Pravi detektivi niso vedno pravi

O lanskoletni TV bravuri True Detective je bilo napisano malodane vse. Večinoma je šlo za visokoleteče hvalospeve, avtorji so kar tekmovali v tem kdo bo to misteriozno serijo bolj pohvalil. Slabih vtisov ni bilo. Kako le, ko pa smo dejansko bili priča izvrstno spisanem scenariju (avtor Nic Pizzolatto), ki je pod težo odlične fotografije in atmosfere kar molzel iz ekrana in privabljal gledalce v svoj primež. Gotovo je bilo eno: kdor je videl prvi del, je bil zaklet za celo sezono. Takoj. S prvim monologom, ki ga je s shujšano postavo in hecnimi brki lansiral Matthew McConaughey. Igralska prezenca dveh junakov je bila otipljiva. Woody Harrelson in že omenjeni Matthew McConaughey sta serijo dobesedno nosila na svojih plečih. Vse te besede, razvlečeni monologi, igre usode, vsa ujetost in kot britev oster tempo, tvisti in obrati, periferija ameriškega juga, vse to bi bilo brez njiju manj genialno. Z njima v taki formi bi celo deseta sezona Prison Breaka izpadla odlično. Iz epizode v epizodo se je veličina le še povečevala. Kult. Mit. Tv legenda. Nekateri so kakšen nosek zavihali zaradi konca, ki po njihovo klimaksa in teže vseh prejšnjih epizod ni najbolj uspešno prenesel v iztek. Ampak nimajo prav, finale je bil pač idealen zaključek. Pogled v zvezde, prijateljski objem in primer rešen. Adijo filozofija, adijo degredirana ameriška družba, adijo kri. Seriji so se poleg raje priklonili tudi kritiki. Padale so nagrade, padale so teorije in analize. V medijih se je fama okoli seriji le stopnjevala in stopnjevala. Do mere, da je mimoidoči in bežni opazovalec pomislil, da je HBO kaj na novo izumil.

Temeljno vprašanje se tako poraja samo od sebe. Je bila serija res tako dobra ali gre dobršen del zaslug pripisati medijem, ki so jo vztrajno izpostavljali in svetovnemu občestvu podzavestno prali glavo? Je bila prva sezona le lažen napihljiv balon, skrbno načrtovan in napihnjen s strani kravatarjev v marketinškem oddelku velike produkcijske tvrdke HBO? Morda. A drži kot pribito: True detective je nekaj najboljšega, kar je v zadnjih 20ih letih prišlo na TV.

Pizzolatto in producenti so s širokim nasmeškom na obrazu in vlažnimi prsti beležili uspeh serije. Oči so se jim svetile, apetiti so se povečevali. Čeprav je bil krog sklenjen in zadeva uspešno pod mizo, je bila želja po nadaljevanju premočna. Čeprav bi kult lahko odšel na zlato polico TV produkcije, so se ustvarjalci vseeno odločili, da zadevo odpeljejo naprej. Čeprav je bilo načrtnovano drugače, je kaj kmalu po zaključku prve sezone padla ideja, da se serija True Detective nadaljuje. S podobnim slogom, a drugačnim stasom. Woody Harrelson in Matthew McConaughey sta se poslovila, v njune čevlje sta stopila Collin Farrell in Rachel McAdams. Priznam, da se mi je ideja o nadaljevanju na drugem kraju in ob drugačni zgodbi, sprva zdela zanimiva in glede na odličnost prve sezone tudi nujna. Dvomi so potrkali na vest kmalu potem, ko so obelodanili igralski kader. Poleg Farrella in McAdamsove je v prvi vrsti zraven še nikoli prepričljivi Vince Vaughn. Ko daš v enačbo Harrelsona, McConaugheya, Farrella, McAdamsovo in Vaughna, potem je rezultat lahko skrajno predvidljiv.

Dvomi so se kaj kmalu izkazali za pravilne. Igralska prezenca v drugi sezoni močno zaostaja. A to ni največji problem. Problem nastane ob neprepričljivem scenariju in manj zanimivem zapletu, ki tokrat niti približno ne zagrabi gledalca. Bodimo pošteni: nepremičninski posli, podjetniško ustrahovanje in trupla ob poti pač niso tako zanimivi kot serijski morilci vpeti v kremplje korporativne religiozne buržuazije. Briga me na kakšen način želi Frank Seymon zgraditi svoj imperij. Briga me družinsko ozadje skrhane detektivke in briga me, da je detektiv Velcoro umazan policaj, ki bolj kot za skupno dobro skrbi za svojo pijano rit. Kje je misterij? Kje so alegorije in kje razčlenjevanje trpke ameriške družbe? Kje je atmosfera, ki ježi kožo? Nekajkratni preleti prometnih zagonetk me baš ne ganejo.

Druga sezona ni tako zelo slaba, sploh ne. Ampak odlična pa prav zares ni. Letvica je bila pač postavljena previsoko. Od kulta in TV legende je zadeva kaj hitro padla na solidno TV kratkočasje. Tudi prav. Zagovoniki se bodo sicer drli, da sezon med seboj ne gre primerjati, da gre za dve ločeni zadevi. Drži, ampak vsi vemo, da temu ni tako. Pizzolatto in druščina so se to pot pač opekli.

Advertisements

“A si na Plexu?”

Časi, ko smo s sobno anteno tekali po hiši, plezali na strehe in drevesa, moj fotr je recimo boljši sprejem na stari Grunding škatli iskal celo z vilicami in podobno šaro, so hvala Zevsu mimo. Sedaj ni več vprašanje ali bomo na programu številka 5 gledali ORF1 ali TV Koper Capodistria. Prav tako ni več bojazni, da bi sredi najljubšega TV trenutka vse zbrane presenetil grozljivi zvok, pospremljen s strašljivim »snegom«, ki ježi kožo vse od filma Poltergeist dalje. Tudi neprijeten fotrov glas iz zofe, da naj mulec prestavi program iz ena na dve, že dolgo več ne odmeva po dnevni sobi. Sedaj v dnevni sobi vladajo druga tehnološka pravila.

Ko te pripetljaje predstavljam svojima potomcema, me oba čukasto gledata. Pa sem star šele dobrih 30 let, a včasih se počutim, kot da sem pred otroke padel iz nekega drugega stoletja. Zadnjič sem tako razmišljal o mojih prvih stikih s filmi. S filmi, ki se niso vrteli na rednem sporedu, da se razumemo. Brezhiben, tehnično popoln videorekorder, ki ga je fotr ponosno prišvercal iz Nemčije, je bil vehementno razstavljen v dnevni sobi. Na tisti največji polici ob nekih podobicah, fotkah in kristalnih kozarcih. Videorekorder je bil velik, plečat in kadar je bil prižgan, so lučke vse prisotne prijetno motile. Bil je skorajda razstavno blago, kot da bi se želeli pohvaliti pred drugimi. Češ, mi pa lahko, mi pa mamo. Uporabljal ga ni nihče. Vse dokler sosed, ambiciozni podjetnik malo po osamosvojitvi, ni odprl videoteke. V zatohli sosedovi kleti so se sočasno odprla vrata v nebesa. Vsaj zame. Ljudi z videorekorderji takrat pač ni bilo veliko, zato je bila vloga mlečnozobega fantiča takrat še toliko večja in pomembnejša. Seveda sem najprej izbiral risanke. Ko je teh zmanjkalo sem se pričel obračati k mladinskim filmom. Čez čas je fotr pripeljal nov videorekorder. Kam s starim? Ha! Prva dota. Čez noč sem pozabil na risanke in mladinske filme. Takoj smo šli proti low-budget pretepačinam iz Hong Konga. Kasneje še k izumrli ameriški produkciji. In nato kaj kmalu k njeni veličini pornografiji.  Lepi časi. Spomnim se, da je kasneje v isto zatohlo klet pričel hoditi tudi fotr in spomnim se, da je enkrat lepo udarilo, ko mu je sosed pokazal kaj si sin zadnje čase zelo rad izposoja. Ampak, sedaj se vprašam, zakaj mu je sploh kazal kaj si jaz sposojam? Si je morda fotr želel izposoditi isti naslov? Nemara bi bilo lažje, če bi le potrkal na vrata.

Sosed z videoteko seveda ni obogatel. Je pa postal tisti pravi lik iz filmov Kevina Smitha. Vse filme, vse citate je vedel na pamet. Vse režiserje. Vse naslove. Toliko znanja ni imel nihče. Ko so prišli DVDji, je bilo veselja konec. V letu, dveh se je klet zaprla. Mula je bila premočna. Nato so prišli še torrenti. Videorekorder je bil le še okras. V dnevni sobi, fotr je bil nanj še vedno ponosen, jaz sem ga že zdavnaj zamenjal za mogočnejšo računalniško beštijo, ki je vrtela in pekla DVDje, a vse skupaj je bilo veliko bolj skoncentrirano na mulo in torrente. A tu so se nato pojavile nove tegobe. Računalnik je bilo potrebno prevezati na TV. Tisti bolj podkovani so to že imeli, normalno, da je treba pripadnost graditi tudi na tak način. Scart kabel tu, TV out kabel tam, zvočniki v to luknjo, slušalke v tisto. Tega kablovja je bilo na koncu res veliko in ker sem ob srečni sestrini poroki podedoval celo drugo nadstropje, sem si lahko privoščil celo tak luksuz, da sem imel računalnik v eni sobi, TV pa v drugi. Vmes pa kabel pri kablu. Saj na začetku sem še kdaj pospravil, sploh tedaj, ko je pogosteje prespalo moje dekle, a na koncu so bili kabli že povsem zliti s parketom. Nek samosvoje modni dodatek so se mi zdeli.

A tudi to je tehnološki napredek prežvečil in potecal. Kabli so postali tako retro, kot pred tem video kasete. DVDji, CDji so praktično mrtvi. Sedaj je vladavino prevzel njegovo širno prostorstvo USB ključ. Vseh oblik, vseh barv in predvsem prostranosti. Priklopiš ga lahko povsod, čakam še nek čip v zatilju, da bo sinhronizacija popolna. Da je drek zadel ventilator, je jasno tedaj, ko ti mulc iz vrtca prinese komajda viden ključek z nekimi novimi risankami. »Evo, oči, tle so vse ninja želve risanke!« »Super, sine. Kam ga vtaknem?« »V TV. Na računalniku se mi ne da gledat, ker je manjša slika.« »Super, sine.«

Ampak pred kakšnima dvema mesecema sem ugotovil, da tudi to umira! »Imaš Plex?« Jaz presenečeno: »Kaj pa je to?« Od začetka: »Plex. Nova aplikacija, kjer povežeš Smart TV z računalnikom, seveda paše zraven tudi telefonom, pa tablica, server pa nato sinhronizira vse serije in filme, ki jih imaš na disku ter gledaš brez tečnega prenosa na USB ključek.«

Seveda sem si aplikacijo Plex instaliral takoj, ko sem utegnil. Končno je Smart TV prišel do izraza! Končno je tudi skovanka »pametna televizija« postala pametna in smiselna. In nad Plexom sem, milo rečeno, navdušen. Ne le, da se vse vsebine, ki se potikajo po disku odmaknjenega računalnika takoj prikažejo in jih je moč izbirati z daljincem, tu je še zares zanimiva platforma, ki omogoča lepo oblikovanje domače video knjižnice, medtem pa tudi vestno prenese osnovne podatke filma ali serije, kratek sinopsis, podnapise, fotografije in celo glasbo. Meni to niti ni toliko pomembno, a žena in otroci so navdušeni. Vse bolje, kot suhoparno potikanje po dolgočasnih in pustih mapah, pravijo. Tudi prav. Sam, da je familija srečna.

Image result for plex media server

Brhki cvetovi

Antologijskega sprehoda v pomanjkljivi oblekici iz filma Malena (2000) se verjetno spominja vsak gledalec moškega spola. Kako impozanten dogodek je bil to. Trenutek, ko skupaj trčita film in poezija, oboje prepleskano z vročo erotiko italijanske boginje Monice Bellucci. Ta sprehod, to nepozabno koketiranje in poplesavanje pred očmi mlečnozobih fantičev mi bo za vedno ostalo v spominu. Samo ta trenutek; filma se praktično ne spomnim več. Ne vem točno kdaj sem ga videl, predvidevam, da vseeno kakšno leto, dve ali tri po uradnem datumu premiere. Torej v času, ko sem že nevrotično mahal najstniškim letom v slovo in v času, ko sem bil z impozantnimi ženskimi liki tudi v realnosti že bolj ali manj na ti. Recimo. Ampak ta sprehod, ta kos visoke mode, te prsi, noge in vihravi črni lasje so se vseeno vžgali v spomin. Predstavljam si, da sem takrat dokončno opazil in spoznal, da v filmih sem in tja nastopajo tudi pest grizljajoči ženski liki, ki vso to erotiko, lepoto in igrivost nosijo z nekim bolj globokim namenom. Ok, da se nekoliko drugače izvlečem iz te miselne zagonetke: seveda sem brhke ženske like že prej opazoval in se jim fantovsko pridušal ob vsaki priložnosti, pravilno sem dojemal namen in nujnost vpletenosti luštne blondinke med krvoločnimi morilci, ampak Malena je bila vseeno tista, ki me je s pojavnostjo povsem omrežila in me hkrati kot lik tudi cineastično prepričala. Tu je bila njena erotična prezenca več kot le mašilo. Več kot le slaboumno potrošniško pritiskanje na točno določeno ciljno publiko. Malena je bila film. Bila je zgodba.

Zato se velja v isti sapi spomniti vseh tistih deklet, žena in dam, ki tako ali drugače kravžljajo moško pozornost. Meni osebno je neizpodbitna kraljica tovrstnega ščemenja še vedno že omenjena Monica Bellucci. Danes sicer že zrela ženska, ki pa s prezenco, erotičnim nabojem in neskončno lepoto prepriča vsakič znova. Zakaj? Mislim, da ji erotičnega predznaka ne more zanikati prav nihče. Tudi neizmerljivega občutka po poželenju ne. Mediteranski temperament kar buhti iz nje, svilena polt se odlično ujema s temnimi lasmi. Nikoli ni bila tipična suhica, a njeni zdravi telesni atributi vedno znova dvigajo moške obrvi in skrbijo za neskončno žejo.  Monico Bellucci na piedestal  lepote postavlja še vse drugo. Ni umetno vpadljiva. Ne skače naokoli in ne slovi po infatilnih izpadih. Če se kaže, potem se kaže z namenom. Uglajeno, mirno, preudarno. Njena filmografija obče gledano morda ni tako zelo impresivna, a vseeno ima za pasom nekaj nepozabnih vlog. Poleg že omenjene Malene (2000), je tu v prvi vrsti potrebno omeniti kultno srhljivko Nepovratno (2002), ki jo je zaznamovala za celo življenje. Grozljivo posilstvo nekje v zakotnih podhodih francoskega velemesta je tisti trenutek filmskega arhiva, ki nikoli ne zastara. Tudi v drugem in tretjem delu Matrice je več kot spodobna in še kako dobro se spominjam tistih dni, ko smo Matrico oboževali tudi zaradi nje. Morda ne bi bilo nič narobe, če se v prihodnjih dneh podam v lov za njenimi nekoliko bolj zgodnjimi vlogami, ko je povečini igrala v manj znanih italijanskih filmih.

Ob brskanju po spominu in iskanju deklet, ki so me v preteklih filmskih udejstvovanjih najtrdneje prikovale na kavč, sedež ali vzmetnico, seveda ne morem mimo hladnokrvne erotične pisateljice Catherine Tramell, ki jo je osupljivo, predano in nadvse vroče upodobila še ena kraljica erotičnih sanj, Sharon Stone. Kakšna ženska! Kakšna zapeljivka! Pojem fatalke. Legendarno, mitsko in za vedno nepozabno zaslišanje na policijski postaji, je le smetana na torti. Če rečem, da je bil ta trenutek tako na VHS-u, kot tudi kasneje na DVD-ju najbolj predvajan dogodek filmske zgodovine v mojih prostorih, potem ne lažem prav veliko. Hvala Sharon in še na mnoga leta. Ne vem ali je kdaj zares želela zbežati od predznaka, ki ji ga je nadela ga. Tramell, ampak jasno je, da Sharon Stone nikoli več ni bila le Sharon Stone.

Približno tu nekje pa se je po Gothamu v noči plazilo še neko mično dekle. Zaradi varovanja zasebnosti se je rado oblačilo v svetleči črni lateks, ušeska, rep, gibčne noge in pomenljiv mijav pa so nakazovali simpatično simpatiziranje z mačkami. Michelle Pfeiffer je bila to. V vlogi Catwoman, drugi Burtonov Batman (1991). Še en lik, še ena ženska erotična prezenca, ki se mi je za vse čase vtisnila v spomin. Iz Pulp Fictiona mi je bila vedno vpadljivo blizu tudi Uma Thurman z njenimi bosimi stopali, svoj čas tudi Jane Fonda v Barbarelli (in še kje), še predobro pa se spominjam trenutka, ko sem prvič videl sceno iz sklepnega dela Star Wars, kjer se Carrie Fisher kot seksi ujetnica smuka pod Jabbo. Ampak Carrie se le tu pokaže v pravi luči, sicer mi pa nikoli ni bila preveč všeč. Tudi njeno otročje poskakovanje med bratom in Hanom je bilo skrajno moteče. Tozadevno mi je že bližje fantastična Leelloo iz Petega elementa, ali pa divja vampirjevka Salma Hayek iz Od mraka do zore.

Verjetno pa si svoj spis zasluži nesporna favoritinja 80ih in začetka 90ih let, Kim Basinger. To je bila zares seksi igralka in vse njene vloge so napojene z neskončno erotiko. Seveda vsak normalen moški najprej pomisli na Devet tednov in pol ter tisto prefinjeno hranjenje. Antologijsko, pomenljivo in skrajno vroče. Tudi ples pod takti raskavega Cockerja je eden izmed trenutkov, ki ne bledi. Danes že rahlo pozabljena dama in morda se bo komu zataknil žolč, ko bo bral o teh fatalnih dekletih preteklosti, ampak subjektivnost je hecna stvar. In pri dekletih je okus še posebej sporen – ko gre za filmska dekleta pa še toliko bolj. Ampak nekaj je bilo na teh damah preteklosti. Nekaj več. Ali pa mi le moja najstniška podivjanost megli pogled in um?

Zato je prav, da stopimo v sedanjost. Veliko lepih deklet in močnih ženskih likov spoznavamo tudi v zadnjih letih. Če smem, potem bi izpostavil Kate Beckinsale, Charlize Theron, Naomi Watts, Eva Rachel Green, Rachel McAdams, Zoe Saldana, Olivia Wilde, Natalie Portman, Marion Cottilard, Penelope Cruz in še kakšna bi se našla. Žal ugotavljam, da imajo le redke izmed naštetih na svojem kontu kakšno zares močno erotično vlogo. In ne, erotična vloga ni tista iz 50 odtenkov sive.

Zato pa sta tu moji osebni favoritki. Scarlett Johansson je malodane v vsakem kadru seksi kot sam hudič. A njena prezenca vseeno še ni dovolj močna; to verjetno pride z leti. Ali pa s pravo vlogo. Vesoljska predatorka iz Under the skin je že blizu. Je pa vprašanje kako bo nadaljevala. Mislim, da brez problema lahko postane Malena nove generacije. Tu nekje se muza tudi nekoliko sramežljivejša Jessica Alba. Ona je izjemno luštna, neverjetno postavna in s srnjimi očmi kar vabi v objem, a njej manjkajo predvsem dobri filmi. In seksi vloge. Manjka ji vloga, ki bi jo zaznamovala do konca kariere. Nancy Callahan je blizu, ampak verjamem, da gre lahko še dlje. Mora iti, drugače bomo govorili o hudi potrati »talenta«.

Komične tegobe

Kaj je komedija? Kaj sploh je smešno? Vprašanje, ki se verjetno vleče vse od tedaj, ko je prvi pokončni človečnjak stopil na oster kamen in začel poskakovati tam po afriških stepah, ostali soborci pa so se mu ob ognju in kadavru kakšnega afriškega goveda od srca nasmejali. Kar predstavljam si kako je spontan krohot vsem zbranim koristil. Predstavljam si tudi, da je taisti človečnjak želel še enkrat odigrati ta skeč, tokrat načrtovan in premišljen, po vseh teorijah bi moral biti še boljši. Pa se publika, spet si le slikovito predstavljam, ni več tako huronsko odzvala. Prvo spoznanje, da je komedija težka, dojemanje pak skrajno subjektivno.

Oni dan smo se trije zbrali na pivu. Po dveh je nemudoma padla plemenita ideja, da se zberemo nek večer in pogledamo nekaj res smešnega. Nekaj tako smešnega, da se bomo vsi valjali po tleh. Nekaj tako smešnega, da bomo dozo smeha izpolnili za mesec nazaj in dva naprej. Pa je padla prva ideja: Monty Python! Druga ideja: Robin Williams, Live on Broadway. Tretja ideja: Butec in butec 2. Kaj naj porečem? Seveda so se mi ob omembi legendarnih britanskih komedijantov zasvetile oči, vedno sem bil velik privrženec njihovega Potujočega cirkusa (in filmov, jasno) in nekatere skeče znam še danes na pamet in jih ob treh, štirih pivih tudi pogumno prodajam naprej. Robin Williams je bil izjemen komik. Mislim, da je bil njegov občutek tisti pravi, njegova prezenca pa dovolj igriva in prepričljiva, da spravi nasmešek na obraz še tako suhoparnemu gledalcu. Njegov precej poznan šov, ki ga je gostil HBO, Live on Broadway, je zagotovo fantastičen odmerek konkretno začinjenega stand upa. Nekaj, kar postavlja smernice za naprej. Tudi on bi me na sveti večer komedije, v kleti enega izmed ustanovnih članov prej omenjene trojke na pivu, precej zabaval, dočim je jasno, da sem bolj strmel k Johnu Cleesu in kompaniji. Povprečno izobražen in zmerno bister človek, ki je po duši blizu mojih nebuloz, prav dolgo ne bi razmišljal o izbiri, si mislim. Ampak sledil je nepopisen šok. Kolega, ki ga poznam že precej dolgo in do sedaj v meni ni vzbujal tovrstnih šokov, je še enkrat predlagal nedavno komedijo Butec in Butec 2, češ dajmo se spomnit kako je bila enka dobra, dajmo se spomnit kako zelo smo si vsa ta leta želeli videti nadaljevanje, vsi so isti, ne more biti slabo. Ne skrivam, Butec in Butec (1994), mega uspešnica, ki je Jima Carreya izstrelila v prvo ligo, mi je bil vsa ta leta huronsko zabaven. En tak hecen nostalgičen spomin na dobro ameriško komedijo, oksimoron, vem. Ampak ali ima tak humor, ali ima taka komedija plemenito vrednost? Je to dvajset let kasneje še smešno? Še dovolj pronicljivo, lucidno, vizionarsko? Je sploh kdaj bilo? Mar se nismo avanturi dveh bebcev sredi devetdesetih smejali le zato, ker smo bili v resnici vsi taki bebci? Danes me tovrstna komedija ne prepriča več. Spakovanja, tečne grimase, klišejska karakterizacija in skeči na prvo žogo me danes praviloma jezijo. Zato me že vsaj deset let ameriška komična produkcija živcira, dolgočasi in pušča povsem ravnodušnega sredi dnevne sobe. Ob ameriški komediji se danes ne smejim, ampak jočem, grizem si nohte, pulim kocine iz nosu in kričim ob želodčnih krčih. Butec in butec 2? Ne. Hvala. Teh vrat v preteklost si pa res ne želim več odpreti.

Kaj pa me zabava? Zadnje čase ugotavljam, da postajam imun na humor. Praktično nič me ne zabava. Oz., naj popravim to, nič novega me ne zabava. Prežvečene situacijske zagonetke, bebavi liki, kalni dovtipi in neokusne šale. Kričeča mizanscena, bohotna scenografija, žive barve in znani obrazi, ki se pojavljajo na vsakem koraku. Zdi se, da se danes vrti vse v istem kolutu. Ali tako: zdi se, da vse ideje pridejo iz istega koša za odpadke. Občutek, da je vse narejeno na istem tekočem traku, kjer se razlikujejo le najmanjši delci, je vedno bolj močan in obče prisoten. En skeč, ki se reciklira od studia do studia, od režiserja do scenarista. Zato pa me toliko bolj zabava zaprašena, arhaična komedija, ki večinoma prihaja iz Velike Britanije. Stokrat videno, še vedno zabavno.

Ameriška komedija je povsem na dnu, kje pa je slovenska? Priznam, da v domačih krogih nisem povsem na tekočem. Vem, da imamo kup novih oddaj, kjer vsi reklamirajo kako so zabavni, hecni in kratkočasni, ampak me vsaj zaenkrat nima, da bi karkoli gledal. Niti Kranjca, Toša in Deso ne. Kolikor mi je prišlo na uho, je vse skupaj komaj znosno. Vem, da se Kobal smuka okoli privlačne Osenarjeve Nine, ampak tudi tu se ljudje mojih let verjetno ne valjajo pred tv-jem in ne skačejo po zofi od veselja in nekontroliranega navala smeha. Tistih »komičnih« nanizank, ki jih Pop tv-ju prodaja Đurič že vseh dvajset let pa niti ne želim komentirati. Tudi na filmskem področju nekih konkretnih, nepozabnih, trebuhparajočih komedij ni. Kar je spet čudno. Dežela, ki ima toliko solidnih, dobrih in celo zanimivih štoserjev, pa ne more posneti konkretne komedije. Naivno sklepam, da je razlog v denarju. Pop tv raje plačuje Đurića in debilne resničnostne šove, Planet TV, ki je s simpatično minimalko Ustreli v petek zvečer lepo šobil ustnice v nasmešek, pa je očitno prevelik kos pogače namenil Štoriji. Pač še eni stereotipno-klišejski spakedranciji, kjer je najbolj smešno to, da nekdo govori z dialektom in da je nekdo južnak. Kao smešno, da se razumemo. Nedavno je v neki debati padla ideja o rimejkih in mnogi so se pridušali, da če celi Hollywood reciklira stare ideje, zakaj se vsaj tega ne lotimo na sončni strani Alp. Si predstavljate Pižamo v vlogi Bedanca? Lada Bizovičarja v kostumu šoferja avtobusa v rimejku Gadov? Ali Perico Jerkovića, ki drvi z Angelco Likovič proti jugu? Godler, Artač, Hribar V leru?

Ampak vrnimo se nazaj. Zakaj pa je ljudem sodobna ameriška komedija smešna? Zakaj so ti pofli od filma vseeno najbolj gledani? Zakaj imajo svojo publiko? Se ljudje k slabemu humorju zatikajo zaradi večje sproščenosti? Po eni strani verjamem, da nek japi po dvanajsturnem delavniku doma nato rad sprošča svoje frustracije ob bruhanju, prdcih in ostalih Sandlerjevih podvigih, to mu verjetno da občutek večvrednosti, nadmoči. Si pri sebi v bistvu misli, heh poglej ga bedaka, poscal se je v hlače, kako sem jaz šele kul, ko v teh krojenih hlačah pecam mlade pripravnice po firmi? Ali pa je teženje k tem filmom skrito v tem, da se pač nekaj gleda. Nekaj kar se razume, kar se šteka, le toliko, da nekaj brni v dnevni sobi, medtem, ko delovni procesi v možganskem režnju že strmijo proti boljšemu jutri? Povsem si predstavljam, da je dojemanje večplastnosti, pronicljivosti in teže plemenitega humorja včasih pretežko. Ne gre za težavo trajnostne kapacitete, le včasih smo utrujeni. Smo včasih tudi premalo podučeni? Ali premalo kritični? Preveč potrošniško naravnani, kjer vase pogoltnemo vse kar je vsaj približno kričeče in opazno? Podobno kot v supermarketih? Kdo bi vedel? A kdo bi sodil. Če je kaj subjektivno, je to humor. Smeh. Tudi veselje, nenazadnje.

Tako kot jaz razumem mnogokatero dušo, ki se iskreno in iz srca smeji Sandlerjevim štosom in mi iskreno predlaga ogled filma Butec in butec 2, tako naj taisti razume mene, da desetkrat raje še stotič pogledam Ministrstvo za smešno hojo, Najbolj smešen vic na svetu in si hkrati žvižgam balado o svetlem pogledu na življenje.

Zaključek ali konec nekega leta

Leto 2014 se počasi kotali preko ciljne črte in gotovo ne bi bilo modro, da tale medmrežni kotiček samozadovoljevanja ostane pri objavi o modnih egotripih in izgubljenih sanjah sredi kapitalistične džungle. Nenazadnje sem to koledarsko leto videl veliko več dobrih filmov, nekaj njih je dobilo svojih pet minut tudi na tem blogu, več njih je zaplavalo v zaprašene arhive mojih sivih celic. Zadnje čase sicer sključeno ugotavljam, da je zgornji procesor očitno že preveč zaprašen, saj mi mnogo naslovov in še več sinopsisov pogosto preprosto izpuhti iz spomina in me potem h kolikor toliko jasni sliki vrne šele vnovično brskanje o dotični tematiki. Nič hudega, le zadrega je neprijetna, ko mi kakšen mimoidoči vneto razlaga o kakšnem filmu, jaz pa prikimavam vedoč le toliko, da sem ga nemara res pred časom videl. Me pa veseli vsaj to, da se po navadi spomnim vsaj vseh lepih deklet, ki kakšen pozabljiv film dodatno začinijo.

Leto 2014 skozi mojo perspektivo ni bil kdo ve kako zanimiv. Videl sem točno 201 film, od tega sem jih videl 156 prvič, ostale drugič ali tudi že večkrat. In ravno na že videne filme imam najlepše spomine. Recimo The Silence of the Lambs (1991) je zares sedel po dolgem času in še enkrat več sem se prepričal, da takih filmov pač ne delajo več. Tudi The Big Lebowski je padel to leto, spet sem bil do solza navdušen, ob svojem izpovedovanju ljubezni do bratov Coen pa sem spotoma pogledal še Fargo (1996) in Barton Fink (1991). Klasiki. Izpostavil bi še eno klasiko, ki je na tedanjih oskarjih požela slavo, L.A. Confidential (1997). Zares zvit in prebrisan film je to, scenaristični zmagovalec, Kim Basinger pa fatalka v pravem pomenu besede. Ampak pustimo spomine in se ozrimo proti sedanjosti.

Kaj je bilo v filmski sezoni 2013/14 dobro in kaj slabo? Seveda so največ pozornosti vzbudili običajni osumljenci. Torej tisti filmi, ki so februarja slavo in zanimanje svetovne javnosti želi na letošnjih oskarjih. Gravitacija mi je bil všeč, to sem nemara že večkrat omenil. Oskarji recimo, da zasluženi, ni tako? Ampak takole v spominu vseeno najbolj ostaja izjemni HER (2013), pa pronicljivi August: Osage County (2013) in recimo Dallas Buyer Club (2013). Se mi pa zdi, da so pravi zmagovalci sezone 13/14 prišli kasneje na jedilnik. Tu ne morem mimo odličnega, pomenljivega in skrajno motečega Enemy (2013), prav tako ne morem mimo dvojne instalacije “norega” Larsa von Trierja, ki je z Nimfomanko dregnil globoko in sočno. Po vesti mi trka tudi Scarlett v misteriozni stvaritvi Under the skin (2013), medtem, ko bi potencialnega zmagovalca najlažje prepoznal v filmu Locke (2013). Tom Hardy, kapo dol. Koliko igralcev bi tole speljalo na tak način? Koliko? Kar se tiče top izdelkov z letnico 2014 pravega vtisa še ne morem dati. Boyhood je gotovo izdelek vreden vsakršne pozornosti. Interstellar? Hja. Veliko razmišljam o njem. Ima nekaj več, išče gledalca. Ampak nekaj manjka, le toliko, da me porine preko pečine. Sem pa včeraj videl Gilroyevega Nightcrawlerja in tudi to je film vreden velikega spoštovanja. Jake-kako-se-že-piše Gyllenhaal je osupljivo dober, debele sline pa pocedi tudi vse ostalo. Eden od vrhuncev, prav gotovo. Presenečenje? Robocop in Guardians of the Galaxy. Bo 2014 boljše od 2013? Počakajmo. Prve napovedi in prvi vtisi sicer niso najboljši, zatorej pohvale izjemam. Slovenski film? Precejšen preskok, bi rekel. Razredni sovražnik je zelo dober, komaj čakam tudi na ostale, ki so bili letos precej izpostavljeni.

“Pauc, kaj pa Hobbit, si videl Hobbita?”, me večkrat pobarajo takole ob vincu, pivcu ali čisto mimogrede. “Videl, seveda sem videl.”, odgovorim s tresočim glasom, medtem, ko z očmi prodajam nezainteresiranost. “In?” Evo, tu je pa past. Da se razumemo, sem velik navijač Tolkienovih knjižnih del. Morda kar prevelik, če se skušam iz bralca pretvoriti v gledalca. Ampak pri Gospodarju ni dileme, Jacksonu je pak uspelo. Kaj pa pri Hobbitu? Malo se mi je obraz skremžil že ob najavi, ko so vsi ponosno razlagali, da bo Hobbit trilogija in to zelo obsežna trilogija. Trikrat po tri ure (če zaokrožimo navzgor). Knjižica pa ima koliko, 200, 300 strani? Najava dodatnih likov me sicer ni zmotila, generično prirejeni Legolas pač. Ampak pojdimo po vrsti. Prvi del iz leta 2012 je zanimiv. Dovolj hecen. Lep poklon tako Tolkienu, kot, jasno, tudi Jacksonovi trilogiji o prstanu. Tu je Golum in tu je Martin Freeman. Drugi del je odličen, to priznam. No, odličen, zelo dober. Ampak, če smo pošteni, vse zasluge pobere zmaj Smaug, ki je zares fantastičen. Ostalo? Kaj pa vem. Moti slaba poraba Beorna in moti pretirana razvlečenost. Tudi medrasna ljubezen med privlačno vilinko in grumpastim škratom je po mojem mnenju zgrešena. Zaradi odličnega konca in ogromnega cliffhangerja, smo tretji del nestrpno čakali celo leto. Rezultat? Dokaj bridko razočaranje. Jackson je falil v vseh segmentih. O ja, saj CGI je izjemen, o ja, saj tehnično in obrtno kapo dol. Kaj pa ostalo? Scenarij? Povsem zgrešen. Tako kot tudi vse tisto, kar daje dobrim filmom težo. Razlika napram Kraljevi vrnitvi je velika kot Krvavec. Toliko o Hobbitu. Si je pa Jackson mošnjiček dodatno obogatil, to pa drži kot pribito.

Moram pa priznati, da sem letos dokončno klonil trendom in sem tudi sam padel v serije. Nekatere so zares vrhunske in pridružujem se mnogim, ki trdijo, da prenekatere stojijo na trdnejših temeljih od zlajnane hwoodske produkcije. Da sem slinasti sledilec Igre prestolov sem že večkrat nakazal. Četrta sezona sicer ni bila najboljša, ampak kot vedno je kar nekaj elementov, ki ti zategnejo spodnjice v rit. Škoda, da stari bradatež počasi vihti svoje pero, naslednja sezona utegne zaskeleti v boleče spoilerje. Že nekaj let hvalim Homeland, komaj čakam ogled sledeče sezone. Masters of sex nič posebnega, razen nazornih koitusov, zelo pa me prepriča poslednja sezona HBO hita Boardwalk empire. Odličen zaključek in te serije mi bo gotovo žal.

Bloganje je bilo to sezono sicer močno opuščeno. Nekako ni prave volje, tudi čas me v večerih rad stiska in če povem po pravici, raje z ženo spijem deci dobrega vina. Ampak rad takole onaniram, rad se izražam na tak način in z bloganjem verjetno ne bom prenehal. Morda so sedaj kakšni drugi kanali komunikacije aktualni, kaj pa vem, vsi tulijo, da je bloganje le še del digitalne zgodovine. No, morda kakšna duša še zatava sem gor, morda se izživljam res tja v prazen dan. Ampak tudi tistega, ki tuli v puščavi, slej kot prej nekdo spet sliši. Pa tudi če ne, nič ne de. Zato pa v isti sapi pohvale kolegom Filmoljubu, Filmskemu kotičku, Sadaku in še komu. Super so in z veseljem jih berem. Žal pa ugotavljam, da je zrele filmske debate vse manj. Ugotavljam tudi, da ljudje vse bolj izgubljajo kompas, ki kaže kaj je dobro in kaj sranje. Obisk v kinodvoranah pada, kar pa mene ne čudi. Po sporih za distribucijo in slabi kvaliteti predvajanih filmov, je tu še izjemno nekulturno občinstvo, ki je verjetno fenomen v Evropi. Kjerkoli sem bil v kinu, je bil ogled normalen dogodek – pri nas to ni niti približno.

Pa dovolj negativizma, saj ga je že tako povsod čez glavo. Srečno, zdravo in uspešno 2015.

 

Pavza

Brez skrbi, ni me pobralo. Čeprav sem zadnje čase sila nedejaven – ne le, da ne pišem lastnega bloga, še čez druge sorodne zapise blogerskih kolegov se komajda prebijam in le tu in tam pustim kakšno sled – vseeno film ali dva, tri, morda štiri na teden vendarle pogledam. Ampak tiste motivacije, tisti odlom časa, da bi potem videno še pretopil na prazen wordpressov dokument, eh, tega pa v tem vročem juniju ne najdem. Sprva niti nisem zasledil strmega padca v kvantiteti objav. Tega sem se zavedel šele zadnjič, ko sem prvič v “blogerski karieri” pozabil svoje wordpressovo geslo. Šmentana reč, prav zares.

Sem kaj dobrega videl v teh zadnjih tednih?  Bolj toplo – hladno vse skupaj. Sem pa vmes še petnajstič pogledal The Silence of the Lambs (1991), vrhunski triler, subjektivno gledano še vedno eden izmed najboljših filmov kar sem jih kdajkoli videl. Še enkrat sem si ogledal Lovca na jelene (1979) in po zares dolgem času vnovič Scorsesejeve Dobre Fante (1990). Klasika. Kako dobre filme je včasih delal ta mali italijanski priseljenec, danes, vsemu šundru navkljub, ni niti blizu stare slave, pa naj me Di Caprio v rit ugrizne. Ko sem ravno pri riti, nedavni projekt kanadskega režiserja Villeneuvea, Enemy (2013), me je vrgel direktno na njo. Poseben, težak film je to, ampak kdor mu posveti dva večera in še kakšno uro zraven za brskanje po spletu, ta bo na koncu navdušen in bo pozdravljal Kanadčanov pogum in vizijo. Še kaj dobrega? Snowpiercer je precej soliden, tudi von Trierjev double – bill Nimfomanka se mi je precej in zelo dopadel. Aha, pa Joe (2013) se mi zdi veliko presenečenje; Nicholas Cage spet v dobrem filmu… z odlično vlogo!

Se pa zadnje obdobje veliko smukam okoli serij. Goreč privrženec HBOjevega novodobnega (o)kulta Games of thrones sem sedaj že dobra štiri leta, ampak kolikor hvalim serijo, še toliko bolj vsakomur pohvalim knjižno sago, ki se do sedaj razteza na več kot 5.000 straneh, v petih knjigah. Vsakomur zabičam slednje: Najprej knjige, potem serija. Sicer pa sem se prekotalil tudi čez močno opevana Prava Detektiva, na dušek sem pogledal Homeland, počasi pa sledim tudi izvrstnemu Buscemiju v Boardwalk Empire. Tretja sezona je odlična, četrta je bila korektna. Še kaj? Zadnje dneve gledam Hannibala z Madsom Mikkelsenom – korektno in nič več kot to. Saj serije so čisto ok, ampak še vedno raje gledam filme. Serije vzamejo zares veliko časa in vprašanje kolikokrat se to tudi izplača. No, eno je Breaking Bad in GoT, to bi človek gledal in gledal.

Ampak vrhunec šele prihaja! No, najprej pospremimo Gorenjca Kopitarja v najmočnejši hokejski ligi na svetu. Mulc je odličen in z moje strani le globok priklon. Spomnim se kako sem kot mladenič v devetdesetih gledal in občudoval Shanahana, Lindrosa, Jagra, Sakica, Selannea, Kariyo, Forsberga, Modana, Fedorova, in še bi lahko našteval, sedaj pa jih vse po spisku jebe en neuničljiv Anže Kopi(s)tar iz Hrušice. Izjemno.

Vrhunec, ki je tako blizu, da se ga po malem že voha, pa je seveda svetovno prvenstvo v nogometu. Kot vsako leto, tudi letos od navdušenja komaj spim. Že od februarja dalje. To je to. Upam na odličen nogomet, navijam za napete tekme, potem pa mi je vseeno kdo na koncu dvigne prestižni pokal.

In ravno zato uradno odhajam na blogersko pavzo. Koliko časa? Mesec dni zagotovo. Morda več. Morda pridem nazaj šele jeseni. Kdo ve. Če bo čas, pa se mogoče vmes spet kaj oglasim. Do takrat pa srečno in zdravo.