Apollo 13 (1995)

Lani smo imeli Gravitacijo, letos je tu Medzvezdje. Oba filma sta meni osebno dokaj všeč, med njima pa se lahko potegne nekaj vzporednic in iztočnic za neskončne debate. Čeprav sta si žanrsko, vsebinsko in simbolno povsem različna, pa velja na skupni imenovalec postaviti vsaj njun vpogled v neskončno vesolje, fizikalne zakone, ki tam vladajo in vlogo oz. položaj človeka sredi širne prostranosti. V tem kontekstu deluje Gravitacija bolj osebno, ne le zato, ker cel film spremljamo boj ene samcate osebe proti vsem težavam in tegobam temnega prostora, pač pa tudi zato, ker je režiser Alfonso Cuaron od vsega začetka trdil, da je s filmom najprej preizkušal svoje meje. Medzvezdje, spektakularni filo-znanstveni projekt bombastičnega Cristopherja Nolana bistvo išče drugje. Medzvezdja se Nolan loti megalomansko in gledalec dobi občutek, da si želi filmar celo preveč. Po uspehu trilogije o Princu teme in hvalospevom na račun Inceptiona (2010) se je ves čas čakalo kaj nam lahko Nolan še ponudi. Odločil se je za sprehod po vesolju, vmes je vrinil poigravanje s časom in človeškim dojemanjem le tega, ter dodal (morda pretirani?) ščepec sentimentalnosti in čustvene igre. Rezultat? Spodoben poletni blockbuster, ki poleg očitnega ponudi še kaj za debato ob pivu neposredno po ogledu. To je po mojem mnenju Gravitaciji primanjkovalo – a njeno moč sem prepoznal drugje. Gravitacija me, Nolanovemu trudu navkljub, bolj gane v smislu kako majhni in nepomembni smo pravzaprav v širnem in neskončnem prostoru o katerem vemo zelo malo. Vsem sondam, satelitom in teleskopom navkljub. Seveda pa nobenemu ne morem oporekati tehnične plati in tudi ta vidik dandanes ni tako samoumeven kot se morda zdi.

Ker pa sem ravno prav beden tič, sem si še pred ogledom popularnega in težko pričakovanega Medzvezdja ogledal nekoliko starejšo ameriško stvaritev o astronavtih, katerim sreča v vesolju ni bila najbolj naklonjena. No, ali pa, odvisno od zornega kota. Skratka, po mnogih letih sem si še drugič, nemara celo tretjič ogledal Howardov Apollo 13 (1995). Film se lahko pohvali z dvema oskarjema (zvok in montaža) ter še sedmimi nominaciji, med drugim tudi za najboljši film. V blagajnah je ustvaril dobrih 300 milijonov dolarjev dobička in Toma Hanksa po uspehu Philadelphie (1993) in Forresta Gumpa (1994) še bolj utrdil med največjimi filmskimi imeni devetdesetih let. Usoda notorične trinajste apollo posadke je nemara vsem poznana, zato le beseda ali dve. Američani so bili konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih obsedeni z luno. Tja gor so pošiljali posadko za posadko in potem, ko se je Neil Armstrong pogumno sprehodil po luninem površju, je na svojo priložnost čakal še izkušeni Jim Lovell. Vendar se zadeve globoko v vesolju kmalu obrnejo na glavo. Trije pogumni astronavti se znajdejo v škripcih, potem, ko jim zaradi mehanske okvare začne primanjkovati energije. Vztrajno jim začne primanjkovati tudi kisika, dvigati se prične še raven ogljikovega dioksida. V Houstonu jim s teorijo in napotki le malo kdo lahko pomaga, zato so Lovell, Haise in Swigert tam gori prepuščeni sami sebi. Kaj jim je namenila usoda? Se jim bo uspelo vrniti domov ali pa jih bo napačen kot vstopa v atmosfero odbil proti širnemu vesolju, kjer jim bo hitro zmanjkalo potrebne energije za vrnitev? Prične se živčna vojna, polna čustev in osebnih tragedij.

Filmu je potrebno priznati predvsem zelo solidno režijo. Ron Howard, ki se je pred dotičnim filmom lahko bahal le s hecnim Cocoonom (1985), je tu pokazal, da ima velik potencial. Nekateri kadri so zares dobro posneti, saj prepričljivo ujame utesnjenost in osamljenost posadke astronavtov v vesolju in nevednost in zadrego v Houstonu. Tudi montaža igra pomembno vlogo – Howard lepo krmari med dvema svetovoma in stopnjuje tempo in napetost. Atmosfera je mestoma dovolj napeta, gledalca dogajanje hitro posrka. K vsemu skupaj pa veliko dodajo prepričljivi in nadvse zanimivi igralski preformansi. Tom Hanks je bil tisti čas na vrhuncu in ni kaj za dodati, po dveh zaporednih oskarjih je bil gotovo gonilna sila celega filma. Zelo dobro pa mu ob strani stojijo Bill Paxton, Kevin Bacon in Gary Sinise, mene osebno pa je nadvse pritegnil tudi Ed Harris, ki je definitivno eden izmed bolj karizmatičnih glumačev zadnjih 20 let. Gotovo je zanimivo tudi to, da so morali igralci, ki so upodobili slavne astronavte, iti na večtedensko usposabljanje v vesoljski center v Alabami, kjer so jih med drugim urili tudi tako slavni astronavti kot sta denimo Jim Lovell in Davic Scott. Svoj del pa so opravili tudi Ed Harris in druščina, ki so študirali dejanske pogovore med kontrolno sobo in astronavti in se tako kar se da poistosvetili s situacijo in težavami, ki so tiste dni kravžljale živce vsem prisotnim. Ni zanemarljivo tudi to, da je Howard uspel ujeti precej zgodovinske točnosti. Kot je moč razbrati iz dosegljivih virov, so ustvarjalci le tu in tam spremenili kakšen detajl. S tega vidika film dobi le še plus točke. Vse lepo in prav. Ampak film se mestoma vseeno zamaje pod lastno težo. Mene je denimo močno zmotila pretirana dramatičnost, ki gre ponekod že res preko meje sprejemljivega. Čustvena potenca je za mene osebno preveč očitna, ameriški patriotizem in poveličevanje herojev pa mestoma deluje že prav nerodno. Tudi tisto dramatično čakanje na signal ob koncu izpade precej klišejsko in za lase pritegnjeno, vsaj jaz se z namernim izpostavljanjem narejene napetosti nisem niti slučajno poistosvetil. Tudi sicer bi rad videl za drobec bolj okarakterizirane like, ki bi vsemu skupaj dodali neko dodatno širino. Napram prej omenjenima Gravitaciji in Medzvezdju manjka neko sporočilo, neka globja ideja, filozofija. Ameriški patriotizem in junaštvo sta to pot pač premalo.

Ampak vseeno tovrstna graja ne spremeni dejstva, da je Apollo 13 velik in pomemben film, ki prav gotovo pusti dovolj trajen pečat.

Advertisements

Man on the Moon (1999)

Kariera kanadskega igralca Jima Carreya zadnje čase ni na kdove kako zavidljivi ravni. Kriv pa si je po mojem mnenju čisto sam. Poleg tega, da se iz vloge v vlogo ponavlja kot stara lajna in so se ljudje njegovega spakovanja že tudi malo naveličali, ga tepe še dejstvo, da zadnja leta izbira sila slabe filmske projekte. Še kako se spominjam njegovih intervjujev iz konca 90ih, ko je na dolgo in široko razlagal, da komedija ja, ampak da ga enako ali še bolj zanimajo dramske oz. močnejše, pomenljivejše vloge. Teh potem kar ni in ni bilo (razen parih izjem) in ne čudi, da se je v zadnjih letih povsem izgubil. Moram priznati, da mene njegove spakajoče grimase nikoli niso povsem prepričale, čeprav drži, da sem se ob Maski (1994), Ace Ventura: Pet Detective (1994), Dumb and Dumber (1994) in še kje sijajno zabaval. Kot najstnik, danes ne verjamem, da bi bil ob tovrstnih projektih enako nasmejan. Ampak kakorkoli obrnemo, Jim Carrey je gotovo dodobra in ključno zaznamoval zadnjih dvajset let ameriškega filma. Škoda je le, da se je povsem (ali pa skoraj) pozabilo na njegove tri najboljše vloge, s katerim je širnemu občestvu dokazal, da je tudi v resnejših vlogah lahko sijajen in do konca prepričljiv. V mislih imam seveda filme The Truman Show (1998), Man on the Moon (1999) in Eternal sunshine of the spotless mind (2004). Izjemni filmi in izjemne vloge.

O filmu Trumanov šov sem nekaj malega spisal že za filmsko platno št. 7, Eternal sunshine of the spotless mind (2004) se dobro bere tu, zadnjič pa sem še petič ali šestič pogledal Formanovo klasiko Človek z lune.  Kaj vem, morda kanček pretiravam in izgubljam občutek, ampak meni je naslovni film naravnost sijajen. Pa niti ne vem komu naj pripišem največ zaslug. Je to zaradi zanimive režije legendarnega Miloša Formana? Je to zaradi dobro spisanega scenarija, ki je ravno prav odbit, da ne rečem nor? Je kriv performans Jima Carreya, ki se do popolnosti prelevi v ekscentričnega Andyja Kaufmana, v stranskih vlogah pa ga sijajno podpirata Danny De Vito in Paul Giamatti? Ali pa je krivo dejstvo, da gre za biografijo Andyja Kaufmana, torej človeka, ki se je v moj spomin za vedno zapisal z legendarno vlogo latvijskega mehanika Latke iz kultne serije Taxi? Kaj vem, verjetno zaradi vsega naštetega, saj dejansko ne najdem slabih elementov, ki bi (moje) vsesplošno navdušenje nad filmom kakorkoli zmanjševali. Nek posebno imeniten moment ustvari tudi cameo številnih igralcev, ki so s Kaufmanom snemali Taxi, pa tudi sicer skuša film z mizansceno gledalcu čim bolj približati tisti čas. Če dodam še izvrstno skladbo The Great Beyond skupine REM, s katero so bili nominirani celo za Grammyja, je celotna podoba še toliko bolj blesteča. Čudi me, da film ni bil deležen niti ene oskarjevske nominacije.

Man on the Moon (1999) je torej biografski film o legendarnem komiku Andyju Kaufmanu, ki je konec sedemdesetih let delil ameriško javno na dva pola. Na tiste, ki so oboževali njegov pronicljiv humor in na tiste, ki so ga prezirali ali pa ga niso razumeli. Kaufman je vedno hodil po tanki meji še sprejemljivega in nemalokrat ga je zaneslo preko te meje. Vedno je želel biti kontroverzen, vedno je iskal načine kako vnovič in še bolj šokirati gledalce. Film sledi Kaufmanu od malih nog naprej, ko je najprej začel nastopati pred svojimi igračami. Nato je srečo poizkušal v klubih, kjer je njegov potencial hitro opazil agent George Shapiro. Ta mu je priskrbel delo na televiziji in Kaufman je hitro postal prepoznaven komedijantski obraz. Seveda pa je bil posebne vrste tič in njegovo televizijsko udejstvovanje je bilo polno škandalov. Taxi je bil zelo popularen, a ker Kaufman ni oboževal sitcom humorja, je to slabo energijo prenašal na vse vpletene. Bolj je postajal slaven, bolj nore in kontroverzne ideje so se mu pletle po glavi. S kreativnim partnerjem Bobom Zmudo sta neprestano izumljala nove načine šokiranja, njune potegavščine pa so bile naravnost odpiljene. Med te potegavščine spada tudi umazani entertainer Tony Clifton, Kaufmanov alterego, ter bizarna rokoborba z ženskami in javno soočanje z rokoborskim kraljem Lawlerjem. Film sledi Kaufmanu vse do bridkega konca, ko umre zaradi redke oblike pljučnega raka. Jaz pravim, da gre za odlično študijo iskrivega in ekscentričnega uma, dober vpogled v ameriški šovbiznis poznih sedemdesetih let in predvsem za odlično študijo samosvojega umetnika, ki na vsakem koraku išče navdih.

Film je sicer povsem pogorel v blagajnah in ustvaril izgubo v višini skoraj 40 milijonov evrov. Tudi kritike so bolj ali manj mešane. Filmu so v večini zamerili posplošen in pavšalen vpogled v življenje te popularne ikone. Kar nekaj dejstev je močno prirejenih, tudi netočnih in napak interpretiranih. Ampak to je tako ali tako rak rana vseh biografij in adaptacij resničnih prigod. Se pa še danes ne ve točno kako je vse skupaj dejansko bilo, saj ima okoli Kaufmanove ekscentričnosti vsak svojo zgodbo. Film predstavi pogled Boba Zmude in glede na vse lumparije, ki sta jih s Kaufmanov ušpičila, je povsem možno tudi to, da je Zmuda nekatere biografske prigode slavnega zabavljača namerno napihnil, da bi ustvaril še večji kult osebnosti. So si bili pa kritiki zedinjeni v tem, da je Jim Carrey v vlogi Andyja Kaufmana blestel kot nikoli poprej. Takoj se je tudi začelo šušljati o oskarjevi nominaciji, a Kanadčan se je moral zadovoljiti zgolj z drugim zaporednim zlatim globusom. Je pa kot na dlani, da se je Carrey za vlogo svojega idola pripravil odlično in ta povezanost s Kaufmanom se vidi v vsakem kadru posebej. Zame osebno je to njegova najboljša vloga in res škoda, da ni Carrey še večkrat poizkusil s čim podobnim.

Ne smem pa pozabiti na nepozabno skladbo ameriške rock skupine R.E.M., ki so jo v začetku devetdesetih poklonili Kaufmanu in od katere so si ustvarjalci sposodili naslov filma.

The Boxer (1997)

Irskega režiserja Jima Sheridana ni potrebno posebej predstavljati. Človek je recimo posnel My Left Foot (1989) in In the Name of the Father (1993), dva naravnost sijajna evropska filma, kjer je pokazal izjemno obrtno znanje, poleg tega pa je prepričal z naravnost sijajnim dramaturškim lokom in zanimivo naracijo, ki pritegne malodane slehernega gledalca. Poleg teh dveh filmov, je Sheridan kasneje posnel še sila solidni In America (2002), potem pa ga je po mojem mnenju nekoliko preveč odneslo v samo osrčje Hollywooda, kjer je recimo v naslednjih letih posnel filme Get rich or die tryin` (2005), nekakšno biografijo nekega ameriškega kao pojočega gangsterja, ter sicer povsem solidno dramo Brothers (2009) z Jakom Gyllenhaalom in Tobeyem Maguireom v glavnih vlogah. Ok film, ampak nekako preveč znotraj okvirjev Hwoodskega mainstreama, če me ravno kdo vpraša. Nazadnje je prišel še podpovprečni Dream House (2011), kjer se mrači um Daniela Craiga. Kateri filmi Jima Sheridana so torej najboljši? Definitivno tisti zgodnejši z evropskim pridihom in definitivno tisti, kjer je Irec združil moči z enim izmed najboljših igralcev zdajšnje generacije. Sodelovanje med Sharidanom in Danielom Day-Lewisom je obrodilo sadove v vseh treh primerih. Za njuno prvo sodelovanje pri filmu My left foot (1989), je tedaj še neuveljavljeni Day-Lewis pobral prvega oskarja. Povsem zasluženo, naj dodam, to je po mojem mnenju kar ena izmed njegovih najboljših vlog. Tudi v In the Name of the father (1993) je bil Day-Lewis enostavno odličen, prav nič slabši pa ni niti v naslovnem filmu, kjer kompleksno vlogo zaljubljenega boksarja predstavi na zares izjemen in čuten način. The Boxer (1997) je v vsakem primeru več kot soliden film, zame je kar odličen in ga zato brez zadržkov postavljam celo ob bok že večkrat omenjenemu In the name of the father.

Sheridan je filmar, ki je svoje najboljše trenutke ujel tedaj, ko je snemal grenke zgodbe nižjega sloja britanske družbe. Umestitev protagonista v okolje, ki ga zatira ali v družbo, ki ga omejuje in mu postavlja ovire, protagonist pa nato z lastno močjo, samozavestjo in borbo za preživetje te ovire in to stigmatizacijo zatre in celo premaga, je tisto, kar zna Sheridan najbolje ufilmiti. S prvencem My left foot je prikazal zgodbo Christyja Browna, človeka s cerebralno paralizo. Browna omejuje lastno telo, a se mu ne ukloni in najde način kako izražati svoje občutke. In the Name of the father je Sharidanov spopad z družbeno-politično klimo, ki jo narekuje IRA, protagonisti pa so ujeti v ta kalup iz katerega ni lahkih izhodov. Tematsko mu je The Boxer precej blizu. Tudi tu tempo življenja zapoveduje IRA in njen boj proti združeni Vel.Britaniji. Zgodba naslovnega filma se prične razvijati, ko osrednji protagonist Danny Flynn ravno pride iz zapora, kjer je bil zaprt več kot deset let. Tam sovraštvo pusti za seboj in po prihodu na prostost ne želi več živeti tako nastrojenega življenja. Kmalu naleti na bivšega boksarskega trenerja in Flynn se spet odloči, da bo začel z boksanjem. Ampak staro življenje ga ne izpusti iz primeža. Še vedno je ujet v krog irske republikanske armade in še vedno je zaljubljen v isto dekle kot pred petnajstimi leti. Dogodki, ki sledijo so tragični in predstavljajo tisti najbolj grenki del življenja v Belfastu.

Kaj mi po ogledu najprej pade na pamet? Zagotovo ujetost posameznika znotraj neskončnega sovraštva. Danny Flynn po streznitvi v zaporu izbere mir, a okovi njegove lastne zgodovine so premočni. Čeprav je bil še otrok, ko je izrazito simpatiziral s širjenjem sovraštva, ga njegova tedanja umestitev spremlja tudi sedaj, ko pri zrelejših letih drugače gleda na vse skupaj. Scenarista Sharidan in Terry George sta uspela z boksom, kot simbolom, kjer se udarita dve nasprotujoči si sili, ustvariti kompleksno zgodbo, kjer ni lahkih iztočnic in prav gotovo ni prostora za moralne zadržke ali etnična obsojanja. Element ljubezni je še dodaten ščepec, ki zadevo še bolj začini in tozadevno možakarjema zares ne gre prav nič očitati. Prav vsi liki se mi zdijo dobro okarakterizirani, vsi motivi imajo težo in so plod neke logične interakcije posameznika v tem neskončnem kolutu brez sprave. Seveda pa je film več kot zadovoljil tudi na tehničnem delu. Režiser Sharidan je mojster in tudi tu niti slučajno ne razočara. Njegov vpogled v življenja nižjega sloja je vedno čuten in kompleksen, tu od svojega sloga ne odstopa, kvečjemu še bolj prime socialni položaj posameznika za goltanec. Fotografija poznanega Chrisa Mengesa se več kot sijajno zlije v kompleksnost zgodbe. Sivi, urbani odtenki dajo situaciji še dodatno prepričljivost. V uho gre tudi glasba (dvojec Gavin Friday, Maurice Seezer), posebno poglavje pa predstavlja igralski ansambel. Vsi po vrsti so izjemno prepričljivi, seveda je potrebno v prvo vrsto postaviti vedno fantastičnega Daniela Day-Lewisa. Kompleksnost njegovega lika mu daje veliko manevrskega prostora in mojster njegovega kova to zna izkoristiti. Zelo dobra je tudi Emily Watson, ki vsemu skupaj daje čustveni podton, potem pa pravo mero prezence kaže še Brian Cox, pa denimo Gerard McSorley, David Hayman in tako naprej.

Film je bil obče gledano zelo dobro sprejet, nominiran je bil za tri zlate globuse, osvojil pa je nekaj manjših nagrad. Imam pa občutek, da je film danes kar nekoliko pozabljen oz. pomaknjen na stranski tir. Vsaj zdi se mi, da ga ne spremlja tak sloves kot denimo V imenu očeta, ki mu je tematsko precej blizu. Škoda, saj gre prav gotovo za več kot soliden kos filmskega traku, ki nosi ogromno materiala za dolge debate.

Elizabeth (1998)

Zgodovinskih biografij imamo malo morje – nekatere so boljše, druge slabše. Čeprav me načeloma zgodovina precej zanima, pa me vsi žanrski izdelki vseeno ne prepričajo do te mere, da bi o njih govoril s solzami očeh in jih hranil na posebnem mestu v svoji dnevni sobi. Še najbolj me recimo dolgočasijo kostumske drame o kakšnih angleških monarhih. Zakaj potem po dolgem času osvežujem film Elizabeth (1998), ki je pred dobrimi šestnajstimi leti v prvo igralsko ligo naplavil tedaj manj znano avstralsko krasotico Cate Blanchett? Verjetno prav zaradi nje. Cate Blanchett, letošnja dobitnica oskarja za glavno žensko vlogo v Allenovem filmu Blue Jasmine (2013), se mi že dolga leta zdi izjemna igralka. Njena kariera je vrhunec popularnosti dosegla z zapomnljivo vlogo v Jacksonovi trilogiji o prstanu, kritiško pa (poleg letošnjega leta, jasno) prav gotovo leta 2005, ko je osvojila svojega prvega oskarja za stransko vlogo v filmu Aviator (2004). Seveda pa ima petinštiridesetletna mamica treh otrok za pasom še nekaj fantastičnih vlog. Mnogi se jo radi spominjajo iz filmov Babel (2006), Nenavadni primer Benjamina Buttona (2008) in recimo Scottovega Robina Hooda (2010), jaz pa jo najraje gledam v pomenljivih filmih o močnih ženskah, kot so denimo Veronica Guerin (2003), Notes on a Scandal (2006), Little Fish (2005), precej oz. zelo všečna pa je bila še s kratkimi vinjetami v filmih I`m Not There (2007), Coffee and Cigarettes (2003) in še kakšnega bi prav gotovo lahko izpostavil.  Seveda je več kot odličen tudi zadnji, ki morda vsemu navkljub predstavlja njeno najbolj popolno igralsko kreacijo.

Elizabeth (1998) je film o angleški kraljici, ki je vladala med leti 1558 in 1603. Njena pot na prestol je bila trnjeva, saj je bila kot hči kralja Henryja VIII in manj pomembne Anne Boleyn ob usmrtitvi matere že pri slabih treh letih prepuščena na milost vladajočih kronanih glav. Ko je njen polbrat Edvard VI leta 1553 predal krono, je to na glavo nataknila kruta in po malem nora kraljica Mary, ki se je v svoji nedolgi vladavini še posebej zoperstavila proti naraščajočim protestantskim vernikom. Zaradi njenega odnosa do protestantizma, so ji nadeli nadimek Bloody Mary. Kraljica Mary je sodelovanja s protestantizmom obsodila tudi polsestro Elizabeth in jo dala celo celo zapreti, saj  je verjela, da ogroža njeno vladavino. Ampak vladavina kraljice Mary ni trajala dolgo. Leta 1558, dobri dve leti po prevzemu krone, jo je pokopal tumor. Ker je kraljica Mary svet zapustila brez potomcev, je bila naslednja v vrsti prav njena izgnana sestra Elizabeth. Čeprav je imela nova kraljica na začetku nekaj težav, pa ji je kasneje s pomočjo najožjih sodelavcev uspelo strniti vrste in zgodovinski arhivi njeno vladavino označujejo za zlato dobo angleške monarhije.

Koliko se film drži strogih zgodovinskih faktov ne vem, ampak kolikor je moč prebrati, potem naj bi bil mestoma dovolj točen in verodostojen, mestoma manj. Seveda so nekateri dogodki po malem izkrivljeni oz. prirejeni, predvsem zaradi boljšega in zanimivejšega prenosa na filmsko platno. Moram priznati, da je mene kot gledalca pritegnil predvsem uvod, ko Elizabeth iz nič pride do prestola. Bila je izgnana in zaprta, označena za izdajalko. Njena sestra jo je želela celo usmrtiti. A usoda je hotela, da je vsemu navkljub prišla do krone. Svoji vlogi spočetka ni dorasla. Lovi se med snubci, ki si želijo deliti posteljo in Evropo, izgublja se med vojnimi špekulanti in vsak dan se bolj odprto boji vojne, ki bi lahko ohromila njeno že tako majavo vladavino. Po dokaj solidnemu in zanimivemu uvodu, pa je treba priznati, da film potem nekoliko pade. Vse te politične igre so nato kar nekoliko dolgovezne in utrujajoče in verjetno ni veliko gledalcev, ki v teh minutah ne bi zehali in pogledovali proti uri. A potem pride zaključek, ki film spet dvigne iz sivega žanrskega povprečja. Zadnji obračun in kraljičin dokončen vzpon je suvereno izpeljan. Tako režijsko in denimo narativno, kjer mu zares ne moremo nič očitati, kot tudi iz vidika igralskih performansov. Blanchettova ob koncu raven igre še dodatno dvigne in zablesti v polni luči. Pakistanski režiser Shekhar Kapur, ki je kasneje posnel tudi nadaljevanje, se v mnogih sekvencah izkaže za dovolj dobrega obrtnega mojstra. Pohvaliti velja mizansceno, ki obdobje 16.stoletja gledalcu lepo približa, zelo zanimiva je tudi fotografija (Remi Adefarasin). Izpostavim lahko še glasbo (David Hirschfelder) in po pričakovanjih kostumografijo ter makeup. Morda hvalnice navdušenja ne morem pripisati scenariju Michael Hirst), saj, kot rečeno, film nekje na sredini izgubi tisto pravo moč. Igralski ansambel je zanimiv in gotovo vreden omembe. Poleg večkrat omenjene Blanchettove (nominacija za oskarja!) je tu vedno odlični Geoffrey Rush, pa Richard Attenborough, Christopher Eccleston, Joseph Finnes, pa denimo Vincent Cassel v sila kočljivi vlogi in celo nekdanji nogometni zvezdnik Eric Cantona, ki je v vlogi francoskega odposlanca nastopil tik po koncu nogometne kariere. V manjši vlogi opazimo tudi zadnjega Bonda Daniela Craiga.

Film je bil odlično sprejet, lepo je napolnil mošnjiček, pobral pa je tudi nekaj prestižnih nagrad in nominacij. Na oskarjih je recimo osvojil kar šest nominacij, vključno za najboljši film, pobral pa je enega (makeup). A bolj kot vse kaj drugega, film nam je dal Cate Blanchett. Ampak ok. Velja priznati, da sam vsemu navkljub nisem kdove kako velik privrženec dotičnega izdelka. V mojih očeh solidno, ampak za trajen spomin pa prav gotovo ne.

The Big Lebowski (1998)

Naslovni kult je pred nekaj dnevi praznoval častitljivih 16 let od premiere, zato je bilo na mestu, da se obletnici priklonim z vnovičnim ogledom. Verjetno ni potrebno dolgo ugotavljati – tako kot mnogim, je tudi meni film bratov Coen enostavno rečeno fantastičen. Zagotovo ni dovolj le to, da rečem, da mi je fantastičen, reči moram, da je naslovni film kar eden izmed mojih najljubših in če bi mi kdo sedaj pričel zvijati roke in bi želel od mene točno deseterico najljubših filmov, potem bi bila tale lucidna mojstrovina prav gotovo našteta. Torej: The Big Lebowski (1998) je film z veliko začetnico, kult, ki zaznamuje devetdeseta leta in zaznamuje mene kot gledalca oz. kot ljubitelja sedme umetnosti. Pika.

“The Dude”, “Frajer” — bržčas najbolj posrečen in najbolj priljubljen filmski lik (menda ga je navdihnil resnični filmski producent in aktivist Jeff Dowd) sicer sila mnogostranskega Jeffa Bridgesa, petkratnega nominiranca za oskarja (The Last Picture Show, Thunderbolt and Lightfoot, Starman, The Contender, Crazy Heart) in dobitnika številnih drugih nagrad — je nepopisno lena hipijevska zguba iz Los Angelesa, ki svojo smešno inertno eksistenco preživlja na kegljanju z prijateljema Walterjem (John Goodman) in Donnyjem (Steve Buscemi) med prizadevanji, da bi se na rovaš njihovega največjega tekmeca, samovšečnega Jesusa Quintane (John Turturro), uvrstili na državno prvenstvo. Zaradi neljube pomote s svojim veliko pomembnejšim soimenjakom, milijonarjem Lebowskim (David Huddleston), se skozi bizaren svet čudaških ekscentrikov in ob pomoči obeh nerodnih prijateljev zaplete v zmešnjavo izsiljevanja, (lažnih) ugrabitev, odkupnin ter groženj s strani “nihilistov” in drugih figur kriminalnega bogataškega sveta. Filmoljub.

Kaj napisati o filmu, ki ga poznajo malodane vsi, pravi privrženci pa citate stresajo na pamet in iz rokava? Verjetno ni potrebno poudarjati izjemno karakterizacijo vseh likov. Brata Coen sta tu po mojem skromnem in nepristranskem mnenju spisala svoje najbolj sočno, plemenito in domiselno scenaristično delo. Že sama zgodba, ki se igrivo poigrava z nekaterimi temeljnimi lastnostmi tako ameriške družbe, kot tudi ameriškega filma, je naravnost izjemna in vredna vsake minute ogleda. Seveda pa je zgodba lahko še tako dobra, a jo slabi in nedodelani liki vseeno lahko zatrejo v kali. Tu je zadeva ravno nasprotna. Sočno zgodbo dodatno oplemenitijo zares zabavni, odbiti in večplastni liki, ki vsemu skupaj dodajo novo dimenzijo. Vse to podkrepijo eni izmed najbolj markantnih in zapomnljivih dialogov v vsej sodobni filmografiji in tozadevno celostni podobi seveda ne gre prav nič očitati. Bratoma Coen se na tej točki lahko le globoko priklonimo in ponižno pritrdimo, da sta navkljub blesteči in čislani karieri tu, najverjetneje, dosegla enega izmed svojih največjih vrhuncev. Vsaj kar se tiče zapomnljivosti oz. neskončnega mesta v filmskih almanahih.

 Let me explain something to you. Um, I am not “Mr. Lebowski”. You’re Mr. Lebowski. I’m the Dude. So that’s what you call me. You know, that or, uh, His Dudeness, or uh, Duder, or El Duderino if you’re not into the whole brevity thing. 

Poleg zgodbe, karakterizacije in pronicljivosti besed, velja izpostaviti izjemne igralske kreacije. Spet se bom ponavljal, ampak tako pač je. Jeff Bridges je oskarju navkljub in še nekaterih nepozabnih vlog, v kolektivnemu spominu za vedno ostal The Dude. Dolgolasi in v trenirko napravljeni zabušant, ki se zgolj zaradi imena (ki ga, heh, praktično ne uporablja) znajde na napačnem mestu ob napačnem času. Njegova utelesitev brezbrižnega zajebanta je v vseh pogledih padla na plodna tla in težko si je zamisliti drugega igralca v tej kočljivi vlogi. Bridges je brez dvoma igralec širokega spekterja, ampak vloga Jeffa Lebowskija je njegova največja, pa naj kdo reče karkoli. Več kot odlično mu družbo dela John Goodman, za katerega prav tako brez dvoma trdim, da je tu posnel svojo najslavnejšo in najbolj zabavno vlogo. Njegovo kolerično besnenje in alegorično izpostavljanje Vietnama je seveda za filmske anale. Potem pa velja izpostaviti še kopico nadarjenih igralcev, začensi  s Stevom Buscemijem, Julianne Moore, Johnom Torturrom in seveda je zraven tudi nedavno preminuli Phillip Seymour Hoffman, v eni posebno zanimivi (in jasno, dobro odigrani) vlogi. Naj ne izpadem spet kot kakšna jokava najstnica, ampak tedaj mladi Hoffman je svojih pet minut izkoristil naravnost fantastično. Poleg teh imen pa mnogi lahko prepoznajo Petra Stormarea, Taro Reid (?), Marka Pellegrina, Sama Elliotta, Bena Gazzarra in jasno Davida Huddlestona. Pa še bi lahko našteval.

Brata Coen sta bila pri snemanju naslovnega filma že priznana neodvisna filmarja. Le dve leti poprej sta ošabno filmsko srenjo presenetila z nizkoproračunsko mojstrovino Fargo (1996), ki so ga mnogi leta `96 okronali kar za film leta. Jasno pa ne gre pozabiti njunega prvenca Blood Simple. (1984), pa izjemnega neo-noir Miller`s Crossing (1990), niti alegoričnega Barton Fink (1991), kjer spet blestita John Torrturo in John Goodman. Skratka, brata Coen sta v začetku njunih karier snemala zares prvovrstne filme in njuni karieri sta prav verjetno eni bolj impozantnih tam čez lužo. Seveda pa mojstra ne počivata na starih lovorikah, nazadnje sta me več kot navdušila s čutno dramo Inside Llewyn Davis (2013), ki ga brez pardona prištevam med najboljše filme letnik `13. Jasno, da bi sedaj lahko na dolgo in široko pisal o izjemnih kadrih (vsi!), pronicljivih sekvencah in nevsiljivi, skromni ali bolje rečeni vsakdanji mizansceni, ampak, saj vsakdo ve, da film lahko le hvalim in hvalim.

Kaj torej še napisati o naslovnem filmu? Hecne trivialnosti je seveda dovolj na vsakem koraku. Recimo: The Dude oz. Jeff Bridges ves čas nosi svoja lastna oblačila. The Dude izgovori besedo man 147-krat. Kje denimo tiči razlog v nenehnem opominjanju Donnieja (Buscemi), da utihne? Brata Coen sta se samoreferenčno poigrala z Buschemijevim likom iz Farga, kjer njegov Carl recimo ves čas govori. Proračun je znašal dobrih 15 milijonov, pridelal jih je nekaj čez 45. Seveda pa nihče ne more izmeriti njegove zapuščine in vpliva na vse kasnejše sorodne in ne tako zelo sorodne izdelke. Film je bil večkrat izbran na raznoraznih izborih najboljših filmov, sploh pa je to verjetno ena zadnjih zares imenitnih ameriških komedij. Kakorkoli, The Big Lebowski je film, kjer si po ogledu zadovoljno oblizneš vseh deset prstov in vsak ogled to dodatno potrjuje.

Cape Fear (1991)

Še kako dobro se spominjam, ko sem dotični film prvič videl tam nekje v začetku devetdesetih. Poln mlečnih zob in še kako plašen fantič sem bil. Spomnim se, da mi je film zlezel pod kožo in mi dolgo ni šel iz glave. Predvsem zaključek, tam na tisti barki, ob tistem strašljivem vremenu in divjem, krvoločnem Maxu Cadyju. Zanimivo kako se otroku kakšni filmi vtisnejo v spomin. Cape Fear (1991) sem nato videl mnogo let kasneje, tedaj, ko so me filmi že pošteno zanimali in vsaj takole navzven nisem več kazal tako očitne plašnosti. Ampak spet, zaključne sekvence in Max Cady me niso pustili ravnodušnega. V vsakem primeru je tale Scorsesejeva klasika eden izmed najbolj zapomnljivih filmov in ko sem ga v naslednjih letih videl še vsaj dvakrat, trikrat, je vedno znova pustil en tak čuden občutek. Čeprav ga mnogi ne prištevajo med tiste najkakovostnejše izdelke, ki so prišli izpod rok velikega Martina Scorseseja, pa mu sam vseeno priznavam kar nekaj cineastične vrednosti in tudi dejstvo, da ima po več kot dvajsetih letih še vedno veliko teže, kaže na to, da film vsekakor ne gre podcenjevati. Kaj bi danes pri naslovnem filmu najlažje izpostavil? Verjetno kar nadvse prepričljive igralske kreacije. Robert De Niro je v vlogi Maxa Cadyja naravnost fantastičen in čisto brez zadržkov dotično vlogo lahko prištevamo med njegova najboljša dela. Kot izprijeni bivši kaznjenec na povračilnem pohodu je zares srh vzbujajoč in v začetku devetdesetih verjetno ni bilo prav veliko igralcev, ki bi ta lik tako sijajno predstavili. Zanimiv je bil tudi Nick Nolte, zanemariti pa ne gre niti mlado Juliette Lewis, ki si je tedaj poleg De Nira prislužila celo nominacijo za oskarja. Ne pozabimo pa, da je naslovni film rimejk takisto kultnega istoimenskega filma iz začetka šestdesetih let, kjer sta se udarila Gregory Peck in Robert Mitchum, ki, zanimivo, tudi tu nastopita v obrobnih vlogah.

Sam Bowden je dobro situirani odvetnik, ki navzven živi umirjeno družinsko življenje. Gotovo si je skozi kariero na grbo naložil marsikateri greh, a zaenkrat njegovo odvetniško prakso ni nič pretirano motilo. A stvari se močno spremenijo, ko po 14 letih iz kehe izpustijo krvoločnega posiljevalca Maxa Cadyja, ki je v zaporu pristal potem, ko je Bowden, ki je bil tedaj njegov odvetnik, na svojo pest zamolčal pomembno podrobnost, ki bi Cadyju lahko prinesla milejšo kazen. Cady je imel 14 let časa, da se je primerno izobrazil, imel je 14 let časa, da je spoznal kako zelo si želi maščevanja. Ko pride ven, ne čaka dolgo. Z odvetnikom takoj vzpostavi stik in ustrahovanje se prične. Ob vseh standardnih elementih trilerja in srhljivke, pa dodatno konotacijo doda še ne 16 letna Bowdenova hči Danille, ki preko prebujajoče se spolnosti in odraščanja vnese dodatno dimenzijo celostne situacije.

Film je najprej kanil posneti Steven Spielberg, a je kmalu ugotovil, da je scenarij Wesleya Stricka (prirejen po romanu The Executioners, avtorja Johna D. MacDonalda) preveč nasilen in kontroverzen zanj. Zato je projekt prepustil žanrsko bolj izpopolnjenemu Martinu Scorseseju. Že to, se mi zdi, je bilo ključno za uspeh filma. Spielberg tako surovega filma pač ne bi zmogel posneti, Scorsese pa je bil seveda več kot idealen za tovrstne filme. Scorsese, velik filmofil, se s samim izdelkom ne priklanja zgolj izvirniku, pač pa v zgodbo dobro vpelje še eno klasiko, kjer je strašil Robert Mitchum, The Night of the Hunter. Vse skupaj zapakira s čudovito nastrojeno atmosfero, kjer je moč zaznati vpliv Alfreda Hitchcocka in tudi kanček pretekle evropske (žanrske) produkcije. Opozoriti velja predvsem na dobro zasnovan lik Maxa Cadyja. Cady niti približno ni le stereotipen bivši zapornik, pač pa premore veliko več. Njegov lov nad odvetnikom je kot dobro načrtovana igra mačke z mišjo, kjer žrtev le nemočno čaka kdaj jo bo doletela mila kazen. Cady je vedno korak pred Bowdenom, vedno ga prebere, vedno ga čaka, ne glede na to, kaj si Bowden zamisli. Cady Bowdna prebira kot odprto knjigo. Brez zadržkov se loti tudi njegove žene, še bolj drzno pa se zbliža z Bowdenovo hči, ki jo v eni najbolj nepozabnih sekvenc devetdesetih spolno prebuja in zapeljuje kot najbolj pretkan plenilec. Prav ta alegorija Maxa Cadyja je osupljiva. Je Cady hudič, ki je na test postavil družino Bowden? Je vest, ki pritiska na nonšalantnega odvetnika, ki je prepričan, da mu svet leži pod nogami? Je Cady simbol ženskega prebujanja, ženske emancipacije? Nenazadnje, vsi trije ženski liki se iščejo, so nezadovoljni in si želijo nekaj več. Ali pa obratno, saj tista, ki je najbolj svobodna, tista, ki najbolj nazorno kaže svojo emancipacijo, od Cadyja tudi najbolj nastrada. Film pa čisto mimogrede v ring postavi še arhetipski dvoboj dobrega proti zlu in na koncu v vodi očiščenja prikaže njun neposredni boj.

Film je koštal nekaj več kot 30 milijonov, v blagajne pa je prinesel kar dobrih 182 milijonov zelencev. Sijajen izplen.  Poleg dveh nominacij za oskarje, je pobral še nekaj prestižnih nagrad in nominacij. Vsi so izpostavljali predvsem mlado Juliette Lewis (ta je kasneje posnela sijajno Kalifornio, 1993) ter seveda Roberta De Nira, ki se je močno poglobil v lik izprijenega posiljevalca. Pravijo, da je dolgo časa študiral biografije in bral sodne akte o podobnih prestopnikih, poleg tega pa je tudi fizično močno treniral, pridobil je precej mišične mase, telo pa stopil na samo 4% telesne maščobe. Film je med drugim tudi predzadnje sodelovanje izjemnega dvojca Scorsese – De Niro, ki sta skupaj ustvarila 8 nepozabnih in legendarnih filmov. Kakorkoli, Cape Fear (1991) je žanrska mojstrovina in tudi zadnji ogled me v to še enkrat več prepriča.

The Lion King (1994)

Disneyev arhetipski animirani film o malem levčku, ki se iz izgnanstva vrne na tron afriške savane, se mi je ob prvem ogledu vtisnil v spomin kot le malo kateri poprej.  Kako ne? Bil sem le nedolžen desetletni fantič, ki je pred tem risanke gledal zgolj na starem Gorenjevem televizorju, po možnosti v hrvaškem ali celo nemškem jeziku. Potem pa široka kino dvorana, bučen zvok in pisane barve, ki so se pred očmi prelivale kot nekaj najlepšega. Oh, kako pogrešam to otroško zaljubljenost, te čudovite občutke, ki jih danes svet tako brezbrižno tepta. Levji Kralj (1994) je bil tedaj velik, megalomanski projekt, ki je premikal meje. Bil je testament časa, bil je simbol bogate tvrdke, ki na področju otroške in mladinske zabave (vsaj na Zahodu) od nekdaj predstavlja največji možni ideal. Naslovni film je bil narejen za konkretnih 45 milijonov dolarjev, v blagajne pa naj bi do danes prinesel skorajda že celo milijardo. Toliko le film, kje so potem še vsa nadaljevanja in ostali material, ki ga Disney vedno tako uspešno prodaja in širi preko vseh meja. Verjetno brez kakšnega posebnega preračunavanja lahko zatrdim, da je Levji kralj ena izmed najbolj dobičkonosnih blagovnih znamk filmskega sveta in verjetno tudi danes, dvajset let kasneje, ni otroka (in odraslega), ki tega filma ne bi poznal. Če lahko izpostavim še tole: ko sem svojemu sinu pred meseci ob poplavi raznih Pixarjevih in DreamWorksovih animiranih filmov prvič zavrtel Levjega kralja, sem tudi v njegovih očeh prepoznal vsaj kanček tistega, kar se je iskrilo daljnega popoldneva sredi devetdesetih let v mojih. Ni kaj, Levji kralj še vedno nekaj pomeni in še vedno gre za film, ki stisne in prikliče tiste prave občutke.

Arhetipska zgodba o levjem kralju je svoje korenine in motiv našla v nekaterih biblijskih zgodbah (Jožef, Mojzes, pa še kdo) in celo pri legendarnem Shakespearu (Hamlet, MacBeth). Samo kolesje okrog filma se je pričelo vrteti že leta 1988, ko so pametne glave pri Disneyu prvič potrdile idejo in delni scenarij. Nato naj bi pretekla kar cela tri leta, da so scenaristi (Irene Mecchi, Jonathan Roberts, Linda Woolverton) celo zadevo tudi primerno obogatili, nadgradili in ustrezno zapakirali ter učinkovito predstavili producentom, ki so nato soglasno udarili po mizi in načrtovan projekt o indijanski princesi Pocahontas nemudoma prestavili in vse moči usmerili v čim hitrejšo realizacijo dotičnega izdelka. Ampak kot se za tovrstne projekte spodobi, tudi tu ni vse steklo tako lepo, kot je bilo sprva načrtovano. Nekateri so film videli bolj kot animirani muzikal in to je med producenti in ustvarjalci ustvarilo kar nekaj napetosti, zato so kaj kmalu odletele prve glave. Po prihodu novega vodstva se je ekipi pridružil tudi producent Don Hahn, ki pa naj bi si najprej zaželel rahle spremembe scenarija, nato pa naj bi predlagal nekaj povsem novega in v svetu animiranih filmov še ne videnega – ekipo animatorjev naj bi poslal neposredno v narodni park Hell`s gate, kjer so morali preučevati leve in ostale živali, ter tamkajšnji svet, naravo in okolje spoznati do najmanjše podrobnosti, da bi kasneje vse skupaj lahko karseda učinkovito prenesli na filmsko trakovje.  Ne vem koliko ta podatek zares drži, nemara so animatorji vendarle že kdaj prej skrbno preučevali predmete oz. žive protagoniste preden so jih s čopičem ali računalniško miško prenesli v animirani svet, ampak recimo, da je to zabavna trivia, ki kaže kako velik in skrbno načrtovan projekt je v resnici bil Levji kralj. Seveda je film nemudoma naletel na plaz nadvse pozitivnih kritik. Mnogi so ga takoj oznanili za najboljši animirani film vseh časov, hvalili so zgodbo, hecne dovtipe in prigode, pa tudi glasba se je močno prijela in še danes velja za pravi biser oz. presežek. Bajne zaslužke sem omenjal že prej, naj povem še to, da je film rekorder med ročno narisanimi animiranimi filmi in še danes ostaja med dvajseterico najdonosnejših filmov vseh časov. Osvojil je dva oskarja in cel kup ostalih nagrad, leta 1997 pa je prerasel celo v broadwaysko predstavo, kjer je potem pobral kar šest tonyjev in spet prislužil kupe denarja. Skratka, Levji kralj je megalomanska blagovna znamka, praktično prisotna na vseh koncih. Njegov vpliv je tudi po slabih dvajsetih letih neizmerljiv.

The Lion King (1994) se začne epsko. Afriške živali se odpravijo na počastitev nekakšnega krsta kraljevega sinka Simbe. Vse pridejo v prijaznem tonu in z veliko mero spoštovanja, razen kraljev brat Scar se na fešto ne odpravi, saj čuti odpor do počastitve novega dediča. Hudobni brat je namreč trdno prepričan, da bi morala biti prostrana kraljevina njegova. V kraljevi senci ne more več živeti, zato skuje načrt njegove usmrtitve. To mu uspe, za smrt pa prav zlobno obtoži malega Simbo. Ta s počenim srcem zbeži iz kraljevine, najde nove prijatelje in začne živeti drugačno, bolj sproščeno življenje. Kraljevina prične hirati na obroke. Scar vlada s trdo roko, ni več harmonije in ljubezni in dežela propada iz dneva v dan. Kaj jo lahko reši? Simba medtem zraste in mali levček se prelevi v mogočnega in močnega leva. Kraljevski vrač zavoha njegovo energijo in čas je, da se kraljevi dedič vrne domov. Simpatična, simbolov polna zgodba, ki bo vedno aktualna. Ne gre le za maščevanje, družinske tegobe in komplekse. Gre za politične intrige, boj z lasnimi strahovi, zmago duha in volje. Simba je simbol moči, simbol upora, simbol optimizma in prijateljstva – simbol vsega kar je pozitivno. Scar je njegovo čisto nasprotje. Spopad protagonista in antagonista pripelje do epskega zaključka, ki ne pušča dileme, ki ne pušča lastnih interpretacij. Gre za čisti boj dobrega proti zlu in vsak gledalec se zagotovo lahko poistosveti zgolj in samo z glavnim protagonistom. Kar ni nič narobe, morda takole iz neke objektivnosti ugotavljam, da je fabula naslovnega filma mestoma preveč osladna, preveč ameriška, ampak menim tudi to, da živimo v času, ko potrebujemo heroje, ko potrebujemo pozitivne like, ki kažejo novo pot, izhod iz te apatične družbe in zavesti. Če Simba prebudi vsaj malo optimizma, veselja in svetlobe na koncu črnega tunela, je to že dovolj. Se mi pa zelo dopade predvsem ta Simbina najstniška naivnost, nebrzdan oz. neukrotljiv duh, ki ne kloni pred tiranijo, ki se upre in prinese svežino.

Film sta režirala Roger Allers in Rob Minkof, oba imata na svojem kontu še nekaj všečnih in znanih projektov. Izpostaviti moram zvezdniški nabor, ki je likom posodil glasove. Tu po mojem mnenju najbolj izstopa izjemni Jeremy Irons v vlogi zlobnega in preračunljivega Scara, James Earl Jones je več kot idealen glas mogočnega kralja Mufase, hecen je Rowan Atkinson, pa tudi Nathan Lane ni daleč. Zares fenomenalna je animacija, kolikor berem, gre za enega zadnjih animiranih filmov, ki je bil v večini narejen po stari metodi risanja, torej s svinčnikom in čopičem v rokah. Podobe živalskega sveta so prav gotovo impozantne in vsaj meni vse to prebudi nek nostalgičen občutek, ko vse te tehnikalije okoli nas še niso bile tako samoumevne. Glasba je kot rečeno legendarna, Hans Zimmer je tudi tu pokazal in dokazal, da gre verjetno za enega izmed boljših skladateljev v filmskem svetu. Kaj še reči za konec? Zame osebno je Levji kralj fantastičen film in vedno ga bom ponosno razkazoval na polici ob ostalih klasikah ameriškega filma. Prav gotovo film, ki ga je znotraj žanra težko preseči.