Copenhagen (2014)

Zadnje tedne samovoljnega bičanja z ameriškimi blockbusterji sem zaključil nekoliko drugače. Na tej strani Atlantika, nekoliko severneje. Tam, kjer snemajo zares dobre, kaj dobre, odlične filme. Tiste filme z dušo, kot se reče. Filme, katerim se po dnk-ju ne pretaka zgolj oportunistično ovohavanje nagrabljenih zelencev, pač pa tudi nekakšna cineastična romantika, ki filmu daje tisto žlahtnost, dodano vrednost, če želite. Potem, ko se v enem tednu zastrupiš s pofli tipa San Andreas, Avengers 2, ali pa recimo bedarijo v stilu Teenage mutant Ninja Turtles (2014), prav paše nekaj neodvisnega in majhnega. Za dušo privezat. Nekaj podobnega me je doletelo oni dan, ko sem končno pod zobe dobil ameriško-kanadsko-dansko produkcijo Copenhagen (2014).

Po tednih brezciljnega tavanja po evropskih velemestih, William pride do končnega cilja. Vendar Dansko mesto ni kar tako izbrano za zaključek potovanja; William želi poiskati očetove družinske korenine in tako zakopati tisto, kar ga vsa ta leta muči in preganja. Da William ni prijeten fant za okolico, spoznamo dovolj hitro. A njegovo srdito nrav kmalu zrahlja mlado dekle, ki ga preseneti ob strežbi kave. Od tu naprej se med njima hitro stke posebno prijateljstvo, skorajšnja ljubezen, a dekletina skrivnost naredi svoje. Vseeno bo  William Dansko glavno mesto zapustil drugačen in spremenjen, z grenko-kislim nasmehom na obrazu.

Sama vsebina kakšne posebne razsvetljenosti sicer ne prinaša. Vse to smo videli že neštetokrat. Tudi simpatična vez med glavnima protagonistoma ni nič novega. Vse skupaj zelo spominja na nedavni ameriški hit Silver linings playbook (2012), kjer sta po svoje blestela Bradley Cooper in Jennifer Lawrence. Kaj pa potem? Ha, ravno to! Ravno ta grenko-sladka vsebina, ki lepo vijuga med čermi stereotipov in klišejev in gledalca hitro očara s preprosto, a dovolj koherentno prigodo. Scenarij pije vodo in prinaša neko svežino. Na nek način zleze pod kožo, kaj vem, morda smo vsi mi malo Williama globoko v sebi. Še večji pomen pa pripisujem zares izjemni vzajemni zvezi, ki jo ustvarita manj poznana igralca. Gethina Anthonyja smo sicer že spoznali kot Renlyja Baratheona v priljubljeni seriji Game of Thrones, a tam prav veliko manevrskega prostora zaradi zgodnjega slovesa iz Zahodnjega ni dobil. Tu je v vsakem kadru in to dobro izkoristi. Ima tisto pravo prezenco, dobro nosi lik tečnega Williama. Prikupna Frederikke Dahl Hansen pusti še boljši vtis. Toplina, urbani duh in samosvoja prikupnost se lepo priklada zakompleksanemu Williamu in prav zares ju je lepo gledati pred kamero. Seveda velja pohvaliti režijo; Mark Raso za svoj prvenec režijsko palico vihti dovolj pogumno in zagreto, to se malodane čuti v vsaki sekvenci. Zelo vzdušna je kajpak atmosfera, ki ulice Kopenhagna ujame v vsej barvitosti in odprtosti. Tozadevno ni zanemarljiva niti fotografija.

Kar še najbolj pade v oči, je dejstvo, da mladi Kanadčan Raso poleg režije podpiše tudi scenarij in montažo. Torej gre za zanimiv talent, ki ima v sebi definitivno velik potencial za kaj večjega. Prav gotovo se veselim njegovih novih projektov. Upam le, da ga kolesje Hwoodske mašinerije ne posrka prehitro.

Koliko je film prinesel v blagajne ne vem in me niti ne zanima. Dejstvo je, da je hitro postal ljubljenec občinstva na različnih festivalih, kjer je med drugim pobral tudi cel kup nagrad. Bravo!