Mad Max. Kult.

V zadnjih dnevih iz vseh koncev in krajev poslušam samo še to kako je nova turbo akcijska stvaritev avstralskega cineasta Georgea Millerja sapojemajoča, do skrajnosti navdušujoča in da gre nasplošno za ultimativni akcijski blockbuster, ki ga še dolgo ne bo mogoče preseči. V nobenem primeru, pa če se Bay odloči sredi snemanja aktivirati pravo jedrsko eksplozijo. Skratka Miller je postavil letvico tako visoko, da se mirne duše lahko upokoji in iz varnega naslonjača spremlja vse tiste, ki ga bodo naslednjih n let spet skušali kopirati. Tudi tokrat, očitno, neuspešno. Žal si jaz najnovejšega izdelka o samotarju Maxu še nisem uspel ogledati. Zato pa sem si, da sem bil vsaj približno v kontekstu s celim svetom, v enem večeru ponovno zavrtel izvirnik iz leta ´79 ter sijajno nadaljevanje, ki ga je Miller po huronskem uspehu prvega dela posnel le dve leti kasneje. Čeprav sem oba filma videl že nekajkrat, pa sem tudi tokrat le nemo zijal in nekje globoko pod površjem je v meni spet tlelo tisto primarno filmsko navdušenje. Mad Max (1 in 2) je še vedno ultimativni akcijski filmski eksponat. Mel Gibson pa nesmrtna filmska ikona.

O Mad Maxu je bilo povedano malodane vse. Anekdot, ki so jih ustvarjale no-budget razmere je za celo knjigo. Dobro znano je tudi dejstvo, da je bil izvirnik dolga leta na čelu tistih filmov, ki so začetni drobiž čez noč spremenili v goro zelencev. Mad Max je eden večjih (pop)umetniških kultov, izdelek, ki je takoj prerasel okvirje filme. Mad Max je postal simbol, testament in njegova zapuščina je praktično neizmerljiva. Kamor koli pogledamo, tam je Mad Max. Vsak film, ki ima vsaj malo opravka s cesto, odpadniki, bojevniki in apokaliptično realnostjo, ki nam preti ob dokončnem zlomu gospodarstva, posledično kapitalizma in na samem koncu moralno-etičnih vrednost, se mora prikloniti temu avstralskemu čudežu. Vsako nadaljno filozofiranje je brez predmetno. Filmoljub pravi takole: Postapokaliptični cestni triler Pobesneli Max (pozneje nadgrajen in zaokrožen v trilogijo) je čistokrvni kult; po mnenju marsikoga verjetno eden največjih tudi v svetovnem merilu in nedvomno najbolj znamenit avstralski film dotihmal. Iz postopnega prehoda v percepciji od neodvisnega avtorskega projekta v mainstream je prerastel v globalno ikono popkulture; njegova cineastična zapuščina je zdaj očitnejša in njegova filmska vrednost danes večja kot kdaj prej.

Kaj velja še posebej izpostaviti? Je to surova želja po maščevanju? Upor malega človeka proti krvosesni skupini? Alegorija človeške družbe (dobro vs. zlo)? Aluzija geopolitike, ki je konec sedemdesetih let še vedno strašila s popolnim uničenjem sveta? Je potrebno Millerju podeliti častno medaljo o napovedovanju prihodnosti, saj je že pred več kot 35 leti uspešno zadel dandanašnjik in boj za življenjske resurse? V osemdesetih in devetdesetih so Mad Maxa gledali in razumeli skozi drugačno perspektivo. V njem so videli neko oddaljeno prihodnost. Prihodnost, ki je ne bo. Ta neskončna puščava s pomanjkanjem je bila za vse le utopija. Zgrešena napoved. Saj je vendarle vse cvetelo. Danes ga gledamo že skoraj skozi isto perspektivo kot stranski liki. Danes je Mad Max že skoraj tu. Če bi Miller želel pokazati trenutek, ki je ustvaril razmere za zgodbo o Maxu, bi ta trenutek lahko umestil v današnji čas. Ko bodo Mad Maxa gledali čez deset let, to ne bo več film, ki se dogaja v prihodnosti. Je zato Mad Max lahko opomin? Opozorilo kaj nas čaka, v kolikor v samih koreninah ničesar ne spremenimo?

The chain in those handcuffs is high-tensile steel. It’d take you ten minutes to hack through it with this. Now, if you’re lucky, you could hack through your ankle in five minutes. Go.

Divje vožnje, cestne bitke s krvoločnimi objestneži in maščevalski pohodi so trdne alegorije posameznikovega boja znotraj brezčutne družbene ureditve. Vzemite cestnim divjakom obraze in namesto njih vstavite korporacijske logotipe, bo sporočilnost drugačna? Tako kot objestneži plenijo vodo, nafto in človeška življenja, tako z maniro neskončnega potrošništva velike tvrdke plenijo nas. Razlike ni. Vprašanje je le koliko podivjanega Maxa je v vsakem izmed nas, da bomo imel enkrat tega dovolj.

Moram pa priznati, da sem jaz eden tistih, ki mu je tudi drugi del (Mad Max: The Road Warrior, 1981) enako odličen in pomenljiv. Morda se mi v posameznih elementih zdi še boljši. Vidi se, da se celotna produkcija izboljša. Cestne sekvence so močnejše, antagonisti še bolje nastavljeni in tudi Max kot osrednji lik nosi še več jeze in tiste značilne namrščenosti. Tokrat njegova preobrazba ni več tema filma, pač pa njegova drifterska pojava. Od samega začetka je osamljem postopač, edino družbo mu predstavlja pes. Po krvavem srečanju s cestnimi skrajneži pristane v varnem zavetju manjše skupnosti, ki je bogata z nafto. Max jim ponudi pomoč v bitki s sovragi in njegov cestni pogum jim pride še kako prav. Alegorijsko spet močan izdelek, ki kar kliče po večkratnem ogledu. Ampak karte so premešane. Max mora imeti nekaj divjega v sebi, mora biti pobesnel, da preživi v okolju, ki je tako neizprosno in kruto.

Gledano iz akcijskega vidika, ki sem ga zgoraj načrtno zapostavil, je nadaljevanje naravnost sijajno. Vse sekvence so v tem oziru sapojemajoče. Od prvih cestnih spopadov, preko morilskega bumeranga, pa do končnega razodetja na cesti, kjer se gledalčev žolč od vsega videnega že pošteno obrača v želodcu. Ko sem bil še otrok, me je ta zadnji spopad s cisterno ganil do solza, podobno je bilo tudi nedavno ob desetem ogledu. Tudi antagonisti so v svojih opravah kruti, pošastni in fantastično sovpadajo v zgodbo.

Skratka, vse besede so odveč. Millerjev svet prihodnosti s pobesnelim drifterjem na cesti je eden tistih koščkov svetovnega filma, ki ne bo nikoli zbledel. Z leti ti dve mojstrovini zgolj pridobivata in le upam lahko, da današnjo mladež kakšni Bayi, Emmerichi in podobni oportunisti niso preveč zastrupili, da sporočilnosti, teže in pomembnosti tu priobčenih izdelkov ne bi več prepoznali. Fury Road me močno zanima in želim ga videti. Na srečo je zraven spet George Miller. Vrača se nazaj h koreninam. To me veseli in moja pričakovanja so po vnovičnem ogledu (pra)starih izdelkov še toliko višja.

 

Advertisements

MASH (1970)

Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let se je čez lužo marsikaj dogajalo. Vojna v Vietnamu se je začela komplicirati, tekma za prevlado v vesolju je bila na vrhuncu, družba je bila vse bolj nezadovoljna, saj so vsi verjeli, da lahko živijo veliko bolje. Vse to kar se je nabiralo v divjih šestdesetih letih, je nato v sedemdesetih ekplodiralo v še večjih razsežnostih. To so odlično povzeli filmi, ki so takrat zadihali s polnimi pljuči. Na filmskem trgu so se pojavili novi igralci. Drzni, divji igralci, ki se niso želeli ukloniti bogatim studiem, ampak so svoje ideje širili znotraj svojega kroga. In ta krog se je nato večal in večal in produciral verjetno največje klasike in kulte ameriškega filma. Pregled filmskih naslovov, ki so jih posneli tam od leta 1968 do recimo 1979 je zares pester, bogat, legendaren in nepozaben. Praktično vsi izdelki se ponašajo s pomenljivo noto, simbolizmom in na najboljši način odražajo vse tisto, kar se je poprej leta in leta kuhalo v družbenem kotlu na drugem koncu Atlantika. In čeprav sem malodane vse filme iz tistega časa že nekajkrat pogledal, si vseeno še vedno rad najdem čas za kakšno klasiko, ki me spet preplavi s tistim sijajnim občutkom cineastične zadovoljitve. Nedavno sem si, malo tudi zaradi lastnega ega, predvsem pa zaradi poti spominov, spet zavrtel legendarno satiro MASH (1970), kjer kraljujeta Donald Sutherland in Elliott Gould. Film je nemudoma postal kult in eden izmed glasnikov novega vala; dobro je napolnil blagajno, ob petih nominacijah je pobral oskarja za scenarij, a kar je najpomembneje, s svojim izbrušenim humorjem in drznim prikazom vojnega območja, je najbolje in kar se da direktno dregnil v drobovje ameriške družbe. Časi se spreminjajo, ljudje se odpirajo in MASH to kar najbolje zaobjame.

Vsebina je verjetno dobro poznana vsem malo bolj izkušenim filmoljubcem tod naokoli. Dogajanje je postavljeno v Korejsko vojno, kjer le nekaj kilometrov za bojno črto deluje ameriška mobilna kirurška bolnica. Na izbrani dan med blatne šotore prispeta dve zamenjavi Hawkeye Pierce in Duke Forrest. Na prvi pogled velika luftarja in zabavljača, ki raje oprezata za ženskimi krili in alkoholom, kot pa za delom. Tudi njuno dojemanje avtoritete in zakonov je rahlo skregano z vojaško logiko. A kmalu se izkaže, da sta v prvi vrsti predvsem odlična vojna kirurga. Po spletu okoliščin se jima v kampu kmalu pridruži še John McIntyre. Tudi on je širše poznan kot odličen kirurg, a tudi njega zabavajo številne druge stvari, ki med vojaško bazo niso tako pogoste ali recimo sprejemljive. Komični vložki, nepredvidljive situacije in hecni dovtipi se vrstijo iz minute v minuto, zgodba pa začne pridobivati vse večjo težo, saj vsa absurdnost vojne eskalira v ostri satirični maniri. V čem je MASH tako poseben? Prav gotovo v tem, da kot eden prvih prikaže vso resnost vojne skozi percepcijo humorja. Vojna ni več le predmet trde politične igre, vojna ni več le števec odrezanih udov, ubitih vojakov in osvojenega ozemlja, pač pa je tudi prostor, kjer se dogajajo povsem navadne stvari. Tudi v vojni je prostor za norčije, seks, alkohol in zabavo. Kaj bi bila vojna brez tega? Vendar kot izpostavlja Ebert v eni izmed svojih razmišljanj na temo filma, Hawkeyeu, Forrestu in Trapperju se ne smejimo zato, ker bi nas tako zabavali s komičnimi vložki (čeprav tudi), smejimo se zato, ker bi drugače od vse vojne norije (kri, trupla, odsekani udi) lahko le jokali. In to najbolj zaznamuje tri zabavljače (in ostale like). Zabava je tisti nujni vzvod, ki jih vsaj za hip odvrne od vojne.

Poleg pomenljive vsebine, je tu še vse ostalo, kar je potrebno izpostaviti. V prvi vrsti prav gotovo oster scenarij, ki ga je po knjižni predlogi oplemenitil Ring Lardner Jr. Režiser Altman je knjižno delo javno označil za precej slab literarni izdelek z zametki rasizma, zato je moral Ring Lardner vse skupaj precej predelati. Scenarij bi v drugih rokah lahko kaj hitro padel na raven straniščnega humorja. Oskar tako nikakor ni presenečenje. Potem so tu odlični igralski vložki prekaljenih mačkov. V prvi vrsti že omenjena Donald Sutherland in Elliott Gould, poleg njiju prepoznamo še Toma Skerritta, Roberta Duvalla, Sally Kellerman in Davida Arkina. Sutherland in Gould sta prav gotovo prvi violini in njuna kemija je prav res nekaj posebnega, redko videnega. Gould je bil v teh letih gotovo v najboljši formi in čudi me, da njegova kariera ni bolj zacvetela. Seveda pa je glavno breme filma na plečih odličnega in legendarnega režiserja Roberta Altmana. Altman je v karieri posnel cel kup odličnih filmov in MASH je eden izmed najboljših. Predvsem me navdušuje s posameznimi kadri in pa dialogom, ki ga tako pristno in večplastno spusti v sam film. Odlična je tudi scenografija in pak jasno fotografija (Harold E. Stine). Je pa imel Altman kar nekaj težav na snemanju. Bojda se je pogosto zapletal v prepire z glavnima igralcema, ki sta po nekaterih podatkih celo zahtevala menjavo režiserja. To je bilo kasneje večkrat zanikano, a drži, da se je moralo marsikaj dogajati, saj je nedolgo po snemanju Gould spisal javno opravičilo in ga je Altman nato še povabil v svoje projekte, medtem, ko s Sutherlandom v svoji dolgoletni karieri ni več sodeloval.

Kakorkoli, MASH je v vseh pogledih legendaren film, ki si zasluži posebno mesto. Neskončna klasika, ki z leti le pridobiva. V veselje mi ga je bilo spet pogledati.

Seveda pa v isti sapi nikakor ne gre pozabiti na takisto legendarno serijo, ki so jo snemali dolgih 11 let, v njem pa blestijo Alan Alda, Mike Farrell, Jamie Farr, Harry Morgan in mnogi, mnogi drugi. Kje so tisti časi, ko so imele naše TV hiše posluh za dobre serije?

The Panic in Needle Park (1971)

Dolgoletni poklicni fotograf Jerry Schatzberg se je v začetku 70ih let prejšnjega stoletja podal še v filmski svet in v roku desetih let režiral pet filmov. Najprej je posnel Puzzle of a Downfall Child (1970) s Faye Dunaway v glavni vlogi, že njegov drugi projekt pa je postal čisti kult in eden izmed najboljših filmov na temo heroinske odvisnosti. The Panic in Needle Park (1971) je prav gotovo odličen film. Prvič sem ga videl pred verjetno desetimi leti, ko sem na veliko požiral filmografijo Ala Pacina. Spomnim se, da mi je bil že tedaj odličen, ampak tokrat ga ocenjujem še precej višje. Sicer ne vem natančno kakšno mesto drži znotraj filmske zgodovine, ampak imam občutek, da gre v dobršni meri za že povsem spregledan in danes pozabljen izdelek, na katerega se spomni le še redko kateri filmski nadebudnež. In če lahko kdaj izrazim svoje mnenje, potem naj ga tokrat: The Panic in Needle Park bi moral biti rangiran tako visoko kot nekatere druge klasike tega filmskega obdobja. Zame osebno je naslovni film povsem v rangu bolj opevanih filmov tipa Taxi Driver, Dog day Afternoon itd. in menim, da se mu dela kar velika krivica, ker se ga pogosteje ne omenja in prikazuje kot simbol tistega prodornega obdobja. Naslovni film pa obenem predstavlja tudi čisti začetek kariere enega izmed najbolj karizmatičnih in prepričljivih igralcev našega časa; Al Pacino zadnja leta morda res ne izbira najbolj posrečenih vlog, ampak njegovi zgodnejši filmi so dokaz za kako odličnega in metodično izpopolnjenega igralca v resnici gre. Tu je naravnost imeniten in zato ni naključje, da ga je F.F. Coppola le nekaj mesecev kasneje prepoznal kot odličnega kandidata za ključno vlogo v prvem Botru. Vse ostalo je nato postala zgodovina. The Panic in Needle Park (1971) je sicer predelava knjižnega dela, ki ga je pred tem spisal James Mills. Scenaristično sta ga v filmsko podlago nato adaptirala Joan Didion in John Gregory Dunne; zanimivo, da nobeden od njiju ni posebno zaslovel na tem področju. Skupaj sta scenarij spisala še za nekoliko dolgočasnejšo dramo True Confessions (1981), kjer pred kamero skupaj zaigrata Robert De Niro in Robert Duvall, kasneje pa sta skupaj spisala scenarij še za nek film, kjer se poljubljata Robert Redford in Michelle Pfeiffer. Nič posebnega torej, ampak naslovni film se na njunih kontih gotovo lahko pošteno blešči.

Bobby in Helen sta mlad par, ki živi v New Yorku. Bobby velja za sproščenega fantiča, ki življenje zajema z veliko žlico in zdi se, da je nekoliko bolj zadržani Helen prav ta njegova lahkotnost tako zelo všeč. A Bobby prepogosto poseže po nedovoljenih drogah in vsakič znova ga bolj vleče v to. Kmalu se mu pri njegovih heroinskih odklopih pridruži tudi Helen. Njuna pot je potem začrtana. Iz dneva v dan toneta bolj globoko, heroinska odvisnost je na točki iz katere ni več rešitve. Film njun osebni razpad prikaže povsem neposredno. Posledice uživanja drog so zastrašujoče in slikovite. Režiser ne moralizira, le kaže tok zgodbe, tok odvisnosti. Mojstrsko upodobi dva človeka ujeta znotraj težke mašinerije iz katere ni pobega. Zares perfektna se mi zdi karakterizacija likov; njuni kratkotrajni vzponi in strmi padci so prav gotovo eni boljših znotraj tematike, ki jo film opisuje. Odnos med Bobbyjem in Helen je tisti, ki gledalca prevzame in pritisne na zofo. Vsa ljubezen je zreducirana na vbrizg heroina in potem ni nobenih omejitev več. Prostitucija je le nov korak na poti razkrajajočega razpadanja osebnostne integritete in mesta v družbi. Bobbyjevi občasni izleti v zapor nikogar niti malo ne prizemljijo, tam ima šele čas za razmislek na kakšen način bi se dalo okoli heroina stkati še večjo famo in zraven prislužiti dolar ali dva. Film deluje zares strašljivo, prepričljivo, zrelo in celostno izpade kot popoln film nekega čudovitega obdobja. V njem ni glasbe, saj je režiser želel vse skupaj prikazati čimbolj avtentično. Režiser se je po mojem mnenju z nekaterimi sekvencami izkazal kot filmar z velikim znanjem in pravim občutkom. Kako dobro ponekod kamera sledi glavnima protagonistoma, kako dobro ujame njune gibe, njune motive, njun heroinski svet. Dobro prikaže čas 70ih let, dobro oriše življenje v New Yorku in pokaže vso bedo nizkega sloja znotraj megalomanskega Velikega jabolka. Zagotovo velja za testament časa in družbe.

Seveda vse to izpade čisto drugače, ko pa je pred kamero taka igralska klasa kot je Al Pacino. Pacino je tu zares neverjeten, naravnost blesti v tej vlogi. Sicer je mali Newyorčan italijanskih korenin že kakšno leto poprej zaigral v manj znanem filmu Me, Natalie (1969), ampak za njegov pravi preboj velja prav naslovni film. Ko je Coppola nato izbiral nekoga za upodobitev Michaela Corleoneja, se je prav na podlagi Pacinove igre v tem filmu odločil zanj. Po kuloarjih kroži hecna trivia, da studijski veljaki spočetka nad malim in koščenim Pacinom niso bili tako navdušeni in v njem niso prepoznali ustrezne karizme za tako pomembno vlogo. Coppola naj bi jim v svoj zagovor na predstavitvi zavrtel naslovni film in vloga je bila podeljena. V vlogi Helen je zaigrala Kitty Winn. Njej tak prodor kot kolegu ni uspel, pa čeprav je bila denimo za vlogo odvisnice Helen nagrajena celo v Cannesu. V Cannesu je tedaj nominacijo za zlato palmo pobral tudi režiser Schatzberg. V stranskih vlogah recimo prepoznamo Paula Sorvina, že pokojnega Raula Julia, Alana Vinta in druge. Film je bil tisti čas močno kontroverzen zaradi nazornega prikaza vbrizgavanja heroina, nasilja, ostrega jezika in splošne podobe glavnih protagonistov, zato si je tudi prislužil oznako X, kar je pomenilo, da ga na nekaterih trgih ni bilo moč videti v popolnem rezu. To mu je verjetno dajalo le dodatno moč in veljavo, saj se je znašel v krogu prenekaterih čislanih filmov tistega obdobja, ki so bili deležni iste oznake (denimo Clockwork orange, Straw Dogs, Deliverance in tako naprej). Skratka za moje pojme je tole čista klasika in film, ki ga mora videti prav vsak.

Marathon Man (1976)

Ko se človek nasiti novodobnih filmov, je čas, da pokuka v zaprašeno zakladnico in poišče nekaj imenitnega in iz spomina že rahlo zbledelega. Kot prvi mi je pred oči padel zares zanimiv triler iz sredine sedemdesetih let, za katerega se še kako dobro spominjam, da mi je ob prvem ogledu zlezel naravnost pod kosti. Gre za sijajen film, ki se bohoti z nadvse interesantno vsebino, močnimi karakterji in predvsem s kot britev ostro atmosfero, ki se razteza od prve minute naprej. Marathon Man (1976) bi vsaj jaz brez zadržkov postavil ob bok takim kultom, kot so denimo Scorsesejev Taxi Driver (1976), Coppolin The Conversation (1974), Lucasov THX 1138 (1971), Malickov Bad Lands (1972) in še bi se našlo nekaj primerljivih filmov, ki so v sedemdesetih Ameriko preplavili z neposrednostjo, ostrino, svežino in  drugačnim, pogumnejšim filmskim slogom.  Naslovni film je režiral Anglež John Schlesinger, ki je že nekaj let prej udaril še bolj močno in še bolj neposredno – posnel je namreč film, ki naj bi po nekaterih teorijah skupaj z Bonnie & Clyde (1967) predstavljal sam začetek novega vala ameriškega filma, ki je potem uveljavil filmarje kot so Martin Scorsese, F.F. Coppola, Brian De Palma, George Lucas, Steven Spielberg, Roman Polanski in tako dalje in naprej. Omenjeni Schlesingerjev mejnik je seveda Midnight Cowboy (1969)  – čistokrvna urbana klasika, ki je angleškemu režiserju med drugim prinesla tudi oskarja za režijo, za najboljšega pa je bil pričakovano izbran tudi film. Povedati velja še to, da sta v omenjenem filmu pred kamero blestela Jon Voight in Dustin Hoffman, ki je tista leta potem snemal kot nor in se pojavljal v samih naravnost fantastičnih filmih.

Ne vem, če sem že kdaj pisal konkretne hvalospeve o Dustinu Hoffmanu – ta karakterni igralec mi je bil vedno pri srcu, čeprav velja izpostaviti, da tudi on zadnja leta po vzoru Pacina in De Nira snema bolj kot ne čudne filme. Bolj kot po vlogah v bedarijah tipa Meet the Fockers (2004), se ga velja spomniti iz filmov starejših datumov, kot so denimo že omenjeni Midnight Cowboy, strašljivi Straw Dogs (1971), zaporniški Papillon (1973), biografski Lenny (1974), politični All the Presidents Men (1976), to pot priobčeni Marathon Man (1976), brutalna družinska tragedija Kramer vs. Kramer (1979), kasneje seveda še Rain Man (1988) in meni omiljeni stripovski Dick Tracy (1990). Kakšna kariera! Zagotovo filmi, ki jih mora vsakdo videti vsaj enkrat v življenju. Seveda sem njegovo prvo in še vedno najbolj znano vlogo namenoma pustil za konec. V filmu The Graduate (1967) je bil Hoffman zares izjemen in to je vloga, ki ga je zaznamovala za celo življenje. Kaj me je pri njem vedno tako zelo navduševalo? Predvsem zelo zanimiva, raznovrstna in nekoliko drugačna mimika, pa čeprav bi na prvi pogled dejal, da prav izrazno nima tako širokega razpona kot kateri drugi visoko cenjeni igralec. Zdi se, da je svoje vloge vedno do potankosti naštudiral in potem vse detajle mojstrsko prenesel v sam lik. Zna biti naiven na več načinov, če me razumete kaj želim izpostaviti. Tudi v filmu Marathon Man je zelo prepričljiv. Najprej zadržan in precej naiven študentek, ki se kasneje lepo prelevi v nekoga, ki želi vsemu skupaj narediti konec. V teh različnih motivih in dejanjih glavnega lika kaže igralski razpon visokega leska in gledalec lahko takoj opazi kako je njegov lik tekom filma zrasel oz. dozorel.

Naslovni film je sicer adaptacija istoimenskega romana Williama Goldmana. Morda utegne kdo moje domneve označiti za napačne, ampak predvidevam, da mora biti knjižno delo še nekajkrat boljše, glede na to, da je že film zgodbovno tako močan. Zgodba nam predstavi mladega študenta zgodovine, ki se ujame v krog zarot, ukradenih diamantov, prebeglih nacistov in agentov, ki igrajo dvojno igro.  Nič hudega slutečega Babea v ta skrivnostni krog potegne prisotnost njegovega brata, ki se dolga leta pretvarja, da je pomemben igralec v naftnem poslu, v resnici pa je agent skrivne organizacije, ki preži nad diamanti in nacističnimi pribežniki, ki jih želijo dobiti v svoj žep. Babe, do nedavnega ljubiteljski tekač in zagrizen študent, kmalu postane glavna spotika celega posla in očitno je, da je njegovo življenje vse bolj ogroženo. Poleg zanimive vsebine se mi zdi film močan tudi v sami naraciji. Zgodba se začne zares imenitno razvijati s hecnim, a dovolj antologijskim in alegoričnim prepirom med nemškim in judovskim priseljencem v New Yorku. Nato nas kader odpelje k glavnemu protagonistu, ki teče, kolikor ga nesejo noge. Na prvi pogled povsem nepomembna dogodka, ki pa kasneje vendarle dobita veljavo in večji pomen. Ne gre pa zanemariti najbolj antologijskega prizora – zobna obdelava glavnega protagonista prav gotovo dolgo časa ostane v spominu. Ni pa to edini prizor, ki ostane v spominu. Takih filmov po mojem mnenju dandanes ne snemajo več tako pogosto. Gre za zares inteligenten, večplasten triler, kjer nikoli točno ne veš kaj te čaka. Praktično vsi liki so skrivnostni in dvolični, še celo naš protagonist se kasneje izkaže, da ni le prestrašeni in ubogljivi študentek, pač pa tudi človek s trdno hrbtenico in slo po maščevanju. V filmu pa ne gre spregledati političnih tem, obračuna z nacizmom in ostalih arhetipskih tematik, ki se tokrat prav gotovo dobro vrinejo v samo bit zgodbe.

Filmu je prav gotovo potrebno priznati izjemno atmosfero, ki jo dodatno ostri famozna in rahlo nevrotična glasba Michaela Smalla. Potem je tu tipičen priokus filmografije tistega časa, izjemni igralski performans Dustina Hoffmana in legendarnega Laurenca Olivierja (nominacija za oskarja, osvojen zlati globus). Všeč mi je fotografija, ki urbano okolje prepričljivo približa gledalcu. Je pa tudi res, da so me nekatere stvari vseeno zmotile. Tu v prvi vrsti s prstom kažem predvsem na ostali igralski nabor, ki po mojem mnenju ni ravno na ravni, ki bi bila vredna takega filma. Roy Scheider in William Devane sta ponekod že preveč karikaturi in njunima vlogama oz. interpretaciji vloge lahko očitam stereotipnost. Ampak pustimo to. Film je bil tako tedaj, kot tudi danes visoko cenjen, kritiki ga obožujejo in mu vsa ta leta pripisujejo vidnejšo vlogo v svetovni (žanrski) filmografiji. S tem se seveda strinjam in tudi po drugem ogledu filmu podeljujem same hvale in tople besede. Odličen film in pika.

 

Paper Moon (1973)

Potem, ko se vsak dan bašem s fast foodom, buljim multipleks spakedrancije in berem le še rumeno obarvane revije, na radiu pa mi cel ljubi dan prepevajo artisti tipa Bieber, Rihanna in podobni škorci, nevredni 2 dcl mlačne vode, je prav, da se na vsake toliko časa vendarle zavem kako banalen postajam. Takrat potem iz naftalina potegnem kakšen film, ki se bohoti z že kar dolgo brado ali pa gre celo za tako obskuren izdelek davnega filmskega obdobja, da prenekateri zgolj čudno pogledajo, ko izustim naslov. Nekaj podobnega bi se nemara zgodilo tudi pri omembi filma Paper Moon (1973) iz začetka sedemdesetih let. Morda se motim, ampak skoraj si upam trditi, da omenjeni film med nekoliko mlajšimi generacijami nima kakšnega posebnega mesta, medtem ko moram priznati, da pa je bil meni od nekdaj simpatičen in všečen in sem ga tudi zato v preteklosti že nekajkrat pogledal. Zakaj sem si ga spet zaželel videti v bistvu niti ne vem, ampak potem, ko sem v zadnjih dneh pogledal precej nekih filmov z letnico 2012 in sem bil večkrat razočaran in nekoliko kislega obraza po ogledu, sem prav dobesedno začutil potrebo, da si oči splaknem s čim, kar me bo vsaj za nekaj časa spet napolnilo s tistim pravim občutkom, ki ga človek lahko dobi res le ob ogledu kvalitetnih klasičnih filmov. In Paper Moon je zagotovo klasičen ameriški film, eden bolj klenih predstavnikov novega vala, ki je ameriško filmografijo v sedemdesetih letih ponovno postavil na noge. Rezultat tega obdobja je znan: Scorsese, De Palma, Friedkin, Coppola, Allen, Spielberg, Lucas, Polanski in še bi lahko našteval. Zagotovo je v tem krogu tudi Peter Bogdanovich, čeprav je res, da slednji ni nikoli naredil tako bogate in pompozne kariere kot prej našteti. A vseeno je na njegovem kontu nekaj velikih in pomembnih filmov, poleg naslovnega se recimo takole iz glave spomnim še na kultni The Last Picture Show (1971) in po svoje zabavni Whats up, Doc? (1972). Ampak javnost in tudi kritiki so za najboljši Bogdanovichev film izbrali kar Paper Moon in menim, da je ta odločitev več kot na mestu. Enostavno gre za izjemen film, pravi poklon ameriškemu filmu in nekemu obdobju in zaradi splošne simpatičnosti ga zagotovo lahko priporočim vsakomur, ki mu vsaj malo dišijo tovrstni filmski izzivi.

Žanrsko gledano bi film Paper Moon najlažje res uvrstili kar med komedije, a pri tako enoznačnem opredeljevanju bi lahko marsikaterega naključnega gledalca povsem zavedli. Gre za dokaj grenko-sladko pripoved, kjer se odlično prepletajo smeh in solze, grenkoba in sladkost življenja. Zgodba je večplastna in nosi cel kup nekih alegorij in simbolov, predvsem pa gre za prvovrsten poklon življenju v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo le-to precej težje in za mnoge akterje na veliki preizkušnji. Prav zato tudi menim, da je ogled filma skozi današnjo percepcijo še toliko bolj učinkovit. Če kaj, potem film zagotovo gledalcu vlije neko novo energijo, pokloni mu nek nov pogled na svet in ga vsaj za hip razbremeni vsakodnevnih pritiskov in dvomov. Pokaže, da je včasih v življenju pomembno še kaj drugega kot zgolj skrb in težnja po uspehu, pokaže, da je na prvem mestu vedno družina, ljubezen, svoboda, morda igrivost in še kaj tretjega. Super, vendar je zanimivo, da se film začne na najbolj depresiven možen način; s pogrebom matere in vprašanjem kam gre ubogo dekletce, ki je ostalo samo. To dekletce nato vzame skrivnostnež s pogreba, ki pravi, da jo bo odpeljal k sorodnikom. Prav, a ta skrivnostnež je v resnici prevarant, ki z goljufijo od nedolžnih ljudi pobira denar za lahek zaslužek in z dekletom ob strani upa, da bo njegova prevara še bolje stekla.

Avantura, ki nato sledi je nekaj povsem drugega od tistega grenkega uvoda. Dekle in mož imata cel kup podobnih lastnosti in kaj hitro se zazdi, da je morda prav ta skrivnostnež oče ubogega dekletca. Kemija med njima je prava in na skupni poti premagujeta premnoge ovire. Obadva sta enako vešča v goljufijah in prevarah in mlado dekle celo marsikje preseže svojega mentorja. Ampak jasno, da Paper Moon ni film o goljufijah in ukanah, pač pa je film o dveh protagonistih, ki s pomočjo goljufij in prevar kujeta osebno srečo, osebno prijateljstvo oz. osebno vez. Prav ta interakcija med možakom in njegovim desetletnim dekletom je tisti pravi biser filma, ki navdaja z optimizmom, veseljem in srečo. Njuno medsebojno sodelovanje, njuno zorenje prijateljstva je hecno in ves čas zabavno, premore pa še marsikaj drugega kar daje filmu nove razsežnosti in posebno težo. Čustva se kopičijo in prepletajo in ni ga gledalca, ki bi ostal brezbrižen ob tem. Prigoda te enostavno pritegne, zasvoji in osvoji in gledalec je ob koncu povsem prevzet z vsem nabojem, ki ga je bil deležen tekom teh 100 minut.

Poleg dobrega scenarija, ki ga je na podlagi romana Addie Pray spisal Alvin Sargent, velja posebej izpostaviti režijo. Bogdanovichu je tu uspel res velik met, saj je ustvaril močan film, kjer prav vsak kader govori sebi v prid. Ne le, da so razne sekvence zares fantastično posnete in se bohotijo z odlično in prepričljivo fotografijo, tudi sama struktura filma, montaža in smisel za detajle so na pravem mestu in s tega vidika film zagotovo predstavlja pravi biser. Kot sem že nekje zapisal, gre za poklon tridesetim letom prejšnjega stoletja in to se dobro vidi skozi cel film. Bogdanovich, veliki filmoljub, ki naj bi že kot otrok oz. najstnik na leto pogledal okoli 400 filmov in je na tem področju menda med najbolj razgledanimi v Hollywoodu, v tistih letih se je bojda najbolj navduševal nad italijansko in francosko kinematografijo, pa tudi zlata leta Hollywooda so mu bila blizu, je verjetno prav vse kar se je naučil od preučevanja teh filmov uporabil v naslovnem. Zato seveda nisem edini, ki v filmu Paper Moon vidi čisti presežek in enega najboljših del sedme umetnosti nasploh (kanček pretiravam, vem). Morda, le morda pa se filmu pozna tudi to, da je Bogdanovichu pri njem veliko svetoval tesen prijatelj in izkušen filmar Orson Welles, ki naj bi v romanu takoj prepoznal izjemno potencialen material za filmsko adaptacijo. To, da je posnet v črnobeli tehniki, pa je seveda še dodaten plus.

Kemija med glavnima protagonistoma, torej med starejšim moškim in desetletno punčko, je odlična. Le kako ne bi bila, ko pa sta v vlogah prava oče in hči: Ryan O`Neal in Tatum O`Neal. Prvi je z Bogdanovichem sodeloval že prej, Tatum pa je zaigrala bolj naključno kot ne, a takoj požela vso slavo. Za odlično in prepričljivo igro je dobila kar oskarja in mislim, da je še danes najmlajša zmagovalka te prestižne filmske nagrade. Sledile so še mnoge nominacije in nagrade in tudi zato velja film Paper Moon vselej šteti med tiste največje adute ameriškega filma. Manj izpostavljene, a toliko bolj dodelane. Kot pravim, meni osebno super simpatična zadeva, vredna večkratnega ogleda. Priporočam!

Invasion of the Body Snatchers (1978)

Osnovna premisa naslovnega filma je bila prvič kajpak prikazana že daljnega leta 1956, v času, ki je zaradi družbenega strahu in geo-politične situacije navrgel cel kup apokaliptičnih filmov, kjer Zemljo, predvsem ZDA napada sovrag iz oddaljenih planetov in galaksij. Film znanega režiserja Dona Siegla je bil dobro sprejet in še danes ga štejejo med tiste najbolj znane in morda tudi kar najboljše tovrstne filme, zato niti ne čudi, da ima cel kup rimejkov in posnemovalcev. Med temi rimejki sicer še najbolj izstopa delo Philipa Kaufmana, ki je leta 1978 ustvaril en tak simpatičen žanrski presežek, ki ga navkljub mnogoterim pomanjkljivostim zob časa ni preveč prizadel. Tisti pljunek Abela Ferrare iz 90ih je že en tak korenit mimostrel, tudi nedavni The Invasion (2007) ni kdove kako dober ali kakor koli zapomnljiv film. Zato velja vzeti na znanje, da se za slednja dva ni potrebno pretirano truditi z ogledom, seveda pa zato toplo priporočam ogled izvirnika in tokrat opisujočega rimejka iz konca sedemdesetih. Izvirnik bi rad osvežil tudi sam, gledal sem ga že pred mnogimi leti in takrat se mi je toplo zasidral v najstniški spomin, ima neko tako dovolj posebno atmosfero, da zleze pod kožo in ostane v spominu. Tudi naslovnega sem videl že pred časom, zadnjič pa sem potem čisto tako naletel nanj in v trenutku sem se odločil, da ne bi bilo čisto nič narobe, če si ga malo osvežim. In res lahko pritrdim, da je bil ogled več kot dobrodošel, gre za precej všečno zadevo, ki nosi vso lepoto sedemdesetih let in to mu kajpak štejem v en velik in sladek plus. Ne bom dejal, da se mi je ob ali po ogledu od silnega navdušenja prikazala sama devica Marija, ampak neko vsesplošno zadovoljstvo pa je bilo vendarle prisotno. Sploh ob tisti kultni in famozni zadnji sekvenci, ki mi je ob konkretnem mraku in dokaj strašljivem luninem odsevu pošteno pognala kri po žilah.

Zgodba Invasion of the Body Snatchers (1978) gre takole. Na začetku sledimo čudnim kemijskim tvorbam, ki iz nekega oddaljenega planeta letijo proti Zemlji. Ljudje prihajajoče nevarnosti ne zaznajo, se pa vpliv parazitov začne kazati že zelo zgodaj. Nekateri “okuženi” ljudje postanejo čustveno otopeli, spremenijo se. To prva opazi Elizabeth, ko njen mož čez noč postane druga oseba. O tem povpraša prijatelja Matthewa, ki se pojava loti nekoliko resneje in skupaj s kolegi kmalu pridejo do ugotovitve, da se ljudje res nekam čudno spreminjajo in da se očitno nekaj v družbi res dogaja. Da so na delu iznajdljivi obiskovalci iz vesolja, ki s kloni svojih žrtev korenito spreminjajo strukturo prebivalstva, postane jasno šele kasneje in prebivalci San Francisca se morajo soočiti z nesluteno nevarnostjo, saj grozi konec človeštva.

Morda je za današnjega gledalca zgodba dolgočasna in premalo pompozna, saj zavojevalci napadajo taktično in prebrisano, nevidno in komajda zaznavno. Ni vesoljskih ladij, ki bi z laserskimi žarki streljale naokoli, ni neposrednega spopada, ulice San Francisca niso poplavljene s tanki in vojaško armado. Boj za preživetje bijejo civilisti, ki se morajo s sovražnikom spopasti na svoj način. Zato sem prepričan, da med današnjo publiko film nikakor ne bi pridobil tak status, kot ga je ob koncu sedemdesetih. Ampak hej, prav vesel sem, da pa mene taki filmi še uspejo prepričati. Kot sem že omenil, v filmu se kar cedi prepoznavnih elementov sedemdesetih let in glede na to, da gre za eno zadnjih svetlih obdobjih ameriškega filma, potem že a priori velja, da film ima tisto nekaj več, kar ga lahko loči od sorodnih in podobnih žanrskih slikosukov. Izpostavim lahko izjemno atmosfero; tako napete, živčne atmosfere nima vsak film. Več kot pohvalno je, da film noče biti senzacionalen: v prvem planu mu je zgodba, interakcije med liki. Specialnih efektov praktično ni, na pamet mi pade le tista famozna scena, ko se rojevajo kloni. To je seveda več kot pohvalno in tudi pravilno. Čemu bi se ustvarjalci ustavljali in zapravljali čas in denar ob silovitih specialnih efektih, če so bolj učinkoviti z dobro spisanimi sekvencami in atmosfero, ki dviga kocine? Če bi imel čas in voljo, bi lahko precej besed spisal o sila prepričljivi režiji. Kaufman je tu za moje pojme opravil res zelo dobro delo. Nekatere sekvence so izjemno prepričljive, antologijske pravzaprav. Igra senc je povsod na zelo visokem nivoju, režiser iz igralcev prav v vsakem kadru potegne tisto najboljše. Ni to kar en film, narejen tako, z levo roko. Zelo prepričljiva je tudi glasbena podlaga, ki je delo Denny Zeitlina; zanimivo, to je njegovo edino sodelovanje v filmskem svetu. Seveda v spominu ostane tudi igralski kader; ob znanem Donaldu Sutherlandu, ki je jasno glavno igralsko gonilo filma, je tu še Brooke Adams, mladi Jeff Goldblum, mnogi pa bi zastrigli z ušesi tudi ob Leonardu Nimoyu.

Film je bil ob premieri dobro sprejet in tudi izkupiček v blagajnah to potrjuje. Tudi sicer se o njem piše in govori le v pozitivnih besedah. Pošteno je (ponovno) prepričal tudi mene in lahko ga štejem med tiste vrste filmov, ki se jih človek pred ogledom vedno lahko razveseli. Ima nek kulten status in upam, da ga obdrži čim dlje. Čisto tako, številni filmski poznavalci ga uvrščajo v sam vrh najboljših rimejkov vseh časov in to pove več kot dovolj.

The Wicker Man (1973)

Tokrat nekoliko naključno sledim filmoljubu in v branje ponujam moj pogled na enega izmed bolj kultnih angleških filmov sedemdesetih. The Wicker Man (1973) je legenda, ki je tekom let prerasel okvirje filma in postal izdelek vreden čaščenja in posebnega mesta na polici slehernega filmofila. Kultni film, ki s svojim dramaturškim lokom gledalca odpelje in pripelje v drobovje sprevržene spletke in ob zaključku na obraz mnogih nariše stud, bolečino, jezo in šok. Ne vem, če bom lahko vsa čustva prelil na tale košček medmrežja, a moram poudariti, da ob ogledu filma že dolgo nisem doživljal takih občutij. Film gledalca enostavno prevzame, ga drži v krču, tako močno, da komaj diha, tako močno, da komaj mežika in potem ob koncu gledalec enostavno ostane nem, bulji tja v ekran in si s strahom riše pred seboj situacijo in skuša dojeti kaj se pravzaprav sploh dogaja in kaj film z neko metaforo ali alegorijo predstavlja.

I think I could turn and live with animals. They are so placid and self-contained. They do not lie awake in the dark and weep for their sins. They do not make me sick discussing their duty to God. Not one of them kneels to another or to his own kind that lived thousands of years ago. Not one of them is respectable or unhappy, all over the earth

Seveda je po svoje kar malo nerodno, da sem se sam te klasike lotil tako pozno, a bolje pozno kot nikoli, pravijo. Glede na to, da sem kar nekaj sorodnih horrorjev iz sedemdesetih že pogledal, sem približno vedel kaj me čaka, a kljub vsemu me je film na vseh frontah še bolj navdušil od golih pričakovanj. Ne čudi, da se film venomer uvršča v krog najboljših filmov  tega in onega izbora. Po mojem mnenju gre za lep primer učinkovite režije, zvitega scenarija, zanimive vsebine in prepričljive atmosfere, vse to pa je lepo zapakirano z načelom manj je več.  Režiser faktov ne meče v obraz, ampak jih gledalcu počasi ponuja. Film niti za hip ne išče lahkih izhodov ali rešitev na prvo žogo, pač pa celotno vizijo počasi razkriva in posledično gledalca prav zavajujoče pripelje do končnega izlitja. Čisto nasprotje tistega kar gledamo dandanes.

Zgodbo verjetno kar nekaj bralcev bloga že pozna, pa vseeno velja kaj spisati. Policist Howie dobi v roke pismo, kjer piše, da je na nekem odročnem otoku pogrešana deklica. Policist  se primera seveda takoj loti in odpotuje na ta zakotni otok, kjer pa ga že ob dobrodošlici vsaj malo spreleti srh, saj mu domačini ponudijo precej čuden pogled in nič kaj prijazen sprejem. A kar je še najbolj čudno, deklice nihče ne prepozna in vsi zatrjujejo, da ni iz tega otoka. Howie zavoha nekaj smrdljivega, zato se iskanja loti še bolj podrobno. Sledi o deklici je kar naenkrat veliko, a vse vodijo v podobno temne in brezizhodne hodnike. V šoli najde dekličino prazno klop, na pokopališču najde njen grob. A namesto trupla notri trohni zajčji kadaver. Bolj spoznava okolje in ljudi, bolj prepričan je, da bo uboga deklica za bujno letino darovana bogovom. A še preden se dobro naužije norosti domačinov, se v primežu norcev znajde sam. Žrtev bogovom je kajpak on sam.

Lord Summerisle: Animals are fine, but their acceptability is limited. A little child is even better, but not NEARLY as effective as the right kind of adult.

Glede na to, da sam zgodbe poprej do potankosti nisem poznal, sem bil zato na led speljan tudi jaz. Takega zaključka res nisem pričakoval. Filme z dobrimi končnimi tvisti naravnost obožujem in tale nima le dobrega končnega tvista, ampak naravnost fantastičnega. Zadnjih dvajset minut filma gre direkt pod kožo in gledalca zaznamuje kot le malokaj. Ko se tista lesena podoba vžge skupaj z darovi narave, ko nori otočani poplesavajo in prepevajo ob živalskih krikih in policajevih molitvah, se enostavno in z napol počenim srcem zavem veličine filma.  Koga predstavlja policaj? Je nedolžen prišlek, ki je prišel reševat deklico in v skupnosti našel same norce, ki jih ni uspel, niti želel razumeti. S prihodom želi spremeniti običaje, ki jih skupnost goji že toliko let, želi jim predstaviti drugo plat, želi jim vcepiti drugo mišljenje. Je do tega upravičen? Je prav, da se postavi po robu nečemu kar tolikim prinaša upanje in vero v življenje? Otočani živijo svoje življenje, ki se s celinskim močno razlikuje. Imajo svoje zakone narave, ki jih spoštujejo, imajo svojo religijo, ki jo širijo in vanjo verjamejo ravno toliko kot policaj v svojo, ko na koncu v ognjenih zubljih kliče k svojemu Bogu.  Kako naj tu presodi gledalec? Seveda je početje otočanov naravnost noro in nedopustno. A kaj sedaj? Je odnos policaja do njih potemtakem pravilen? Alegorija sodobnega sveta, zagotovo. Lord Summerisle je nekakšen vodja skupnosti. Kar on pove ima težo in dobro ga je brati med vrsticami. Je nasprotje policaja Howiea in njuni dialogi, njuni nastopi pred kamero predstavljajo trk dveh svetov, trk vzhoda in zahoda, če želite. Njun položaj je zanimiv in spet alegorično ponuja marsikaj zanimivega. Tu v kontekstu bi lahko izpostavil še marsikaj. Posebno mero pozornosti velja nameniti tudi domačinom, vsi po vrsti so zanimivi, skrivnostni. So morda naivni? So morda preveč zaupljivi? Zagotovo imajo do narave poseben odnos, pa naj si to sedaj razlagamo kot želimo.

Lord Summerisle: Come. It is time to keep your appointment with the Wicker Man.

Režije se je lotil Robin Hardy, ki je presenetljivo posnel le dva filma. Njegova režija se mi zdi odlična, to moram izpostaviti. Kot sem zgoraj že zapisal, ustvari super atmosfero in zgodbo lepo popelje do finiša. Nekateri kadri so naravnost fantastični in srh vzbujajoči, sploh tisto mi bo dolgo ostalo v spominu, ko domačini prvič kukajo izza ograje v živalskih maskah. Kako… drugačen film no. Tudi erotičen ples Britt Ekland je vreden vsakršne omembe. Igralski ansambel v prvi vrsti vodita Edward Woodward in nedavni gost Ljutomera Cristopher Lee. Oba sta seveda nadvse prepričljiva, sploh Lee, ki je prava persona in res pravi obraz za tovrstno vlogo.

Kaj bi še dodal? V vsakem primeru velik film, ki je vreden ogleda. Seveda pa je današnjim generacijam nemara celo bolj poznan rimejk iz leta 2006, kjer je svoj ugled razprodajal Nicholas Cage. Sam ga nisem videl, zato o njem ne bom sodil. A odziv mnogih peres pove dovolj. Tako kot tudi o dotičnem. Super film, ki ga je zagotovo vredno pogledati. Takih namreč že dolgo ne delajo več.

Oh, God… I humbly entreat you for the soul of this, thy servant, Neil Howie… who will today depart from this world. Do not deliver me into the enemy’s hands… or… put me out of mind forever. Let me not undergo the real pains of Hell, dear God, because I die unshriven… and establish me… in that bliss… which knows no ending… through Christ… our Lord.