Closer (2004)

Medčloveški odnosi, sploh tisti podkrepljeni z ljubeznijo ali zapečateni z zakonom, so od nekdaj na tapeti umetnikov vseh vrst. Zelo pogosto se s tem fenomenom radi ukvarjajo tudi filmski režiserji. Eni bolj pogosto, drugi manj. V Nemčiji rojeni filmar Mike Nichols, se je z medčloveškimi odnosi, ljubeznijo, konflikti in družbenimi vzorci od nekdaj rad ukvarjal. Že njegov prvenec, Kdo se boji Virginie Woolf (1966), še danes predstavlja neizpodbitno žanrsko klasiko, iskrenje med Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom pa je pravzaprav legendarno in bo verjetno za vse večne čase ostalo zapisano v analih kot primer prepričljive, nenadkriljive metodične igre. Nichols je ob režiji filma štel le nekaj nad trideset let, zato je njegova suverena režija še toliko bolj presenetljiva. Sploh v obziru, da je moral pred kamero krotiti dve taki personi kot sta bila Elizabeth Taylor in Richard Burton. Le leto kasneje je mladi filmar udaril še enkrat. Zopet mu je uspelo ustvariti film, ki ga tudi desetletja zatem kujejo v zvezde. Diplomiranec (1967) je tudi meni osebno eden tistih filmov, ki nosijo dušo, srce in pamet. Pretkan, pomenljiv in predvsem nepozaben. In za vse to velik del zaslug pripisujem režiserju Nicholsu. Kadri so, enostavno rečeno, presunljivi in dajejo celostni zgodbi neverjetno težo. Nichols je dokazal, da z njim ne bo šale. Ne dolgo zatem je režiral  Jacka Nicholsona v filmu Carnal Knowledge (1971) in tudi tam vrtal in kopal v ljudi in odnose, velik del pa je spet namenil spolnosti in njeni vlogi v družbi. Sedaj je bilo že jasno, da je Nichols eden izmed bolj prepričljivih kronistov naše družbe in posameznika ujetega v njej. Morda mu je kasneje, predvsem v osemdesetih, sapa rahlo pošla, ampak tudi potem je ustvaril še marsikaj zanimivega. Nazadnje Closer.

Closer (2004) sem v teh desetih letih pogledal dvakrat, zadnjič sem ga videl še tretjič. Vem, da me je film ob prvem ogledu stisnil za goltanec, da je eden izmed boljših žanrskih izdelkov, pa trdim tudi sedaj. Nichols, gre za njegov predzadnji film, je uspel združit vso znanje, ves talent in vse izkušnje ter ustvariti novodoben žanrski biser, ki o medčloveških odnosih pove vse in še več. Tegobe zaljubljenih, (manj)predanih in (ne)zvestih ljudi je odlično vkomponiral v urbani svet betonske džungle in serviral pravljico za odrasle, ki na vsakem vogalu pušča neizbrisljivo grenko-kislo sled. Seveda ima pri tovrstnih izdelkih glavno besedo scenarij; ta mora biti bister, oster, koherenten in sočen. Patrick Marber se je tozadevno v tem primeru zelo izkazal in režiser svetovnega kova lahko s svojimi prijemi in filmskim slogom doda le še smetano na torto. Samo dogajanje je sicer precej omejeno. Razen sočnih dialogov gledalec kaj drugega ne bo deležen. A prav to je tisto, kar v mojih očeh filma tako suvereno dviga iz sivega povprečja. Namreč, vsak dialog, vsako besedno soočenje protagonistov se mi zdi fantastično spisano, trdno in osnovano na nekih realnih temeljih. Pestra je tudi karakterizacija štirih protagonistov, ki vsak zase bijejo bitko sodobnega medčloveškega boja. Na eni strani imamo luftarja, oportunista, ki se težko upre fatalki na katero naleti čisto po naključju, na drugi uspešnega preverzneža, ki dekleta jemlje zgolj in le kot seksualni objekt. Med njima se potikata svobodomiselna mladenka, ki morda naivno verjame v pravo ljubezen in vsega hudega vajena mestna ženska, ki je v ljubezni izkusila že marsikaj in se še kako dobro zaveda, da bolečina tiči za vsakim grmovjem. Vloge so podeljene, igra seksualne napetosti se lahko prične.

Dan: I fell in love with her, Alice. Alice: Oh, as if you had no choice? There’s a moment, there’s always a moment, “I can do this, I can give into this, or I can resist it”, and I don’t know when your moment was, but I bet you there was one.

Poleg zanimivih besednih soočenj, trenj, izkazovanj ljubezni in okorne romantike, film navduši z vizualno podobo. Naj se najprej obregnem ob fotografijo, ki se morda na prvi pogled ne zdi nič posebnega, ampak vse ne more biti tako samoumevno. Izkušeni Stephen Goldblatt je urbano džunglo odlično zajel. Mizanscena odlično deluje in vpletenost karakterjev v samo fotografijo je zelo dobro zajeta. Všečna mi je tudi lepo fluidna montaža, ki navkljub preskokom ne izgublja rdeče niti, ali, bog ne daj, koherentnosti in ostrine scenarija. Zelo dobra pa je jasno tudi režija; nekateri kadri gledalcu zagotovo ostanejo v spominu kar lep čas. Že prvo srečanje na ulici je v mojih očeh izjemno dobro posneto, tudi iz vseh ostalih sekvenc se kar cedi. Recimo srečanje v akvariumu, srečanje na razstavi, srečanje v klubu in tako dalje. Za konec pohval pa velja izpostaviti še igralski četvorček. Clive Owen in Jude Law sta vedno všečna in močna v svojih vlogah. Tu se mi zdita še posebej dobro izkoriščena, predstavljata zanimivo nasprotje in lika dodatno nadgradita. Tudi Julia Roberts in mlada Natalie Portman za kolegoma ne zaostajata in v skupnih kadrih še kako ukrivljata ravnovesje na svojo stran. Če smo od Robertsove takih vlog že vajeni od poprej, dočim vseeno mislim, da je tale ena boljših, pa je vse skupaj prav gotovo toplo presenetila tedaj triindvajsetletna Portmanova. Simpatično, igrivo in še kako prepričjivo. V luči te vloge se tudi kasnejši oskar za Črnega laboda še lepše sveti.

Film je blagajne lepo napolnil, čeprav niti približno ni film za mase. Nagrad in nominacij je bilo kar nekaj, pričakovano sta najbolj izstopala Clive Owen in Natalie Portman, ki sta bila deležna tudi nominacije za oskarja. Kritiki so film precej hvalili in nasploh izpostavljali izjemen Nicholsonov občutek. Mnogi so se strinjali, da se je režiser za konec kariere vrnil tja, kjer je bil na začetku.

Anna: I’m sorry you’re… Larry: Don’t say it! Don’t you fucking say you’re too good for me. I am, but don’t say it.

 

 

Advertisements

The Devil wears Prada (2006)

Saj ne, da bi me The Devil wears Prada (2006) kaj preveč zanimal, ampak golo naključje je tako naneslo, da sem si pred dnevi dotični film ogledal že drugič in dejal sem si, da pa je morda tudi prav, da o njem napišem kakšno besedo na tem opustošenem kotičku medmrežja. Je kar treba povedati, da je zadeva vsem stereotipom in klišejem navkljub sila zanimiva in simpatična, seveda pa je kot na dlani dejstvo, da gre zasluge v največji meri pripisati vedno odlični Meryl Streep. Streepova je tudi za vlogo pasje urednice modne revije prejela cel kup nominacij, med njimi, jasno, tudi za oskarja. Dokaj samozavestno ji prapor ob strani podpira Anne Hathaway, tedaj še ne tako zelo uveljavljena lepotička, čeprav je le leto poprej že igrala v čislani kavbojski drami Brokeback Mountain (2005), vedno zanimiv pa je tudi hecno vpadljivi Stanley Tucci. Zanimivo, Streepova in Tucci sta nekaj let kasneje kot zakonski par zaigrala v še eni posrečeni dramediji Julie&Julia (2009), kjer sta spet dokazala, da se pred kamero še kako ujameta. Ni kaj, igralskim nastopom ne moremo nič očitati. Kot je morda že znano, je film priredba istoimenskega romana, ki ga je leta 2003 spisala sedemintridesetletna Lauren Weisberger in kot pravijo mnogi viri (sam romana, šokantno, vem, nisem prebral) je film nekaj odstotnih točk manj, hm, no, kako bi se izrazill, ženskast.

Visoki svet mode, prekaljenih snobovskih obrazov in ostrih egov nam prikaže David Frankel, ime, ki verjetno pri še tako razgledanemu filmofilu ne pomeni veliko. Človek je poleg naslovnega režiral še nekaj marginalnih, nepomembnih in komaj vidnih lahkotnih poskočnic, v konteksu pa morda lahko omenim Hope Springs (2012), ki sem ga celo videl in tudi že pozabil. Vem le toliko, da zanimiv igralski ansambel sestavljajo Meryl Streep, Tommy Lee Jones in Steve Carell. Zatorej o režiserjevem delu niti ne morem preveč dolgotveziti, menim pa, da je pri naslovnem filmu opravil čisto solidno delo. Scenarij (Aline Brosh McKenna) bi bil lahko bolj oster, pomenljiv in večplasten, a je verjetno za brenkanje na prvo struno v prvi vrsti kriva sama avtorica romana, vprašanje koliko manevrskega prostora je imela scenaristka za kaj bolj zapomnljivega. Je pa potrebno pohvaliti mizansceno in predvsem kostume. Kot berem, so skoraj vsi modni elementi originalni, modni oblikovalci so bili navdušeni (kaj pa drugega) nad tem, da jih bodo v filmu nosila taka dekleta in reklama je vsekakor uspela. Ne vem ali to še drži, ampak pravijo, da je bila kostumografija ena izmed najdražjih v zgodovini filma. To je pa kar zanimiv podatek, mar ni res? Je bil pa film velikanski in dokaj presenetljivi hit tistega leta. Budget nekaj nad 30 milijonov dolarjev se je v blagajnah pretvoril v skoraj 330 milijonov zelencev. Impresivno.

Kaj pa film konec koncev sporoča? Recimo, da je snobovski svet visoke mode le metafora kapitalistične družbe, ki ves čas strmi le k rasti in dobičkom in donosnosti. Obrazi so nepomembni, človeške zgodbe poteptane in zatrte. Andy, mlada in nadebudna novinarka, ki bi v New Yorku rada premikala gore, kaj hitro pade na realna tla. Mali človek danes ni več pomembne, je le nepoznani faktor znotraj velike tvrdke, ki se na poti k zvezdam proti marginalcem ne ozira. Kaj dekletu preostane? Služba je mikavna, obup ne pride v poštev, kdo ve katera vrata čakajo za hrbtom ledene psice. Kapitalistična ideja jo hitro posrka, postane drug človek, ki se za včerajšnjimi težavami ne ozira. Raztegnjene puloverje zamenjajo oblačila visoke vrednosti in duša je prodana hudiču. Vse lepo in prav, ampak vsi skupaj hitro ugotovijo, da ima tudi ta privlačen in bogat svet svoja pravila, ki se od tistih na ulici niti malo ne ločijo. Le še bolj boleči rezultati so na koncu. Škoda, da film vsega tega ne pokaže bolj neposredno, bolj kritično in manj sladkobno. Končni vtis bi bil tako še veliko boljši in trajnejši.

 

Hulk (2003)

Nemara sem že večkrat poudaril, da nisem kdove kako velik ljubitelj velikega zelenega monstruma, ki v Marvelovem svetu stripov in filma sliši na ime Hulk. Morda me tudi zato oba filma o njem nista bistveno prepričala. Naslovni se mi je zdel ob prvem ogledu zanič, drugi z naslovom The Incredible Hulk (2008), kjer se v zeleno mišičasto počast nespontano spreminja dober karakterni igralec Edward Norton, pa se mi je tako v prvo kot tudi v drugo zdel še precej slabši. Podoba Hulka je bila nato uporabljena tudi v filmu Avangers (2012) in tam se mi pod taktirko Marka Ruffala zdi celo sprejemljiv. No, še vedno pa me ta lik najmanj pritegne od vseh, zakaj očitno mi mentalno omejeni razbijači pač niso pri srcu. Ampak dobro, tu in tam se znajdem na kavču naveličan celega tedna in potem brezumno šarim in brskam po tekočem tv sporedu in tuhtam ali je kaj nepretencioznega, hitro pozabljivo in ravno prav absurdno, da se mi večer ne bi kar tako izmaknil mimo. In oni dan sem v približno takem apatičnem stanju naletel na Leejevega Hulka (2003). Razmislek za sekundo ali dve in akcija. Že res, da mi v prvo ni bil všeč, ampak od tedaj je vendarle preteklo dovolj vode in kakšna lahkotna osvežitev ob steklenici najljubšega češkega pivaka ne bi bila odveč.

Ne morem ravno trditi, da me je film v drugo kaj bolj prepričal. A vseeno sem prepoznal nekatere elemente, ki jih ob prvem ogledu nisem in lahko zapišem, da se mi sedaj ne zdi več tako zelo zanič, kot sem sprva mislil. Drži, da je osnovna premisa sila tanka in tozadevno stereotipna. Protagonist z mračno preteklostjo, potlačena čustva, razočaranje v ljubezni, vse to se potem potencira v telesno deformacijo, ki ga spremeni v nenadzorovano pošast, ki podira vse pred seboj, ustavi oz. zajezdi pa ga lahko le čista ljubezen. Aha, za petami pa mu je celo ameriško vojstvo, ki ga ne preganja samo zaradi apokaliptičnih rezultatov njegovih besnenj, pač pa ima odgovorni na vesti še veliko več. To, da se od nekje potem prikaže še biološki oče s podobnimi telesnimi predpostavkami, je le češnja na tortico žanrskega absurda. Tozadevno filmu res ne morem nuditi stoječih ovacij. Vse skupaj se mi zdi za lase privlečeno, pretirano in slabo zasnovano. Liki se bistveno ne razvijajo, motivi so enoznačni in plehki. Če grem dlje, potem lahko rečem, da sem se ob sami zgodbi delno do pretežno dolgočasil. Ampak dobra novica je, da navkljub pozni uri vseeno nisem padel v trd spanec. Zakaj ne?

Tajvanski režiser Ang Lee je v svoji karieri posnel kar nekaj zanimivih filmov. Med najboljše prav gotovo lahko štejem Wo hu cang long (2000), ki je brez dvoma prava mojstrovina. Prvega oskarja za režijo je pobral leta 2005 za zanimivo dramo Brokeback Mountain, pred dvema letoma je še enkrat slavil v isti kategoriji za film Life of Pi (2013). Vmes je posnel še čutni Se, Jie (2007) in zabavni Taking Woodstock (2009). Po teh naslovih sodeč je kar zanimivo, da se je Lee na začetku tisočletja odločil za snemanje takega blockbusterja, kot je Marvelov Hulk. Ali se v filmu pozna njegov osebni pečat? Bi drug režiser iz tako omejenega scenarija lahko izstisnil kaj več? Tega ne vem, ampak ob drugem ogledu lahko rečem, da me film skozi tehnično percepcijo ne pusti več tako hladnega. Upam si celo reči, da me film z režijo na nekaterih mestih povsem zadovolji in če vzamemo v obzir, da je film letnik 2003, potem je tudi CGI na povsem dostojnem nivoju. Izpostavil pa bi še tako imenovano split-screen tehniko, ki daje filmu poseben pečat in na ustrezen način pokaže, da je bistvo zgodbe in celega filma v stripu. To pa je nekaj, kar morda pri nekaterih resnejših stripovskih adaptacijah tudi pogrešam. Igralski performansi sicer niso ravno nepozabni, a vseeno Eric Bana, Nick Nolte, Sam Elliot in Josh Lucas naredijo svoje. Odlično protiutež na drugi strani predstavlja prelestna Jennifer Connelly, ki s svojim pogledom koketira ravno toliko, da se človek spomni na njene najboljše vloge in si zabiča, da si vsaj nekaj od njenih filmov v bližnji prihodnosti še enkrat ogleda.

Celokupno gledano torej film ni tako zelo zanič, kot sem sprva sodil. Seveda ni govora o mojstrovini, a neko žanrsko povprečje zagotovo ujame. Nepretenciozno in hitro prebavljivo, a ob pivu ali dveh tudi dovolj zabavno.

Maelström (2000)

Kdo ne pozna lucidnega Kanadčana Denisa Villeneuvea, sedeminštiridesetletnega filmarja, ki si je večno slavo prislužil s šokantno in kruto mojstrovino Incendies (2010)? Režiserja, ki je nedavno navdušil s srh vzbujajočim Prisoners (2013)? Človeka, ki je vrtal v našo zavest in preizkušal našo filmsko dojemljivost z nevsakdanjim Enemy (2013)? Čeprav so to daleč najbolj izpostavljeni izdelki omenjenega režiserja, pa je seveda vsakomur nemara jasno, da je človek kakšno leto poprej posnel še kaj (bolj?) gledljivega. Moram reči, da mene njegova zgodnejša filmografija mika od dne, ko sem prvič videl Incendies in v tem tednu sem končno uspel pogledati dva njegova najzgodnejša izdelka. Takole na hitro lahko rečem, da sta me oba nadvse potešila in me še enkrat več prepričala, da je človek res mojster svojega posla. Le upam, da nadaljuje v tej smeri in znotraj svojih lastnih ustvarjalnih želja ter, da ga vabljiv Hwoodski kruh ne pritegne preveč. Prisoners se mi je zelo dopadel in še danes si upam reči, da gre za enega boljših filmov z letnico 2013, ampak kot na dlani je dejstvo, da je režiserjeva tržna niša drugje – v še bolj poglobljenih izdelkih, v še bolj filozofsko naravnani sporočilnosti. Maelstrom tozadevno sicer ni ravno mejnik ali filmski testament, da me ne bi kdo narobe razumel. To bi si prej upal reči za film Enemy, ki se z gledalcem zares kruto poigrava. Vseeno pa je naslovni izdelek dovolj močan, da se nam nekako vtisne v male sive celice in nas potem še nekaj časa bega s takimi bolj eksistenčnimi vprašanji, na katere pa ne moremo hitro odgovoriti.

Bi bilo pravično, če rečem, da me je film kupil že po prvih nekaj minutah? Zakaj tako hitro? No, preprosto zato, ker režiser vse skupaj odpre dokaj kontroverzno in povsem izven nekih ustaljenih smernic, ki diktirajo izdelke za široke množice. Takoj zaigra na drugačne strune in tudi mimobežni gledalec lahko kaj hitro ugotovi, da bo tole bolj svojevrsten cineastičen izlet. Film nam predstavi mlado Bibiane, zanimivo žensko s kopico problemov. Bibiane je poslovna ženska in že to ji predstavlja nek stres v življenju, še bolj stresno je dejstvo, da je njen šef obenem tudi njen brat in njune poslovne konfr0ntacije vse pogosteje trčijo ob družinske čeri. Dekle tako vse svoje težave najraje utaplja v alkoholu in drogah. Za nameček jo že na samem začetku filma čaka splav in to daje njenemu liku še dodatno barvo. Psihični zlom se zdi z vsakim kadrom bližje. Vendar nikoli ni tako slabo, da ne bi moralo biti še slabše. V krut vrtinec lastne usode jo potegne nekega večera, ko vsa utrujena in psihično načeta drvi po cesti in trešči v nič hudega slutečega pešča.

To je le neka groba vsebina, ki o izdelku kaj bistvenega ne pove. Glavna draž filma je gotovo v naraciji, ki se bistveno razlikuje od bolj konvencionalnih izdelkov. Villeneuve gledalcu na svojevrsten način podaja zgodbo in priznati je treba, da ji le najbolj zvest in osredotočen gledalec lahko sledi. Mene je predvsem zabaval pogled na določene situacije skozi več percepcij, zabavalo me je poigravanje z usodo in naključji in vrednotenje človeškega življenja v kalupu nekih družbenih vzorcev, ki naj bi jim vsi sledili. Surrealistična vsebina se lepo poda hipnotičnemu slogu, kjer se zdi, da režiser več pove z nemimi mimikami, kot pa s samimi dialogi. Scenarij (napisal ga je režiser sam) je po mojem mnenju izjemno močan, dovolj filozofski in poln nekih dvoumnih zagonetk in definitivno je to film, kjer je intepretacija slehernega gledalca zelo pomembna. Vsaj kolikor sem sam uspel prebrati po določenih forumih in drugih opisih filmov, ima vsakdo neko svoje splošno mnenje o tem kaj je želel režiser pravzaprav povedati. Jaz bi dejal, da se je na nek svojstven način poigraval z vlogo ženske v današnji družbi. Bibiane je zanimiv lik, tu ni dileme. Na začetku jo iz kadra v kader bolj tlači, deluje razvpito, ujeta je v krog lastnih napak. Nato se njen lik prične spreminjati, postaja drugačna. Režiser to transformacijo po mojem prikaže s sekvenco, ko dekle spleza iz vode. Je Villeneuve simboliziral novo rojstvo? Jo je opral vseh grehov?

Ni skrivnost, da se je Villeneuve marsikateri element sposodil od velikih imen sedme umetnosti. Vseeno je z lastnim slogom in samosvojim scenarijem uspel ustvariti en poseben film in brez zadržkov ga lahko priporočim naprej, dočim je potrebno vzeti v obzir dejstvo, da niti slučajno ni za vsakogar. Ampak, kateri režiserjev izdelek pa je za vsakogar? Film je bil deležen številnih festivalskih nagrad in toplih pohval, nase pa je opozorila predvsem mlada Marie-Josse Croze. Nekateri se je kasneje verjetno spomnite iz Spielbergove drame Munich (2005), letos pa je zaigrala ob bok Gleesonu v solidni drami Calvary (2014).

Somos lo que hay (2010)

Pred približno pol leta sem že pisal o lanskoletni ameriški horrorščini We are what we are (2013), ki jo je režiral (potencialno) zanimivi Jim Mickle. Solidna zadeva, ampak nič več od tega. Kot vemo je dotični film rimejk mehiškega Somos lo que hay (2010) in zadnjič je padla ena zanimiva debata o obeh filmih, ki pa se je jaz nisem mogel tako vneto udeležiti, saj mehiškega izvirnika tedaj še nisem videl. Glede na ne preveč navdušujoče vtise in ocene, ki jih je moč najti na medmrežju, pa tudi ameriški rimejk originalu ne naredi pretirane usluge, do naslovnega izdelka nikoli nisem gojil pretiranih simpatij, da bi si ga ogledal. Ampak ok, kamor gre bik naj gre še štrik in tako sem bolj pod prisilo kot ne, naslovni izdelek vendarle predložil za ogled. Nenazadnje, o mehiški filmografiji ne vem prav veliko in kakšna taka novost na filmskem jedilniku se mi zdi povsem  dostojna. Kaj porečem po ogledu? Hmja, no. Recimo, da si od žalosti nisem odgriznil lastne roke, ampak vseeno bi bilo nemara bolje, ako bi si ta večer prosti čas krajšal s kakšnim drugim filmom, še bolje pa bi bilo, če bi se zaposlil s kakšno drugo dejavnostjo.

Seveda nisem bil tako naiven, da bi od filma pričakoval preveč. Prav tako nisem bil tako naiven, da bi pričakoval produkcijsko popolnost, perfektne performanse, zanimivo režijo in/ali sočen, alegorij poln scenarij. Dočim je potrebno reči, da si kanibalsko družino lahko interpretiramo po svoje in če damo domišljiji prosto pot, potem lahko iz vsega skupaj speljemo en cel kup zanimivih referenc, predvsem pa bi lahko kakšno smelo rekli o družbenem vozlu mehiškega nižjega sloja, vplivu in bližini ameriške turbo-kapitalistične paradigme in šibki gospodarsko-finančni moči te dežele, ki svoje prebivalce izčrpava tako močno, da so “primorani jesti sami sebe”. Film nam predstavi kanibalsko družino, ki se po smrti neizpodbitnega patriarha sooči z veliko izgubo in težkimi izzivi, kjer bo nekako potrebno nadaljevati poslanstvo. Ampak otroci “družinske tradicije” niso najbolj vajeni, mati pa se zdi vsak dan bolj nora, zato je vse skupaj še toliko težje. Kako najti žrtve? Sinovoma poizkus nekajkrat spodleti, nad družino pa po očetovi obdukciji, kateremu v želodcu najdejo človeški prst, začne bdeti tudi policija in zdi se, da se obroč okoli njih vedno bolj manjša. Saj ne rečem, nastavek fabule je gotovo zanimiv in bi se lahko razvila ena sila zanimiva zadeva iz vsega skupaj, ampak filmu vseeno nekaj zmanjka. Ali je narativno prešibak? Morda dramaturški lok ni dovolj napet? Ali pa se vse skupaj podere zaradi lesenih oz. okornih performansov, ki so me pustili povsem ravnodušnega? Nekaj enostavno ni dovolj dobro in film tozadevno ne pogleda izven sivega povprečja. Je film preveč drama in premalo grozljivka? Vsaj po mojem skromnem mnenju, je nekaj tudi na tem. Oprostite, ampak od mehiškega nizkoproračunskega horrorja bi vsemu navkljub lahko dobil nekaj več. Vsekakor se v isti sapi priporočam za kakšne sočne grozljivke iz tega konca filmskega sveta.

Režijo dotičnega filma je podpisal nepoznani Jorge Michel Grau. Saj mu konec koncev nimam kaj očitati; kot berem je bil Jorge priden študent na filmski univerzi, kjer je diplomiral z zelo dobrimi uspehi oz. rezultati in glede na to, da je to njegov celovečerni prvenec, vseeno ne smem biti preveč kritičen. Ali mu bo uspel preboj v prvo režisersko ligo, pa je seveda vprašanje. Nenazadnje poznamo cel kup režiserjev, ki so v domačih deželah štartali veliko bolje, pa so imeli potem še vedno velike oz. tudi nepremostljive težave, če/ko so želeli prestopiti med najbolj čislane režiserje zahodnih filmskih produkcij. Če si kje nadebudni mehiški filmar lahko pihne na dušo, je to verjetno prav v dejstvu, da je Hwood kaj hitro poprijel za rimejk njegove originalne zgodbe. To pa vendarle ni mačji kašelj.

Skratka, če se navežem nazaj na debato, ki sem jo omenjal na začetku. Drži, da je lepo in prav, da širimo obzorja, ampak to pot bi lahko celo rekel, da je ameriška adaptacija boljša. Upam, da se mi ne posušijo prsti ali pa odpove tipkovnica. Ponavadi namreč ameriške rimejke že a priori zavračam.

 

Boksuneun naui geot (2002)

O Chan-Wook Parkovi tridelni instalaciji maščevanja sem pred dobrim mesecem nekaj malega že pisal. Tedaj sem hvalil zadnji izdelek konceptualne trilogije, ki nosi naslov Chinjeolhan Geumjassi (2005) oz. Sympathy for Lady Vangeance. Naj še enkrat ponovim, da gre za naravnost čudovit film. Osrednji del in občemu gledalcu najbolj znan je seveda mnogokrat omenjeni Oldboy (2003), vse skupaj pa je režiser Park začel z Boksuneun naui geot (2002) oz. Sympathy for Mr. Vengeance (2002). Tudi tu ni potrebno veliko filozofirati; omenjeni film je pač tipični predstavnik kakovostne žanrske ponudbe, ki prihaja iz Južne Koreje in tozadevno ga velja širši množici tudi priporočiti v ogled. Spet se bom ponovil kot počena lajna, ampak tak žanrski izdelek v Hwoodu težko najdem. Ne gre le za bizarno štorijo, ki na vsakem koraku gledalca stiska za goltanec in mu v misli poriva etične in moralne zagonetke, ki ne prinašajo lahkih odgovorov. Prav tako ne gre le za folkloro nasilja, himno maščevanja ali pa žanrski eksces, kjer režiser najprej testira gledalca in njegov želodec in šele nato skuša nekaj povedati, pač pa gre enostavno za konceptualno zaokrožen film, ki vzbuja veliko motivov, kaže večdimenzionalen pogled na tragične dogodke in skozi prizmo kapitalizma razkriva, kje tiči glavni problem družbe in posameznikov, ki jih Park stlači v svoje filme. Prav to najbolj cenim pri teh treh omenjenih filmih. Park dogodke in like prikaže večdimenzionalno, prikaže vse aspekte določenega dejanja in na gledalcu je potem odločitev na katero stran se bo obrnil oz. kako bo vse skupaj interpretiral. Park ne kaže le črno-belega sveta in tudi zato lahko njegove filme ovrednotimo kot trilerje z možgani, saj od gledalca zahtevajo razmislek in določeno mero široke perspektive.

Če se navežem nazaj na Hollywood, lani smo dobili nek soroden film, kjer ima maščevanje (približno) podobno glavno besedo kot pri Parkovi trilogiji. V mislih imam seveda kritiško dobro sprejet triler Prisoners (2013), ki ga je režiral izjemni kanadski filmar Dennis Villeneuve. Dotični izdelek se je mene dotaknil predvsem skozi prizmo skrušenega očeta, ki želi na vsak način dobiti odgovor kje je njegova ugrabljena hči. Oče je pripravljen storiti vse za pravo informacijo. Tudi, ko informacijo dobi, je odločen, da bo hčerkino ugrabitev maščeval. Naslovni film je vsebinsko in tudi konceptualno drugače zastavljen, a neka rdeča nit je podobna. Kaj hočem reči s to primerjavo? V bistvu nič – le to, da se sam v takih primerih še kako nagibam proti maščevanju. Zob za zob. Ampak Park ne bi bil Park in Južnokorejska produkcija ne bi bila to kar je, če ne bi imel film dodatni zaplet, dodatni kleč, ki ga zahodni filmi (seveda so tudi izjeme) praviloma nimajo. Prisoners je ob tem filmu le uspavanka za lahko noč.

Sympathy for Mr. Vengeance (2002) je v prvi vrsti zgodba gluhonemega Ryu-a. Ryu je industrijski delavec, ki gara za svojo plačo, velik del te plače pa varčuje za bolno sestro, ki potrebuje novo ledvico. Ryu ni primeren darovalec, zato mora zdravo ledvico za bolno sestro kupiti. Ravno v tem času izgubi službo, a vseeno na črnem trgu najde organizacijo, ki mu za njegovo lastno ledvico in ustrezno plačilo priskrbi pravi organ. Naivni Ryu se odločiti tvegati in to tveganje se mu ne izplača. Dvomljiva organizacija vzame njegovo ledvico in denar ter izgine. Potisnjen ob steno ne ve kako naprej, ostal je brez privarčevanega denarja, brez lastne ledvice in tudi brez zdrave ledvice za sestro. Kaj storiti? Anarhistično dekle predlaga surovo potezo. Ryu ugrabi hčerko direktorja podjetja, kjer je bil prej zaposlen in zahteva odkupnino s katero bo lahko pokril sestrino operacijo. Vse lepo in prav, ampak načrt se ponesreči. Brutalno in tragično. To pa ustvari nov maščevalni pohod, ki celo zgodbo obrne na glavo.

Če se že sinopsis dobro bere in pocedi sline, kaj naj si potem mislimo po ogledu filma? Zares  neverjetno spisana zgodba gledalca enostavno ne more pustiti ravnodušnega. Film je razdeljen na dva dela. Prva polovica se osredotoča na zgodbo gluhonemega Ryu-a in njegov tragičen lov na zdravo ledvico. Drugi del se osredotoči na očeta ugrabljenega dekletca, ki skuša maščevati njeno izginotje. Ampak način kako se ti dve zgodbi nato povežeta, motiv in dejanja vseh vpletenih, to pa je nekaj posebnega. Pravi šok za gledalca. Vsaj mene je vse skupaj pošteno črvičilo in še danes, pa sem film sedaj videl že drugič ali tretjič, mi osrednji zaplet ali motiv, vrhunec zgodbe, ne gre iz glave. Na čigavo stran naj stopim? Koga lahko bolj razumem? Ne bi rad preveč izdal, da komu ne priskutim ogleda, zato naj končam ob teh moralnih vprašanjih in se za konec ozrem še proti tehničnemu delu. Seveda izdelku tozadevno gledano ne gre nič oporekati. Režija se mi zdi naravnost fantastična. Narativno je film izjemno močan, sploh prva polovica, kjer ni veliko dialogov, pač pa gledalec vse skupaj dojema bolj subtilno, bolj čustveno. Fotografija je spet fantastična, liki so močni, scenografija bogata in pomenljiva. Igralske kreacije kot vedno do konca prepričljive. Alegorij je malo morje. Seveda v oči najbolj pade kritika kapitalizma oz. potrošništva in zdi se, kot da nam želi režiser Park sporočiti, da je prav maščevanje tisti pravi in edini odgovor na brezglavi in za človeka pogubni kapitalizem. Z maščevanjem človek spet pridobi svoje pravice, udari nazaj in maščuje svojo razčlovečenost. Z maščevanjem človek pokaže, da mu ni vseeno. To pa potem spet odpre nova vprašanja, dileme in motive, o katerih bi lahko pisal in pisal. Nekatere sekvence zlezejo pod kožo, druge pustijo tak cmok v grlu, da bi človek od bolečine ječal.

Torej… Naslovni film je definitivno izdelek vreden vsakršne pozornosti. Kočljiva vsebina odpira vrsto debat, kjer pa prav gotovo ni enoznačnih in enostavnih rešitev. Kot pravim, kdo lahko požanje večje simpatije?  Ryu, naivna žrtev kapitalizma, potisnjena ob steno brez izhoda ali predsednik bogate tvrdke, ki ostane brez hčerke? Kdo nosi večjo moralno odgovornost? Azijska filmografija v vsej svoji kvaliteti.

The Damned United (2009)

Tom Hooper, znani angleški režiser, ki je leta 2010 pobral oskarja za dramo Kraljev govor (2010), že dve leti kasneje pa konkretno brcnil v temo z neprepričljivim Les Miserables (2012), je pred tem posnel sila zanimiv film. Kot se za pravega Angleža spodobi, je Hooper na filmski trak spravil dobro znano zgodbo angleškega nogometnega trenerja Briana Clougha, ki je po uspešnem vodenju manjšega nogometnega moštva Derby County stopil v (pre)velike čevlje Dona Reviea in prevzel tedaj najboljše angleško moštvo, Leeds United. Širokoustni in blebetavi Clough je pred tem igralce svojega novega moštva večkrat žalil, zato si kot novi trener nikakor ni uspel priboriti prepotrebnega spoštovanja in mu posledično ekipe nikakor ni uspelo sestaviti za uspešno sezono. Odpustili so ga po pičlih 44 dneh in ta zgodba je v angleški nogometni srenji še danes dobro znana. Seveda pa The Damned United (2009) niti približno ni le zgodba o nogometu. Za razliko od nekaterih sorodnih športnih filmov, ki se hitro ujamejo v krog klišejev in stereotipov, je dotični izdelek bolj študija glavnih protagonistov v neki situaciji, z dobro karakterizacijo tako gradi zanimive interakcije in ustvarja nekoliko drugačen vpogled v strujo profesionalnega športa.

The Damned United (2009) je sicer adaptacija istoimenskega romana, ki ga je leta 2006 izdal David Peace. Roman se nekoliko bolj poigrava s fikcijo, špekulacijami in govoricami, seveda pa je Cloughova kratka avantura na klopi Leeds Uniteda osnova in nekaj športnih faktov vseeno krepko drži. Film za razliko od romana fikciji prav veliko prostora ne prepušča, ustvarjalci so želeli kar najbolj verodostojno povzeti hecno avanturo čislanega trenerja in tozadevno film deluje veliko bolje. A drži tudi to, da so ustvarjalci kar nekaj dogodkov umetno napihnili, priredili za potrebe napete in bolj filmske zgodbe in tudi kakšna podrobnost se precej razlikuje od dejanske resnice. Pa nič zato, nenazadnje gledamo film in ne dokumentarca, zato mene osebno kakšni manjši popravki nikoli preveč ne motijo. V kolikor s tem ne trpi bistvo zgodbe in sama koherentnost scenarija. Prav to pa je po mojem mnenju ena izmed boljših strani filma. Scenarij se mi zdi dovolj dobro spisan in ravno prav začinjen. Zgodba na začetku lepo skače po časovni premici in predstavlja dve zgodbi, ki se kasneje lepo združita in narativno mu tu res ne morem nič očitati. Interakcija med liki je zanimiva, sploh pa je zelo dobro prikazan glavni lik, torej samozavestni in preveč ambiciozni Brian Clough. Veliko uslugo tu naredi spet nadvse prepričljivi Michael Sheen, ki v vsaki sekvenci posebej naravnost blesti.  Sploh interakcije s Colmom Meaneyem, Jimom Broadbentom in Timothyjem Spallom so zares nadvse všečne – dobro spisane in zares dobro odigrane. Film ima tisti pravi angleški pridih in v tem primeru to izpade zelo uspešno. Prispevek Petra Morgana je še kako viden in spet lahko zapišemo, da je dotični scenarist zagotovo mojster svojega posla.

Sicer pa se je z režijo dotične zgodbe najprej povezoval Stephen Frears. Ta naj bi roman prebral na vlaku na poti proti Benetkam in zadeva naj bi ga takoj pritegnila. Frears je nato k projektu privabil Martina Sheena, s katerim sta uspešno sodelovala pri filmu The Queen (2006). Vseeno je zaradi nekaterih nesoglasij s producenti Frears od zadeve odstopil in njegovo vlogo je prevzel Tom Hooper. Tehnično je potrebno filmu priznati suvereno umestitev v sedemdeseta leta, scenografija se mi zdi zelo na mestu, tudi nekateri dejanski posnetki tekem iz tistih let so nadvse vabljiv element, ki poživi vse skupaj. Seveda je močna igra celotnega igralskega ansambla še tisti dodatni sladkorček in tozadevno filmu zares le pohvale. Izdelek je bil načeloma zelo dobro sprejet, pričakovano pa blagajn ni kdove kako obogatil. Sem pa ujel zanimivo debato, kjer pravijo, da se zanimivosti in prave sporočilnosti filma lahko zaveda le pravi nogometni navdušenec. To sem in nemara me je film prav zaradi tega še toliko bolj pritegnil, kdo bi vedel. Skratka simpatično in super gledljivo, prav čudi me, da sem na film naletel tako pozno.