Mesečnik!

Po več kot enomesečni pavzi se vračam nazaj med filmsko blogosfero. Sedaj že lahko rečem, da sem z bloganjem na tem naslovu praktično prenehal, ampak svoje “nekdanje” sotrpine pa še vedno berem z največjim veseljem. Precej idej pade takole, pa tudi artikulirani zapisi se dobro berejo, zato keep on doing great jobs, boys.

Kaj pa je mene kratkočasilo v teh mrzlih jesenskih večerih? No, tokrat naj v prvi vrsti izpostavim nekaj serij, ki sem jih začel požirati hitreje kot debeli američan požira svoje hitro pridelane burgerje. Morda se tolažim, ampak, če imaš srečo pri izbiri, je kakovost lahko zares odlična.

Izmed najnovejših me je v zadnjem času najbolj za goltanec stisnila serija o slepem odvetniku Mattu Murdocku, ki si ponoči nadane bojno opremo in mesto čisti pred zlikovci vseh vrst in nacionalnosti. Daredevil. Netflixov proizvod. Mala mojstrovina, če smem dodati. Zares napeto vzdušje, dobra režija, fantastična fotografija in taki, hm, kako bi rekel, precej simpatični liki. Charlie Cox je zelo dober v naslovni vlogi, dočim zame osebno vse kadre ukrade Vincent D` Onofrio v vlogi prvega bad guya Wilsona Fiska. Super in prav res se že veselim druge sezone. Tu nekje je potem tudi notorični in sila popularni Mr. Robot. O tej seriji sem celo leto poslušal samo krike zadovoljstva in pred kratkim sem se je končno lotil. Priznam, da me začetek ni preveč pritegnil, prvi trije deli so se mi vlekli in malo je manjkalo pa bi na novo oživljenega Christiana Slaterja poslal v večna lovišča digitalnih zapisov. Ampak to je serija, ki ji moraš dati čas. Na koncu se izplača. Vseč mi je bila zaradi ideje. Ideje o hekerju, ki želi uničiti banke. Odpisati dolgove. Uničiti kapitalizem. Sodobni Robin Hood. Ajd, kanček pretenciozno, morda za ščepec preveč klišejsko, ampak vseeno dobro izvedeno. Plus Rami Malek v težki, a hkrati poistovetljivi vlogi. Plus pomežik Fihgt Clubu. Plus glasba. A če bi moral izbirati, potem bi najljubšo, ki sem jo pogledal v zadnjih tednih, našel pri starih dobrih znancih. Vince Gilligan in Peter Gould sta pred leti zablestela z več kot sijajno dramo Braking Bad. Tokrat sta zavrtela kolesje nazaj in v drugo smer ter širnemu občestvu, predvsem pa najbolj zagrizenim navijačem BB-ja, predstavila začetek uspešne “odvetniške” kariere Saula Goodmana, oz. za zdaj še Jimmyja MccGilla. Tistega Saula Goodmana, ki si brez pardona zasluži naziv najboljše stranske vloge na televiziji v zadnjih dvajsetih letih. Občutki so dobri. Prva sezona stvari postavlja na svoje mesto. Gradi like, gradi okolje. Podobno je bilo tudi v primeru BB-ja. Ostalo je zgodovina. Seveda ne verjamem, da bi bila serija Better Call Saul na približni ostrini, ampak, če bo šla vsaj približno v to smer, potem se nadaljevanj še kako veselim.  Bob Odenkirk je pak odličen, pa saj to vemo vsi, ki ga vsaj približno spremljamo. Končno sem začel spremljati depresivnega humorista Louija, trenutno pa mi adrenalin po žilah preganja še en Netflixov izdelek, Sense8. O tem morda drugič.

Seveda v tem času na filme nisem pozabil. Le, hm, kako bi dejal, … zares dobrih nisem veliko videl. Aha, videl sem novega, že petega Terminatorja. Jezus in Zevs, kakšno scenaristično skropucalo je to. Ne da bi imel visoka pričakovanja (hint), ampak take scenaristične patetike pa res nisem pričakoval. Vse je narobe, film v ničemer ne prepriča. Sarah Connor popotovalka v času? Tri verzije jeklenega Švarcija? John Connor kot nekakšen hibrid? Mah, dajte no. Zmagovalni scenaristični flop filmske bere z letnico 015 pa je po mojem tam, ko Sarah Connor svojega jeklenega sopotnika kliče “Pops!” Smeha polna skleda, prav gotovo. Tako surrealistično se zdi.

Ampak pustimo iztrebke za druge čase in se veselimo dobrih del. Tozadevno lahko omenim precej solidno glasbeno dramo Rudderles (2014). Malo presenečenje, ki zadovolji še tako ravnodušne filmoljubce. The Riot Club (2014) tudi ni kar tako. Dobro odigrano in dovolj slikovito prikazano. Angleška elita v najhujši obliki. Človek se malo zamisli. Španski La Isla Minima (2014) prav gotovo ni švoh, nekaj žanrskega priokusa iz Evrope, zakaj pa ne. Sem pa oni dan zataval tudi v temo kranjskega kinopleksa, kjer sem se pod taktirko legendarnega Ridleya Scotta vnovič odpravil v vesolje reševat izgubljenega in zapuščenega Matta Damona. Hja. Visoka pričakovanja, ki pa se niso ravno izpolnila. Tehnično filmu seveda ne gre oporekati. 3D učinek je bil zelo dober in neskončne peščene planote Rdečega planeta še kako pridejo do izraza. Tudi tistih prvih 45 minut je dobrih. Problem nastane pri samem razpletu. Mislim … ok … bebci ravno nismo, ne, Hollywood, ej, občutka nejevere vendarle ne smemo pustiti na parkirišču. Ridley Scott je le Ridley Scott in če smo sprejeli Prometeja, zakaj ne bi Marsovca. Ni pa to film, ki ga bom pomnil naslednjih 20 let in ni to film, ki bi ga želel videti še enkrat. V isti sapi raje omenim Tomorrowland (2015).  Nič kaj ekstra, ampak šestletnik ob meni je precej užival. In posledično sem užival tudi jaz.

Sicer se pa zgoraj omenjeni šestletnik počasi že uvaja v Lucasovo galaksijo daleč, daleč stran. V teh dneh smo počitnice izkoristili za Star Wars, epizodi I in II. Otrok navdušen, hvala Zevsu, ha, mene pa je kar v želodcu zapeklo, ko sem po parih letih še enkrat pogledal ta dva natega. The Phantom Menace je res piškav izdelek, nevreden franšize. Attack of the Clones se mi zdi boljši, čeprav še vedno daleč, daleč stran od mistike in legendarnosti prvih (časovno, kajpak) treh filmov. Ali pa otrok v meni še vedno precenjuje SW filme, tudi možno. Kakorkoli, v EpII vidimo vsaj Yodino poplesavanje, Christopherja Leeja in seksi Natalie Portman. Saj veste, leta 99 je bila še nekoliko premlada za te ocene. Ampak ja, vidimo tudi lesenost Christensena in dolgočasno popotovanje Obi-Wana. Otrok me že cuka za III del, ampak ne vem, če bo njegovo srce preneslo, da njegov najljubši lik prestopi na temno stran. Jejhata!

Saj vem, Star Wars se moral natlačiti zraven. Pred dnevi je prišel nov trailerček. Pričakovanja so visoka. Najvišja. Napetost narašča. Sila se počasi prebuja tudi v meni. Le upam, da ne bomo še enkrat več na suho nategnjeni. Po trailerju sodeč, iskreno menim, da ne bomo. A nikoli ne veš.

 

 

Advertisements

2 responses to “Mesečnik!

  1. Moram priznat, da sem bil nad Better Call Saul-om sprva precej skeptičen, potem pa pozitivno presenečen. Nekak sm bil mnenja, da Saul ni dovolj zanimiv lik, da bi si zaslužil svoj spin-off. Pa po moje ne bi moglo biti bolje. Zadeva je mal lažja kot Breaking Bad, ampak še vedno dodelana v nulo in zlo gledljiva. Kar se pa SW tiče, pa valda tud js komi čakam. Js sm še tolk mlad, da sm z novejšo trilogijo dejansko vstopu v svet Vojne Zvezd, vsled česar ji težko kej zamerm. Nova trilogija (ta, k bo zdej) tega luksuza pr men ne bo mela, ampak sodeč po trejlerjih (kolkor se po trejlerjih pač da sodit — v resnic se ne da zlo velik) in po samem 30 let kasneje konceptu, obeta, indeed, velik.

  2. Tudi jaz sem bil za Saula skeptičen. Kot pravim, v BB je raztural, ampak lažje je razturati z majhno minutažo in toliko bolj začinjeno. Ampak naredili so super potezo, ko so ga pokazali od začetka, torej še kot štorastega in poštenega Jimmyja. Res me zanima kaj bomo videli v prihodnje.

    Glede SW; tudi sam sem mlad, ampak vem, da sem tam v 90ih kot mulec že pošteno oboževal prvo trilogijo. Druga me je razočarala, potem vmes sem rekel ok, zdaj pa ugotavljam, da sta vsaj EP 1 in 2 precej piškavi 🙂 No, hardcore navijači me bodo demantirali, ampak … Seveda pa je Ep 3 naravnost fantastična.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s