The Asphalt Jungle (1950)

O filmu-noir in moji izvirni ljubezni do te filmske zvrsti sem kajpak nekaj že pisal. Če ne tu, pa na svojem starem naslovu prav gotovo. Ni skrivnost, da me podobe v črno-beli tehniki vsakič znova pritegnejo, prav tako ni skrivnost, da me stare hard-boiled kriminalke še prav posebej zanimajo. Ne le zaradi vedno kočljive in intrigantne zgodbe, ne le zaradi srh zbujajočih zapletov, ki se nemalokrat končajo s smrtjo velike večine udeležencev, takisto ne le zaradi pisanih likov, ki ves čas vijugajo med dobrim in zlim. Všeč mi je celokupnost samih izdelkov. Od atmosfere, mokrih ulic, cigaretnih ogorkov, do vročih strelnih cevi, ponošenih klobukov in brhkih fatalnic, ki se pogosto izkažejo za ključno vlogo v tem ali onem nečednem poslu. Dobrih filmov-noir je malo morje, seveda pa glavno igralsko žezlo nosi kleni, nepozabni in legendarni Humhrey Bogart, ki, vsaj v mojih očeh, pooseblja ta žanr.

Čeprav me vedno znova premočno vleče proti sodobni produkciji, pa sem in tja vendarle najdem voljo, da si ogledam tudi kaj arhaičnega, pozabljenega in rahlo zbledelega. Nazadnje sem povsem po naključju naletel na starodavno klasiko The Asphalt Jungle (1950) in čeprav sem dotični film videl že najmanj trikrat, je srce še enkrat več zaigralo na tisto mehko noto, ki prepriča tudi najbolj trdo glavo. Prav, si ga bom pa še enkrat zavrtel, sem sklenil, mirno odprl buteljko finega vinca in se vnovič podal med ulične falote, skorumpirane policaje in oportuniste vseh vrst. Ni kaj reči. Potem, ko se človek ponovno privadi na nekoliko drugačen filmski slog, rahlo patetičen jezik, klene igralske kreacije in originalnost mizanscene, je izkušnja lahko spet popolna. Režijo naslovnega izdelka mojstrsko vihti nesmrtni John Huston in poleg scenarija je to eden tistih ključnih elementov, ki gledalca lahko za vedno zaznamuje. Scenarij, knjižno delo (W.R. Burnett) sta v filmski jezik adaptirala Huston in Ben Maddow, je silovit, vabljiv, teatralen in vroč; točno tak kot mora biti pristen izdelek iz neskončne zakladnice filma-noir. Igralski ansambel, ki ga sestavljajo imena kot so Sterling Hyden, Louis Calhern, Sam Jeffe, James Whitmore, Jean Hagen in celo Marilyn Monroe (prva vloga!), pa daje še tisto zadnjo modro plesen, ki je nepogrešljiva za sočen in polnomasten cineastični obrok.

Vsebina je preklemano pestra. Grobo rečeno gre za zgodbo o ropu draguljev, ki se nekoliko ponesreči. Čeprav je prvotni načrt tatinskega Doca dobro zasnovan in se na prvi pogled zdi, da nič ne more pokvariti uspešnosti izvedbe, pa se v filmih-noir zadeve vseeno rade zakomplicirajo same po sebi. Ko se rop naenkrat ponesreči, potem ni več vrnitve nazaj. Prijateljske vezi se prelomijo, oportunisti pokažejo svoje prave barve, le najmočnejši zdržijo pritisk in strah, ki se jim zažira v pore. Kje je roka pravice? Na kakšen način se tatinske lopove lahko ustavi? Imajo organi pregona dovolj moči, dovolj volje?

Film se kaj bistveno od sorodnih izdelkov ravno ne ločuje. A vsemu navkljub je od prvega kadra jasno, da gre za neizmerljivo klasiko, ki se ji priklanjajo vsi žanrski izdelki od tedaj naprej. Tudi Kubrickov The Killing (1956) in Rififi francoskega režiserja Dassina. Mene navdušuje na več nivojih. Poleg zares iskrive zgodbe, ki gledalca niti za sekundo ne dolgočasi, je tu še neverjetni tehnični del, ki orosi oko. Recimo začetni kader, ki razgali mesto in prikaže nepoznano moško silhueto sredi ulice. Tipičen noir! Režiser igralcem omogoči dovolj manevrskega prostora, da jim prostor za besedo, za sočen dialog. Gledalec nemudoma ve s kom ima opravka, takoj ugotovi s kom se bo lažje poistosvetil, kdo mu je ljubši. Rop, enajstminutna miniatura in čisti vrhunec filma, je režiran tako dobro, da gledalec zraven komaj diha. Izdelek je poln alegorij in še danes izgleda enako aktualen kot je bil pred petinšestdeset leti. Kar seveda ne čudi, saj je družba danes vendarle enako umazana, tatinska in oportunistična. V spomin pa se najbolj zasidra zadnji monolog policijskega inšpektorja, ki zbrani sedmi sili predstavi svoj pogled na umazane ulice in delo policistov; kakšna moč je v tem kadru, kakšna neskončna antologija je to.

Film je bil že zdavnaj sprejet med tiste najboljše izdelke ameriškega filma. Kritiki ga vsa ta leta kujejo v nebo in hvalijo vse tisto kar sem skušal izpostaviti tudi jaz. Pobral je kar nekaj nagrad in nominacij, a njegove vloge in zapuščine se ne da izmeriti. Čistokrvna klasika, ki še danes pušča svoj DNK pri vseh žanrskih izdelkih.

Advertisements

Quicksand (1950)

Kot sem že poročal, sem pred časom v dar dobil tole prijetno zbirko klasičnih ameriških krimičev. Zbirko, ki zares že sama po sebi vzbudi en tak prijeten občutek sreče, ko pa se tam na polici bohoti ob nekaterih drugih filmih in knjigah, pa je prav prijetno opazovati gostujoče obraze, kako se posmukajo in nekoliko v zadregi povprašajo kaj pa je tole in potem odgovorim povsem resno, da gre za zbirko, ki ji je težko najti par. Kar je sicer povsem res, zbirka vključuje 50 redkih filmov, ki bi jih verjetno vsaj na naših policah zaman iskali, tudi na torrent straneh bi bilo potrebno kar precej truda, da bi te redke in pomalem pozabljene klasike tudi srečno pretočili. Ob prejemu darila sem sklenil, da bom svoj siceršnji nabor filmskih naslovov vsaj enkrat mesečno presekal z naslovom iz te zbirke in če sta se december in januar nekako izmuznila, pa sem potem februarja ob poplavi oskarjevskih nominirancev vendarle našel čas, da sem pogoltnil dozo starega, čistokrvnega ameriškega filma. In povem vam, to je bila drugačna, a okusna doza.

Quicksand (1950) je prava klasika, čisti film noir, ki gledalca pritegne in ga lepo popelje v samo drobovje filmskega ustvarjanja iz konca 40ih, začetka 50ih let. To je bilo tisto noro obdobje sijajnih filmov in velikih filmskih zvezd. Eden takih je bil tudi Mickey Rooney, močno priljubljen igralec, ki je matere, žene in sestre bolj navduševal s kakšnimi lahkotnimi, komičnimi vlogami. Bil je lepega obraza in deških potez, te so njegov zaščitni znak še danes, ko pri 92 letih še vedno veselo skače pred kamerami. V dotičnem filmu igra mladega avtomehanika Dana, polnega samozavesti in mladostniškega testosterona. Verjame, da lahko s svojim šarmom osvoji vsako dekle. Ko v delavnico pride izjemno očarljiva in privlačna Vera Novak, si ne more kaj, da je ne bi povabil na zmenek. Ko po nekaj poskusih gospodična vendalre privoli, ima mladi Dan le še eno težavo. Dan je namreč bolj ali manj praznih žepov, pred časom je nek denar posodil prijatelju in ga še vedno ni dobil nazaj, zato se najprej odloči izterjati tistih 20 dolarjev, a jih seveda ne dobi. Kaj sedaj? Film potem povsem tipično krene na pot, kjer manjše kriminalno dejanje vodi do večjega, tisto do še večjega in tako naprej po principu snežene kepe. Mehanik Dan je hitro ujet v lastno zanko iz katere pa ne bo mogel kar tako uiti. Ujet je v živi pesek, v katerem vedno bolj tone.

Zakaj si ogledati ta, že več kot šestdeset let star film? Preprosto. Zaradi izjemne in dobro spisane zgodbe, tipične noir atmosfere in predvsem zaradi igralskih kreacij. Ampak pojdimo po vrsti. Zgodba je res napeta in intrigantna. Protagonist začne z nedolžno željo, želi le materialno zadovoljiti dekle in pri tem seveda išče zgolj napačne načine, ki pa v dani gospodarski situaciji najbolj očitno stopijo na plano. Dan ni slab človek, je pa naiven. A potem, ko vijuga med ovirami in zankami spoznamo, da je tudi iznajdljiv in po svoje prefrigan. Tipičen noir lik. Tako kot je tipičen noir lik njegova muza in antagonist Nick Dramoshag. Film se sicer med tistimi zlatimi noir naslovi ne bo pojavil, a povem vam, da gre za zelo gledljiv film b produkcije, ki premore vse tiste elemente, ki so to obdobje in ta žanr postavili na pravo mesto. Všečna mi je tudi režija, ki kaže zakonitosti 50ih let in s fotografijo lepo ujame čas in bistvo, atmosfera je na nivoju in glasba se takisto dobro poda. Film je režiral Irving Pichel, meni sicer povsem neznano ime, a imdb me uči, da gre za filmarja, ki je v zgodnjem obdobju hollywooda kar veliko delal. No, najbolj v spominu ostanejo igralske kreacije, ki so zelo prepričljive. Mickey Rooney se v nekoliko bolj temačni vlogi odlično znajde in pokaže svoj talent, Jeanne Cagney, sestra bolj znanega Jamesa Cagneya, je v vlogi fatalke prepričljiva, še posebej pa blesti eden izmed bolj prepoznavnih obrazov zgodnjega hwooda, Peter Lorre. Odličen je, dovolj srhljiv, dovolj spoštovan in karizmatičen, da ga človek težko pozabi. Prisegam, da si obnovim spomin na izjemen film M (1931), kjer je Lorre enostavno perfekten.

Quicksand (1950) je film, ki mu je mesto med ameriškimi klasikami, pravim sicer, da v tisti najzlahtnejši izbor ravno ne pride, a je blizu, še kako je blizu. Meni, ki sem svoje čase tovrstne filme požiral dan za dnem, je bil to lep izlet in potešitev mnogih skomin, ki mi jih vsemu navkljub puščajo dandanašnji ringelšpili, a ne verjamem, da bi film med povsem splošno rajo lahko beležil kakršno koli odobravanje. Oh, kaj zamujajo.

Smultronstället (1957)

Smo že tako navajeni, da nam medijski svet kroji vsakdan in takole nezavedno odloča o praktično vsakem gibu, ki ga naredimo. Če mediji na veliko privabljajo k ogledu fima Izvor, slej ko prej klonimo in si gremo film ogledat, če celotna internetna čreda govori o kontroverznosti Srbskega filma, nam notranji bit pač ne dovoli, da navkljub opozorilom tak film spustimo. Izvor je vreden ogleda, namesto Srbskega filma priporočam kaj drugega. Ampak jaz sem neke čudne sorte ptič in  ko vsi govorijo le še o Izvoru in Srbskem filmu, si sam vzamem čas samo zase in se prepustim umetniškemu izzivu, ki mi ga predstavi sloviti Ingmar Bergman. Divje jagode so pravi umetniški izdelek, vreden časa in recenzije. Ampak pri recenziranju takih filmov se vedno ujamem v rahlem precepu, namreč ne vem, če posedujem dovolj intelektualnega uma, da si lahko dovolim pisati o takih filmih. Pred časom sem nekaj že pisal o Bergmanu, Sedmi pečat je izjemen film, antologijski, večen. Divje jagode seveda niso daleč zadaj, sem in tja veljajo celo za bolj cenjen Bergmanov produkt. Morda se mi je že večkrat zapisalo in se bom sedaj dolgočasno ponavljal, ampak so režiserji, ki jih štejem med meni osebno najboljše in so režiserji, ki jih štejem nekam drugam, nočem reči višje, nočem reči nižje, ampak nekam drugam. To so le trije režiserji, trije, ki me z vsakim kadrom znova popeljejo v višave. Kurosawa, Kubrick in Bergman. Če sem prva dva pregledal skoraj v celoti, pa me Bergman v veliki večini še čaka. In prav vesel in ponosen sem, da sem ponovno segel po njem in si ogledal naslovni film.

Divje jagode so izjemen film, o tem ni dvoma. Seveda to ni film, ki je za masovno občestvo, oh kje, to je film, ki ga je potrebno gledati, ki ga je potrebno začutiti, to je film, ki govori o življenju. In take filme je treba jemati resno. In kako je lepo, ko po dolgem času človek spet pogleda film, ki ni le nek finančni projekt, ampak gre za umetniško delo, ki se brez kančka sramu lahko primerja z ostalimi umetniškimi deli. To pa pri Bergmanu vedno najdemo, umetniški izdelek.

Naslovni film govori zgodbo ostarelega profesorja medicine, ki se skupaj s snaho odpelje po nagrado za življenjsko delo. Na poti se začno dogajati čudne stvari, spremljajo ga halucinacije, grenki spomini,  strahovi in življenjske odločitve za katere ni prepričan, če so bile prave. Profesor tako prične spoved in boj z lastnim življenjem. Grenko izpoved, kjer mora svoje življenje še enkrat podoživeti. Moram reči, da se mi je ta film tu dopadel nekoliko bolj kot Sedmi pečat, saj deluje bolj osebno oz. bolj življenjsko. Profesor se tu sooča z življenjem, s svojimi osebnimi odločitvami, kar morda daje nekoliko bolj grenak priokus, a vseeno bolj pristnega kot soočanje s Smrtjo v Sedmem pečatu. Vsemu navkljub imata filma veliko skupnih iztočnic in idej, zanima pa me, zakaj Bergman vsakič znova tako močno obračunava z istimi čustvi. Ko gledam Bergmanove filme, se mi ves čas po glavi podi ideja, da ima Bergman do življenja nekoliko odklonilen pogled, saj se njegovi liki ves čas soočajo z velikimi težavami, predvsem osebnimi, ki jih težko nosijo skozi vsakdan. Ne morem mimo osebnih blodenj, mar utegnem svoje življenje takole gledati tudi sam, ko bom enkrat v jeseni svojega bivanja in me bodo halucinacije vsakodnevno lovile naokoli? Bodo tudi mene odločitve, ki sem jih sprejemal v mladosti, takole zasledovale in mi kazale napake? To si težko predstavljam in me kar boli v prsih. Morda sem se zaradi teh osebnih blodenj še bolj identificiral z glavnim protagonistom in ga zato tako čustveno spremljal po celotnem popotovanju. Bergmanovi filmi imajo veliko interpretacij, zdi se mi, da je odvisno od vsakega posameznika kaj odnese od ogleda. Sam sem razočaranje in grenkobo glavnega protagonista dobro prepoznal in vsak požirek sline je bil bolj grenak. Je pa res, da po medmrežju berem ostale odzive in mnogi so film zaključili z dobro voljo oz. z nasmehom na obrazu. Torej film, kjer gledalčeva nezavednost vpliva na celotno sliko, to je nekaj na kar človek redko kdaj naleti. To pa v filmih vedno cenim in kujem v nebo, lastna interpretacija je vsakič znova tako pomembna in da smo priča filmu, kjer ta svoj lastni individium do konca izostriš, e to pa je posebno veselje in trenutek, ki je vreden kratkega oddiha in vsesplošnega zadovoljstva.

Ingmar Bergman globoko in večplastno vsebino vedno znova zapakira z odlično režijo, ki kar kliče po analizi oz. podrobnejšem pregledu. Če sem ob ogledu Sedmega pečata večkrat nemo zijal in občudoval čudovite kadre, tokrat te lepote in veličine nisem zaznal v taki meri, scenografija ni bila tako pestra in zanimiva.Vseeno so kadri mojstrsko izpeljani in imajo težo. Najbolj mi je v spominu obstal tisti zadnji pogovor v avtu med glavnim protagonistom in njegovo snaho. Tako pomenljiv se mi je zdel, prav posebna odrešitev za vse nas. Močna sekvenca, ni kaj. Tudi druge so močne, že sam začetek se mi je zdel hudičevo zanimiv, sama predstavitev protagonista, njegov pogovor z pomočnico itd. Bergmanove filme človek lahko sprejema kot poezijo, vsi so spevni, če me razumete. Ob njegovih filmih je redko dolgčas, tudi če gledalca ne pritegne zgodba, je tu izjemna postavitev kadra, na katero mora biti gledalec ves čas pozoren. Ne smem mimo interpretacije naslova, divje jagode film ves čas povezujejo kot lepilo, ampak sam sem se na to spomnil šele kasneje, oh kako sen čuden.

Vseeno moram priznati, da me ta film ni pritegnil tako močno kot denimo Sedmi pečat ali pa Persona. Omenjena se mi zdita precej boljša, še bolj umetniška in bolj filozofska, sploh prvi. Divje jagode so posebno doživetje, primeren odmik od blockbuster sezone in zadovoljijo tovrstnega ogleda lačnega gledalca, ampak ob primerjavi z ostalimi klasikami ga vseeno ne upam šteti v sam vrh. Ga pa ne kritiziram, da ne bo kdo kaj narobe razumel, podeljujem mu visoko oceno, ga cenim in ga bom nosil v spominu. Je filozofski, je močan, morda večen.

Bergman je glavno vlogo namenil Victorju Sjostromu, ki me prepriča in je v svoji vlogi močan. Seveda pa ne moremo mimo Bibi Andersson, Bergmanovo muzo, ki jo redno uporablja, nepozabna predvsem z vlogo sestre v Personi. Menim, da igralski kader tu ne razočara in gredo povsem v koraku z Bergmanovim scenarijem.

Kaj več niti ne bom več pisal. Divje jagode so film, ki je vreden gledalčeve pozornosti, lahko bi šel še dlje in zapisal, da brez tega filma prave filmske zgodovine in realnosti gledalec niti ni zaužil. Ampak zagotovo to ni film za široke množice, zato naj si razni navdušenci nad Bayem in podobno sodrgo tu raje prišparajo 90 minut, film pa naj si ogledajo res le tisti, ki to strujo umetnosti enačijo z ostalimi. Tak gledalec ne bo razočaran.

 

Sunset Blvd. (1950)

Potem, ko sem se zadnje čase bolj ali manj posvečal letošnjim sadežem in jih nekaj izmed njih tudi močno priporočil, je bil že čas, da sem svojo dušo in telo spet nekoliko odpočil in odpeljal nazaj v čas čistega užitka. V čas, ko so snemali res velike filme, v čas, ki je meni kot gledalcu tako zelo pisan na kožo in ljub. Nič ne rečem, tudi letos je bilo nekaj filmov vrednih omembe, a pri takih novodobnih uspešnicah se vedno vprašam koliko časa bodo trajale, oz. koliko časa bodo ostale v obči zavesti. Glede na tempo, glede na povzemanje vsebin, glede na stanje duha, je danes samoumevno, da je film, ki je bil posnet, recimo pred tremi leti, že star in ni več aktualen, kar je zame osebno povsem zgrešena logika nerazgledanih konzumerjev. Sunset Blvd. je bil denimo posnet daljnega leta 1950, a ni danes nič manj legendaren kot je bil tedaj, ah kje, vrednost mu iz leta v leto raste. Tudi danes velja za enega izmed najboljših filmov vseh časov, učno gradivo vsem filmarjem. Torej njegova slava traja dolgih 60 let in prepričan sem, da bo sijaj ostal tudi za nadaljnih 60 let. Sam se še kako dobro spominjam ko sem ga prvič pogledal, bil je tih, turoben dan. Mislim, da je bil januar, tak mrzel januar je moral biti. Vem, da sem bil tiste dni močno obseden z nemškim imigrantom Billyjem Wilderjem, ki me je navdahnil prav z vsakim filmom posebej. Dobro se spominjam, da sem tistega januarja v enem tednu pogledal Stalag 17, Double Indemnity in Sunset blvd, ter tako na novo spoznal moč in magijo filmske struje. Če ne vsi trije, pa vsaj zadnja dva zagotovo pri meni osebno veljata za izjemna filma, katerima pripisujem same hvale. Ne da bi mi spomin na graciozno Glorio Swanson že zbledel, ah kje, film sem si zaželel še enkrat ogledati predvsem zaradi lastne zadovoljitve, poklona in darila samemu sebi. In povem vam, splačalo se je. Ker pa ta kos medmrežja umotvora o naslovnem filmu še ne poseduje, sem se odločil, da na hitro spišem besedo ali dve.

Že sam uvod razkrije, da bomo priča izjemnemu filmu. Kolona policijskih avtomobilo z glasno sireno nas pripelje na dvorišče mogočnega dvorca, kjer v bazenu leži mrtev moški. Glas v ozadju razkrije, da je mrtvec on in da se moramo za ugotovitev vzroka te smrti vrniti nekaj mesecev nazaj. Tako srečamo protagonista še čilega in zdravega, le v ogromnih finančnih težavah je. Finančna služba mu grozi z odvzemom avtomobila zaradi neplačanih obveznosti. Joe je scenarist, a posel trenutno ne cveti ravno najlepše. Po mučnem iskanju partnerja za odkup scenarija se ponovno znajde v primežu rubežnikov, ki mu želijo avto odpeljati kar na samem mestu. Zbeži jim, avto pa medtem skrije v garažo mogočnega dvorca, ki vsaj na zunaj deluje zapuščeno. Ko se sprehodi po dvorišču tega gradu, ga skozi okno pozdravi neznan glas in povabi noter. Joe ugotovi, da je lastnica tega mogočnega doma Norma Desmond, velika zvezdnica nemega filma, ki pa je s prihodom zvočnega filma padla v pozabo.

Joe Gillis: You’re Norma Desmond. You used to be in silent pictures. You used to be big.
Norma Desmond: I *am* big. It’s the *pictures* that got small.

Zgornji dialog nato povzame celotno rdečo nit in idejo filma. Norma Desmond je ravno pred koncem lastnega scenarija, ki naj bi jo vrnil na filmski zemljevid in ji povrnil slavo in ugled. Ko ugotovi, da je Joe poklicni scenarist, mu takoj ponudi visoko plačo, streho nad glavo in svoje srce, Joe mora v zameno scenarij le primerno začiniti, vse ostalo je le stvar dogovora. Joe je tako praktično ugrabljen, a ker ga poklicna pot tako ali tako nikamor ne pelje, se nad tem niti ne pritožuje preveč. Vse pa se obrne na glavo, ko Joe ugotovi, da je z Normo nekaj hudo narobe in spozna, da je ostal brez svobode in je docela Normin ujetnik. Trpka drama, ki nosi veliko mero tragičnosti. Drama, ki obravnava obsedenost s slavo, psihično nestabilnost, ljubosumje itd.

Wilder nekoliko satirično, cinično in sarkastično nastavi hollywoodu ogledalo, namreč z Normo Desmond bi se lahko identificirala vsaka diva, vse bolj pa se mi zdi, da je s tega pogleda vsebina vedno bolj aktualna. 50a so bila polna gracioznih žena, ki so bila večja od filma, danes pa temu ni tako. A ravno danes se mnoga dekleta nosijo kot Norma, pa čeprav nimajo kaj pokazati. Se v Normi prepoznajo prava dekleta?

Vlečnih konj ima film na pretek, a vseeno bi dejal, da je najmočnejši kar Gloria Swanson, ki v vlogi Norme Desmond blesti od prve pa do zadnje minute. A kar je najpomembneje in tega ne gre spregledati, Gloria Swanson je Norma Desmond. Tudi Swansonova je bila svoj čas velika ikona nemega filma, ki se je nato v dobi zvočnega filma bolj ali manj izgubila. Če je prej na veliko snemala, je nato v obdobju med letom 1930 in 1950 posnela le še sedem filmov, naslovnega pa po skoraj 10 letni pavzi. Se je morda zato tako plemenito vživela v vlogo? Je zato tako prepričljiva, ker je igrala samo sebe? Zagotovo. Vsak njen gib, vsaka grimasa, vsaka beseda je balzam za naše čute. Vloga je odigrana z izjemnimi čustvi in to gledalec čuti, njen pogled, njene steklene oči lahko občutiš na koži. Ne bom daleč od resnice, če rečem, da je ta lik eden mojih najljubših ženskih v vsej filmski zgodovini. William Holden ji dela dobro družbo, a do njene ravni ne seže. Naj omenim še von Stroheima, ki prav tako na nek način igra sebe, nekoliko karikirano, a kljub temu. V vsakem primeru je Wilder na kup spravil same vrhunske igralce, ki ta sloves opravičijo in dvignejo že tako izjemen film še rang višje. Seveda velja pohvaliti režijo. Uh koliko kadrov je, ki bi jih človek gledal in gledal, recimo takoj tisti uvodni, s truplom v vodi. Ali pa zadnji, ko se Norma sprehodi po stopnicah in uživa v slavi. Scenarij je odlično spisan in niti za trenutek ne krene v napačno smer. Naracija in dramaturški lok sta do potankosti izpiljena, veliko k temu pripomore tudi tekoča režija. Fotografija je na nivoju, naj spomnim le na nekaj kadrov, ko vidimo Normo v temnem kotu kako gleda za svojim izbrancem. Sence odlično padejo in jo naredijo še bolj notorično in mitsko. Je pa Wilder dokazal, da je režiser velikega formata, saj nemoteno uporablja prava imena, medtem ko za nekaj sekundno vlogico k filmu pokliče taka imena kot so Buster Keaton, Anna Q. Nilsson in H. B. Werner in Cecil DeMille. Ne gre prezreti niti do potankosti izbrane scenografije in primerne glasbe.

Sunset Boulevard spada na polico vsakega filmofila, še več, naslovni film bi moral videti prav vsakdo, ki želi karkoli vrednega povedati o filmih nasploh. Hočem reči, to je film, ki ima neko vrednost in je zagotovo drastično vplival na sam razvoj sedme umetnosti. Če ne drugega, ga je potrebno videti zaradi izjemne Glorie Svansson. Sam sem ga pred časom na svoji top50 lestvici uvrstil visoko, na 6. mesto, za tem pa po vnovičnem ogledu stojim še bolj trdno.

And I promise you I’ll never desert you again because after ‘Salome’ we’ll make another picture and another picture. You see, this is my life! It always will be! Nothing else! Just us, the cameras, and those wonderful people out there in the dark!… All right, Mr. DeMille, I’m ready for my close-up.

Itivi

The Bridge on the river Kwai (1957)

Potem, ko sem zadnji teden bolj ali manj brez kakršnih koli obveznosti bolščal v ekran in tako pregledal kar nekaj hwoodskih zabavnikov, sem ugotovil, da me dandanašnji filmski opus malodane telesno zlorabi, zaradi česar sem utrpel nemalo telesnih okvar, vsaj nekaj sem jih že uspešno premagal, za druge pa upam, da ne ostanejo z menoj predolgo. Pa ne bom sedaj na tem mestu izdajal kaj me je tako mučilo, povem lahko le, da za Transformerje še vedno nisem zbral dovolj sadomazohističnih nagnjenj, pa čeprav mi soblogerji tovrstno razsvetljenje kar priporočajo. klik, klik. Sem pa zato oni dan v veri ozdravitve odprl svoj almanah in notri poiskal za filmom, ki me lahko odpelje v čas, ko so snemali res kakovostne filme, verjel sem, da me le res kakšna dobra klasika lahko vsaj za silo pokrpa, da dokončno ne obupam nad celotno filmografijo in se v celoti posvetim zbiranju perja. Prvi naslov, ki mi je padel pred oči je bil Most na reki Kwai, zraven datum 3.4.2002 in pripis 5. Nisem se obotavljal, kliknil sem in že naslednji večer užival v čisti klasiki, ki ima vse tisto kar mora dober film imeti.

Naslovni film je bil že ob izidu spoznan za čisto klasiko, zmagoslavje na oskarjih tistega leta tako ni nobeno presenečenje. Most na reki Kwai je pobral kar 7 oskarjev, med drugim ga je za režijo, svojega prvega, dobil David Lean, za glavno vlogo je pripadel Alecu Guinnessu, nato za montažo, glasbo, prirejeni scenarij, ter seveda za najboljši film. To ni bilo vse, film je tudi na drugih tekmovanjih pobral cel kup nagrad, pa vseeno lahko zapišem, da le te ne prikažejo prave veličine filma.

Sama fabula je verjetno poznana vsem, vseeno naj si dovolim in jo skrajšam na nekaj stavkov. Torej, zgodba govori o ujetem bataljonu, ki v džungli s strani Japonske okupirane Burme, pomaga graditi most, ki bi povezal Bangkok, Tajska, in Rangoon, Burma. Medtem, ko polkovnik Nicholson gradnjo vzame resno in svoje vojake zmotivira do skrajnih meja, se v Veliki Britaniji komandosi pripravljajo, da bodo omenjeni most zminirali. Tako se prične boj s časom, namreč, bodo angleški komandosi dovolj hitri, da most poderejo še preden bi ta začel služiti namenu, na drugi strani pa imamo čudno motiviranega Nicholsona, ki se je projekta lotil bolj zagreto, kot če bi ga izvajal za lastno domovino in je pozoren na vsako spremembo, ki se utegne zgoditi v bližini mostu. A zgodba ni tako enoplastna kot jo morda utegne orisati tale moja pisarija, oh ne, film nosi precej materiala in je več kot dobrodošel za debate o vojnih tematikah. Namreč, film ves čas odpira vprašanja morale in časti, tiste prave časti, ki jo poznajo le vojaki in je nam, generacijam, ki smo se vojaščini tako bojazljivo izognili, povsem neznana; kot me uče starešine. Kar mu gre še posebej šteti v čast, je to, da so vprašanja morale in časti prikazana skozi tri zgodbe, skozi tri zorne kote in prav vsak ima drug vpogled na vse skupaj, prav vsakdo ima drugačne cilje v celotni zgodbi. Film spada v vojni žanr, a prave vojne niti ne bomo uzrli. Ne, je preveč sofisticiran in pameten, zato brezciljne eksplozije, ki so zgolj same sebi namen, ne prikazuje, temveč se bolj ukvarja z drugimi vojaškimi elementi, ki so za samo zgodbo precej bolj pomembne in imajo v končni podobi večjo težo. Zato so še toliko bolj pomembni prizori in prigode, ki se dogajajo med polkovnikom Nicholsonom in japonskim šefom Saitom, tam se iskri prava vojna, a zgolj v glavah obeh protagonistov, saj se trudita streti eden drugega, a zgolj z besedami in voljo. Da ni od muh, Nicholson pokaže na samem začetku, ko brez problema zdrži zapor v samici na žgočem soncu, a le tako se lahko znerviranemu Saitu postavi po robu in pokaže svojo veličino in moč, to japonskega vladarja precej zadane zato ujetniku pokaže drug obraz in drug pristop. Zanimive prigode se gode tudi vojaku Shearsu, ki uspe pobegniti iz zapora, nato pa mu domača vojska stopi na prste in ga praktično prisili, da se znova vrne v džunglo in uspešno izvede nalogo, ki mu je bila dana.

V filmu ne nastopa veliko likov, a dovolj, da je paleta njih polna in pestra, saj res za vsakega lahko zatrdim, da ima dobro spisane trenutke, vsak pa ima toliko na vesti, da smo priča prav zabavnemu dogajanju. Vseeno je bil največ moje pozornosti deležen polkovnik Nicholson, za katerega do konca nisem vedel kako bi ga umestil. Bi mu lahko brez sramu dejal izdajalec? Hm, s svojo tezo o dvigu samozavesti ujetnikov zaigra na pravo struno, a vseeno so njegova dejanja kanček preveč zagrizena.

Colonel Nicholson: One day the war will be over. And I hope that the people that use this bridge in years to come will remember how it was built and who built it. Not a gang of slaves, but soldiers, British soldiers, Clipton, even in captivity.

Kot že prej omenjeno je film režiral znani filmar David Lean, ki je med drugim posnel odličnega Lawrence of Arabia, čisti ep, ki s svojo veličino in prostranostjo še danes velja za eno večjih klasik. Če dodamo še romantično zgodbo 20. stoletja Doktor Živago, potem ugotovimo, da gre za filmarja, ki se na posel še kako dobro spozna, ravno dolgometražne klasike pa so njegova specialiteta. No, naj izpostavim še odlično fotografijo, ki spremlja tale film. Narava je lepo barvita in lepo pade v oko, režija je seveda na visoki ravni, ravno sedaj pa mi je v misli šinila misel, da je v filmu kar nekaj statistov, kar vsaj skozi moje oči filmu daje novo perspektivo, namreč prepričan sem, da je uspeh samega projekta precej težji, če je zraven toliko glav. Produkcija je bila za tisti čas verjetno na najvišji možni ravni, no ravno to pa spremlja vsa Leanova dela.

Most na reki Kwai bo verjetno kar za vedno zapisan med največjimi stvaritvami, ki so bila kadar koli narejena za filmsko trakovje. Kako tudi ne, ko pa gre za tako melagomanski projekt, vreden vsake naše minute, ki mu jo namenimo. Jasno, da ne smem mimo glasbe in znamenitega požvižgavanja iz začetka, le ta se vtisne v spomin in je tako kot celotna podoba shranjen na posebnem mestu. Film, ki bi ga bilo potrebno pogledati vsako leto.

 

Rear Window (1954)

Jeff: Why would a man leave his apartment three times on a rainy night with a suitcase and come back three times?
Lisa: He likes the way his wife welcomes him home.

Jeff je fotograf, ki dela za neko rumeno revijo. Ima zlomljeno nogo in tako je obtičal v domačem stanovanju, kjer se iz dneva v dan bolj dolgočasi. Njegovo stanovanje je obrnjeno v center uličnega dogajanja, skozi okno svoje dnevne sobe pa precej jasno in razločno vidi v vsa stanovanja, ki stojijo nasproti. In tako Jeff najde nov hobi. Cele dneve preži na ulico in na njene prebivalce, vdira v njihovo zasebnost, analizira njihove odnose in se ob tem simpatično zabava. Tako ve za kaprice pravkar poročenega para, ve za zabave, ki jih prireja pianist na drugi strani, ve za osamljeno ženico, ki nazdravlja sama sebi, ve za čuden par, ki spi na balkonu itd. Njegovo pozornost pa najbolj privabi par, ki se hudo spre, možak čez cesto pa se zdi dokaj nasilen. Jeff naslednje jutro sosedove žene nič več ne vidi. Jo je ubil? Jo je razrezal v kopalnici in pospravil v kovčke, ki jih je potem tovoril iz stanovanja? Karkoli, v sosednjem bloku se je zagotovo storil umor in on je edini, ki mu je bil priča. Na svojo stran spelje ljubico Liso, ki kmalu postane tako obsedena kot on, tudi pomočnica Stella verjame, da se pri sosedih dogaja nekaj krutega. V akcijo pokličejo detektiva, ki pa najprej Jeffu navije ušesa, kajti, njegovo početje ni le moralno sporno ampak tudi krši zakon. Jeff je še naprej prepričan, da je bil priča umoru in ko mu detektiv dokončno odkloni pomoč, je trio Jeff-Lisa-Stella odločen, da bodo zadevi sami prišli do konca.

Preprosta iztočnica, ki pa jo Hitchcock zapakira v mojstrsko študijo obsedenosti, misterioznosti in voajerizma, ki mu filmski svet ne prej ne potem ni imel para. Ne poznam veliko filmov, kjer bi se jaz kot gledalec tako poistosvetil s filmskim likom. Ko Jeff gleda skozi okno in opreza za sosedi, si to želim tudi sam. Zakaj? Zgodbe iz sosednih oken me zanima tako močno kot to zanima poškodovanega in zdolgočasenega Jeffa. Kaj se dogaja pri mladoporočencih? Kaj si misli tisti pianist? Zakaj čudaka spita na balkonu? Hitchcock vzbudi v gledalcu tisto, kar niti ne vemo, da imamo. To je želja po voajerizmu, želja po prepovedanih informacijah, uvod v resničnostni šov. In če se gledalec skupaj z glavnim junakom tako spusti v pusta življenja nezanimivih osebkov, kakšne fantazije sproži nato verjetni umor. Teorije padajo kot zrela jabolka, ideje še dodatno meša nakit uboge ženice, pa torbica, pa sosedov pes, pa presajene rože, razglednica, telefonski klici itd. Sosed je takoj proglašen za morilca, tako v očeh glavnih protagonistov, kot tudi v naših mislih. Pa nima nihče nobenega dokaza.

Hitchcock v svoja dela vedno doprinese nekaj več od drugih režiserjev, nek del vedno izspostavi na tak način, da film sam po sebi postane sinonim za tovrstna dejanja. Če je v Vertigu glavna tema obsedenost, je v Dvoriščnem oknu to voajerizem. Ampak pozor, oba omenjena elementa imata vlogo tudi v drugem filmu. V Vertigu je glavni lik obseden z žensko, ki mu je padla v smrt, a voajer je bil že prej. Se spomnite kako jo je zalezoval in naskrivaj občudoval? Enako je pri naslovnem filmu, glavni protagonist je bil najprej voajer, nato je postal obsedenec, ki na vsak način hoče raziskati primer in potešiti svojo obsesijo. Torej oba elementa imata veliko vlogo v obeh filmih, Hitchcock pa vse skupaj prikaže tako, da imamo občutek, da se v dotičnem filmu poigrava le z enim. Zato je Vertigo sinonim za obsedenost glavnega lika, Rear Window pa sinonim za voajerizem.

Hitchcockovi liki vedno izgledajo kot ljudje iz ulice. So normalni in tako se gledalec hitro lahko poistosveti z njimi. Jeff je idealen primer normalnosti. Nima drugega dela, zato opreza za ljudmi na ulici. Zakaj preprosto ne gleda tv-ja? Zakaj ne bere knjige recimo? Zakaj se bolj ne posveča zaročenki, ki je na obisku? Bolj ko postaja obseden, bolj privablja gledalca. Ko postanejo obsedeni trije, je gledalec že povsem na njihovi strani in čaka enako vneto na razplet kot vsi protagonisti.

A murderer would never parade his crime in front of an open window.

Razplet filma je seveda antologijski. Močan, impozanten, suveren in… pravičen. Soseda ves čas gledamo kot negativni lik, pa čeprav o njem resnici na ljubo ne vemo veliko. Ko pride do končnega soočenja med njim in Jeffom, tudi gledalca stisne, kajti tudi gledalec sam je bil del vohunjenja. Jeff je za kazen odvržen skozi okno, kaj pa mi?

Hitchcock tudi tu ženski lik nekoliko podceni, pa čeprav ob koncu Lisa s pogumnim dejanjem reši celotno uganko. A prav Lisa je tipični ženski lik, ki ga v filme vpelje ta režiser. Vsa bleščeča, lepa in simpatična, a Jeff jo stežka sprejema v svoje življenje. Čeprav se pred njim šopiri kot pavji samec, pa moškega bolj privablja skrivnost v spalnici na drugi strani ulice.

Grace Kelly, monaška princesa je bila za vlogo seksi Lise idealna izbira. S Hitchcockom je sodelovala še istega leta v srhljivki Dial M for murder in kasneje v nekoliko bolj romantičnem To Catch a thief. Bila je lepotica filmskih platen, njena pot pa se je končala precej tragično. O Jamesu Stewartu nima smisla izgubljati besed, dolgo je veljal za muzo Alfreda Hitchcocka, v tej vlogi pa verjetno pusti vse tisto kar je bilo odličnega pri njem.

Film si kakšnih posebnih priznan ni prislužil, a njegov sloves po vseh teh letih še vedno raste. Vedno bolj, kajti z razponom resničnostnih šovov in podobnih zguncarij, se vsakič bolj vračamo k Jeffu in njegovemu daljnogledu. Rear Window je marsikje spoznan za najboljše delo velikega Alfreda Hitchcocka, tudi meni je med najljubšimi, zatorej čutim prav posebno zadovoljstvo, da sem si ga po dolgem času spet imel čast ogledati. Idealen film za širitev Hitchcockove zbirke.

Vertigo (1958)

Vertigo je eden izmed najbolj prepoznavnih Hitchcockovih filmov, nekateri pa ga uvrščajo v sam vrh, torej za najboljši film, ki je prišel izpod rok tega velikega režiserja. Tudi sam ga vedno uvrčam visoko, na svoji trivialni top50 lestvici pa ga štejem za tretji najboljši Hitchcockov film. Ameriški filmski inštitut ga je pred časom uvrstil na prvo mesto v žanru “mystery”, na 18. med trilerji in na 61. v skupni kategoriji. Ne preveč verodostojna imdb lestvica pa ga uvršča na 42. mesto. Torej visoko cenjen film, ki je v svetu filma pustil močan pečat.

John Scottie Ferguson je upokojeni detektiv, ki trpi za hudo obliko akrofobije. To je spoznal šele pred kratkim, ko je v primeru izgubil partnerja. Strah pred višino je tako močan, da se človek ne more povzpeti niti na metrski stol. Upokojitvi ne more ubežati. Sedaj, ko ima Scottie precej prostega časa, ga za uslugo prosi stari znanec. Scottie se ponovno prelevi v detektiva, tokrat zasleduje Madeleine, mično dekle, ki pa je kot kaže obsedena z več kot sto let mrtvo žensko. A bolj ko Scottie zasleduje Madeleine, bolj on postaja obseden z njo. Suspenz raste, twist ustvari nov twist, gledalci pa veselo vzklikamo. A vsebina bolj na grobo, pa čeprav vsi vemo, da se Hitchcockovih zgodb ne da grobo predstavljati.

Hitchcock ima vedno zanimiv odnos do ženskih likov. Večkrat se jim ne godi dobro. Hiter prelet deklet, ki jih je novačil v svojih filmih, pokaže, da je njegova izbira pogosto enaka. Blond, elegantna in poželjiva mora biti. Taka je Kim Novak v Vertigu, taka je Joan Fontaine v Rebecci, Ingrid Bergman v Notorious in pa seveda Grace Kelly v Rear Window. Vsaka je po svoje žrtev, če ne partnerja, pa sistema. Judy Barton je še prav posebej zanimiv lik, ki ga veliki režiser tako spretno zavozlja v zgodbo. Potem, ko mora odigrati ženo nekoga drugega in hliniti lastno smrt, se mora odreči tudi vsem čustvom, ki povsem ne zavedno zrastejo v njej, potem ko se predolgo zadrži v družbi detektiva. Prizor, kjer pred ogledalom na list papirja izpisuje veliko skrivnost je tako precej pomenljiv; in tudi končni rezultat. Avtor ne pusti, da Scottieju izda skrivnost, pa čeprav je s tem dejanjem gledalcu že poznan celotni misterij filma. Lik Madeleine gledalca še ne gane toliko, vemo, da je obsedena z pokojno lepotico San Francisca, vemo, da ima samomorilska nagnjenja. Bolj nas gane Judy, ki mora v zadnji tretjini filma skozi kar nekaj težkih faz. Scottie v njej išče Madeleine, na vsak način si želi spet videti prvo obsesijo. Scottie Judy spreminja v Madeleine, a prava resnica mu je skrita pred očmi. Joj, trpimo tudi gledalci. Naj spomnim na sceno v hotelski sobi, ko Jody pride k Scottieju. Vsa bleščeča in zaljubljena, on pa še kar išče Madeleine v njej. Kaj ji preostane? Še enkrat mora zaigrati Madeleine. Uf, prej za hladnokrvni umor, drugič za ljubezen.

Judy: Couldn’t you like me, just me the way I am? When we first started out, it was so good; w-we had fun. And… and then you started in on the clothes. Well, I’ll wear the darn clothes if you want me to, if, if you’ll just, just like me.
Scottie: The color of your hair…
Judy: Oh, no!
Scottie: Judy, please, it can’t matter to you.

Suspenz se v Hitchcockovih filmih vedno gradi od prvega pa vse do zadnjega kadra. Mar nimajo že prvi kadri, ko Scottie priznava svojo težavo in razmišlja kako naprej, določen suspenz, za katerega vemo, da se bo tekom filma le še povečeval? Pa potem celotno zasledovanje Scottiea, kjer Madeleine sledi na vsakem koraku. Tudi do groba pokojne gospe, s katero je Madeleine očitno obsedena. Zanimivi in nepozabni pa so prizori v galeriji, kjer Madeleine dlje časa nepremično strmi v sliko na steni, Scottie pa od zadaj spoznava podobnosti med ženskama pred seboj… Film je poln takih, večnih prizorov, zato ni čudno, da je bilo tisto lovljenje po stopnicah cerkvenega zvonika, pred kratkim izbrano za enega izmed najbolj prepoznavnih prizorov filmske zgodovine. Glasba je tu še posebej pomembna, je pa tudi precej suverena. Hočem reči, gledalec jo težko izbije iz glave, mar ne? In kako se direktno navezuje na glavno idejo filma, torej na obsesijo…

Scottie: Anyone could become obsessed with the past with a background like that!

James Stewart je velika muza Alfreda Hitchcocka. Skupaj sta kar redno sodelovala, prav Vertigo pa je njun zadnji skupni projekt. Upam si trditi, da je prav tu Stewart pokazal največ, praktično ga vidimo v vsakem kadru, njegov lik pa hodi po težkih poteh. Velikokrat režiser kader fokusira naravnost v obraz igralca, tako počaka nekaj sekund, igralec pa le z mimiko pokaže in razkrije misli. Brez besed, pa tako močan vtis pusti. Kim Novak je sploh izstisnila ogromno iz sebe, odigrati dve vlogi v tako silovitem filmu seveda ni mačji kašelj, zato gredo njej še posebne pohvale.

Seveda je Vertigo izjemen film, ki z leti le še pridobiva. To je film za na vsako polico, vreden večkratnega ogleda, saj prav vsakič znova kakšno podrobnost vidimo tako, kot jo poprej nismo. Ne morem drugače, kot, da film močno priporočim.