrazu in vlažnimi prsti beležili uspeh serije. Oči so se jim svetile, apetiti so se povečevali. Čeprav je bil krog sklenjen in zadeva uspešno pod mizo, je bila želja po nadaljevanju premočna. Čeprav bi kult lahko odšel na zlato polico TV produkcije, so se ustvarjalci vseeno odločili, da zadevo odpeljejo naprej. Čeprav je bilo načrtnovano drugače, je kaj kmalu po zaključku prve sezone padla ideja, da se serija True Detective nadaljuje. S podobnim slogom, a drugačnim stasom. Woody Harrelson in Matthew McConaughey sta se poslovila, v njune čevlje sta stopila Collin Farrell in Rachel McAdams. Priznam, da se mi je ideja o nadaljevanju na drugem kraju in ob drugačni zgodbi, sprva zdela zanimiva in glede na odličnost prve sezone tudi nujna. Dvomi so potrkali na vest kmalu potem, ko so obelodanili igralski kader. Poleg Farrella in McAdamsove je v prvi vrsti zraven še nikoli prepričljivi Vince Vaughn. Ko daš v enačbo Harrelsona, McConaugheya, Farrella, McAdamsovo in Vaughna, potem je rezultat lahko skrajno predvidljiv.

Dvomi so se kaj kmalu izkazali za pravilne. Igralska prezenca v drugi sezoni močno zaostaja. A to ni največji problem. Problem nastane ob neprepričljivem scenariju in manj zanimivem zapletu, ki tokrat niti približno ne zagrabi gledalca. Bodimo pošteni: nepremičninski posli, podjetniško ustrahovanje in trupla ob poti pač niso tako zanimivi kot serijski morilci vpeti v kremplje korporativne religiozne buržuazije. Briga me na kakšen način želi Frank Seymon zgraditi svoj imperij. Briga me družinsko ozadje skrhane detektivke in briga me, da je detektiv Velcoro umazan policaj, ki bolj kot za skupno dobro skrbi za svojo pijano rit. Kje je misterij? Kje so alegorije in kje razčlenjevanje trpke ameriške družbe? Kje je atmosfera, ki ježi kožo? Nekajkratni preleti prometnih zagonetk me baš ne ganejo.

Druga sezona ni tako zelo slaba, sploh ne. Ampak odlična pa prav zares ni. Letvica je bila pač postavljena previsoko. Od kulta in TV legende je zadeva kaj hitro padla na solidno TV kratkočasje. Tudi prav. Zagovoniki se bodo sicer drli, da sezon med seboj ne gre primerjati, da gre za dve ločeni zadevi. Drži, ampak vsi vemo, da temu ni tako. Pizzolatto in druščina so se to pot pač opekli.

5 responses to “Pravi detektivi niso vedno pravi

  1. Meni je druga sezona samo malo slabša od prve. Sploh atmosfera se mi zdi — kar je glede na popolna drug setting morda presenetljivo — podobna tisti od lani. Liki resda niso tako karizmatični kot Rust in Marty, so pa dovolj zanimivi plus fino odigrani. Farrell je itak že večkrat dokazal, da zna, Vaughn, recimo, pa tudi. Jaz ne bi rekel, da je neprepričljiv. Njegovo igro je nekdo (pred tedni sem bral, ne vem, kje) fino povzel, češ, da ni siguren, ali (Vaughn) neprepričljivo igra mafijca, ali igra neprepričljivega mafijca. Po moje bo držalo to, drugo. 🙂

    • Ma, kaj pa vem. Atmosfera je slabša. Mene vsekakor ne prepriča. Že mizanscena pogrne. Saj pravim, ni slabo, ampak odlično pa ni. Kar se tiče Vaughna. Men je mal hecen. Je pa res, da tudi jaz ne vem, ali je to karakterizacija lika ali je pač sam tako medel.

      Sem pa pogledal prvi del prve sezone in razlika je res očitno. Mislim… prav gotovo si organiziram en hiter re-watch.

  2. Sedma epizoda je čist huda! Mogoče niti ne bi o tem, a je tok huda kot prva sezona, je pa gladko nekaj najboljšega letos — iz televizije. (Obenem priznavam, da za tako sodbo mogoče premalo gledam.)

  3. Evo, jaz bi se strinjal s Pepijem. Sam sem prvo sezono ocenil s +3, druga sezona pa od mene ima eno lepo štirico. Strinjal bi se, da je prva sezona boljša v atmosferi (čeprav tudi tu ni slaba) in vsebinsko atraktivnejša, mestoma bolje režirana, in za odtenek, ampak res za odtenek bolje odigrana. Tudi v drugi sezoni so igralci odlični (tudi Vaughn), druga sezona pa mi kot celota deluje veliko bolj kompaktno.
    Mislim, da je folk najbolj razočaran zato ker se je serija od okultnega obrnila proti bolj običajnim, manj intrigantnim temam.
    Pri drugi sezoni pa me je najbolj zmotilo, da detektivka ni ostala enakovredna moškim likom vse do samega konca.

Odgovorite Pepi Prekinite odgovor