Mesečnik!

Po več kot enomesečni pavzi se vračam nazaj med filmsko blogosfero. Sedaj že lahko rečem, da sem z bloganjem na tem naslovu praktično prenehal, ampak svoje “nekdanje” sotrpine pa še vedno berem z največjim veseljem. Precej idej pade takole, pa tudi artikulirani zapisi se dobro berejo, zato keep on doing great jobs, boys.

Kaj pa je mene kratkočasilo v teh mrzlih jesenskih večerih? No, tokrat naj v prvi vrsti izpostavim nekaj serij, ki sem jih začel požirati hitreje kot debeli američan požira svoje hitro pridelane burgerje. Morda se tolažim, ampak, če imaš srečo pri izbiri, je kakovost lahko zares odlična.

Izmed najnovejših me je v zadnjem času najbolj za goltanec stisnila serija o slepem odvetniku Mattu Murdocku, ki si ponoči nadane bojno opremo in mesto čisti pred zlikovci vseh vrst in nacionalnosti. Daredevil. Netflixov proizvod. Mala mojstrovina, če smem dodati. Zares napeto vzdušje, dobra režija, fantastična fotografija in taki, hm, kako bi rekel, precej simpatični liki. Charlie Cox je zelo dober v naslovni vlogi, dočim zame osebno vse kadre ukrade Vincent D` Onofrio v vlogi prvega bad guya Wilsona Fiska. Super in prav res se že veselim druge sezone. Tu nekje je potem tudi notorični in sila popularni Mr. Robot. O tej seriji sem celo leto poslušal samo krike zadovoljstva in pred kratkim sem se je končno lotil. Priznam, da me začetek ni preveč pritegnil, prvi trije deli so se mi vlekli in malo je manjkalo pa bi na novo oživljenega Christiana Slaterja poslal v večna lovišča digitalnih zapisov. Ampak to je serija, ki ji moraš dati čas. Na koncu se izplača. Vseč mi je bila zaradi ideje. Ideje o hekerju, ki želi uničiti banke. Odpisati dolgove. Uničiti kapitalizem. Sodobni Robin Hood. Ajd, kanček pretenciozno, morda za ščepec preveč klišejsko, ampak vseeno dobro izvedeno. Plus Rami Malek v težki, a hkrati poistovetljivi vlogi. Plus pomežik Fihgt Clubu. Plus glasba. A če bi moral izbirati, potem bi najljubšo, ki sem jo pogledal v zadnjih tednih, našel pri starih dobrih znancih. Vince Gilligan in Peter Gould sta pred leti zablestela z več kot sijajno dramo Braking Bad. Tokrat sta zavrtela kolesje nazaj in v drugo smer ter širnemu občestvu, predvsem pa najbolj zagrizenim navijačem BB-ja, predstavila začetek uspešne “odvetniške” kariere Saula Goodmana, oz. za zdaj še Jimmyja MccGilla. Tistega Saula Goodmana, ki si brez pardona zasluži naziv najboljše stranske vloge na televiziji v zadnjih dvajsetih letih. Občutki so dobri. Prva sezona stvari postavlja na svoje mesto. Gradi like, gradi okolje. Podobno je bilo tudi v primeru BB-ja. Ostalo je zgodovina. Seveda ne verjamem, da bi bila serija Better Call Saul na približni ostrini, ampak, če bo šla vsaj približno v to smer, potem se nadaljevanj še kako veselim.  Bob Odenkirk je pak odličen, pa saj to vemo vsi, ki ga vsaj približno spremljamo. Končno sem začel spremljati depresivnega humorista Louija, trenutno pa mi adrenalin po žilah preganja še en Netflixov izdelek, Sense8. O tem morda drugič.

Seveda v tem času na filme nisem pozabil. Le, hm, kako bi dejal, … zares dobrih nisem veliko videl. Aha, videl sem novega, že petega Terminatorja. Jezus in Zevs, kakšno scenaristično skropucalo je to. Ne da bi imel visoka pričakovanja (hint), ampak take scenaristične patetike pa res nisem pričakoval. Vse je narobe, film v ničemer ne prepriča. Sarah Connor popotovalka v času? Tri verzije jeklenega Švarcija? John Connor kot nekakšen hibrid? Mah, dajte no. Zmagovalni scenaristični flop filmske bere z letnico 015 pa je po mojem tam, ko Sarah Connor svojega jeklenega sopotnika kliče “Pops!” Smeha polna skleda, prav gotovo. Tako surrealistično se zdi.

Ampak pustimo iztrebke za druge čase in se veselimo dobrih del. Tozadevno lahko omenim precej solidno glasbeno dramo Rudderles (2014). Malo presenečenje, ki zadovolji še tako ravnodušne filmoljubce. The Riot Club (2014) tudi ni kar tako. Dobro odigrano in dovolj slikovito prikazano. Angleška elita v najhujši obliki. Človek se malo zamisli. Španski La Isla Minima (2014) prav gotovo ni švoh, nekaj žanrskega priokusa iz Evrope, zakaj pa ne. Sem pa oni dan zataval tudi v temo kranjskega kinopleksa, kjer sem se pod taktirko legendarnega Ridleya Scotta vnovič odpravil v vesolje reševat izgubljenega in zapuščenega Matta Damona. Hja. Visoka pričakovanja, ki pa se niso ravno izpolnila. Tehnično filmu seveda ne gre oporekati. 3D učinek je bil zelo dober in neskončne peščene planote Rdečega planeta še kako pridejo do izraza. Tudi tistih prvih 45 minut je dobrih. Problem nastane pri samem razpletu. Mislim … ok … bebci ravno nismo, ne, Hollywood, ej, občutka nejevere vendarle ne smemo pustiti na parkirišču. Ridley Scott je le Ridley Scott in če smo sprejeli Prometeja, zakaj ne bi Marsovca. Ni pa to film, ki ga bom pomnil naslednjih 20 let in ni to film, ki bi ga želel videti še enkrat. V isti sapi raje omenim Tomorrowland (2015).  Nič kaj ekstra, ampak šestletnik ob meni je precej užival. In posledično sem užival tudi jaz.

Sicer se pa zgoraj omenjeni šestletnik počasi že uvaja v Lucasovo galaksijo daleč, daleč stran. V teh dneh smo počitnice izkoristili za Star Wars, epizodi I in II. Otrok navdušen, hvala Zevsu, ha, mene pa je kar v želodcu zapeklo, ko sem po parih letih še enkrat pogledal ta dva natega. The Phantom Menace je res piškav izdelek, nevreden franšize. Attack of the Clones se mi zdi boljši, čeprav še vedno daleč, daleč stran od mistike in legendarnosti prvih (časovno, kajpak) treh filmov. Ali pa otrok v meni še vedno precenjuje SW filme, tudi možno. Kakorkoli, v EpII vidimo vsaj Yodino poplesavanje, Christopherja Leeja in seksi Natalie Portman. Saj veste, leta 99 je bila še nekoliko premlada za te ocene. Ampak ja, vidimo tudi lesenost Christensena in dolgočasno popotovanje Obi-Wana. Otrok me že cuka za III del, ampak ne vem, če bo njegovo srce preneslo, da njegov najljubši lik prestopi na temno stran. Jejhata!

Saj vem, Star Wars se moral natlačiti zraven. Pred dnevi je prišel nov trailerček. Pričakovanja so visoka. Najvišja. Napetost narašča. Sila se počasi prebuja tudi v meni. Le upam, da ne bomo še enkrat več na suho nategnjeni. Po trailerju sodeč, iskreno menim, da ne bomo. A nikoli ne veš.

 

 

Advertisements

Copenhagen (2014)

Zadnje tedne samovoljnega bičanja z ameriškimi blockbusterji sem zaključil nekoliko drugače. Na tej strani Atlantika, nekoliko severneje. Tam, kjer snemajo zares dobre, kaj dobre, odlične filme. Tiste filme z dušo, kot se reče. Filme, katerim se po dnk-ju ne pretaka zgolj oportunistično ovohavanje nagrabljenih zelencev, pač pa tudi nekakšna cineastična romantika, ki filmu daje tisto žlahtnost, dodano vrednost, če želite. Potem, ko se v enem tednu zastrupiš s pofli tipa San Andreas, Avengers 2, ali pa recimo bedarijo v stilu Teenage mutant Ninja Turtles (2014), prav paše nekaj neodvisnega in majhnega. Za dušo privezat. Nekaj podobnega me je doletelo oni dan, ko sem končno pod zobe dobil ameriško-kanadsko-dansko produkcijo Copenhagen (2014).

Po tednih brezciljnega tavanja po evropskih velemestih, William pride do končnega cilja. Vendar Dansko mesto ni kar tako izbrano za zaključek potovanja; William želi poiskati očetove družinske korenine in tako zakopati tisto, kar ga vsa ta leta muči in preganja. Da William ni prijeten fant za okolico, spoznamo dovolj hitro. A njegovo srdito nrav kmalu zrahlja mlado dekle, ki ga preseneti ob strežbi kave. Od tu naprej se med njima hitro stke posebno prijateljstvo, skorajšnja ljubezen, a dekletina skrivnost naredi svoje. Vseeno bo  William Dansko glavno mesto zapustil drugačen in spremenjen, z grenko-kislim nasmehom na obrazu.

Sama vsebina kakšne posebne razsvetljenosti sicer ne prinaša. Vse to smo videli že neštetokrat. Tudi simpatična vez med glavnima protagonistoma ni nič novega. Vse skupaj zelo spominja na nedavni ameriški hit Silver linings playbook (2012), kjer sta po svoje blestela Bradley Cooper in Jennifer Lawrence. Kaj pa potem? Ha, ravno to! Ravno ta grenko-sladka vsebina, ki lepo vijuga med čermi stereotipov in klišejev in gledalca hitro očara s preprosto, a dovolj koherentno prigodo. Scenarij pije vodo in prinaša neko svežino. Na nek način zleze pod kožo, kaj vem, morda smo vsi mi malo Williama globoko v sebi. Še večji pomen pa pripisujem zares izjemni vzajemni zvezi, ki jo ustvarita manj poznana igralca. Gethina Anthonyja smo sicer že spoznali kot Renlyja Baratheona v priljubljeni seriji Game of Thrones, a tam prav veliko manevrskega prostora zaradi zgodnjega slovesa iz Zahodnjega ni dobil. Tu je v vsakem kadru in to dobro izkoristi. Ima tisto pravo prezenco, dobro nosi lik tečnega Williama. Prikupna Frederikke Dahl Hansen pusti še boljši vtis. Toplina, urbani duh in samosvoja prikupnost se lepo priklada zakompleksanemu Williamu in prav zares ju je lepo gledati pred kamero. Seveda velja pohvaliti režijo; Mark Raso za svoj prvenec režijsko palico vihti dovolj pogumno in zagreto, to se malodane čuti v vsaki sekvenci. Zelo vzdušna je kajpak atmosfera, ki ulice Kopenhagna ujame v vsej barvitosti in odprtosti. Tozadevno ni zanemarljiva niti fotografija.

Kar še najbolj pade v oči, je dejstvo, da mladi Kanadčan Raso poleg režije podpiše tudi scenarij in montažo. Torej gre za zanimiv talent, ki ima v sebi definitivno velik potencial za kaj večjega. Prav gotovo se veselim njegovih novih projektov. Upam le, da ga kolesje Hwoodske mašinerije ne posrka prehitro.

Koliko je film prinesel v blagajne ne vem in me niti ne zanima. Dejstvo je, da je hitro postal ljubljenec občinstva na različnih festivalih, kjer je med drugim pobral tudi cel kup nagrad. Bravo!

 

“Come to Freddy!”

Pred dnevi je tuzemsko življenje zapustil Wes Craven, možak srhljivih prizorov, lucidnih podob in mojster žanrskih izdelkov, ki še dobrih štirideset let kasneje ježijo kožo in pospešujejo srčni utrip. Wes Craven je prav gotovo filmar, čigar ime velja izgovarjati s spoštovanjem in globokim priklonom. Filmar, čigar zapuščina je neizmerljiva. Filmar, ki se bo v žanrskih izdelkih vedno prikazoval, pa čeprav bodo njegovi nasledniki še tako vneto iskali nekaj novega, še ne videnega. Wes Craven je bil pač eden tistih ljudi, ki je pustil neizbrisljiv pečat. Po svoje je kar škoda, da se ga večina ljudi spomni po sagi Krik. Drži, da je Ghostface, morilec z markantno podobo, postal simbol devetdesetih, ampak prava vrednost Cravenovih filmov je drugje. Nekaj let nazaj. V sedemdesetih. V času, ko so se rojevali sami odlični, pomenljivi, antologijski filmi.

Eden takih je definitivno The Last House on the Left (1972), žanrska klasika, kjer se ostudnost, grozljivost in sprevrženost cedijo iz ekrana. Cravenov prvenec. Poleg režije se je podpisal tudi pod scenarij. Brutalen štart v kariero, kjer se je zdelo, da je omejitev lahko le žanrsko nebo. The Last House on the Left je prinesel nekaj novega. Nov val. Eksplicitnost, nasilje, brutalnost, zapakirano v strašljivo realen celofan. Craven je seciral družbo. Seciral je naravo ljudi. Pokazal je, da se zlo skriva v vsakem izmed nas. In to pred Carpenterjem in njegovo Noč Čarovnic (1978). Craven je bil prej tu. Craven je v živo žagal že prej. Morda je vse to pobral na študiju psihologije in filozofije, skoraj verjetno pa gre velika zasluga tudi pornografskim filmom, kjer je Craven pod psevdonimom pisal in režiral ter tako začel služiti prvi denar in brusiti potencial. Pet let za prvencem je prišel The Hills Have Eyes (1977), meni osebno njegov najljubši film. Premisa je znana. Tipična ameriška družina se z avtodomom odpelje na družinsko potovanje. Nekoliko skrenejo s poti, a to jih na začetku ne moti. Jasno, sredi ničesar se jim pokvari avto. Bum. Izza hribov se priplazijo slikoviti domačini. Boj za preživetje se prične. Ameriške sanje postanejo resničnost. Družinsko popotovanje se sprevrže v najokrutnejšo avanturo. Podobe ne gredo zlahka iz glave. A bolj kot srhljive podobe, v spominu ostane Cravenov alegorijski prerez družbe.

Seveda pa vsak njegov film ni požel takega uspeha. Večkrat se je ujel v lastno zanko in nekaj izdelkov izpod njegovih rok je totalni pofl. Recimo Swamp Thing (1982), Invitation to hell (1984), sploh pa se je opekel z nadaljevanjem The Hills Have Eyes (1984). Tipičen dokaz kako tanka je meja med mojstrovino in bedarijo. Še dobro, da je istega leta nato udaril z verjetno svojim najbolj kultnim delom in filmom, ki je za vedno spremenil mirne sanje ameriške mladine. A Nightmare on Elm Street. Slasher v tistem najbolj ostudnem pomenu. Srhljiv in brutalen tudi zato, ker se v prvi vrsti opira na mladino, ki je na vrhuncu spolnega prebujenja. Freddy Kruger, pošast v človeški podobi z opečenim obrazom in rezili, ki le čaka, da svojo žrtev ujame in brutalno umori, je postal večji od filma. Postal je simbol, strah in trepet najstništva, groza, ki čaka, da se uresniči. Njegova metaforična vrednost je znana. V čisti, spolno vzdržni ameriški družbi ni prostora za podivjane najstnike, ni prostora za spolne igrice, spolna prebujenja in nagnjenja; v ameriški družbi je le prostor za vojaške intervencije (post Vietnam), oboroževanje in strelske pohode. Freddy Kruger je rezultat indoktrinacije – je vse tisto, kar ameriška družba želi in hoče. Nasilje. Nasilje in potlačitev spolnih prebujenj. Uspeh ni presenetljiv. Rezultat pričakovan. Wes Craven je še enkrat več dokazal, da mu je marsikaj jasno. Vse nadaljne reciklaže niso bile tako uspešne, ampak Freddy se je za vedno zapisal v DNK ameriške družbe, v genom ameriškega horror filma.

Wes Craven se je nato rahlo izpel. Blagajniški uspeh je zabeležil le še z že omenjeno serijo Scream, ampak kaj več ta saga ni prinesla. Ghostface se je prijel in je markanten morilec, a vse ostalo pak ne. Ampak Craven ni počival do zadnjega. Kot pisec in svetovalec je sodeloval pri številnih projektih in tako praktično do zadnjega izdiha širil svoj prispevek k sodobni ameriški filmografiji.

Nam nostalgikom ostane še John Carpenter. Ko pobere še njega, bo ameriški horror film na težki preizkušnji.

Kam so šli animirani filmi?

V zadnjih, kaj, 15, 20 letih so animirani filmi ali celovečerne risanke za studie in splošno občestvo postale enako pomembne kot filmi. Z razbohotenjem studia Pixar, vedno prisotne tvrdke Disney, studia Dreamworks Animation in še bi lahko našteval, je močno narasla tako količina animirank kot tudi sama kvaliteta. Včasih sem se pogosto čudil kako lahko ustvarjalci tako smelo v otroško zgodbo vnesejo elemente, ki praktično z enako mero navdušenja začarajo tudi odraslo občestvo. Verjetno ni le pri nas taka praksa, da določene risanke starša celo raje večkrat pogledata kot mladež, pa čeprav je izdelek v prvi vrsti namenjen njim. Ampak hecni dovtipi, prikrite reference, zabaven vpogled v moralno zagonetko, simpatičnost na vsakem koraku in vsakič znova briljantna animacija seveda prepričajo še tako zategnjeno dušo.

Se mi pa zdi, da je tudi na tem področju v zadnjem času moč opaziti rahel padec forme.

Upam si trditi, da Pixarju forma pada vse od tedaj, ko ga je za megalomanski kupček bankovcev kupil Disney. Zgodbe so se začele ponavljati, kar boli še bolj, Pixar je padel v kolesje nadaljevanj, predelav, rimejkov, preddelov itd… Za pokušino: Cars 1, 2, Toy story (1,2,3), Pošasti iz Univerze (preddel Pošasti iz omare), prihaja nadaljevanje Nema, celo Cars 3 bomo videli, pa tudi Toy story 4, Neverjetne 2… Dreamworks je sploh tečen z nadaljevanji, predelavami, rimejki, preddeli itd. Shrek je bil prav gotovo osvežujoč in zabaven kot sto hudičev, ampak že pri tretjem delu smo nerodno zehali, medtem ko je bil četrti naravnost ostuden. Je bilo tega treba? Upam, da je zgodb o zelenem ogru dovolj, pred časom so strašili s kao logično pravljično sedmico. Svojo zgodbo je nato dobil tudi njegov pajdaš Obuti maček, ki seveda ne bo muha enega dela, 2017 prihaja nadaljevanje mačjih pustolovščin. Kung Fu Panda 1, 2, naslednje leto pride 3. Madagascar 1,2,3 kmalu tudi 4. Izvrstni Kako izuriti svojega zmaja prav tako kmalu v tretji izdaji. Nadaljevanje dobijo celo Krudovi. Da Pingvinov iz Madagascarja niti ne omenjam. Seveda se v krogu nadaljevanj vrtijo tudi ostali. Blue Sky nam na vsaki dve leti zavrti novo Ledeno dobo. Kmalu 5. del. V tretje bojda prihaja tudi modri papagaj Blue. Dodajmo še Jaz, baraba 1 in 2, kmalu tudi 3 in nedavne Minione, pa smo tu nekje. Saj ne rečem, kuj železo dokler je vroče, ampak kje so nove, sveže zgodbe? Kje so novi liki? Blagajniški oportunizem je prav gotovo tudi tu povozil ustvarjalnost. Hvala Zevsu za Škatlarje!

Oni dan smo se odpravili na ogled nedavnega hita o rumenih in nerazločno govorečih človečkih, ki so vse skupaj tako lepo zabavali v spremstvu Gruja v simpatični dvojni dozi Jaz, baraba. Tam so svojih pet minut za mašilo zelo lepo izkoristili. Njihov celovečerec pa je ostudni poizkus, ki bi si ga najraje izpraskal iz spomina. Kaj tako bebavega že dolgo ne. Enaka reakcija tudi pri mladežu. Po navadi o risankah še kakšno rečemo, jih zanima ta ali ona stvar, tokrat le nem sprehod do avta. Na Minione nas spomni le še vsiljiva reklama za vsakim vogalom.

Ampak slab okus in kiselkasti zadah je hitro rešila nora zadeva, s katero sem prav gotovo predolgo odlašal. The Lego Movie. Ok, morda otroka take navdušenosti (za zdaj) še ne delita, ampak jaz sem zares presenečen. Da ne rečem kar otroško navdušen. Kaj tako zabavnega, hecnega, odbitega in kratkočasnega pa že dolgo ne. Animirani svet lego kock je že dolgo tam zunaj in posnetih je bilo že kar nekaj filmov, serij in podobno. Lanskoletni izdelek pa je na plano udaril v zares velikem slogu in takoj osvojil širno občestvo. Dvojec Phil Lord in Christopher Miller sta z režijo navdušila, še bolj pa z lucidnim scenarijem in smislom za humor. Film je v blagajne prinesel slabe pol milijarde dolarjev, o uspešnosti pa pričajo številne nagrade in topel sprejem tako pri kritikih kot med občinstvom.

Celo glasba je simpatična, čeprav mi po navadi taki štiklci na daleč zaudarjajo.

The Lego Movie nam predstavi Emmeta, pridnega gradbinca v svetu lego kock. Vsak korak ima skrbno organiziran. Sledi navodilom in živi ustaljeno življenje. Na ta povsem navaden dan pa se mu zgodi povsem nenavadna zadeva. Najde skrivnostni košček, zaradi katerega postane izbran. Postane Master Builder, edini, ki se lahko zoperstavi zlobnemu Lordu Bussinesu. Recimo. Ampak Emmet, navadni gradbinec iz prijazne soseske, nekako ne deluje kot nekdo, ki ga prerokba omenja za poslednjega rešitelja kockastega sveta. Na pomoč mu prihitijo prijatelji in različni super junaki in pustolovščina se prične.

Simpatično, zabavno, hecno. Definitivno korak v drugo smer. Toplo priporočam!

“I`ll be back!”

Ko je hrastorasli Arnold Schwarzenegger v vlogi skozi čas potujočega morilskega kiborga prvič izrekel znameniti stavek o vrnitvi za pult sprejemne pisarne na policijski postaji, si verjetno ni mislil, da bo podobne in z identično opravo kvasil tudi več kot trideset let kasneje. Morda je o tem sramežljivo razmišljal po huronskem uspehu drugega dela, s katerim se je James Cameron zavihtel med največje filmarje 90ih let, Schwarzenegger pa med največje frajerje filmskega trakovja. Treba je priznati, devetdeseta brez T2 ne bi bila enaka. Še takti tedaj nebeško popularnih Guns n` Roses in nepozabni filmski hit je tu. T2 je pojem nekega časa. Tudi pojem moje mladosti. Redko nadaljevanje, ki v mojih očeh prekosi izvirnik. Zakaj in čemu se je Veliki Arnold v novem tisočletju odločil še za tretjo upodobitev mehaničnega (zdaj spet) rešitelja človeštva, mi ni povsem jasno. Verjetno pravilno predvidevam, da so mu pod nos pomolili zajeten kupček ameriških zelencev, to ga je kajpada bolj prepričalo kot pa želja po čem drugem. Film je piškav, nekako nevreden obeh predhodnikov. Ampak malha se je vpletenim prav lepo napolnila. Tudi zato smo pred leti dobili še četrti del, tokrat sicer brez lesenega Avstrijca, a s popularnima Christianom Baleom in Samom Worthingtonom. Duh po izvirniku in prvem nadaljevanju je bil že povsem pozabljen. Letos pa, v skladu z neskončnimi nadaljevanji in rimejki, ki jih Hwood zadnja leta tako ponosno štanca na svojem generičnem tekočem traku, v kino kot Terminator spet vabi njegova možatost, Arnold Schwarzenegger. Petega dela, podnaslovljenega Genisys si bržkone ne bom ogledal. Vsaj ne še sedaj. Saj sem bil že povabljen k ogledu, ampak sem se odločil, da grem ta večer raje na pol litra vina. Bo že prišel na vrsto, takrat, ko bo rahlo pozabljen in me bo naključno srečanje zaradi neke hecne nostalgije vseeno prepričalo k ogledu. Da bi si ga pa ogledal sredi kakšnega multipleksa, s kartonom pokovke in mularijo okoli mene, ki se bo izživljala nad Arnoldovo možatostjo in slinilo nad ženskimi čari prelestne Emilie Clarke, si pa v tem trenutku res ne predstavljam.

Ampak toliko pa sem nostalgični bebec, da me je reklamno gradivo za novega Terminatorja spomnilo na izvirnik iz davnega leta 1984 in prvo nadaljevanje iz nekoliko manj davnega leta 1992. Oba sem si v šusu, torej v enem večeru, ogledal na domačem balkonu sredi najhujše večerne sopare. Ni mi bilo žal. Čeprav sem oba že nekajkrat videl, pa je bil tudi tokratni ogled prava cineastična potešitev. Podobno akcijo sem pred mesecem izvedel že z Mad Maxom in ugotavljam, da mi je tovrstno sprehajanje v filmsko zgodovino vedno bolj všeč.

The Terinator (1984) je vsekakor eden izmed boljših sci-fijev zadnjih 30, 40 let. Ima težo. Ima dušo. Revolucionaren za svoje čase z dandanes bizarno stop-motion tehniko ob koncu. Ideja o spopadu robotov in ljudi v (ne tako daljni) prihodnosti sicer ni bila najbolj nova oz. sveža, a tu je predstavljena na surov in neposreden način. Roboti v prihodnosti človeškega odpora ne morejo povsem zatreti, zato uporabijo vse svoje znanje in pošljejo mehaničnega rablja nazaj v preteklost, da vodjo odpora uniči še preden se sploh rodi. Preden je sploh spočet,ha. Ljudje v prihodnosti prepoznajo nakano in v preteklost pošljejo človeka, ki bo terminatorjevo primarno tarčo ubranil. Sproži se zanimiv časovni paradoks, neskončna časovna zanka, ki kravžlja živce in odpira tisočere debate. Predstavljam si, da je bila ideja tedaj še nepredstavljiva, danes pa ob vseh tehnikalijah, gadgetih in umetnih inteligencah Hawkingovo opozorilo vendarle ni več tako daleč od resnice. Kaj je značilno za film? Mali budget, dobra ideja, nadvse prepričljiv antagonist, izjemna režija in uspeh, ki ga je zasluženo požel. Večina filma je čista antologija: trdi Arnold, ki se sprehaja v ritmu težke plovne ladje, njegovo robato, skoraj zarjavelo govorjenje, olupljena mehanična roka, skynet, črna sončna očala, trume pobitih policistov in eksplozija cisterne ob koncu. Tudi nepozabni I`ll be back!, pa še kaj. Mene osebno je kot mulca vedno strašil začetek s podobo zlobnega robota. Danes pa me prepriča izjemna atmosfera, počasen in oster tempo, ki se lepo gradi skozi celoten film do končnega obračuna.

Terminator: Judgment day (1992) se je enostavno moral zgoditi. Kot prvo, izvirnik je bil preveč prelomen, da bi idejo pozabili oz. pustili stati. Kot drugo, tehnologija specialnih efektov je tako napredovala, pionir na tem področju je bil ravno Cameron, da je kar klicala k oživitvi zlobnih robotov, ki iz prihodnosti terorizirajo človeštvo. Arnold, sedaj že zvezdnik prvega kova, je enostavno moral nadgraditi prelomno vlogo, da ni stopical na mestu je prestopil celo na drugo stran, kar vsaj v mojih očeh celotni zgodbi daje le plus točke. Mlad pamž (Edward Furlong), divja mati (spet Linda Hamilton), ki ji izkušnja izpred let ne da miru in dodelani T-1000 (Robert Patrick), ki še danes ježi kožo z vsemi fluidnimi transformacijami. To pot je ton filma rahlo bolj sproščujoč. Cameron se je preveč obrnil proti mainstreamu. To mu pa zamerim. Se pa sama osnovna premisa lepo prepleta, oba filma sta tozadevno koherentna. Nepozabnih in v ameriški filmski arhiv vgraviranih trenutkov je kar nekaj. Vse od hecne kraje oblačil takoj na začetku, kaskaderskega lovljenja s tovornjakom po kanalih, že omenjene fluidne transformacije, strelskega obračuna na sedežu računalniške tvrdke, do udarnega zaključka. Skoraj 100 milijonski budget je na koncu v blagajne prinesel petkratnik te vsote. T2 je postal legenda in akcijski spektakel, po katerem so se morali zgledovati ostali akcijski spektakli.

Seveda glasbene podlage, ki jo je napisal Brad Fiedel v obeh primerih ne gre zanemariti.

Danes so seveda drugi časi. In danes Genisys verjetno niti slučajno ne bo ujel teže, veličine in legendarnosti prvih dveh. Ampak when money talks, bullshit walks in smo kjer smo. S postaranim Arnoldom v vnovični oživitvi vloge. “I`ll be back!”, kako ironično to zveni po tridesetih letih. Upam, da novi film vsaj z enim hecnim dovtipom pojasni zakaj se mehanični T postara. To me pa res zanima.

 

 

Mesečnik, ha!

Zadnje čase trpim za tako veliko pisunsko melanholijo, da se mi ne piše niti o dobrih, niti o slabih filmih. Pa sem v tem slabem mesecu, ko sem se nazadnje javil videl veliko enih in drugih. V prvi vrsti moram seveda izpostaviti letošnjega zmagovalca med akcionerji. To je nedvomno Millerjev Mad Max (2015). Četrta inštalacija pobesnelega popotnika. Tokrat ni tako besen, kot so besni ostali. O filmu posebej ne bom pisal, ker sem pa verjetno res zadnji v Sloveniji, ki sem ga videl. Vsaj zadnji med tistimi, ki sem in tja takole spišemo subjektivno mnenje. Saj, če bi imel kaj novega za povedati, bi že napisal, a ker nimam, bom ostal le pri takšnih besedah kot ostali. Precej jasno je, da je Mad Max do kosti presunil tudi mene. Tehnično in vizualno mu ne gre očitati čisto nič. Menim celo to, da s tako odprtimi usti že dolgo nisem posedal v temi kranjskih kinodvoran. Prijetna minutaža mine hitreje kot prvo pivo po večurni košnji domače zelenice, povedati pa je potrebno, da v teh dveh urah gledalec skorajda ne more zatesniti očesa. Toliko napetega dogajanja pač že dolgo ni bilo stisnjenih v 120 minut. Miller je prekosil samega sebe, prekosil je vse Baye, Emmeriche, Line, Wane in kar je še teh nadebudnežev, ki s takim zanosom snemajo akcijske ringelšpile.  Ker nekaj so akcijski ringelšpili, kjer poka, ropota in gori brez pravega konteksta in vsebinske vpeljanosti, dasiravno butastih vratolomnih skokov in salt posebej ne omenjamo, nekaj pa je Millerjev Mad Max. Film, kjer ima vsaka eksplozija namen in vsak razbit kos pločevine svojo vsebinsko umestitev. Podobe avstralske puščobe so spet sijajno zajete v oko fotografije in spet imamo močne, alegorične like. Resda karakterizacije praktično ni, ampak, pri vročem pesku, kdo jo je pogrešal? Jaz prav gotovo ne. Gnusnobne in bizarne podobe so mi ta čas preveč okupirale misli. Ampak drži, tako prelomen in večen kot je bil izvirnik vseeno ne bo. Niti ne sme biti. Hollywood je spet recikliral in to me žuli.

Trailerji, ki so se tisti večer zvrstili, niso obetali nič konkretnega. Mission Impossible 4 se mi že zdaj zdi eno konkretno zehanje. Če sem kot mladenič ob prvem delu še veselo ploskal, sem sedaj, toliko let kasneje, že pošteno sit vratolomnih Huntovih junaštev. Mislim, da sem že tretji del pošteno prespal ali pa sem ga celo ugasnil nekje po prvi tretjini. Tudi o Jurskem parku 4 nimam posebno visokih pričakovanj. Že trailer je tečen in deluje umetno, generično. Tudi posiljeno. Kar vidim kravatarje v bog-ve-katerem nadstropju, ko sinopsisa niti niso prebrali, videli so le dinozavre, denar in Chrisa Pratta, pa so pograbili. Se film ponaša s kakšno konkretno o človeku, kot parazitu narave, ki želi postati bog? Je vpeta kakšna konkretna o kapitalizmu, družbeni brezbrižnosti do narave in njenih zakonov? So liki dovolj prepričljivi, dinozavri izkoriščeni za razvoj zgodbe? Ali pa gre res le za lepega fanta s srečno izbiro vlog in žensko, ki pred podivjanimi predatorji beži s čevlji v visokih petah? Me zanima in skoraj gotovo si ga ogledam. Hecen pojav s temi četrtimi deli; IM 4, Jurski park 4 in za nagrado bomo četrtič videli še Terminatorja. Tokrat Genisys. Nekakšen reset prvega dela. Ne dobeseden, le, no, ehm, Terminator (spet s stasom in glasom avstrijskega hrusta) bo lovil in ukrivljal čas ter se po ulicah ameriških mest potepal nekako sočasno kot se je zlobni T davnega leta 1984. Tako nekako. Skratka, zadeva se mi je zdela oporečna že ob ogledu trailerja, kaj šele bo. Emilii Clarke navkljub. Všeč mi je šala, kjer se pogovarjata mladenič in nekoliko starejši možak. Mladenič starcu našteva filme, ki se vrtijo ali se bodo vrteli v bližnji prihodnosti in starec mirno odvrne, da je vse to že videl. V osemdesetih in devetdesetih. In potem smo na koncu šale pri Star Warsih. Oprostite, ampak toliko pa sem fan tega imaginariuma, ki ga je pred več kot tridesetimi leti ustvaril George Lucas, da so mi kocine pošteno stopile pokonci. Zame osebno najbolj pričakovan film leta in pričakovanja povzamem lahko le tako, kot Mathew McConaughey.

Kaj pa sem sicer še videl v tem času? Dokaj soliden mi je bil eden zadnjih izdelkov, kjer se je v naslovni vlogi šopiril Denzel Washington. The Equalizer (2014) je zanimiv, vsebinsko klišejski in stokrat viden, ampak vizuelno lepo stiliriziran in posnet. Eksploziven in dovolj divji je tudi francoski triler Mea Culpa (2014). Fred Cavaye se je že večkrat izkazal in tudi tokrat ni od muh. Izpostavim lahko še surov Ex Machina (2015), pa poetskega Only lovers left alive (2013), ki ga je posnel meni vedno ljubi Jim Jarmusch. Od slabega me je bolela glava, ampak takole gre: The Boy next door (2015) je taka mala bruhica, da grlo še dolgo peče. The Water Diviner (2014) ima mično gospodično, a dolgočasno zgodbo in režijo ter otopelega Crowa. Blackhat (2015) ima Michaela Manna, a lesenega Hemswortha in hudo piškav scenarij. Pri eksperimentiranju v smislu Sibirske vzgoje (2013) sem se opekel in to je spet en film, ki se mi ga ni zdelo vredno pogledati do konca. John Malkovich, kam si se podal. Nekoliko boljši je Kidnapping mr. Heineken (2015), ampak spet le toliko, da si človek popravi okus.

Se je pa v tem času poslovil tudi legendarni Christopher Lee. Čeprav se nisem okoli njega smukal na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru in sem njegove najbolj znane in nepozabne vloge videl šele pred nekaj leti, pa mi je bil vseeno vedno zelo omiljen igralec. Legenda, kot se rado reče, s tem, da pri njem ta naziv verjetno še najbolj drži. Ni bil le igralec, bil je še marsikaj več. Tudi metalec. Meni pa najbolj všečen kot najboljši Drakula in fantastični Saruman. Naj mu angeli metal igrajo tudi tam zgoraj.

 

Mad Max. Kult.

V zadnjih dnevih iz vseh koncev in krajev poslušam samo še to kako je nova turbo akcijska stvaritev avstralskega cineasta Georgea Millerja sapojemajoča, do skrajnosti navdušujoča in da gre nasplošno za ultimativni akcijski blockbuster, ki ga še dolgo ne bo mogoče preseči. V nobenem primeru, pa če se Bay odloči sredi snemanja aktivirati pravo jedrsko eksplozijo. Skratka Miller je postavil letvico tako visoko, da se mirne duše lahko upokoji in iz varnega naslonjača spremlja vse tiste, ki ga bodo naslednjih n let spet skušali kopirati. Tudi tokrat, očitno, neuspešno. Žal si jaz najnovejšega izdelka o samotarju Maxu še nisem uspel ogledati. Zato pa sem si, da sem bil vsaj približno v kontekstu s celim svetom, v enem večeru ponovno zavrtel izvirnik iz leta ´79 ter sijajno nadaljevanje, ki ga je Miller po huronskem uspehu prvega dela posnel le dve leti kasneje. Čeprav sem oba filma videl že nekajkrat, pa sem tudi tokrat le nemo zijal in nekje globoko pod površjem je v meni spet tlelo tisto primarno filmsko navdušenje. Mad Max (1 in 2) je še vedno ultimativni akcijski filmski eksponat. Mel Gibson pa nesmrtna filmska ikona.

O Mad Maxu je bilo povedano malodane vse. Anekdot, ki so jih ustvarjale no-budget razmere je za celo knjigo. Dobro znano je tudi dejstvo, da je bil izvirnik dolga leta na čelu tistih filmov, ki so začetni drobiž čez noč spremenili v goro zelencev. Mad Max je eden večjih (pop)umetniških kultov, izdelek, ki je takoj prerasel okvirje filme. Mad Max je postal simbol, testament in njegova zapuščina je praktično neizmerljiva. Kamor koli pogledamo, tam je Mad Max. Vsak film, ki ima vsaj malo opravka s cesto, odpadniki, bojevniki in apokaliptično realnostjo, ki nam preti ob dokončnem zlomu gospodarstva, posledično kapitalizma in na samem koncu moralno-etičnih vrednost, se mora prikloniti temu avstralskemu čudežu. Vsako nadaljno filozofiranje je brez predmetno. Filmoljub pravi takole: Postapokaliptični cestni triler Pobesneli Max (pozneje nadgrajen in zaokrožen v trilogijo) je čistokrvni kult; po mnenju marsikoga verjetno eden največjih tudi v svetovnem merilu in nedvomno najbolj znamenit avstralski film dotihmal. Iz postopnega prehoda v percepciji od neodvisnega avtorskega projekta v mainstream je prerastel v globalno ikono popkulture; njegova cineastična zapuščina je zdaj očitnejša in njegova filmska vrednost danes večja kot kdaj prej.

Kaj velja še posebej izpostaviti? Je to surova želja po maščevanju? Upor malega človeka proti krvosesni skupini? Alegorija človeške družbe (dobro vs. zlo)? Aluzija geopolitike, ki je konec sedemdesetih let še vedno strašila s popolnim uničenjem sveta? Je potrebno Millerju podeliti častno medaljo o napovedovanju prihodnosti, saj je že pred več kot 35 leti uspešno zadel dandanašnjik in boj za življenjske resurse? V osemdesetih in devetdesetih so Mad Maxa gledali in razumeli skozi drugačno perspektivo. V njem so videli neko oddaljeno prihodnost. Prihodnost, ki je ne bo. Ta neskončna puščava s pomanjkanjem je bila za vse le utopija. Zgrešena napoved. Saj je vendarle vse cvetelo. Danes ga gledamo že skoraj skozi isto perspektivo kot stranski liki. Danes je Mad Max že skoraj tu. Če bi Miller želel pokazati trenutek, ki je ustvaril razmere za zgodbo o Maxu, bi ta trenutek lahko umestil v današnji čas. Ko bodo Mad Maxa gledali čez deset let, to ne bo več film, ki se dogaja v prihodnosti. Je zato Mad Max lahko opomin? Opozorilo kaj nas čaka, v kolikor v samih koreninah ničesar ne spremenimo?

The chain in those handcuffs is high-tensile steel. It’d take you ten minutes to hack through it with this. Now, if you’re lucky, you could hack through your ankle in five minutes. Go.

Divje vožnje, cestne bitke s krvoločnimi objestneži in maščevalski pohodi so trdne alegorije posameznikovega boja znotraj brezčutne družbene ureditve. Vzemite cestnim divjakom obraze in namesto njih vstavite korporacijske logotipe, bo sporočilnost drugačna? Tako kot objestneži plenijo vodo, nafto in človeška življenja, tako z maniro neskončnega potrošništva velike tvrdke plenijo nas. Razlike ni. Vprašanje je le koliko podivjanega Maxa je v vsakem izmed nas, da bomo imel enkrat tega dovolj.

Moram pa priznati, da sem jaz eden tistih, ki mu je tudi drugi del (Mad Max: The Road Warrior, 1981) enako odličen in pomenljiv. Morda se mi v posameznih elementih zdi še boljši. Vidi se, da se celotna produkcija izboljša. Cestne sekvence so močnejše, antagonisti še bolje nastavljeni in tudi Max kot osrednji lik nosi še več jeze in tiste značilne namrščenosti. Tokrat njegova preobrazba ni več tema filma, pač pa njegova drifterska pojava. Od samega začetka je osamljem postopač, edino družbo mu predstavlja pes. Po krvavem srečanju s cestnimi skrajneži pristane v varnem zavetju manjše skupnosti, ki je bogata z nafto. Max jim ponudi pomoč v bitki s sovragi in njegov cestni pogum jim pride še kako prav. Alegorijsko spet močan izdelek, ki kar kliče po večkratnem ogledu. Ampak karte so premešane. Max mora imeti nekaj divjega v sebi, mora biti pobesnel, da preživi v okolju, ki je tako neizprosno in kruto.

Gledano iz akcijskega vidika, ki sem ga zgoraj načrtno zapostavil, je nadaljevanje naravnost sijajno. Vse sekvence so v tem oziru sapojemajoče. Od prvih cestnih spopadov, preko morilskega bumeranga, pa do končnega razodetja na cesti, kjer se gledalčev žolč od vsega videnega že pošteno obrača v želodcu. Ko sem bil še otrok, me je ta zadnji spopad s cisterno ganil do solza, podobno je bilo tudi nedavno ob desetem ogledu. Tudi antagonisti so v svojih opravah kruti, pošastni in fantastično sovpadajo v zgodbo.

Skratka, vse besede so odveč. Millerjev svet prihodnosti s pobesnelim drifterjem na cesti je eden tistih koščkov svetovnega filma, ki ne bo nikoli zbledel. Z leti ti dve mojstrovini zgolj pridobivata in le upam lahko, da današnjo mladež kakšni Bayi, Emmerichi in podobni oportunisti niso preveč zastrupili, da sporočilnosti, teže in pomembnosti tu priobčenih izdelkov ne bi več prepoznali. Fury Road me močno zanima in želim ga videti. Na srečo je zraven spet George Miller. Vrača se nazaj h koreninam. To me veseli in moja pričakovanja so po vnovičnem ogledu (pra)starih izdelkov še toliko višja.