“Come to Freddy!”

Pred dnevi je tuzemsko življenje zapustil Wes Craven, možak srhljivih prizorov, lucidnih podob in mojster žanrskih izdelkov, ki še dobrih štirideset let kasneje ježijo kožo in pospešujejo srčni utrip. Wes Craven je prav gotovo filmar, čigar ime velja izgovarjati s spoštovanjem in globokim priklonom. Filmar, čigar zapuščina je neizmerljiva. Filmar, ki se bo v žanrskih izdelkih vedno prikazoval, pa čeprav bodo njegovi nasledniki še tako vneto iskali nekaj novega, še ne videnega. Wes Craven je bil pač eden tistih ljudi, ki je pustil neizbrisljiv pečat. Po svoje je kar škoda, da se ga večina ljudi spomni po sagi Krik. Drži, da je Ghostface, morilec z markantno podobo, postal simbol devetdesetih, ampak prava vrednost Cravenovih filmov je drugje. Nekaj let nazaj. V sedemdesetih. V času, ko so se rojevali sami odlični, pomenljivi, antologijski filmi.

Eden takih je definitivno The Last House on the Left (1972), žanrska klasika, kjer se ostudnost, grozljivost in sprevrženost cedijo iz ekrana. Cravenov prvenec. Poleg režije se je podpisal tudi pod scenarij. Brutalen štart v kariero, kjer se je zdelo, da je omejitev lahko le žanrsko nebo. The Last House on the Left je prinesel nekaj novega. Nov val. Eksplicitnost, nasilje, brutalnost, zapakirano v strašljivo realen celofan. Craven je seciral družbo. Seciral je naravo ljudi. Pokazal je, da se zlo skriva v vsakem izmed nas. In to pred Carpenterjem in njegovo Noč Čarovnic (1978). Craven je bil prej tu. Craven je v živo žagal že prej. Morda je vse to pobral na študiju psihologije in filozofije, skoraj verjetno pa gre velika zasluga tudi pornografskim filmom, kjer je Craven pod psevdonimom pisal in režiral ter tako začel služiti prvi denar in brusiti potencial. Pet let za prvencem je prišel The Hills Have Eyes (1977), meni osebno njegov najljubši film. Premisa je znana. Tipična ameriška družina se z avtodomom odpelje na družinsko potovanje. Nekoliko skrenejo s poti, a to jih na začetku ne moti. Jasno, sredi ničesar se jim pokvari avto. Bum. Izza hribov se priplazijo slikoviti domačini. Boj za preživetje se prične. Ameriške sanje postanejo resničnost. Družinsko popotovanje se sprevrže v najokrutnejšo avanturo. Podobe ne gredo zlahka iz glave. A bolj kot srhljive podobe, v spominu ostane Cravenov alegorijski prerez družbe.

Seveda pa vsak njegov film ni požel takega uspeha. Večkrat se je ujel v lastno zanko in nekaj izdelkov izpod njegovih rok je totalni pofl. Recimo Swamp Thing (1982), Invitation to hell (1984), sploh pa se je opekel z nadaljevanjem The Hills Have Eyes (1984). Tipičen dokaz kako tanka je meja med mojstrovino in bedarijo. Še dobro, da je istega leta nato udaril z verjetno svojim najbolj kultnim delom in filmom, ki je za vedno spremenil mirne sanje ameriške mladine. A Nightmare on Elm Street. Slasher v tistem najbolj ostudnem pomenu. Srhljiv in brutalen tudi zato, ker se v prvi vrsti opira na mladino, ki je na vrhuncu spolnega prebujenja. Freddy Kruger, pošast v človeški podobi z opečenim obrazom in rezili, ki le čaka, da svojo žrtev ujame in brutalno umori, je postal večji od filma. Postal je simbol, strah in trepet najstništva, groza, ki čaka, da se uresniči. Njegova metaforična vrednost je znana. V čisti, spolno vzdržni ameriški družbi ni prostora za podivjane najstnike, ni prostora za spolne igrice, spolna prebujenja in nagnjenja; v ameriški družbi je le prostor za vojaške intervencije (post Vietnam), oboroževanje in strelske pohode. Freddy Kruger je rezultat indoktrinacije – je vse tisto, kar ameriška družba želi in hoče. Nasilje. Nasilje in potlačitev spolnih prebujenj. Uspeh ni presenetljiv. Rezultat pričakovan. Wes Craven je še enkrat več dokazal, da mu je marsikaj jasno. Vse nadaljne reciklaže niso bile tako uspešne, ampak Freddy se je za vedno zapisal v DNK ameriške družbe, v genom ameriškega horror filma.

Wes Craven se je nato rahlo izpel. Blagajniški uspeh je zabeležil le še z že omenjeno serijo Scream, ampak kaj več ta saga ni prinesla. Ghostface se je prijel in je markanten morilec, a vse ostalo pak ne. Ampak Craven ni počival do zadnjega. Kot pisec in svetovalec je sodeloval pri številnih projektih in tako praktično do zadnjega izdiha širil svoj prispevek k sodobni ameriški filmografiji.

Nam nostalgikom ostane še John Carpenter. Ko pobere še njega, bo ameriški horror film na težki preizkušnji.

Advertisements

4 responses to ““Come to Freddy!”

  1. Končal si tako, kot da Carpenter še vedno na polno snema filme. Ker četudi umre nam bodo namreč ostale njegove klasike. V zadnjih 15 letih je namreč posnel dva filma in oba sta bila zanič.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s