Mad Max. Kult.

V zadnjih dnevih iz vseh koncev in krajev poslušam samo še to kako je nova turbo akcijska stvaritev avstralskega cineasta Georgea Millerja sapojemajoča, do skrajnosti navdušujoča in da gre nasplošno za ultimativni akcijski blockbuster, ki ga še dolgo ne bo mogoče preseči. V nobenem primeru, pa če se Bay odloči sredi snemanja aktivirati pravo jedrsko eksplozijo. Skratka Miller je postavil letvico tako visoko, da se mirne duše lahko upokoji in iz varnega naslonjača spremlja vse tiste, ki ga bodo naslednjih n let spet skušali kopirati. Tudi tokrat, očitno, neuspešno. Žal si jaz najnovejšega izdelka o samotarju Maxu še nisem uspel ogledati. Zato pa sem si, da sem bil vsaj približno v kontekstu s celim svetom, v enem večeru ponovno zavrtel izvirnik iz leta ´79 ter sijajno nadaljevanje, ki ga je Miller po huronskem uspehu prvega dela posnel le dve leti kasneje. Čeprav sem oba filma videl že nekajkrat, pa sem tudi tokrat le nemo zijal in nekje globoko pod površjem je v meni spet tlelo tisto primarno filmsko navdušenje. Mad Max (1 in 2) je še vedno ultimativni akcijski filmski eksponat. Mel Gibson pa nesmrtna filmska ikona.

O Mad Maxu je bilo povedano malodane vse. Anekdot, ki so jih ustvarjale no-budget razmere je za celo knjigo. Dobro znano je tudi dejstvo, da je bil izvirnik dolga leta na čelu tistih filmov, ki so začetni drobiž čez noč spremenili v goro zelencev. Mad Max je eden večjih (pop)umetniških kultov, izdelek, ki je takoj prerasel okvirje filme. Mad Max je postal simbol, testament in njegova zapuščina je praktično neizmerljiva. Kamor koli pogledamo, tam je Mad Max. Vsak film, ki ima vsaj malo opravka s cesto, odpadniki, bojevniki in apokaliptično realnostjo, ki nam preti ob dokončnem zlomu gospodarstva, posledično kapitalizma in na samem koncu moralno-etičnih vrednost, se mora prikloniti temu avstralskemu čudežu. Vsako nadaljno filozofiranje je brez predmetno. Filmoljub pravi takole: Postapokaliptični cestni triler Pobesneli Max (pozneje nadgrajen in zaokrožen v trilogijo) je čistokrvni kult; po mnenju marsikoga verjetno eden največjih tudi v svetovnem merilu in nedvomno najbolj znamenit avstralski film dotihmal. Iz postopnega prehoda v percepciji od neodvisnega avtorskega projekta v mainstream je prerastel v globalno ikono popkulture; njegova cineastična zapuščina je zdaj očitnejša in njegova filmska vrednost danes večja kot kdaj prej.

Kaj velja še posebej izpostaviti? Je to surova želja po maščevanju? Upor malega človeka proti krvosesni skupini? Alegorija človeške družbe (dobro vs. zlo)? Aluzija geopolitike, ki je konec sedemdesetih let še vedno strašila s popolnim uničenjem sveta? Je potrebno Millerju podeliti častno medaljo o napovedovanju prihodnosti, saj je že pred več kot 35 leti uspešno zadel dandanašnjik in boj za življenjske resurse? V osemdesetih in devetdesetih so Mad Maxa gledali in razumeli skozi drugačno perspektivo. V njem so videli neko oddaljeno prihodnost. Prihodnost, ki je ne bo. Ta neskončna puščava s pomanjkanjem je bila za vse le utopija. Zgrešena napoved. Saj je vendarle vse cvetelo. Danes ga gledamo že skoraj skozi isto perspektivo kot stranski liki. Danes je Mad Max že skoraj tu. Če bi Miller želel pokazati trenutek, ki je ustvaril razmere za zgodbo o Maxu, bi ta trenutek lahko umestil v današnji čas. Ko bodo Mad Maxa gledali čez deset let, to ne bo več film, ki se dogaja v prihodnosti. Je zato Mad Max lahko opomin? Opozorilo kaj nas čaka, v kolikor v samih koreninah ničesar ne spremenimo?

The chain in those handcuffs is high-tensile steel. It’d take you ten minutes to hack through it with this. Now, if you’re lucky, you could hack through your ankle in five minutes. Go.

Divje vožnje, cestne bitke s krvoločnimi objestneži in maščevalski pohodi so trdne alegorije posameznikovega boja znotraj brezčutne družbene ureditve. Vzemite cestnim divjakom obraze in namesto njih vstavite korporacijske logotipe, bo sporočilnost drugačna? Tako kot objestneži plenijo vodo, nafto in človeška življenja, tako z maniro neskončnega potrošništva velike tvrdke plenijo nas. Razlike ni. Vprašanje je le koliko podivjanega Maxa je v vsakem izmed nas, da bomo imel enkrat tega dovolj.

Moram pa priznati, da sem jaz eden tistih, ki mu je tudi drugi del (Mad Max: The Road Warrior, 1981) enako odličen in pomenljiv. Morda se mi v posameznih elementih zdi še boljši. Vidi se, da se celotna produkcija izboljša. Cestne sekvence so močnejše, antagonisti še bolje nastavljeni in tudi Max kot osrednji lik nosi še več jeze in tiste značilne namrščenosti. Tokrat njegova preobrazba ni več tema filma, pač pa njegova drifterska pojava. Od samega začetka je osamljem postopač, edino družbo mu predstavlja pes. Po krvavem srečanju s cestnimi skrajneži pristane v varnem zavetju manjše skupnosti, ki je bogata z nafto. Max jim ponudi pomoč v bitki s sovragi in njegov cestni pogum jim pride še kako prav. Alegorijsko spet močan izdelek, ki kar kliče po večkratnem ogledu. Ampak karte so premešane. Max mora imeti nekaj divjega v sebi, mora biti pobesnel, da preživi v okolju, ki je tako neizprosno in kruto.

Gledano iz akcijskega vidika, ki sem ga zgoraj načrtno zapostavil, je nadaljevanje naravnost sijajno. Vse sekvence so v tem oziru sapojemajoče. Od prvih cestnih spopadov, preko morilskega bumeranga, pa do končnega razodetja na cesti, kjer se gledalčev žolč od vsega videnega že pošteno obrača v želodcu. Ko sem bil še otrok, me je ta zadnji spopad s cisterno ganil do solza, podobno je bilo tudi nedavno ob desetem ogledu. Tudi antagonisti so v svojih opravah kruti, pošastni in fantastično sovpadajo v zgodbo.

Skratka, vse besede so odveč. Millerjev svet prihodnosti s pobesnelim drifterjem na cesti je eden tistih koščkov svetovnega filma, ki ne bo nikoli zbledel. Z leti ti dve mojstrovini zgolj pridobivata in le upam lahko, da današnjo mladež kakšni Bayi, Emmerichi in podobni oportunisti niso preveč zastrupili, da sporočilnosti, teže in pomembnosti tu priobčenih izdelkov ne bi več prepoznali. Fury Road me močno zanima in želim ga videti. Na srečo je zraven spet George Miller. Vrača se nazaj h koreninam. To me veseli in moja pričakovanja so po vnovičnem ogledu (pra)starih izdelkov še toliko višja.

 

Advertisements

Casualties of War (1989)

O filmografiji izkušenega cineasta Briana De Palma je škoda izgubljati besed, ampak povedati vseeno velja, da je danes sivolasi gospod svoje čase snemal odlične filme. Zadnja leta mu sapa morda nekoliko pojenja, dočim moram njegov predzadnji projekt Redacted (2007) kar pohvaliti. Ampak kdor želi o tem filmarju govoriti z izbranimi besedami, potem mora izpostaviti njegove zgodnejše filme. Eden takih je seveda tudi naslovni, ampak pojdimo po vrsti. De Palma, letnik 1940, je še kako zaznamovan z vietnamsko vojno in menim, da to skozi svoje filme tudi dobro izpostavlja. Že v enem izmed svojih prvih del, Greetings (1968), je napeljal marsikatero konkretno misel o Vietnamu, tudi dve leti kasneje v Hi, Mom! (1970)  je bila vojna v tej azijski državi nekakšna rdeča nit, mnogi pa alegorije o vidijo tudi v grozljivki Sisters (1973), ter celo v filmu Carrie (1976), ki je sicer zvesta adaptacija Kingovega romana. Konec osemdesetih je De Palma potem končno uspel posneti neposredni vojni film in zanimivo, da se mu je ideja oz. želja v možganih pogrevala vse od konca šestdesetih let, ko je v časopisu The New Yorker prebral članek Daniela Langa. Končna podoba je po mojem mnenju kar odlična, Casualties of war (1989) štejem med svoje ljubše vojne filme in moram priznati, da se mi je vnovičen ogled po skoraj desetih letih zdel prava cineastična potešitev.

Kot rečeno, De Palma je navdih našel v članku Daniela Langa, ki je kasneje zrasel tudi v knjigo. Lang predstavi sramoten dogodek ameriške vojaške ekspedicije v Vietnamu, kjer je peščica ameriških vojakov iz postelje ugrabila enaindvajsetletno domačinko, ki so jo potem skupinsko posiljevali in na koncu tudi umorili. Umazanemu dogodku se je uprl le en časten vojak, ki je zadevo potem tudi prijavil, a preteči je moralo kar nekaj vode, da so storilci vendarle dobili svoje na sodišču. Izdelek Briana De Palme vse kočljive dogodke ustrezno povzame in prikaže, spremenjena so le imena storilcev, seveda pa je tudi v tem primeru dejanska resnica za potrebe filma nekoliko spremenjena – ne veliko, a dovolj, da so nekateri vihali nosove in potiho opozarjali na filmarjevo anti-propagando. Kakorkoli obrnemo in se skušamo na dogodek skozi perspektivo vojne kar najbolj objektivno ozreti, vseeno velja zapisati, da je dogodek skrajno moteč, tragičen in perverzen in povsem zavedam se, da niti slučajno ni osamljen primer kvazi ameriške superiornosti v teh deželah, kamor tekom zadnjih petdeset let hodijo kazati svoje mišice in delati nered v bližnjih regijah. Koliko je takih dogodkov v Iraku, Afganistanu in Somaliji? Ampak bolje, da dam perverzijo spranih vojakov na stran in na izdelek pogledam skozi oči objektivnega ljubitelja sedme umetnosti.

Filmu je potrebno priznati, da ima vse tiste prvine, ki pritičejo dobremu vojnemu filmu. Akcijski prizori so režirani naravnost odlično, zelo dobra je fotografija (Stephen H. Burum), atmosfera zleze pod kožo. Mizanscena je močan dejavnik in De Palma zna vse to na ustrezen zapakirati in predstaviti občestvu. Seveda pa film ni popoln. Morda bi si želel, da bi bili liki še nekoliko bolje okarakterizirani – Eriksson je zgolj dober, pravičniški vojak, medtem, ko je njegov nasprotnik, polkovnik Meserve, predstavljen kot povsem negativen lik in zdi se, kot da je njegova črna nrav napisana na čelu, da ne bi kakšen gledalec slučajno zgrešil  njegovo bistvo oz. vlogo v zgodbi. Tudi stranski igralci v tej igri nadvlade in pravičnosti, so povsem prazni, nedodelani in po mojem mnenju premalo izrabljeni. Spomnimo se le na kult F.F. Coppole Apokalipsa danes (1979), kjer so prav stranski liki dodajali tisto dodatno draž celemu izdelku. Tu so zgolj nekakšna mašila – nepomembna opora noremu polkovniku Meservu. Lahko ta primanjkljaj očitam (neznanemu) scenaristu Davidu Rabu? Rabe namreč ni preveč dejaven ali zaposlen filmski ustvarjalec, saj lahko izmed njegovih del izpostavim le Pollackovo Firmo (1993). Verjetno likom prav velike pozornosti ni namenjal niti avtor prvotnega materiala in morda niti ni prav, da tu sedaj mrščim svoj nos in iščem dlako v jajcu, ko pa ima film toliko drugih stvari, ki jih moram izpostaviti s pozitivnim predznakom. Tehničnemu delu seveda ne gre oporekati in De Palma je še enkrat več dokazal svoje mojstrstvo, pohvaliti pa moram še odličnega Seana Penna v eni izmed prvih večjih vlog. Zdi se mi, da Michaela J. Foxa povsem zasenči. V stranskih vlogah opazimo Dona Harveya, Johna C. Reillyja in Johna Leguizama. V uho gre tudi glasba, ki jo je ustvaril  legendarni Ennio Morricone. Blagajniški izkupiček proračuna ni pokril – to zame ni nikakršno presenečenje, je bil pa film več kot solidno sprejet tako med kritiki, kot kasneje, ko je postal VHS uspešnica, tudi pri mednarodnem občinstvu.

Vseeno velja reči, da je Casualties of War dober in vsebinsko močan film. Morda ne govori toliko o vojni kot taki, ampak bolj kaže na to, kaj je vojna naredila iz mladih ameriških vojakov, ki so se v Vietnam podajali po komaj dopolnjenih najstniških letih. Osrednji negativec je bil na dan dogodkov star 20, morda 21 let. Grozote vojne so njegov um gotovo močno načele. Je moč najti opravičilo za takšna sprevržena dejanja? Film te ne pusti ravnodušnega in to je njegova velika moč. Tako ali drugače.

The Postman always rings twice (1981)

James M. Cain je vsem dobro poznan ameriški pisatelj, ki je zaslovel predvsem z žanrsko literaturo. Svet, kjer se srečajo umazani detektivi, nedolžne žrtve, kjer cinizem teče v potokih in imajo glavno besedo fatalke, je tako velik, tako sočen in tako pomemben, da si je tekom let prislužil svojo podžanrsko oznako. Američani mu pravijo kar hardboiled literatura, pogosto se uporablja tudi naziv roman noir. Nekdanji žurnalist James M. Cain je bil eden izmed bolj lucidnih in pronicljivih piscev tistega obdobja in izpod njegovega peresa je prišlo cel kup odličnih kriminalnih romanov. O literaturi ne bom tvezil, ker po parih prebranih ravno ne morem biti objektivno pameten, lahko pa samo omenim širok izbor odličnih filmov, ki so nastali po Cainovi literarni predlogi. Tu moram v prvi vrsti omeniti sijajni in do konca legendarni Double Indemnity (1944), verjetno eden izmed najboljših predstavnikov filma noir, tu je takisto nepozabni Mildred Pierce (1945) z Joan Crawford v glavni vlogi ter seveda The Postman always rings twice (1946), kjer izjemno energijo prodajata Lana Turner in John Garfield. Prav roman Poštar vedno zvoni dvakrat, ki ga je Cain spisal že daljnega leta 1934, je eno izmed njegovih najbolj opevanih del.  Za zdaj naj bi bil že vsaj desetkrat direktno adaptiran ali delno sposojen za filmski trak, kdove kolikokrat so ga prenesli na odrske deske, navdihnil pa je celo opere, glasbena dela in tako dalje. Omenjeni povojni hit s Turnerjevo in Garfieldom sem videl že zares dolgo nazaj in mi je v spominu že pošteno zbledel, končno pa mi je uspelo videti še adaptacijo, ki jo je z Jackom Nicholsonom in Jessico Lange v glavnih vlogah posnel že prijetno priletni Bob Rafelson. Kdo? Hja, saj. Rafelson nikoli ni bil preveč dejaven filmar, vseeno pa ima za pasom enega izmed bolj kultnih filmov sedemdesetih, Five Easy Pieces (1970). O tej klasiki morda kdaj drugič, povem lahko le to, da je film svoj čas dvigoval prah in kremžil obraze, Jack Nicholson pa je po filmu Easy Rider (1969) ujel še svojo drugo oskarjevsko nominacijo in le potrdil svoj pohod proti filmski neumrljivosti. No, poleg Rafelsona, Nicholsona in seksi Jessice Lange, je pri naslovnem filmu kot scenarist sodeloval takisto izjemni in nadvse čislani scenarist David Mamet, ki je v začetku osemdesetih šele trkal na Hollywoodska vrata. Skratka, če postavimo vse na skupni imenovalec, naslovni film kar kliče k ogledu.

Nočem izpasti vzvišeno, ampak morda sem pričakoval kanček več. Ne trdim, da je film slab, po mojem mnenju se povsem solidno pokloni žanru in tudi času, v katerem je bila zgodba spisana, ampak sama forma me nekako vendarle ni tako močno pritegnila, kot sem sprva mislil, da me bo. Predvsem narativno se mi zdi, da je šibak. Zgodba se nekako ne prodaja dobro, dramaturški lok ni primerno napet in vsaj mene je film na trenutke tudi dolgočasil. Presenetljivo, vem. Ampak po drugi strani moram seveda omeniti, da razen nekaterih nekoherentnosti in scenaristične neizbrušenosti, film vseeno ni slab ali za pozabo. Sama fabula je prav gotovo interesantna in prikaže vse najboljše iz omenjenega žanra. Prvine filma noira pridejo do izraza in prav škoda, da vse skupaj ni izpadlo bolje. Vsebina gre sicer nekako takole: Frank Chambers je navaden postopač, ki se klati naokoli in išče poceni zaslužek. Neki dan se ustavi v obcestni oštariji, nekaj spije in poje, ker pa nima denarja, da bi obrok tudi plačal, nekako vzame službo, ki mu jo zaradi mehaničnega znanja ponudi lastnik. Vse lepo in prav, ampak težava nastopi zaradi lastnikove seksi žene Core, v katero se Frank takoj zaljubi. Spolno ščemenje je obojestransko in Cora se odloči, da je čas, da žalostno, nesvobodno in zatirano življenje pusti za seboj. S Frankom načrtujeta umor moža, ki naj bi izgledal kot nesreča, a stvari se seveda vedno rade zapletejo. Je film moč vzeti kot alegorijo malega človeka, ki se odloči upreti sistemu? Je film lahko himna prepovedane ljubezni? Morda puritanska alegorija prešuštva ali pa kritika nebrzdane ljubezni in seksualnih afer? Ko Cora Franka ozmerja z živaljo, mar to pomeni, da je Frank kot simbol nepotešenega samca, ki ga skozi življenje vodi le nagon? Je Cora kot preračunljiva oportunistka simbol laži, prevar in dokaz, da ženska s seksom podreja moške? Je film lahko kritika ameriškega pravosodja? Je lahko zrcalo podkupljivi in hujskaški družbi? Vsekakor film ponudi veliko v obet.

Igralske kreacije mirno lahko pohvalim. Jack Nicholson ni ravno odigral svoje najboljše partije, Jessica Lange se mi zdi solidna, a dovolj fatalna oz. privlačna v svoji vlogi. Njuna energija pred kamero je zares živalska.  Žal poleg njiju ni nikogar, ki bi ga posebej lahko izpostavil (Anjelica Huston bi bila lahko bolje izkoriščena) in morda je tudi to eden izmed primanjkljajev filma. Rafelson me z režijo ravno ne pusti odprtih ust, je pa fotografija mestoma zelo zanimiva. Nič čudnega, za očesom kamere stoji legendarni Šved Sven Nykvist, ki je med drugim tesno sodeloval z Bergmanom, čez lužo pa je bil kasneje direktor fotografije pri filmih Chaplin (1992) in Whats eating Gilbert Grape (1993). No saj, bolj o filmu razmišljam, bolj všeč mi postaja in kakšno scenaristično dolgoveznost bi mirno lahko spregledal. Definitivno prijeten odklop od sodobne filmografije in všečna osvežitev filmografije osemdesetih.

The Untouchables (1987)

Čistokrvna klasika 80ih let, znamenita De Palmova mojstrovina, ki še danes, po toliko letih, deluje skrajno imenitno in gledalcu pričara tiste najbolj prvinske filmske občutke. O zgodbi legendarnega in napol mitskega Eliota Nessa, ki je tvegal svojo glavo in življenja bližnjih le za to, da bi dokončno stopil na prste hladnokrvnemu baronu ameriške prohibicije Alu Caponu, je jasno vse in verjamem, da ni veliko filmofilov tu okoli, ki dotičnega filma niso videli vsaj enkrat v življenju. Nekateri trdijo, da je prav naslovni film De Palmov najbolj popoln filmski izdelek, ki nosi največjo težo. Kaj vem, morda bi sam vseeno za režiserjevega najbolj markantnega izbral Scarface (1983), a povsem drži, da je prav z Nedotakljivimi stopil v tisto ligo filmarjev, ki resne in zgodovinsko pomembne filme prikažejo na izjemno zanimiv in uspešen način. Celostna podoba filma The Untouchables (1987) je po mojem mnenju na zares visoki ravni in praktično ne najdem elementa, ki mi ne bi bil po godu. Seveda pa to ni le moja ugotovitev; film je bil takoj odlično sprejet tako med kritiki kot med gledalci, v blagajne je prinesel dostojen kupček zelencev, pobral pa je tudi kar nekaj prestižnih nagrad in nominacij. Pohvali pa se lahko še z izjemnimi igralskimi kreacijami, sijajno glasbo in močno režijo in zagotovo bo še nekaj let visoko čislan in prikovan na lestvice najboljših in najbolj markantnih filmov prejšnjega stoletja.

Čeprav se film samih zgodovinskih dejstev ne drži kot pijanec plota (Frank Nitti denimo ni umrl sredi pravdanja kot kaže film, ampak je kasneje celo prevzel nekatere Caponejeve posle, tudi Capone in Ness si na sodišču nista izmenjala besed), vseeno velja, da gre za povsem verodostojen film, ki lov na nečedne posle velikega gangsterja prikaže znotraj okvirjev resničnih dogodkov. Predvsem naj bi filmarji dobro ujeli udejstvovanje in trmo glavnega protagonista. Eliot Ness je bil zaprisežen borec, ki si je prijetje in zaprtje vladarja chicaškega podzemlja vzel za življenjski cilj, od katerega ni odstopal niti za ped. Potem, ko se je nekajkrat znašel na naslovnicah časopisov zaradi povsem zgrešenih lovov na prekupčevalce alkohola, je moral pod krinko sestaviti ekipo zvestih sodelavcev na katere se je lahko bolj zanesel. Ekipa je bila na koncu sestavljena iz enajstih zvestih mož, film pa v prvi plan vzame le štiri. Izmed te filmske četverice najbolj izstopa izkušeni in z vsemi žavbami namazani Malone, ki je hitro postal Nessov najtesnejši sodelavec in kamerad, pred katerim ni ubežal noben prestopnik. A isto bitko kot s prekupčevalci in Caponejevimi plačanci, je moral Ness bojevati tudi s podkupljenimi uradniki, policisti, sodniki in tožilci. Cel sistem je bil kontaminiran s Caponejevim vplivom in zato je Nessov boj še toliko bolj pomemben in njegova zmaga toliko bolj sladka. V filmu je Eliota Nessa prepričljivo upodobil tedaj še ne povsem zvezdniški Kevin Costner, ki si je verjetno ravno zaradi tega prepričljivega nastopa kasneje prislužil vrsto kultnih vlog.

Kje film najbolj prepriča? Mene osebno predvsem z lepo tekočo zgodbo in odlično režijo. Zakaj lepo tekočo zgodbo? Nessu in njegovim naporom sledimo od vsega začetka. Zdi se mi, da vsi liki, vsaj najbolj izpostavljeni, lepo rastejo in v teh dveh urah se iz malih, nepomembnih lovcev na prekupčevalce dobro prelevijo v izkušene detektive, ki lahko ustavijo kriminal v Chicagu. Ness je spočetka v temni luknji, vsaka njegova slutnja o tihotapljenju alkohola pade v vodo, a iz napak se veliko nauči in kasneje postane pravi trn v peti Caponejevemu imperiju. Po drugi strani pa gre mafijska tvrdka ravno drugo pot; najprej delujejo kot močan imperij, ki ga ne more nič podreti, a kasneje, ko Ness s svojo ekipo dobiva male, pomembne bitke na terenu, tudi zid okoli Caponeja počasi začne puščati in postaja vedno bolj premagljiv. Scenarij je po Nessovi avtobiografiji spisal mojster peresa David Mamet in to se filmu še kako pozna. Poln je nekih scenarističnih priboljškov, pestrih dialogov in všečnih enovrstičnic. Mamet pa naj bi bil tudi najbolj zaslužen, seveda poleg velikega filmoljuba De Palme, za tisto kultno homage sceno na stopnišču z dojenčkom. Prav ta scena je ena tistih, ki dolgo ostane v spominu. Še dobro se spominjam kako mi je prvič ježila kožo in tudi to pot ni bilo nič drugače. Lepo režirano, ni kaj. Seveda film vsebuje še kar nekaj izvrstnih sekvenc in odličnega vihtenja s kamero. Tu lahko izpostavim sicer redke, a naravnost blesteče prizore Roberta De Nira v vlogi zloglasnega mafijskega botra. To so še tista leta, ko je De Niro znal iz vsake vloge in vsake minute iztisnit tisto največ. Kot Capone je odličen, spet pa je zanimiva njegova metodična priprava na vlogo. De Niro naj bi se zredil za 14kg, poleg tega pa je do potankosti preučil vse mimike in telesne kretnje, še največja zanimivost pa je po mojem mnenju ta, da je lastoročno poiskal Caponejeve krojače, ki so mu umerili točno taka oblačila, kot jih je nosil sam Capone. Fino, Ni bilo malo takih, ki so De Nirovo vlogo kovali v zvezde in lobirali, da bi bil igralec italijanskih korenin vsaj nominiran za stransko vlogo na oskarjih. Je pa ta nagrada kasneje vseeno pripadla Seanu Conneryju za vlogo neustrašnega Malona.  Ne bom rekel, da Connery ni bil dober, a priznam, da v spominu preveč trdno vseeno ne ostane. Poleg Costnerja, De Nira in Conneryja pa lahko izpostavim še mladega Andyja Garcio, ki naj bi ga De Palma kasneje posebno priporočil Coppoli za vlogo v tretjem Botru. Seveda bi moral sedaj pohvaliti še scenografijo, velika večina prizorov je bila namreč posneta na točnih oz. resničnih lokacijah, enostavno pa ne smem mimo glasbene podlage večnega Ennia Morriconea.

Kakorkoli obračam in dolgotvezim v prazno – dejstvo je pač tako, da je film The Untouchables sijajen in povsem upravičeno se ga vsa ta leta drži sloves legende. Nosi težo, nosi nostalgičen spomin in vse tisto najboljše iz pretekle filmske zapuščine. Tudi za De Palmo je pomenil nek vrhunec, ki se je potem raztegnil nekako še do Carlito`s Way (1993), nato pa je tudi njegova forma počasi začela bledeti.

The Fly (1986)

Tale uvod namenjam dobri prijateljici in redni bralki tega bloga oz. vseh mojih umotvorov, pa tudi drugače me kar rada posluša in se ves čas zapenja v kakšne debate. Ja, End of Watch (2012) je čisto dober film; drži, novi Nolanov Batman je takisto super zabava in konkreten odmerek mainstreamovskega kratkočasja. Ampak moj point je nekje drugje. Moj filmski okus in moja ljubezen do sedme umetnosti izvirata drugje. Izvirata v filmih z dušo. V filmih z dodano vrednostjo. V filmih, ki imajo nek dolgotrajen, širši pomen. Menim, da zadnja leta takih filmov ni veliko, ali pa sem le z nostalgijo prepleten tečnež, ki zavrača vse novo in se butasto in trmasto drži tistih časov, ki so odšli in jih tudi več ne bo. Kakor koli: močno zagovarjam tezo, da so danes neki novi časi, ki pa vsaj skozi percepcijo sedme umetnosti niso nujno tudi boljši. Že res, da je sedaj vse bolj pompozno, bombastično in barvito, ampak kakšna pa je notranjost, bit? Ima danes nek Batman lahko tako težo in tako simboliko, tako moč, kot jo je imel v sedemdesetih denimo Taxi driver (1976)? Ima danes nek vojni film lahko tak vpliv, tako trivio, kot je to imela konec sedemdesetih Apokalipsa danes (1979)? Težko, mar ne? Lahko danes kakšen film doseže tako kultni status, kot je to pred skoraj 30 leti dosegal Cronenberg s svojimi filmi, denimo z Muho (1986), ki je hipoma postala hit in kult vseh generacij? Še danes se filma drži tak sloves, seveda le pri gledalcih s podobno nostalgično motnjo kot jo imam jaz, bojim se, da mladina tega slikosuka sploh ne pozna. Tudi zato bo tokrat beseda tekla prav o filmu The Fly (1986). Oni dan sem čisto po naključju naletel nanj, vrtel se je na nekem nemškem programu, in takoj se je v meni prebudil tisti primarni občutek nostalgije, tisti sladek spomin onih brezbrižnih in lepih časov. Takoj sem spremenil načrt in namesto načrtovane Joliejeve enostranske propagande In the land of blood and honey (2011) na prašnjem podstrešju poiskal Muho in se po kar dolgem času spet podal Cronenbergovemu top kultu naproti. Drži, takih filmov danes ne delajo več. Pa film ni oh in sploh odličen, le dušo ima pravo, širši pomen in vedno aktualno simboliko – to pa je konec koncev vse kar potrebuješ.

https://i1.wp.com/www.podcastfilmreview.com/wp-content/uploads/2011/07/The-Fly2.png

The Fly mi je všeč od prvega ogleda dalje. Zanimivo je predvsem to, da je tole verjetno eden prvih filmov, ki sem ga videl na tv-ju. No, seveda ne prav prvi prvi, ampak je eden tistih, ki se mi je najbolj zasidral v otroški spomin in eden tistih na katerega me vežejo prav posebni spomini. Verjetno gre zasluge za to pripisati prav tisti famozni in kultni dokončni transformaciji človeka v insekt, ta scena mi je zlezla pod kožo že tedaj in še danes, ob dveh otrocih, ženi in položnicah mi še vedno naježi kožo. Ampak The Fly ni film, ki bi v prvo vrsto porival specialne efekte, ni film, ki bi se prodajal zgolj zaradi nekaterih nazornih sekvenc body horrorja, ni film, ki bi želel gledalca strašiti na prvo žogo. Je film, ki gledalca prepriča z močno in pomenljivo zgodbo, lepo tekočo naracijo, odličnim tlakovanjem zgodbe in atmosfero, ki prav ves čas ježi kožo. Seveda pa ne trdim, da me je kot otroka prevzel z metafizično simboliko. Tedaj me je kajpak prevzel predvsem zaradi prepričljive in grozljive transformacije glavnega protagonista. Kasneje sem potem fabulo dojemal drugače. Spreminjanje glavnega protagonista, spreminjanje njegovega sveta, misli in motivov je do neke mere himna odraščanja. Seth Brundle je v določenem obdobju v vsakemu izmed nas. Danes na film gledam spet drugače. Tokrat ga dojemam kot kritiko izgubljanja človeka znotraj tehnologije ali izumov. Človek v tehnologiji išče nov način življenja, a bolj ko izumlja, bolj izgublja svoj lastni smisel. Kloniranje, genski inženiring – vse to najavlja boljše čase za človeka, a vprašanje kaj igranje z naravo v resnici pomeni. Brundlea, ki vse usmeri v teleportacijo, na koncu ostane brez lastne kože, lastnega življenja tu in zdaj. Cronenberg je alegorijsko in simbolno vedno močan, ampak prav z Muho mu je tozadevno morda uspel celo največji met.

https://i2.wp.com/images.fandango.com/MDCsite/images/featured/201204/The%20Fly%20Geena%20Davis%20(590%20x%20319).jpg

Ampak ne le simbolno, film je močan tudi na drugih področjih. Vsebuje izjemno karakterizacijo glavnega protagonista. Na začetku je Seth Brundle nadebudni in ambiciozni znanstvenik, ki vse podreja svojim eksperimentom. Čustveno se zapleta v nek platonski odnos, a njegova prva ljubezen je znanost. Ves čas išče nekaj novega, nekaj večjega. Ko mu uspe teleportirati nogavico, želi teleportirati pavijana. Prvič mu ne uspe, pa mu zato drugič. Jasno, da bo želel teleportirati tudi sebe, končni dokaz njegovega uspeha bi bil to. Zgodovinski dogodek mu na koncu pokvari muha, ki se istočasno znajde v komori kot on; naprava ob teleportaciji zmeša gene muhe in človeka in rezultat je katastrofalen. Od tu naprej je svet Setha Brundlea drugačen. Sethova pot vodi od romantičnega znanstvenika, do bizarne pošasti. Isto deljen je tudi film; prvi del napeljuje na prikupno ljubezensko razmerje, kjer lepa novinarka prebudi izoliranega in nedružabnega znanstvenika, drugi del napelje na tipični body horror, kjer se obračajo želodci, ježijo kože in kremžijo obrazi. Cronenberg vse to res dobro sestavi in rezultat je v bistvu prelomen. Prepričljiva sta tudi oba igralca, tisti čas na začetku svoje poti. Jeff Goldblum je tu verjetno odigral vlogo kariere. Ob žalostnem razpletu eksperimenta se gledalec postavi na njegovo stran in sočustvuje z njim. Tudi, ko mu ljubica zada smrtni strel, dobiš kar grenak priokus. Geena Davis, takrat 30 letna lepotička, je takisto na pravi rezini in izstisne le najboljše iz svojega lika. Tudi njej ni lahko; fant, ki bi bil lahko tisti pravi, se namreč spremeni v insekt. Filmu veljavo in dodatne točke povečuje odlična maska, za kar je dobil tudi oskarja. Kar se mene tiče, je scenarij dobro oplemeniten. Tudi dialogi so za žanr dokaj solidni, nekaj enovrstičnic (be afraid, be very afraid!) se še danes prodaja. Seveda pa film ni brez napak.

Ampak film ima dušo. Ne gre zgolj za plastičen generičen polizdelek, ki so ga še nedodelanega vzeli iz neskončnega tekočega traku hwoodske kovačnice sanj. Prav to hočem povedati v uvodu in prav zaradi tega v vsaki družbi izpadem kot težak, ko beseda nanese na film. Filme ne gledam zgolj iz kratkočasenja, ampak v njih iščem tisto nekaj več, ne vem, morda testament časa, metafore, alegorije; vidim jih kot način razumevanja našega časa in družbe. Sorči, ampak zadnja leta takih filmov ni veliko.

https://i1.wp.com/2.bp.blogspot.com/_yDR3IbBntEU/TNZsx1m63FI/AAAAAAAACsc/GkNlEtvU9zc/s1600/the_fly_1231878067.jpg

 

 

 

The Shining (1980)

Potem, ko sem pred dnevi pogledal Full metal jacket (1987) in Eyes wide shut (1999), je prav, da se retrospektiva Kubrickovih del nadaljuje s še enim njegovim legendarnim filmom, ki si je tekom let nabral prav poseben kulten status in danes ni junaka, ki bi o naslovnem filmu govoril drugače kot zgolj z najlepšimi superlativi. The Shining (1980) je vse tisto kar mora dober horror imeti, pa še mnogo več. Dejstvo je, da je Kubrick tudi tu prekosil samega sebe in spet ustvaril film poln simbolike in metafor, ki se lepo skladajo s samim spročilom filma, prav mojstrsko pa je filmu dodal še cel kup elementov, ki ga brez pardona postavljajo na posebno mesto vseh filmoljubov širom sveta. Ta Kubrickova raznovrstnost je prav zares neverjetna in čeprav se v spisih o njegovih filmih ponavljam kot kakšen star gramofon, velja še enkrat opozoriti, da gre za res edinstvenega režiserja, ki bi lahko tako smelo vijugal med praktično vsemi žanri in prav povsod pustil poseben, nepozaben pečat. Če mnogi pravijo, da je s Full metal jacket naredil najboljši vojni film vseh časov, če mnogi trdijo, da je z Dr. Strangelove naredil najboljšo satiro vseh časov in če mnogi trdijo, da je s Spartacusom ustvaril najboljšo zgodovinsko dramo daleč naokoli, potem lahko jaz skromno dodam, da je s The Shiningom ustvaril tudi enega izmed najboljših horror filmov kar jih je vidilo moje oko. Tako filozofsko obarvanega horrorja ni lahko najti, tako zapletenega, tako skrivnostnega in tako arhetipskega horrorja praktično ni. Zato kar sedaj razkrijem karte in spet brez strahu zapišem, da naslovni film smatram za enega izmed najboljših Kubrickovih del in tudi obče ga štejem kar v sam vrh meni najljubših in najboljših filmov. Pred dnevi sem se o tem še enkrat več prepričal in priznam, da sem ob koncu ostal malodane brez besed. Spet.

Arhetipska zgodba o podivjanem očetu, ki se mu ob pisanju romana in vzdrževanju zakotnega hotela obrne v glavi, je pravzaprav zgodba o človeški psihi. Je zgodba o človeškem umu, ki kar naenkrat, brez nekega tehtnega razloga poči in krene na drugo stran. Normalen mož in ljubeč oče, ki želi v odročnem kraju oživiti svoj pisateljski čut, pade v labirint zblaznelosti in rešitve ni več. Tu je zato, da umori svojo ženo in mladega sina; to je njegova naloga, to “hotel” od njega zahteva. Kaj točno obrne ubogega človeka? Kaj točno eskalira v njem? Tega nikoli točno ne izvemo, Kubrick tu ne da čistih odgovorov in končna fotografija, ki marsikomu lahko obrne želodec, vsa ta vprašanja še enkrat postavi na glavo. Gre za prekletstvo? Ali je posredi le inkarnacija v najslabši obliki, nek krog, ki se mora skleniti ob nekem določenem času? Težko se je spustiti v filozofsko debato s samim Kubrickom, žal Kingovega romana po katerem je bil film tudi posnet (še) nisem bral, zato se nagibam k neki osebni interpretaciji, za katero pa dvomim, da bi lahko bila pravilna. Definitivno pa tu pomembno vlogo odigra sin glavnega antagonista. Danny ima nek dar, vidi v prihodnost, no ali pa v preteklost, povsem odvisno od percepcije. Otrok je nekako povezan z drugo stranjo in njegov “prijatelj” ga na to ves čas opozarja. Čemu Danny in Jack skupaj prideta v ta “hotel”, v ta prostor, kjer se ta in oni svet očitno združita in manifestirata, je vprašanje, ki me najbolj muči. Danny mora očitno biti tu, zakaj bi ga prav na tem mestu čakal še nekdo, ki se spopada z isto težavo (shining, kot mu Dick v pogovoru razkrije)? Oče Jack in sin Danny sta očitni inkernaciji arhetipskega zla in dobrega, pekla in nebes, če želite in eden brez drugega ne moreta delovati. Pa še precej bi se dalo pisati. Od arhetipa razbite družine, odsotnega očeta, do klišejske zgodbe o duhovih. Večplastna zgodba, ki omogoča res nemalo izpeljank, analiz in iztočnic za neskončne pogovore.

Simbolična rdeča nit filma je zagotovo labirint, zakaj Kubrick ga ves čas kaže, ves čas ga moli pred nos. Kot da bi z labirintom nakazoval vso zablodo in ujetost vseh vpletenih protagonistov. Metaforično ga je moč najbolj začutiti v tistem izjemnem rezu, ko Jack že nekoliko divji in spremenjen gleda v maketo labirinta na hodniku, Kubrick kamero fokusira v ta labirint in kader spelje do dejanskega labirinta zunaj hotela, kjer se ta čas sprehajata in lovita žena in sin. Kako fenomenalno se zna režiser igrati z gledalcem, s filmom pravzaprav. Film je v prvi vrsti slikovno gradivo, to nam najbolj zleze pod kožo in če nekdo metafore in simbole tako dobro izlušči, razkrije in pokaže, potem je jasno, da pač gledamo nekaj več. In takih nepozabnih sekvenc in kadrov je v filmu še cel kup. Kocine dviga recimo pogovor Jacka z bivšim vzdrževalcem v toaleti, pa tudi tisti končni zlom, ko je jasno, da za ženo in sina verjetno ni rešitve.

Filozofska plat je nu nekako v prvem planu in Kubrick spet predstavi film, ki je na tem področju večji od vseh sorodnih. Ne gre le za bu efekte, ne gre za še en horror film, gre za filozofsko debato o zlomu, norosti, pa tudi o posmrtnem življenju, reinkarnaciji in še marsičem. Kubrick od gledalcev zahteva veliko in veliko jim tudi ponuja. Ampak ob vsem tem seveda ne gre pozabiti tudi tehničnega vidika. Tehnično je film takisto izjemen in spet postavlja neke smernice; ni slučaj, da velja za film, ki ga študenti različnih fakultet in akademij kar najpogosteje uporabljajo za učno gradivo. The Shining je denimo eden prvih filmov, ki so bili posneti s tehniko Steadicam in prav Kubrick je na tem področju spet oral ledino in premikal meje (sekvenca Dannyja na triciklu, denimo). Omeniti velja še nepozabno fotografijo, našpičeno atmosfero, precej srhljivo glasbo, pa še kaj bi se našlo.

Precej zanimiva je tudi trivia okoli sodelovanja Kubricka in Kinga. King, podobno ekscentričen pisatelj kot Kubrick, je bil spočetka nadvse počaščen, da si je znani režiser izbral njegov roman za adaptacijo, a naj bi bil kasneje nad njegovo končno podobo prej razočaran kot ne. Zanimivo, da je bil King v največji meri razočaran nad izbiro glavnega igralca, po njegovem Jack Nicholson enostavno ni bil pravi obraz za Jacka Torrancea. A jasno, da je prav Nicholson tisti dodani jeziček na tehtnici, saj je njegov performans eden bolj legendarnih in nepozabnih trenutkov zadnjih 30, 40 let filmskega sveta. The Shining sprva ni bil najbolje sprejet, a je tekom let njegova zapuščina le rasla in rasla. Danes ga vsi štejejo med najboljše filme in ni pravega filmofila, ki ga ne bi poznal. Njegova zapuščina je neizmerljiva in le nekaterim filmom je uspelo priti do takega statusa in vloge v filmskem svetu. Mene prepriča do zadnjega atoma in ne morem kaj, da ga ne bi hranil v najlepšem spominu.

Full Metal Jacket (1987)

Bil je čas, ko sem filme Stanleya Kubricka naravnost oboževal in praktično vse pogledal v mesecu, dveh.  Pa potem tiste najboljše kmalu še enkrat. Kubrick mi je bil od nekdaj izjemno ljub režiser, drugačen, poseben. Imel je svojo vizijo, svoj pogled na film, zanj je bilo ustvarjanje filma tisto ultimativno rokovanje z umetnostjo. Da je bil bolesten perfekcionist, ki je bil pripravljen povsem običajno sekvenco ponavljati do onemoglosti, je znano. Da je bil težak paranoik, z mnogimi strahovi in kompleksi, je takisto znano. Da je bil velik um in izjemno razgledan človek, ki je točno vedel kako se stvarem streže in kako stojijo, je jasno še bolj. Vse to se v njegovih filmih še kako pozna. Pravijo, da je Kubrick eden redkih režiserjev, ki je uspel vsak film posneti točno tako kot si je zamislil in želel; še več, pravijo, da je praktično edini režiser, ki je dal v sleherni film celo svojo osebnost: vsi njegovi filmi se lahko gledajo kot mini avtobiografije, ki skozi različne elemente in arhetipske prispodobe orisujejo samo bistvo Stanleya Kubricka. Newyorčan, ki je izumljal nove snemalne tehnike, izumljal nove snemalne kote, izumljal nove leče in pisal snemalne knjige kot še nobeden pred njim, je za vedno zapisan med najboljšimi režiserji, ki so kdajkoli teptali naš planet. Pa čeprav je v petdesetih letih delovanja posnel zgolj 16 filmov. A drži, da je prav vsak izmed njih posebna zgodba, posebna filmska izkušnja. V zgodnjih letih delovanja je Kubrick snemal odlične noir filme (The Killing; 1956), ko je šel v prvo vojno je posnel izjemen Path of Glory (1957), posnel je legendarnega in mitskega Spartacusa (1960), Lolito (1962), nato navdušil z izjemno politično satiro Dr. Strangelove (1964), ter žanr sci-fija postavil na povsem druge temelje s težko razumljivo in praktično nemogoče za interpretirati 2001: A Space Odyssey (1968). Filmi vredni same hvale. Žanrsko raznolikost je Kubrick tekom kariere samo še nadaljeval. Zaradi nemotenega delovanja se je preselil na angleško podeželje in tam ustvaril še nekaj nepozabnih filmov, ki so tako ali drugače spremenili samo sedmo umetnost. A Clockwork Orange (1971) je morda njegov najbolj znan in čislan film, Barry Lyndon (1975) je izjemna karakterna epopeja, obče poznan tudi zaradi do tedaj nepredstavljive uporabe svečinega plamena, v žanru horrorja pa se je Kubrick prvič preizkusil z adaptacijo Kingovega romana The Shining (1980). Od tedaj je močno naveličani in pomalem upehan režiser uspel posneti le še dva filma in po mojem mnenju prav dva najboljša. Full metal jacket (1987) in Eyes wide shut (1999). O prvem pišem danes, o drugem utegnem kmalu.

Zakaj mi je Full Metal Jacket (1987) med njegovimi (in tudi obče gledano) najboljšimi? Verjetno že zaradi vojne tematike. Tovrstni filmi so mi od nekdaj med najljubšimi, menim, da (ne vsi, a dobra večina) kar najbolje povzamejo vso arhetipsko problematiko družbe, vso naravo naše družbe, nosijo kar največ simbolike in skozi parafraziran pogled še kako temeljito in uspešno pišejo kroniko našega časa. Vojni filmi so pojem zase; že bled spomin na recimo Platoon (1986), Apocalypse Now (1979) in recimo The Thin Red Line (1998) ali pa nekoliko mlajše Letters from Iwo Jima (2006), The Hurt Locker (2008), Redacted (2007) itd., razkriva za kako velike in pomembne filme pravzaprav gre. Po vnovičnem ogledu naslovnega lahko brez pretiranega razmisleka zapišem, da je prav Full Metal Jacket (1987) ob Apokalipsi najboljši vojni film daleč naokoli in ogled je vsekakor svojevrstna izkušnja, ki ti vsakič znova nekaj vtisne v spomin in zavest.

Kubrick je film posnel na podlagi avtobiografije marinca Hasforda (The Short-Timers) –  to je bila še ena značilnost tega režiserja, namreč zelo rad je v filmsko formo adaptiral številna kontroverzna ali tako in drugače vpadljiva literarna dela. Film razdeli na dva ključna dela: prvi kaže brutalno in pomenljivo pripravo na vojni spopad; drugi del glavne protagoniste sooči s samo krutostjo in brezizhodnostjo vojnega spopada. Da sta obadva dela polna simbolike, je seveda jasno. Uvodni drill, kjer pomalem zblazneli polkovnik (R. Lee Ermey) svoje podrejene ves čas ponižuje in s psihičnim nasiljem pripravlja na krutost vojne, gre metaforično zelo daleč in razkriva marsikateri pomemben detajl ameriške zunanje politike in celotnega aspekta te velike dežele, ki želi vladati svetu. Polkovnik vodi znotraj kasarne svoj svet, kjer ni prostora za diletante, pribežnike in reve. Njegov svet, začinjen z religioznim podtonom, je poln strahu in bojazni pred zunanjim svetom, pred zunanjo politično ureditvijo; zato znotraj ne pusti nikakršnega dvoma, nikakršnega vprašanja, on je bog in vojaki so njegovi podaniki, ki mu morajo slediti v vsakem koraku. Kako dobro tu Kubrick kaže ironijo celotne situacije, paradoks, ki velja še danes. Kdo lahko sledi takšnemu urjenju, kdo lahko sledi polkovniku v njegovem obračunavanju z demoni in strahovi? Zagotovo ne zaničevani in posmehovani vojak Leonard, ki ob koncu urjenja kloni pod pritiski in konča zgodbo. Nadaljevanje zgodbe vojake nato odpelje na mesto zločina. Lačni spopadov in obračunavanj so končno prišli do trenutka, ko bo njihovo življenje igralo pomembno vlogo v sami okupaciji Vietnama. Vsa beda vojne se potem kot na krožniku pojavi pred njimi. Kdo bo zdržal to situacijo? Ko je vod ujet na petelinu ostrostrelca in vojaki padajo eden za drugim, je jasno, da izhoda ni več. Vojaki so soočeni z bistvom vojne, ki so ga pred časom v svetu polkovnika Hartmana le okušali. Tiste famozne zadnje sekvence, ko se z adrenalinom in podivjanim testosteronom nafilani marinci pregovarjajo o usodi ostrostrelke, so tako močne, da brez problema zdržijo bistvo vseh vojnih filmov, celega žanra pravzaprav.

Jasno, film ima cel kup takšnih in drugačnih elementov, ki ga za vse čase dvigajo v nebo. Poleg pronicljive vsebine, odlične naracije in sijajnega dramaturškega loka, je tu še cel kup stvari na katere velja opozoriti. Kubrick se režije loti s posebno navdahnenostjo, ki ustvari sijajne kadre in izjemno močne sekvence. Le spomnimo se kako vodi kamero v odnosu do polkovnika Hartmana, kako ga snema v obraz, kako razkriva vse detajle in mu iz oči bere moč in zagrizenost.  Kubrick ustvari izjemno atmosfero, ki se ves čas gradi, do končne kataklizme. Podobno gradi tudi scenografijo. Uvod je minimalističen, večinoma skrit za štirimi stenami, kjer se vojaki kažejo brez vojne opreme, kot navadni ljudje. Zaključek je drugačen, ravno nasproten: vojna atmosfera, kulisa vojnih spopadov in srdit ogenj kažejo svet pekla, so vsi vojaki odšli v pekel?

Še bi lahko pisal. Film je kot nalašč za različne interpretacije, za različne poglede in vsakdo bi lahko o njem razmišljal drugače. V prvi vrsti gre za brutalen vpogled v norijo vojne, ki jo režiser kaže skozi različne like in protagoniste, ki se na različne načine soočajo s situacijo v katero so bili pahnjeni. Večplastna štorija, ki se zaradi izjemne forme vtisne v spomin, me je še enkrat več prepričala, da ostajam zagret privrženec Kubrickovih filmov. Stari je enostavno snemal odlične filme in pika.