Cool Hand Luke (1967)

Cool Hand Luke (1967), ki ga je režiral uveljavljeni Stuart Rosenberg, se brez razmisleka prišteva k največjim klasikam ameriškega filma. Film je takoj po premieri doživel topel sprejem, občudovali so ga tako kritiki kot tudi gledalci – predvsem gledalke so se kar topile ob pogledu na stas modrookega Paula Newmana, ki je bil konec šestdesetih zagotovo na vrhuncu svoje kariere. Newman, ki je z vlogo divjega in hladnokrvnega Luka nemudoma postal nesmrten, je kajpada snel tudi oskarjevo nominacijo, a pri izboru ni imel toliko sreče kot njegov kolega George Kennedy, ki je pobral smetano pri izboru za stranskega igralca. Film je pobiral nagrade in nominacije tudi za adaptacijo scenarija (ta je nastal po istoimenskem romanu Donna Pearca), mnogi pa so izpostavljali tudi prelepo fotografijo (Conrad Hall) in glasbo, ki je prišla izpod rok priznanega Lala Schifrina. Celostna podoba filma je naravnost impresivna in treba je reči, da izdelek tudi po skoraj petih desetletjih deluje izjemno prepričljivo. Ima tisto moč, posebno veličino, ki pripada le redkim izdelkom sedme umetnosti in prepričan sem, da se filmu zob časa niti malo ne pozna. Kako le, ko pa je simbolika upora vedno bolj aktualna v teh sivih in represivnih časih. Če je bil hladnokrvni Luke, ta upornik z razlogom, že konec šestdesetih in v sedemdesetih letih simbol upora proti avtoriteti, torej v času, ko se je ameriška imperialistična politika iskrila v Vietnamu, kako ne bi bil film aktualen tudi petdeset let kasneje, ko se tozadevno vendarle ni veliko spremenilo?

Ampak kaj je ključno pri tem legendarnem izdelku? Prav gotovo geneza glavnega protagonista. Luke ni dober fant, čeprav se iskreno in simpatično smeji v praktično vsakem kadru. Luke je kaznjenec in prestopnik, težave z avtoriteto pa je imel tudi že v vojski, iz katere se je navkljub medaljam za pogum vrnil kot navaden vojak. Tudi v zaporu kmalu pokaže svojo neukrotljivo naravo. Najprej do sojetnikov, saj jih s svojimi zbadljivkami in krutim cinizmom ne pusti hladnih. V roke ga zato vzame Dragline, neuradni vodja zaporniške bande, ki ga v neposrednem boksarskem spopadu pošteno premikasti. Ampak ravno ta dogodek potem zgodbo obrne na glavo. Luke navkljub težkim batinam in bolečinam ne prizna poraza – vsakič znova nastavi lice in čaka na nov udarec. Na koncu se utrudi tudi napeti Dragline, ki spozna, da Lukovo trmo ne more premagati s pestmi.  Njegova uporniška volja sojetnikom počasi že postaja všeč. Še bolj pa se vsem skupaj prikupi pri večerni igri pokra, kjer pobere lep kupček denarja z izjemno slabimi kartami in si tako pribori vzdevek Hladnokrvni. Lukov optimizem kmalu okuži vse zapornike. Luke postane njihov idol in odrešenik, saj jih z iskrivim humorjem in nalezljivo življenjsko vnemo drži pokonci tudi v najtežjih situacijah. Vse do trenutka, ko spozna, da mu je umrla mama. Tedaj ima Luke dovolj namišljene zaporniške idile in si na vsak način želi zbežati. Tu nekje potem film obrne svojo ploščo in pokaže tiste temne plati avtoritete, represije in zatiranja. Lukov uporniški duh je zlomljen.

Seveda je v samem izdelku cel kup alegorij in simbolov, ki jih pozoren gledalec ne more spregledati. Poleg očitnega o podrejanju in nadvladi na drugi strani, brzdanju nravi in zajetju individualnosti ter splošni borbi z avtoriteto, velja izpostaviti še alegorijo, ki jo v svojo zaporniško celico prinese Luke. Američani so pričakovano zagrabili za metaforo katoliške vere. Verjetno tudi zato, ker jo scenarist (bojda v čistem nasprotju s knjigo) v sam film tlači bolj pritajeno, a hkrati dovolj dovzetno, da še tako nezbranemu gledalcu katoliški simboli kar štrlijo v nos. Ali Luka zares lahko smatramo kot alegorijo Jezusa Kristusa? Je njegov pogovor z Bogom res primerljiv z Jezusovimi samogovori in referenčno potem nosi vodo vseh tozadevnih primerjav? Kaj vem, v samo bit se na tem področju nisem spuščal, je pa na medmrežju moč najti kup tovrstnih izpeljank. Mene je veliko bolj dregnil dejanski upor hladnokrvnega kvartopirca in sprememba, ki jo je s svojim prihodom vnesel v zaporniško okolje in med ljudi s katerimi si je delil turobno celico.

What we’ve got here is… failure to communicate. Some men you just can’t reach. So you get what we had here last week, which is the way he wants it… well, he gets it. I don’t like it any more than you men.

Danes si je v glavni vlogi težko zamisliti koga drugega, ampak dejstvo je, da so producenti najprej navijali za Jacka Lemmona. Po nekaterih špekulacijah naj bi Lemmon nato kar sam odstopil od glavne vloge in producentom ni preostalo drugega kot da za film angažirajo popularnega Newmana – ta naj bi bil v vlogo zaljubljen od prvega dne, ko je v roke prijel roman in naj bi pred avdicijo kar na lastno pest posnel nekaj prizorov in tudi plačal za tečaj južnaškega narečja. Zgodovina se je potem zavrtela kakor se je, Newman pa je (tudi) zaradi tega postal eden najslavnejših igralcev, ki so kadar koli teptali tale naš planet. Seveda je bila vsa teža igralske prepričljivosti  takoj položena na njegova pleča, a pohvaliti velja tudi preostale sotrpine. George Kennedy je precej zanimiv, tudi ostali se z bolj stereotipno karakterizacijo dovolj dobro vklapljajo v celoto.

Cool Hand Luke (1967) je definitivno velikan svetovnega filma, zato je ogled že zaradi splošne razgledanosti nujen, če že ne zaradi čistokrvnih cineastičnih užitkov. Ga lahko smatramo kot enega prvih napovednikov novega vala, ki je prišel v sedemdesetih v podobi divjih in pronicljivih filmarjev tipa Scorsese, Coppola, Spielberg, Bogdanovich in tako naprej? Ne nazadnje se tu avtoriteti in represiji zoperstavi (le) lik, le nekaj let kasneje pa so se avtoriteti in studijski represiji s filmi zoperstavili tudi režiserji.

Advertisements

Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964)

Aktualno dogajanje na korejskem polotoku me je pripravilo do tega, da sem si še (verjetno) desetič ogledal Kubrickovo mojstrovino. Ni skrivnost, da je naslovni film meni osebno eden izmed najboljših, najljubših in oh in sploh nepozabnih, kar sta jih imela čast videti moja očesna zrkla. Od zadnjega ogleda je preteklo že kar nekaj kranjske Save in Kokre, zato je bil vnovični ogled spet lepo cineastično doživetje, izjemen nostalgični izlet in potešitev na vseh ravneh mojega filmskega zavedanja. O Kubricku bi se seveda dalo na dolgo in široko razpredati, pisati in filozofirati. Verjetno nisem daleč od resnice, če zapišem le to, da je bil do neke mere najbolj poseben filmar, kar jih je kdajkoli pograbilo za filmsko kamero. Njegov opus je enostavno sijajen, izjemno širok in večen oz. še bolje – večno aktualen!  Prav z Dr. Strangeloveom se mu je po mojem skromnem mnenju uspelo še najbolj zasidrati v filmsko zgodovino. Film o norem, zblaznelem polkovniku, ki pošlje atomsko konico sovražniku na prag, bo verjetno aktualen toliko časa, dokler bomo ljudje poznali orožje, vojno in željo po prevladi nad drugimi. Ampak Kubrick spet ni posnel le filma o blaznosti vojne, filma o orožarski noriji in trku dveh svetov, pač pa mu je uspelo posneti še precej širši film, ki z redko ponovljivo satiro, kritiko družbe in s svojevrstnimi liki deluje kot konceptualno eden najmočnejših izdelkov sedme umetnosti.

Vsebina filma Dr. Strangelove (1964) je kajpak znana vsem, ki zatavajo na tale blog. No, vsaj morala bi biti, zato jo bom res zgolj na hitro povzel. Ameriškemu generalu Jacku Ripperju se v nekem trenutku dokončno odpelje in nad Rusijo pošlje bombnik B-52, z misijo, da na sovražno rdečo zemljo izstreli atomsko bombo. Vojaški štab seveda skoči pokonci, povsem začudeni so tudi piloti na letalu, ki enostavno ne morejo verjeti kakšna naloga jih je doletela. V Pentagonu se visoke glave zberejo na pogovoru v vojni sobi, kjer jih z obiskom počastijo tudi ruski diplomat, ameriški predsednik in skrivnostni in ekscentrični dr. Strangelove. Jasno je namreč le to, da bo na morebitni jedrski napad ruska vojska odgovorila enako oz. še bolj zlovešče, saj že nekaj časa skrbno pripravlja apokaliptično Doomsday Machine, ki lahko zbriše vsa živa bitja iz Zemlje. Čas se torej izteka, rešitve pa pravzaprav ni.

Kubrick je film posnel leta 1964, torej v samem osrčju hladne vojne, v samem centru paranoje pred nuklearnim spopadom dveh velesil. Jasno, da mu je uspelo duh časa naravnost fantastično ujeti. Ampak Kubrick to norijo, ta strah ni zgolj enodimenzionalno prenesel na filmsko trakovje, dodal mu je izjemno luciden humor, dodal mu je izjemno satirično noto in s tega vidika pripravil nekaj povsem novega, kar pred njim ni uspelo mnogim. Kubricku je uspelo v resno in strah vzbujajočo vsebino vliti neko blaznost, neko banalnost  – s tem je samo težo fabule do neke mere razvrednotil in pokazal, da za vsem skupaj stoji marsikateri (načrtovan) dejavnik in je paranoja v bistvu sama sebi namen. Še kako, kako aktualno to zveni danes. Še kako aktualno je to zvenelo pred dobrimi desetimi leti pred napadom na Irak in Afganistan ali v šestdesetih, ko so Američani odleteli proti Vietnamu. Veliko filmov je bilo posnetih, ki so žugali proti vojni, veliko filmov je bilo posnetih, ki so kritizirali ameriško militantno držo in vtikanje nosu tja kamor se jih ne tiče, ampak do neke mere je žebljiček najbolje zadel prav Kubrick, ki je celo situacijo postavil v nekoliko drugačen okvir in metaforično (ali pa tudi ne) dosegel precej bolj nepozabne učinke. Poleg vojne tematike, se tu kaže še cel kup drugih Kubrickovih motivov, ki jih uspešno filtrira v vsak svoj film. Kubrick ima v vseh filmih zanimiv odnos do mašin, do strojev. Do tehnike že pregovorno čuti nekaj več, neko vdanost, pokornost morda. Strojem se je priklanjal že v Odiseji in podobno to počne tudi tu. Namreč zemlji grozita dve bombi, torej dva tehnološka izuma, ki ju ni mogoče preklicati. Človek stroja ne more premagati, človek je proti stroju, proti tehnološkemu napredku nemočen. V tem kontekstu je tudi njegova War Room, ki je verjetno ena izmed najbolj legendarnih filmskih kulis vseh časov; je čista alegorija vojne, čista alegorija politike, ki razkrije celo bistvo; je čista alegorija stroja, mašinerije, ki podira vse pred seboj. Impozantne sekvence, ki dvigajo kocine na vseh predelih telesa in filmskemu zasenjaku cedijo debele kaplje sline, so posnete tako mojstrsko, da praktično ne najdem besed, s katerim bi povzel svoje občutke ob prvem, drugem… desetem ogledu. Vsi liki so odlično ujeti v oko kamere, Kubrick jih pogosto snema v detajl, tako, da vidimo njihove obrazne grimase, ki povedano besedo še bolj slikovito predstavijo gledalcu. Sploh besedni boji med predsednikom ZDA in generalom Buckom so vredne vsake minute. Atmosfera, ki ježi kožo v vojni sobi, je zares neverjetna, še najbolj pa seveda takrat, ko besedo prevzame skrivnostni Dr. Strangelove. Sam zaključek je zame osebno eden izmed najžlahtnejših filmskih prizorov vseh časov.

Seveda pa s tega vidika ne gre hvaliti le dogajanje v tej famozni sobi. Praktično vsaka minuta je nepozabna. Tu se v prvi vrsti spomnim interakcije med norim generalom Ripperjem in kapetanom Mandrakeom. Ko prične Ripper razlagati o komunistični zalegi in načrtih za prevzem sveta, zraven pa tako zavzeto kadi cigaro, gledalec enostavno obsedi z odprto čeljustjo. Režiser je tu res omogočil celemu igralskemu kadru, da je pokazal svojo moč in neizmerno širino. Prav vsi igralci so naravnost fantastični. Seveda moram v prvi vrsti največjo hvalo pripisati naravnost neverjetnemu Petru Sellersu v trojni vlogi. Tisti čas eden boljših igralcev je trojno vlogo zaigral za dober milijonček dolarjev (plus nekaj % od prodaje) in Kubrick se je večkrat “pošalil”, da je za tak denar namesto treh povprečnih igralcev dobil enega odličnega. Sellers je praktično vse vloge improviziral, vključno s končnim razodetjem dr. Strangelovea. To se zdi skorajda neverjetno, če vzamemo v obzir kakšen perfekcionist in s kontrolo obseden filmar je bil pravzaprav Kubrick; očitno je šlo tu za ogromno mero zaupanja v Sellersove zmožnosti. Sellersu bi tedaj verjetno morali oskarja prinesti na dom, a ga je v bitki premagal Rex Harrison za vlogo v filmu My Fair Lady. Film je bil sicer nominiran za štiri, a je ostal praznih rok. Poleg Sellersa v dobrem ali večnem spominu ostaneta še Sterling Hayden v vlogi generala Ripperja in George C. Scott v vlogi gen. Bucka. Njuna prezenca pred kamero je res neverjetna, odigrata fantastični vlogi. Poleg vsega omenjenega moram kajpak kakšno reči še o scenariju. Scenarij je delna priredba romana Petra Georgea Red Alert. Kubrick ga je spisal skupaj s Terryjem Southernom in po mojem skromnem mnenju mu je uspelo nekaj naravnost veličastnega. Kaj naj napišem drugega kot to, da gre za zabaven, luciden, pronicljiv izdelek, ki bi ga bilo vredno prijeti v roke in prečitati po dolgem in počez.

O filmu bi se dalo pisati še cel kup besed. Njegova vloga v filmski zgodovini je neizmerljiva. Njegova trivia pisana in bogata kot le malokatera. Sploh pa ga velja vzeti v analizo z ostalimi Kubrickovimi filmi, njegovimi motivi itd. Menim, da je to lepo uspelo Popku v njegovi knjigi o Kubricku, ki sem jo prebiral pred (huh!?) desetimi leti. Še danes naslovni film praktično vsi  uvrščajo na sezname najboljših, najljubših vseh časov, imdb ga ima praktično ves čas na vrhu top250 lestvice. Kot na dlani je dejstvo, da tako močne satire ni bilo ne prej ne pozneje (vsaj zares redko), tako humorne črne komedije, tako hecne štorije s tako posebnimi liki. Kaj reči drugega kot le to, da mene vsakič znova prevzame, prepriča in navduši. Neprecenljivo.

The Fearless Vampire Killers (1967)

Roman Polanski je v svoji dolgi karieri posnel cel kup odličnih filmov, nekateri med njimi veljajo za prave mojstrovine, ki jih ljudje še danes množično kujejo v nebo. Tudi sam se nad njegovo starejšo filmografijo močno navdušujem, seveda pa v novem obdobju sline cedim za Pianistom (2002), zelo gledljiv mi je bil lanskoletni The Ghost Writer (2010), pa tudi nekoliko starejši, iz osrčja devetdesetih, Death and the Maiden (1994) me je ob tistem ogledu kar prikoval na zofo in mi v obet vrgel marsikaj sočnega. No, zadnjič sem na naslovnega naletel na nekem forumu, kjer so na dolgo in široko razpredali o vampirjih in podobnih stvorih v filmu, nekdo se je še posebej izkazal in predstavil res cvetoč šopek pozabljenih in nikoli videnih filmov o vampirji, med njih je uvrstil tudi tale eksces Poljaka in hitro kot le kaj sem ugriznil vanj. Polanski in vampirji, Polanski in komedija, Polanski ob koncu šestdesetih? Dejstva, ki vabijo sama od sebe.

Count Von Krolock: A year ago exactly on this same night we were assembled here in this very room: I your pastor, and you my beloved flock. With hopefulness in my heart I told you then that with Lucifer’s aid we might look forward to a more succulent occasion. Cast back your minds. There we were, gathered together, gloomy and despondent, around a single meager woodcutter.

Seveda je potrebno vzeti v obzir, da je bil Polanski leta 1967 še zelo mlad in nadebuden filmar, ki je snemal bolj ali manj kratke in obskurne filme in menda ga je prav naslovni film izstrelil in mu tlakoval pot do zvezd. Tale seveda v nobenem primeru ni prvorazredni cineastični izdelek, saj se mu pozna mladost in neizkušenost filmarja, a vendarle je potrebno dodati, da pa je odličen poligon za vizijo in talent omenjenega filmarja, ki se je ob snemanju tega slikosuka zagotovo veliko naučil in je to s pridom unovčil v naslednjih filmih, ki so si sledili. Je pa Polanski že tu prikazal svoj nos za detajle in malenkosti in prav zato so nekatere sekvence vredne še toliko večje gledalčeve pozornosti. Čeprav je dramaturški lok na trenutke preohlapen in ima film nekoliko slabšo naracijo, pa celostno gledano režiser film dobro spelje od začetka proti epskemu koncu, kjer se vsi elementi dobro združijo. Film je grotesken, je komičen, je po svoje tragičen in zato več kot gledljiv vampirski eksces, kjer se v prvi vrsti morda res najbolj zabavajo žanrski sladokusci, a tudi naključni gledalec v filmu lahko najde dovolj materiala za sprotno zabavo ali užitek. Če kaj pade v oči, potem je to seveda neizbrisen euro slog, ki ga Polanski goji še danes, izjemna fotografija italijanskih Alp in atmosfera transylvanskih gozdov.

Profesor Abronsius in asistent Alfred se odpravita nekam na transylvansko podeželje, kjer iščeta vampirje. Po dolgi poti končno prideta v vas, kjer so sledi vampirjev vidne vsepovsod. Njuno iskanje kmalu obrodi sadove in interakcija z vampirji postaja vse bolj zanimiva in pestra. Ljubezenska vez, ki se rodi da potem filmu novo percepcijo in nov zagon, ki pa se seveda klavrno, a povsem v kontekstu tudi zaključi. In ko Abronsius na koncu odjaha ven iz tiste vasice, se zdijo zadnje besede naratorja naravnost čudovite in z glasbo skupaj gledalcu poslednjič naježita kožo.

“That night, fleeing from Transylvania, Professor Abronsius never guessed he was carrying away with him the very evil he had wished to destroy. Thanks to him, this evil would at last be able to spread across the world.”

Film je označen kot komedija, a naj to naključnega gledalca ne zavede. Seveda je v njem dovolj komičnega, ampak tu je humor bolj v kontekstu in gledalcu posredno predstavljen, zagotovo humor ni na prvo žogo in vsaj jaz pri komedijah to štejem v velik plus. Tudi oba glavna lika, Abronsius (MacGowran) in Alfred (Polanski) sta smešna in hecna, ampak ne le to, oba dva nosita kar dovolj nekih vzporednic in alegorij in bi ju lahko napram vsebini in podžanrski umestitvi filma na dolgo in široko analiziral. Tudi Sarah (Sharon Tate), poželjiva fatalka tega in onega pola, dobro premeša štrene in izkoristi dano minutažo, gre pa njen zadnji ugriz seveda v anale, saj prav to s prikupnim tvistom sklene ta film in mu doda še več temačnosti. In seveda, film premore tudi precej temačnosti, pokončnih kocin in grizenja nohtov. Ni kaj, atmosfero je Polanski dobro zgradil, glasba in fotografija naredita svoje, tudi maska je na dokaj visokem nivoju in če sedaj pomislim, je film zagotovo priboljšek, ki ga velja pogledati.

Film je sicer deležen precej pisanih odzivov, čeprav ga bukve uvrščajo med začetnike novega vala, ki se je nekaj let kasneje pričel v Hollywoodu, pa ga nekateri kritiki čislajo visoko v nebo, drugi mu namenjajo grde besede. Meni je bil ob prve ogledu zelo všečen. Drugačen v pozitivnem smislu, drzen in vizionarski, če malce pretiravam. Sploh pa se mi zdi, da je danes, ko je svet norčav, še bolj pomemben in na nek način res kaže tisti čas, nora šestdeseta, v luči za katero nam je lahko žal, da več ne bo sijala tudi na nas. Odbit film, ki ga je potrebno pogledati.

Psycho (1960)

Naj spustim patetičen uvod in takoj planem z resnico na dan. Hitchcockov Psycho še danes velja za očeta vseh slasherjev, s svojo veličino in gracioznostjo je postal večji od filma, postal je kulturni pojem, ki pomalem spada v splošno razgledanost slehernika. Naslov poznajo vsi, zapriseženi filmofili in tisti, ki vidijo en film na leto. Kdor ga je videl, ga ima za vedno zapisanega v svojem genskem spominu. Psycho je film, ki na najboljši možni in na prav posebno simpatičen način v grobem pokaže kje je moč filma in zakaj so gibljive slike tako hvaležen material za kasnejšo obdelavo in analizo, z le redkim klasikam pa ga velja vzeti kot pravcato umetniško delo in ga postaviti ob bok van Goghovim slikam, Mozartovim skladbam in Micheangelovim skulpturam. Morda sem šel z zadnjo izjavo čez rob, konec koncev Psycho ne velja niti za najboljši Hitchcockov film, kaj šele za umetniško delo neslutene vrednosti, a treba je pobrskati globje in pogledati, če se po kontroverznosti, zapuščini in veličini sploh kdo lahko meri z njim, hočem reči, so film, ki so veliki, so filmi, ki so največji, a le redki se tako zlovešče vsidrajo v vse pore naše družbe. Tudi po petdesetih letih ostaja med najbolj znanimi izdelki filmskega sveta, najbolj poznane sekvence pa verjetno še dolgo ne bodo pozabljene in izbrisane iz kolektivnega spomina naše ljube družbe.

Norman Bates: I think I must have one of those faces you can’t help believing.

Naslovni film sem prvič videl še kot mlečezobi otročič in takrat mi razen nekaterih prebliskov ni veliko ostalo v spominu, drugič sem ga videl, ko sem moral imeti okoli 16 let, že takrat me je stisnil in dal vedeti, da je film kot tak lahko odličen aparat za širjenje moje zavesti in uma, tretjič sem ga videl le nekaj dni kasneje, ko sem ga absorbiral še bolj na polno kot ob drugem ogledu, no sedaj, pri 25ih sem ga pogledal četrtič in lahko zapišem, da sem ga tokrat občutil na povsem drugi ravni. Preplavil me je tak čudovit občutek, morda celo občutek večvrednosti, občutek nekega lagodja in osebne rasti. Pa nočem sedaj kazati kakršnih koli samovšečnih gibov in spoznanj, a dejstvo je, da ti ogled takega film veliko da, v neki nerazumljeni evforiji pa lahko sklenem celo, da me take klasike ozdravijo vsega hudega kar mi na grbo spustijo novodobna skropucala.

Vsebina je verjetno do neke mere poznana vsem, zato jo bom povzel res na hitro in v grobem. Začetek nam predstavi privlačno Marion Crane, ki ukrade visoko vsoto denarja in zbeži iz mesta. Na poti se ustavi pri obcestnem motelu, kjer želi prenočiti deževno noč in se odpočiti pred nadaljevanjem poti. Sobo ji odda nekoliko zbegani Norman Bates, ki morda res ni čisto pri pravi, a vseeno izgleda kot povsem zgleden možak, zato Marion niti ne pomisli kaj bi jo lahko zmotilo med tuširanjem. No, Norman prizna, da ima bolno mati, ki mu dela probleme, a v primerne ustanove je ne spusti, kaj pa bo imela mati od življenja tam, pravi. Ko za Marion izgine vsaka sled, se lokalni detektiv odloči, da jo najde. Ko nato tudi za detektivom izgine vsaka sled, gresta Marion poiskat njena sestra in fant. Prideta do težkega spoznanja, ki ju prisune skoraj tako kot gledalca, a gledalca nato še bolj obrne zadnji monolog, ki zbriše vse meje in vsaj za nekaj dni zmeša glavo.

Čeprav se film več kot uspešno bori s časovno diferenco, ga je za popolno doživetje vseeno potrebno gledati skozi oči takratnega gledalca. Pa nočem sedaj namigovati, da dandanašnjemu občestvu ne bi ugajal, ah kje, bolj me skrbi to, da ga današnji gledalec ne bi znal pravilno sprejeti. Današnji gledalec je vajen vsega, le kvalitetnih filmov ne, če nekoliko karikiram. Psycho je bil šestdesetega, ko je barvni film že prevladoval, vseeno posnet v črno beli tehniki, saj se je Hitchcock bal, da bi scena pod tušem v naravni barvi pustila pregloboke rane pri gledalcih, prav tako pa naj bi mu zaradi svojevrstnih in unikatnih senc bolj odgovarjala čb tehnika, saj le ta daje sencam večjo veljavo in pomen, vse skupaj pa še nekoliko bolj prikliče pridih noira, ki se ga v filmu ves čas zavedamo. Prav tako naj bi čb tehnika bolje izrazila atmosfero Batesove hiše, kar je spet neizpodbitno dejstvo, spomnimo se namreč še enega Hitchcockovega bisera, Rebecca, tudi tam je imela hiša v čb tehniki en tak prav poseben pridih, da ne omenjam stopnišča v The 39 Steps. Dejstvo je, da barvna slika neke turobnosti, neke mistike ne uspe tako pomenljivo prikazati in veliki Hitchcock se je tega še kako dobro zavedal. Nikakor ne morem mimo scene pod tušem, zakaj ko pa ravno ta scena velja za eno bolj markantnih in znanih scen filmskega sveta nasploh. Danes bi razni kvazi režiserji ta niz scen posneli popolnoma drugače, gledalec bi videl vsak vbod posebej, kri bi špricala naokoli kot na najbolj grozovitih kolinah, morda bi na pladno dobili tudi drobovino ubogega dekleta. Hitchcock se je tega lotil elegantno in v stilu, razkril je ravno prav, vsem pa je všeč izpeljava, ko iz odtočne cevi kamor teče kri preidemo k mrtvemu očesu uboge Marion. Glede na to, da je Hitchcock celotno filmografijo gradil na voajerizmu, si ne morem kaj, da ne bi tudi tu zaznal ta element, namreč Marion sedaj gleda nas, sedaj je ona voajer, ki gleda, hm morda našo reakcijo. Bomo čustvovali ob njeni smrti, ali bomo ravnodušni, Marion je bila nenazadnje kradljivka. Voajer je nato tudi Bates, ki mora skozi špranjo gledati za Marion, voajersko pa deluje tudi Batesova hiša, ki stoji na hrbčku, na pravi lokaciji, da iz nje lahko opazuje dogajanje v motelu. Hitchcock je elemente voarizma že prej uspešno vnesel v naslovni film, že ob prvi sceni, ko prikaže Marion zgolj v spodnjem perilu, tu pa lahko zaznamo še drug Hitchcockov element, degrediranje ženskega lika. No, če menite, da Marion tu ni bila tako mišljena, kaj potem porečete na Batesovo mati? Jo Hitchcock na nek način poveličuje, glede na to, da ima priletnega sina še vedno pod kontrolo. Zagotovo tema za dolge analize.

Berem, da naj bi želel režiser s Psychom narediti b film, film, ki bi ga sprejel ozek krog ljudi, čisto eksploitacijo. Deloma mu je to uspelo, dialogi so gotovo na ravni b filma, tudi nekateri igralski vložki so pod ravnjo, da ga ni resno vzel niti studio priča na horuk narejena scenografija, saj naj bi bila Batesova hiša narejena čisto na hitro in za silo. Tudi ekipa, ki je stala za filmom je nekako rezervna. Režiser se je odrekel ekipi, ki je bila poleg Vertiga in North by Northwest, ter k filmu Psycho povabil ekipo, ki je skrbela za njegove filmske projekte. A vseeno Psycho velja za njegovo najmarkantnejše delo. Najboljše ne, a zagotovo najmarkantnejše.

Norman Bates: She might have fooled me, but she didn’t fool my mother.

Psycho je velik film, obvezno čtivo vsakogar. Ni popolno delo, a zaradi močne sporočilnosti, silne globine in številčne simbolike še danes velja za enega najbolj gledljivih filmov vseh časov. Je oče kasnejšim slasherjem, pa čeprav krvi praktično ni, je boter vsem kasnejšim trilerjem s tvistom, pa čeprav je dokaj predvidljiv, a vseeno gre za film, ki je nekaj več in bo za vse večne čase to čast in slavo primerno užival.