Copenhagen (2014)

Zadnje tedne samovoljnega bičanja z ameriškimi blockbusterji sem zaključil nekoliko drugače. Na tej strani Atlantika, nekoliko severneje. Tam, kjer snemajo zares dobre, kaj dobre, odlične filme. Tiste filme z dušo, kot se reče. Filme, katerim se po dnk-ju ne pretaka zgolj oportunistično ovohavanje nagrabljenih zelencev, pač pa tudi nekakšna cineastična romantika, ki filmu daje tisto žlahtnost, dodano vrednost, če želite. Potem, ko se v enem tednu zastrupiš s pofli tipa San Andreas, Avengers 2, ali pa recimo bedarijo v stilu Teenage mutant Ninja Turtles (2014), prav paše nekaj neodvisnega in majhnega. Za dušo privezat. Nekaj podobnega me je doletelo oni dan, ko sem končno pod zobe dobil ameriško-kanadsko-dansko produkcijo Copenhagen (2014).

Po tednih brezciljnega tavanja po evropskih velemestih, William pride do končnega cilja. Vendar Dansko mesto ni kar tako izbrano za zaključek potovanja; William želi poiskati očetove družinske korenine in tako zakopati tisto, kar ga vsa ta leta muči in preganja. Da William ni prijeten fant za okolico, spoznamo dovolj hitro. A njegovo srdito nrav kmalu zrahlja mlado dekle, ki ga preseneti ob strežbi kave. Od tu naprej se med njima hitro stke posebno prijateljstvo, skorajšnja ljubezen, a dekletina skrivnost naredi svoje. Vseeno bo  William Dansko glavno mesto zapustil drugačen in spremenjen, z grenko-kislim nasmehom na obrazu.

Sama vsebina kakšne posebne razsvetljenosti sicer ne prinaša. Vse to smo videli že neštetokrat. Tudi simpatična vez med glavnima protagonistoma ni nič novega. Vse skupaj zelo spominja na nedavni ameriški hit Silver linings playbook (2012), kjer sta po svoje blestela Bradley Cooper in Jennifer Lawrence. Kaj pa potem? Ha, ravno to! Ravno ta grenko-sladka vsebina, ki lepo vijuga med čermi stereotipov in klišejev in gledalca hitro očara s preprosto, a dovolj koherentno prigodo. Scenarij pije vodo in prinaša neko svežino. Na nek način zleze pod kožo, kaj vem, morda smo vsi mi malo Williama globoko v sebi. Še večji pomen pa pripisujem zares izjemni vzajemni zvezi, ki jo ustvarita manj poznana igralca. Gethina Anthonyja smo sicer že spoznali kot Renlyja Baratheona v priljubljeni seriji Game of Thrones, a tam prav veliko manevrskega prostora zaradi zgodnjega slovesa iz Zahodnjega ni dobil. Tu je v vsakem kadru in to dobro izkoristi. Ima tisto pravo prezenco, dobro nosi lik tečnega Williama. Prikupna Frederikke Dahl Hansen pusti še boljši vtis. Toplina, urbani duh in samosvoja prikupnost se lepo priklada zakompleksanemu Williamu in prav zares ju je lepo gledati pred kamero. Seveda velja pohvaliti režijo; Mark Raso za svoj prvenec režijsko palico vihti dovolj pogumno in zagreto, to se malodane čuti v vsaki sekvenci. Zelo vzdušna je kajpak atmosfera, ki ulice Kopenhagna ujame v vsej barvitosti in odprtosti. Tozadevno ni zanemarljiva niti fotografija.

Kar še najbolj pade v oči, je dejstvo, da mladi Kanadčan Raso poleg režije podpiše tudi scenarij in montažo. Torej gre za zanimiv talent, ki ima v sebi definitivno velik potencial za kaj večjega. Prav gotovo se veselim njegovih novih projektov. Upam le, da ga kolesje Hwoodske mašinerije ne posrka prehitro.

Koliko je film prinesel v blagajne ne vem in me niti ne zanima. Dejstvo je, da je hitro postal ljubljenec občinstva na različnih festivalih, kjer je med drugim pobral tudi cel kup nagrad. Bravo!

 

Advertisements

Wild (2014)

Oskarjevka Reese Witherspoon se zadnjih deset let ni pojavljala v preveč trdnih vlogah. Potem, ko je leta 2005 pobrala oskarja za upodobitev country pevke June Carter, je kaj hitro zavila s ceste in se bolj ali manj posvečala trivialnim vlogam. Ne bom ravno trdil, da sem jo kakorkoli pogrešal, ampak vsako prikupno blondiko je vedno zanimivo gledati pred kamero. V zadnjih dveh letih pa se je devetintridesetletnica vendarle prebudila in nastopila v treh filmih, ki so se meni vsaj ob prebiranju sinopsisa zdeli zanimivi in so posledično pritegnili mojo pozornost. Še najbolj prav naslovni, saj je že pred premiero dvigal veliko prahu in tako še bolj odločno drezal v mojo cineastično radovednost. Zgodbo sem približno poznal, čeprav nisem bil eden tistih, ki bi hlastajoče prebiral knjigo, ki je pred tem dokaj konkretno potrkala na duše naših gospodinj, ki so tako zopet dobile famozno čtivo za pred spanjem. Bolj od same vsebine, me je to pot zanimala sporočilnost zgodbe. Je režiser Jean Marc Vallee (Dallas Buyers Club) spet ujel trenutek? Bo tudi tokrat subtilno zavrtal v družbeni sistem in posameznikovo naravo? Bo dovolj korektna tudi fotografija, ki bo avanturo z lepimi podobami še bolj približala občestvu? Konec koncev pa me je zanimala tudi sama gospodična Witherspoon – bo dovolj karizmatična, da tovrstno zgodbo nosi na svojih plečih?

Cheryl Strayed je po materini smrti ugotovila, da je na tem svetu ostala sama. Sama in nezadovoljna. Vsega je imela dovolj, zaželela si je novega življenja. Brez vsakršnih pohodniških izkušenj, si je otrpala težak ruzak in krenila na pot samoočiščenja. Zloglasna pacifiška gorska pešpot jo je vodila skozi neokrnjeno naravo, vsaka grenka izkušnja ob poti pa jo je pripeljala do končnega spoznanja. Kdo je in kakšno je njeno mesto na Zemlji. Pravijo, da se knjiga odlično bere. Pravijo, da te stisne, zavrti in da misliti. Takole na prst se zgodba res zdi dovolj zanimiva tudi za filmsko adaptacijo. Scenarija se je lotil angleški pisatelj Nick Hornby, njegova dela redno končajo na filmskem platnu (About a boy, High Fidelity). Ni kaj, moja pričakovanja so bila v luči te informacije dokaj visoka in moram kar takoj reči, da tu ne čutim nobenih razočaranj. Zgodba je koherentna in lepo teče. Predvsem poskakovanja po časovni premici so se mi v tem primeru zdela še posebej smiselno in dobro načrtovana. Na ta način smo glavno protagonistko bolje spoznavali in se z njo lažje poistosvetili. Verjamem, da je avtobiografska knjiga bolje in globje vrtala v podzavest glavne junakinje, ampak upam si trditi, da filmska adaptacija v tem pogledu ne zaostaja mnogo.

Tudi sama sporočilnost filma je dosegla svoj namen in Jean Marc Vallee se je v vlogi režiserja tudi tokrat dovolj dobro odrezal. Naše življenje je rezultat pravilnih in manj pravilnih odločitev, vprašanje pa je kam te te odločitve vodijo. Cheryl so vodile v napačno smer. Njena preobrazba je v tem pogledu navdušujoča. Zbrala je precej poguma in volje, da se je odločila presekati zapleten gordijski vozelj, ki se marsikomu zdi nerešljiv. Menim, da lahko v zgodbi vsak gledalec najde delček samega sebe. Interpretacija videnega je odvisna od vsakega posameznika, tudi samorefleksija se razlikuje od gledalca do gledalca.

What if I forgave myself? I thought. What if I forgave myself even though I’d done something I shouldn’t have? What if I was a liar and a cheat and there was no excuse for what I’d done other than because it was what I wanted and needed to do? What if I was sorry, but if I could go back in time I wouldn’t do anything differently than I had done? What if I’d actually wanted to fuck every one of those men? What if heroin taught me something? What if yes was the right answer instead of no? What if what made me do all those things everyone thought I shouldn’t have done was what also had got me here? What if I was never redeemed? What if I already was?  

Film je bil posnet za dobrih 15 mililjonov dolarjev, prinesel pa jih je vsaj petdeset. Kritiki se po večini strinjajo, da gre za nadpovprečen izdelek lanske letine, veliko pohval pa gre predvsem na račun prerojene Reese Witherspoon in Laure Dern v vlogi njene matere. To bi rad za konec izpostavil tudi sam. Bodimo pošteni, Reese Whiterspoon ni ravno Meryl Streep in v nobeni vlogi ni prav posebej blestela, kaj šele da bi ukrivljala prostor okoli nje. Mene osebno ni pretirano prepričala niti v vlogi za katero je dobila zlat kipec ameriške filmske akademije. Ampak tu je zares imenitna. Prepriča in pika. Številne nominacije (oskar, zlati globus, bafta…) tako niso iz trte zvite. Zelo dober vtis (ob piškavi minutaži) pusti tudi starejša Laura Dern (filmska mati, sicer pa je le devet let starejša), za katero bi tudi lahko trdil, da tako močne vloge že lep čas ni odigrala.

Skratka Wild (2014) do neke mere opraviči visoka pričakovanja. Že res, da bi se dalo čez kakšno stvar tudi pljuniti, ampak celostna podoba je več kot solidna in vsaj po mojem mnenju pusti še nekoliko boljši priokus kot sorodni Tracks (2013), kjer je čez avstralsko puščavo kolovratila Mia Wasikowska.

50 odtenkov sivine

Oni dan sem si odščipnil uro ali dve in se s knjigo pod pazduho odpravil v znan kranjski lokal, kjer sem se ob decilitru okusnega domačega terana podal v domišljijski svet Neila Gaimana. Ameriški bogovi so super čtivo in če sem pred kakim letom cedil sline ob Dobrih znamenjih, ki jih je Gaiman spisal v duetu z nedavno preminulim Terryjem Pratchetom, lahko to pot pocedim še kaj drugega. Zares konkreten literarni odmerek, ki bralcu mojega kova dviga vse kocine po telesu. In ko sem močno zatopljen v Shadowa in njegovo avanturo počasi padal vedno globje in globje, me je iz popolne literarne katarze prebudil pogovor dveh deklet za sosednjo mizo. Ena je morala biti kakšno leto starejša od mene, druga dve ali tri leta mlajša, priznam pa, da sta bili obe precej prijazni za ogled. V sebi imam toliko vaške branjavke, da me sem in tja sosednji pogovor tudi pritegne, čisto malo, le toliko, da slišim o čem teče beseda in če je kaj zanimivega, potem to pozornost za kakšno minuto podaljšam. No, tokrat spočetka nič novega. Prva, tista kakšno leto starejša, je jamrala o moških. Nekaj v smislu, da smo v povprečju eni bebci. Očitno je bila samska, saj se je med drugim kolegici izpovedala, da bo očitno ostala sama, saj tistega pravega enostavno ne najde. Za druženje in kratko zabavo že, kaj več pač ne. Druga je le prikimavala in sem in tja rekla kakšno, ampak nič konkretnega. Šele proti koncu je nekako izustila, da pa je ona s svojim Pikijem relativno srečna. Malo jo moti, ker pogosto igra igrice na računalniku in ga ona potem čaka, da se ji posveti, ampak ok, to pač sprejme. Potem sta spet zavili v druge teme in jaz sem pozornost spet preusmeril v bukvo. Potem pa kot strela iz jasnega. Sredi pogovora starejša udari na polno: “Si že videla Petdeset odtenkov sive?!” Mlajša odgovori: “Ne še. Moj noče, pravi, da mu ne sede. Sama pa ne vem…” Prva jo prekine sredi stavka: “Potem greva skupaj. Javi tvojemu, da greva v kino, ja, prav direkt bova šli.” Druga z rahlo rdečico na obrazu: “Kaj, si nora,” zmedeno nadaljuje, “knjige nisem brala, film, kaj pa vem…” Prijateljica udari na polno: “Moraš! Ti povem zakaj…” Trenutek, ko se je moja pozornost ponovno in tokrat dokončno preusmerila k sosednji mizi. Mirno sem naročil še eno časo terana, knjigo položil na mizo in se pretvarjal, da občudujem betonsko okolico. Kajti nekaj je potrebno izpostaviti; film Petdeset odtenkov sive sem s kitajskimi podnapisi in nekoliko slabšo kvaliteto videl tudi sam. Ha!

Pred časom, kaj vem, letom, morda tudi že pred dvema ali tremi, se je ženska bralna značka drastično in korenito spremenila. Rodil se je fenomen, ki mu ni bilo para. Prišla je knjiga Petdeset odtenkov sive. Pornografija za ženske, ali nekaj takega. Pograbile so jo vse. Sodelavke, prijateljice, žlahtnice. Tudi moja boljša polovica. Kako ne, ko pa je bil to tisti zadnji in končni testament ženske emancipacije. Knjiga, ki prebuja ženske. Knjiga, ki ježi kožo. Knjiga, ki jo je potrebno prebrati. Nekatere so jo hvalile do neba in posledično preko vseh možnih ventilov razglabljale kako so kar naenkrat seksualno prebujene, zrelejše in manj starokopitne. Druge so nonšalantno odkimavale, da to pač ni nič posebnega, le nek desc, ki po riti tepe nedolžno deklino, češ mi pa ja znamo bolje. Jaz je nisem bral, čeprav poznam nekaj ubogih moških duš, ki so se želele iz prve roke prepričati kaj za vraga se dogaja med platnicami. Bi jo moral? Bi tako lažje prepoznal in sprejel dandanašnje fenomene, ki ukrivljajo bralne in seksualne navade širom sveta?

Hollywood ne čaka. Priložnost pograbi še predno se ta ponudi. Črnilo se še ni povsem posušilo, ko so bile pravice za film že odkupljene. In tako je pri dekletih še enkrat več završalo! Petdeset odtenkov sive gre na filmsko platno. Vsa fantazija, mokre sanje, sladka naslada, spolno prebujenje, surova pohota in sociopatnost gospoda Greya, vse to se bo cedilo iz zaslonov. Gospod Gray bo oživel! Da bo film hit, je bilo jasno kot beli dan. Da bo film tak hit (rekordi, neprestano pojavljanje v medijih itd.) so verjeli le nekateri. Jaz sem se do zadnjega boril proti filmu. Ne toliko proti filmu, bolj proti ideji. Proti ideji hitroprehrambnega tekočega traku, kjer uspejo ničlo, nulo, praznino tako briljantno zapakirati v bleščeč marketinški sijaj, da kloni še najbolj indifirentna duša dežele Šentflorjanske. Prav res me muči to kakšni potrošniki smo postali. Ne muči, straši me. Fenomeni, legende, miti, subkulture se danes rojevajo v marketinških pisarnah. Pod prsti nekega korporativnega vampirja, ki točno ve kako in na kakšen način zapakirati ničlo, nulo praznino in okrog prinesti širok krog vernikov. Kje so časi, ko so morale glasbene plošče mesece in mesece krožiti po kleteh, obskurnih barih in preko ustnega izročila, da so postale kult. Kje so časi, ko so se morali filmi mesece in mesece vrteti, se počasi plaziti v dnevne sobe, da so postali urbane legende. Danes je to tako lahko. Danes nekdo s sivo kravato, lepo postriženo bradico in velikanskim darom za manipuliranje ustvari hit, še preden film ugleda temo prazne kinodvorane. In to me moti. Moti me, da gledalci nimajo več kritičnosti. Moti me, da jim prodajo vsak pofl. Moti me, da vsebina ni več pomembna. Pomemben je samo še celofan. In ta mora biti čim bolj sijoč, da zaslepi še tiste, ki vsaj sem in tja razmišljajo s svojo glavo. Petdeset odtenkov sive je taka ničla, nula, praznina. Točno taka. O knjigi nič slabega, všeč mi je, ko ljudje berejo. Vsaj domišljija dela. Vsaj rdečo sobo si je bilo potrebno naslikati, si predstavljati bolečino ostrega biča, si predstavljati rdečo rit, ki jo tepeška bogataševa urejena roka, si predstavljati nelagodje svežega in neomedeževanega ženskega telesa. Film vse to vzame. Še tisto, kar je bilo verjetno dobro, uniči in potepta. Ne le v znani in nikoli povsem resnični krilatici, “Knjiga je vedno boljša od filma.” To zame sploh ni film. To je marketing. Videospot. Reklama. Torej čisti nateg. Zato so k režiji pripeljali neizkušeno filmarko. Da bi bila povsem brez besede. Filmarko, ki bi slepo upoštevala navodila, pograbila ček in odšla.

Pa saj sem že videl veliko slabih filmov, to me niti ne muči toliko. Muči me, da je to nateg, ki je na led speljal toliko ljudi. Čista fantazija. Kaj imamo? Mlado, naivno punco. Nedolžno. Čisto tako, mimogrede, gre delat intervju z lokalnim playboyem, miljarderjem, filantropom, človekom, ki se sicer skriva pred javnostjo. Da je lep in dobro grajen, seveda ni nobeno presenečenje. Kje pa niso vsi mladi miljarderji taki? Da med njima takoj preskoči iskra seksualne neslade, prav tako nobeno presenečenje, to se ja ves čas dogaja. Kar vidim kako mladi miljarderji, ki imajo svet na dlani, najraje cepljajo za sivimi miškami, ki še v lokalnem bifeju ne dobijo dovolj pozornosti. Da jo na prvi zmenek odpelje v helikopterju, pač tudi nič takega. On ima ja denar. Da se potem ta zveza nadaljuje, tudi nič čudnega, kočljivega in manj verjetnega. Zakaj ne? On je lep kot strela, ona tako idealna zanj. Prikupna, srčkana… in nedolžna! Kaj miljarder naredi? Nedolžnost kupi. Dobesedno. Brez metafor in alegorij, brez simbolov, ki so po navadi tista sočna draž številnih zares dobrih filmov. Tu gospod Gray reče: “Tu je pogodba. Tako bom kupil tvoje telo. Tvoje dostojanstvo. Tvoje življenje.” Brez kančka sramu. Ne pri njem, ne pri njej, kar je še bolj boleče, niti pri širnemu občestvu, ki je vdiralo v kinodvorane, kot da bi poleg karte dobili delček Grayevega bogastva. Torej, če cigani tamle po Prekmurju kupujejo dekletca za zakon, je narobe in vredno zgražanja. Če muslimani kupujejo in prodajajo dekleta, je zločin prve vrste. Če pa to naredi mladi miljarder, je pa erotično in celo romantično. To je to, kar me muči. Ta dvoličnost. Ta nezmožnost kritičnega pogleda. Ta izguba nejevere, ki jo mora človek imeti povsod in na vsakem koraku. Sploh pa tam, kjer nam prodajajo tako imenovane sodobne smernice življenja. Ko gospod Gray tolče po nedolžni ritki, ko se mačistično in šovinistično izživlja, je to romantika in erotika. Zakaj? Ker dobro izgleda in je bogat? Bi film s kakšnim zaraščenim kovinostrugarjem, ki ima v kleti poleg orodja malo sobico z biči in ketnami tudi požel tak naval? Ali bi tam tudi prepoznali žensko prebujenje, pornografijo za gospodinje, romantiko sodobnega časa? Dvomim! Mislim, da bi se scenaristično identičen film s kovinostrugarjem, ki ima namesto desetih audijev le tri doma predelane mopede, hitro uvrstil v žanr grozljivke in brutalne gore eksplotacije. Po medmrežju pa bi brali o norcu, ki režira film o posilstvu, mučenju inrazvrednostenju ženskega telesa. Vidite, to je to kar me muči. Vsebinsko je to tako banalen in plitek film, da gledalca boli. Poleg tega pa še tako neverjeten, izmišljen in prisiljen, da peče. To ne more prebujati ženske emancipacije, to jo mora zavirati. Pa to govorim le o vsebini, le o relaciji med nedolžnim dekletom in bogatim princem. Če bi razpredal še o dramaturškem loku ali ostalih filmskih prvinah, potem bi bila tudi oznaka nateg premila. Kako lahko potem ženske o tem filmu govorijo v takih superlativih? Kaj jim je zameglilo um? Gospod Gray? Milijarde, ki jih ima? Ali je vso famo naredila le želja po bičanju? Je to tisto, kar se v dekletih skriva ves ta čas? Ker, oprostite drage dame, jaz si drugega ne predstavljam. Si dekleta v resnici želijo le konkretnih udarcev po riti? Bolj sprašujem, manj odgovorov dobim.

Pa se vrnimo na začetek, v tisto kranjsko kavarno, ob deciliter terana in dve prijateljici. Tekom pogovora je prva drugo že prepričala, da gresta direktno v kino. Obljubila ji je celo to, da ko bo prišla domov, bo svojega Pikija tako naskočila, kot še nikoli. Da ji bo dal film krila, da ji bo odprl dušo, seksualno slo in potrebo po še. Da bo po filmu svoje telo bolje razumela, sploh želje. Aha!, me je zategnilo čez ledveni del. Misterij je odkrit. In potem poslušam naprej. Prva, starejša, samska in že na pogled tečna punca je govorila, da bo po tem filmu vse drugače. Da si bo želela več. Več od svojega partnerja, več od nje same. Da bo ugotovila, da mora biti ona na prvem mestu. Ker ženske so za to. Sadež, ki ga je potrebno negovati. To dekle ugotovi po tem filmu. Je lahko banalnost, komuflaža, brezizhodnost dandanašnjega dne še bolj nazorna? Je lahko glas aktivne populacije še bolj zgrešen? Mlajša punca je brez besed strmela v daljavo in poslušala besede starejše, izkušenejše prijateljice. Kaj si je mislila pa ne vem. Upam le to, da ni svojega Pikija postavljala ob bok in denarnico g. Greyu.  Vmes sem se vrnil v Gaimanov svet, kjer glavni junak komunicira in se poljublja z mrtvo ženo. Zdelo se mi je mnogo bolj realno.

Kill the Messenger (2014)

Presenečenja so vedno lepa in radi jih imamo, pa če tudi pridejo v obliki filma. Eden takih prijetnih grižljajev mi je na mizo padel oni dan v obliki ameriškega filma Kill the messenger (2014), pod katerega se je podpisal v New Yorku rojeni filmar Michael Cuesta. Michael who?, verjetno marsikomu odzvoni v ušesih, tudi meni je, ampak potem sem se hitro spomnil na precej všečen izdelek starejšega datuma, ki ga še danes pomnim in nosim v spominu; 12 and holding (2005) je zares zanimiv vpogled v skrhano adolescentno obdobje ameriških najstnikov in če kaj lahko, potem dotični film kar najtopleje priporočam v ogled. Cuesta v naslednjih desetih letih potem ni več posnel kaj omembe vrednega, morda tudi zato, ker se je podal na televizijo, kjer je nato med drugim režiral in produciral epizode v serijah kot so Dexter, Six feet under, True blood in mojem favoritu Homeland. Morda je prav v geopolitični zagonetki Homeland našel izziv in navdih za snemanje naslovnega filma.

Naslovni film se vsebinsko opira na knjigi Nicka Shoua (z istim naslovom kot film) in drznega novinarja Garyja Webba (Dark Alliance), v katerih sta avtorja povzela znamenito Webbovo razritje o nečednih orožarsko-mamilarskih poslih ameriške obveščevalne agencije, ki je na pokvarjen način financirala gverilsko vstajo v Nikaragvi. Webb, ambiciozni in pronicljivi novinar manjše časopisne hiše, je povsem naključno naletel na sled, da ima CIA na vesti nenadno porast kokaina v regiji. Bolj je brskal, več okostnjakov je padalo iz omar. Sledi so ga iz sodnih dvoran in obveščevalnih cipljov vodile do zaporov v Centralni Ameriki in skrivnih letališč, kjer so v eno smer potovale skrinje orožja, v drugo pa zaboji drog. Zgodba je bila vroča in mediji so jo pograbili, Webb je postal junak in novinarski heroj, mala časopisna hiša je stopila iz anonimnosti. Webb je dregnil daleč in globoko, ljudstvo se je prebudilo in zahtevalo odgovore. A ker je to Amerika in CIA, je logično kdo bo na koncu potegnil kratko. Kaj me je pri vsem skupaj najbolj pritegnilo? Prav gotovo pokončna in močna hrbtenica novinarja Webba, ki je kljuboval lastnikom in urednikom časopisne hiše ter se oklepal lastnih moralnih načel in splošnih norm raziskovalnega novinarstva. Webba ni zanimalo kdo je na drugi strani ringa, zanimala ga je le pravica in poštenost do ljudi, da se umazanija čelnikov v pomembnih pisarnah razkrije. Imel je pogum in velike prašnike, dobesedno se je igral z ognjem; koliko tovrstnih novinarskih mož in žena danes hodi naokoli in vrta v skrivne in manj skrivne posle ameriške zunanje in notranje politike? Tozadevno o intrigantni zgodbi vse dobro. Me pa zanima ali je scenarist Peter Landesman material dovolj dobro pretopil za filmske potrebe. Sem in tja zaznam ščepec nekoherentnosti oz. pogrešam nekoliko bolj poglobljen vpogled v celostno zadevo. Kakšen dogodek bi rad bolj spoznal, menim, da bi šel film lahko še dlje in bi vpletenost oz. nečedne posle lahko še bolj razgalil. Dočim bi kakšno družinsko prigodo lahko tudi izpustil. Glede režije pripomb nimam; nekaj kadrov je naravnost čudovitih, atmosfera je ponekod izjemno nastrojena in lik glavnega protagonista več kot solidno vijuga skozi cel film. Tu moram še posebej pohvaliti glavnega igralca; Jeremy Renner se je tokrat zares izkazal, ne vem, če me je že kdaj tako zelo prepričal. Drugačen stil od The Hurt Lockerja, prav gotovo, ampak po stopnji prepričljivosti ni daleč stran. Tudi sicer pester igralski kader ne razočara (Michael Sheen, Ray Liotta, Andy Garcia, Barry Pepper, Oliver Platt, Paz Vega in še kdo). Generalno gledano ima filma lepe ocene in vtisi mnogih se ujemajo z mojim, je bilo pa njegovo predvajanje zelo omejeno in posledično zaslužek ni omembe vreden.

Jasno, da kakšne žanrske klasike, ki bo večno svetila na Hwoodskem nebu, ne gre pričakovati. A film je vreden pozornosti. Če ne drugega, nas vsaj znova opomni na to, da nič na tem svetu ni črno in belo. Povsod so različni odtenki in vsakdo, pa naj si bo posameznik, mednarodna tvrdka ali skrita vladna organizacija, vedno dela v svojo korist in za svoj lastni dobrobit. Vse ostalo so le malenkosti. Webba so po nekaj letih našli ustreljenega v avtu. Gotovi samomor, pravijo. Naključja pa govorijo sama zase.

 

The Salvation (2014)

Izdelek The Salvation (2014) danskega režiserja Kristiana Levringa sem si ogledal le in samo zaradi meni izjemno omiljenega igralca Madsa Mikkelsena, ki nosi osrednjo vlogo jeznega maščevalca na divjem zahodu. Ni skrivnost, da mi je petdesetletni Danec trenutno eden ljubših glumačev, čudna reč pa je ta, da naravnost blesti v domači oz. evropski produkciji, medtem, ko v Hwoodski mašineriji tistega pravega obraza (po mojem) še ni pokazal. Filmi kot so Jagten, En kongelik afaere, Valhalla Rising, Pusher I, II in še kateri so neprimerno boljši od denimo Kralja Arthurja, Clash of the Titans in tudi zadnji Trije mušketirji igralcu ne naredijo baš velike usluge. Je pa treba reči, da je Mikkelsen v seriji Hannibal več kot soliden dr. Lecter in vsemu skupaj daje neko dodatno draž. No, kakšnih previsokih pričakovanj glede naslovnega produkcijskega konglomerata nisem imel, vseeno pa sem upal, da bo moje igranje z nepoznanimi in manj izpostavljenimi filmi padlo na rodovita tla. Kaj reči po ogledu? Ne bom trdil, da sem od navdušenja poplesaval po dnevni sobi, niti ne bom trdil, da mi bo film ostal v spominu kaj dlje kot do naslednjega pivskega izleta, ampak lahko rečem vsaj to, da mi tisti skorajšnji dve uri nista šli v popolno temo. Verjetno se je v največji meri potrebno zahvaliti prav Mikkelsenu, čeprav je res tudi to, da mu ob strani dobro oporo nudi vedno prelestna Eva Green. Mična Eva se mi je že pred časom zdela tista prava rešiteljica precej obskurnega nadaljevanja Mesta greha in s svojo prezenco na nek način reši tudi tale film.

Filmsko dogajanje je postavljeno ob konec 19. stoletja. Spoznamo Danca Jona, ki je odšel iz politično nestabilne Evrope in po prostranah ameriškega zahoda išče boljši jutri. V sedmih letih si je ustvaril ime in dom, zato je prišel čas, da mu prideta družbo delati tudi žena in sin. Veseli dogodek se hitro sprevrže v krvavo kalvarijo. V kočiji na poti proti cilju srečno družino kmalu po snidenju začneta ustrahovati dva klateža. Seveda bi se rada poigrala s prikupno ženo in ker v tistih časih moške manire niso bile kaj preveč nadzorovane, klateža ne ustavi niti prisotnost otroka in moža. Ampak Jon se je v teh letih že naučil rokovati s takšnimi nestrpneži, zato stvari kaj hitro postavi v red. A ne za dolgo, majhna nepozornost in že poleti iz kočije, sin in žena pa sta prepuščena neokusnima banditoma. Njun iztržek je jasen. Za seboj pustita dve trupli. Jonu se podere svet, a zbere dovolj moči, da klatežema prestreli betici. Žal je eden izmed izrodkov brat veliko bolj pomembnega okoliškega krvosesa in ta nemudoma razpiše nagrado za morilca svojega brata. Mirno, a prestrašeno ljudstvo ne tuhta dolgo in Jona takoj preda okrutnemu morilcu. A Jon ni več navaden danski priseljenec, pač pa mu v zatilju nekje drgeta neusahljiva želja po maščevanju.

Arhetipski boj maščevanja vsebinsko ne prinaša nič novega. Tudi klišejska parabola junaka, zkrušenega ženskega lika in običajnega negativca je kilavo nastavljena; posledični niti liki kaj bistveno od že videnih vzorcev ne odstopajo. Kaj velja potem izpostaviti? Sam sem razmišljal v smeri asimilacije. Jon pride z bratom v Ameriko iz Danske, njegovi življenjski vzorci nam od prej sicer niso poznani, ampak glede na to, da beži pred nestabilno Evropo, potem ga vzamem kot pacifista, ki raje išče življenje in priložnosti kot pa, da bi sovražniku rezal vratove. Trda in neizprosna Amerika ga potem spremeni. Jon se mora asimilirati v kruto družbo, postati mora isti kot domačini, če želi preživeti. In ta Jon, asimilirani maščevalec, potem na koncu tudi maščuje smrt svojih najbližjih. Američanom odgovori z njihovimi zakoni. Hja no, recimo, da bi od scenarista Andersa Thomasa Jensena (Brothers, In a better world) pričakoval več. Režija solidna, fotografija zelo všečna (snemalo se je v Južni Afriki). Film bajnega zaslužka ni bil deležen, tudi o kakšnih nagradah ne duha in sluha. Verjetno nisem edini, ki se bo filma (količkaj) spominjal le zaradi že omenjenih Mikkelsena in Greenove, omeniti pa velja še bivšega nogometnega zvezdnika Erica Cantonaja in igralsko precej bolj izučenega Jonathana Pryca.

The Imitation Game (2014)

O filmu The Imitation Game (2014) je nedolgo nazaj vse bistvene reči povedal kolega Goodfella iz Filmskega kotička. Kaj naj sploh dodam? Lahko zapišem to, da do filma nikdar nisem gojil kakšnih posebnih pričakovanj, čeprav me je izpostavljenost v zadnjih tednih vse močneje drezala v drobovje, nekako v smilu: je zares tako dober, kot mi želijo sporočiti razne nominacije? Je Benedict Cumberbatch res vreden take hvale? Morda sem eden redkih, ki mu gre dotični Britanec zadnje čase rahlo na živce, saj ga vidimo malodane v vsakem drugem filmu, pa ne morem ravno trditi, da me s svojo prezenco kdove kako prepriča. Kaj pa Keira Knightley? Je vsakič neprepričljiva lepotička tokrat zares stopila iz svoje sence in v vlogo Turingove žene pod pretvezo vnesla pravo mero tragičnosti in izigranosti? Če povem po pravici, me je pred ogledom še najbolj zanimala prav režija, saj me je norveški filmar Morten Tyldum dovolj prepričal z njegovim zadnjim delom Headhunters (2011), a je njegov hiter preskok proti prvi ligi vseeno vzbujal določene pomisleke. Je Tyldum že dovolj zrel za ples z velikimi ribami? A še preden so se ti dvomi dovolj zahrbtno zarili v mojo zavest, že so bile tu nominacije za letošnjo podelitev oskarjev. Prav vsi dvomi so ujeli nominacijo, hecna reč pravzaprav. Če se je za film nekako pričakovalo in predvidevalo vse od najave sinopsisa in posledično tudi Cumberbatchova nominacija ni pretirano presenetljiva, vsi namreč vpijejo, da je zadnji čas, da se kdo spomni na tega Britanca in ga tudi primerno nagradi za dobro delo, je definitivno rahlo presenečenje nominacija za srnjeoko Keiro. Vse ostalo? Najbolje, da se lotimo analize filma in vidimo kam meri moj okus in ošabno privihan nos.

“Zgodba je podana nelinearno in se osredotoča na tri pomembna življenjska obdobja v življenju Alana Turinga. Največ prostora je kakopak namenjeno obdobju med drugo svetovno vojno, v katerem je Turing s skupino sodelavcev delal na razbitju kompleksnega kodnega sistema nacistične kodirne naprave. Nekaj prostora je namenjeno tudi Turingovem odraščanju in letom v šolskih klopeh, ter njegovem povojnem življenju in neprijetnih dogodkih, ki so nedvomno igrali pomembno vlogo pri njegovem samomoru, leta 1954. Turing se je tako kot večina napredno mislečih čudovitih umov svojega časa soočal s številnimi ovirami pri uresničitvi svojih velikih idej: nezadostna podpora, nerazumevanje in oviranje dela, so nekatere izmed tipičnih preprek, s katerimi so se srečevali skoraj vsi vizionarji. Največji del filma prikazuje dogajanje v znamenitem Bletchley Parku, nekoč tajni lokaciji, na kateri je Turingu in kolegom uspelo rešiti veliko uganko, njihov prispevek pa je po ocenah zgodovinarjev bistveno skrajšal drugo svetovno vojno.” Goodfella

Treba je reči, da film celokupno dobro izpade. Zgodba je dovolj intrigantna in moje predvidevanje, da me bo film zgodbovno prepričal, je bilo na mestu. Zgodovinske nekorektnosti oz. odstopanja me pri tovrstnih izdelkih nikoli preveč ne motijo, razumem namreč,  da je potrebno nekatere stvari prilagoditi, da vse skupaj izpade bolj filmsko. Režiser Tyldum je gotovo dokazal, da v njem tiči velik potencial, tudi za dokončen preboj v prvo ligo filmskih režiserjev. Tu je zares dobro vijugal med tremi življenjskimi prelomnicami, vse to je dobro prepletal, posledično je dobro gradil odnose med protagonisti in predvsem karakterizacija glavnega lika, torej genialnega matematika Turninga, ki je bil najbolj zaslužen za zlom nacistične enigme in s tem predčasnega konca II. svetovne vojne, je po mojem skromnem prepričanju dokaj dobra. Turning je bil do neke mere zelo tragičen lik. Nerazumljeni genij, ki je že zaradi lastnega uma s težavo vijugal med vojnimi egi, je bil povrhu tudi istospolno usmerjen. Danes nič takega, a v petdesetih letih je to v Britaniji predstavljajo večji družbeni prekršek. Ne le režiser (in scenarist Graham Moore), Turningove demone in težave zelo dobro zajame tudi Cumberbatch, ki me je tokrat, za razliko od prejšnjih del, navdušil.  Režiser zgodbo z nekaterimi vrhunskimi prijemi ves čas drži na ostrem nivoju, posamezne sekvence so zelo močne in pokažejo vso težo s katero se soočajo udeleženci skrivnega projekta. V spominu mi kajpak najbolj ostane trenutek po uspešnem dekodiranju, ko morajo za lasten uspeh vseeno zamolčati nemško ofenzivo proti civilistom sredi Atlantika. Scena gre pod kožo, a taka je vrednost vojne in pravega zmagoslavja, olepšano ali ne. Med tiste boljše elemente lahko štejem tudi fotografijo (Oscar Faura) in mizansceno. Omeniti velja še viden prispevek izkušenega montažerja Williama Goldenberga (Argo, Zero Dark Thirty). Pa slabe stvari? No, kategorično slabih stvari ne najdem. Lahko rečem le to, da me prispevek Keire Knightley ne prepriča in se mi zdi nominacija skrajno pretiravanje. Tudi drugi stranski igralci niso na Cumberbatchovem nivoju in to kar očitno pade v oči. Morda le Charles Dance (ata Lannister iz GoT serije) nekako drži korak s Cumberbatchom, njune skupne scene so mi zelo všeč. Morda bi sam za popolno oceno želel še bolj poglobljen vpogled v samo reševanje enigme, ampak vem, da film v prvi vrsti govori o Turningu kot osebi in šele nato o njegovem delu. The Imitation game ni vojni film in tozadevno mu ne gre očitati, ako se v samo vojno ne vpleta v največji meri.

Are you paying attention? Good. If you are not listening carefully, you will miss things. Important things. I will not pause, I will not repeat myself, and you will not interrupt me. You think that because you’re sitting where you are, and I am sitting where I am, that you are in control of what is about to happen. You’re mistaken. I am in control, because I know things that you do not know.

Film je že postal velika uspešnica in pridno polni blagajne. Skupno ima osem nominacij za oskarje in je med najuspešnejšimi filmi letošnje bere, saj je bil nekajkrat nominiran tudi na zlatih globusih, verjetno pa bo svoj trenutek slave doživel na baftah. Zame osebno je to konkreten odmerek cineastične zadovoljitve, vendar drži, da mi do Birdmana, Whiplasha in še koga zmanjka piškotek ali dva.

 

Whiplash (2014)

Lanskoletna filmska bera se po mojem občutku meri po največ petih, morda šestih filmih. Prav vseh še nisem videl, zato ne morem biti objektiven, a vendarle. Če sem že pred meseci klobuk snel pred novo mojstrovino Wesa Andersona  in potem, ko sem pred dnevi v družbi piva in nekaterih somišljenikov Birdmana na ves glas razglasil za film leta, sedaj vseeno ugotavljam, da pa je prav Whiplash (2014) tisti izdelek, po katerem se bom letino 014 spominjal z najlepšimi cineastičnimi doživetji. Prvenec nadebudnega mladeniča Damiena Chazella mi je s prvim kadrom zlezel pod kožo in ne spomnim se kdaj mi je nazadnje kakšen film tako kratkočasno minil, s tem, da sem dobesedno s kapljajočo slino iz široko zevajočih ust pospremil vsako sekvenco posebej. Nočem sedaj izpasti kot kakšno dekletce po prvem poljubu, ne nazadnje tudi že moj emšo veleva, da moram biti ob takih čustvenih izlivih bolj resen in umirjen, a vendarle lahko širnemu občestvu, ki se množično zgrinja na tale medmrežni košček, zaupam, da sem po ogledu filma vzburjen vstal in se s skorajšnjimi solzami v očeh priklonil videnemu. To pa je film, sem si mislil tedaj in si mislim tudi sedaj, ko to pišem. To pa je po dolgem času spet tista prava izkušnja, ki jo lahko pričara le zares izvrsten in poseben film.

Nieman, you earned the part. Alternates, will you clean the blood off my drum set?

O sami fabuli prav veliko ne velja pisati. Kdor vsaj malo spremlja sedmo umetnost, ta že ve o čem teče beseda. Ampak ok, če me že ravno na ves glas bodrite. Film predstavi devetnajstletnega Andrewa, študenta prestižne glasbene šole, ki je zaljubljen v bobne. Glasni instrumenti so njegova prva in največja ljubezen.  Edina strast. Ventil, kjer sprosti vse tegobe, vse komplekse in sredstvo, ki izniči težave in skrbi. Fant vidi le bobne in nič drugega. Ko cenjeni strokovnjak in profesor išče nadomestnega bobnarja za njegov slavni jazz projekt, je Andrew odločen, da sanje postanejo resničnost. Vendar dotični profesor ni vsakdanji izobraževalni tič. Profesor Fletcher je monstrum v človeškem telesu. Je grozljivo pikolovski, brutalno direktni manijak, ki ne pozna drugega kot ne omajano popolnost. Pri njemu ni šale in Andrew bo moral pogoltniti marsikaj grenkega, ako bo želel uresničiti svoje življenjsko željo. Bo tihi in prestrašeni fant zmogel? Se bo zlomil? Je ljubezen do glasbe večja od sovraštva, revanšizma in norosti?

Film kajpak naplavi tisoč in eno čustvo. Narativno je tako močan, da bi človek od vsega skupaj najraje zakričal. Scenarij je zares odličen; Chazalle je pred leti posnel kratek film na to temo in potem le čakal na priložnost (beri: denar), da svojo vizijo udejanji tudi v celovečercu. To mu je po slabih desetih letih tudi uspelo in želja, zagnanost, predanost se vidijo na vsakem vogalu. Chazalle je na nek način Andrew. Mladenič, ki je predan ideji in želji. Mladenič, ki bi naredil vse, da njegovo delo, njegovo znanje pride do ljudi. Zato le kapo dol, takega prvenca ne naredi vsak.  Alegorično film obračuna z marsičem. Je odgovor mlade generacije na divji, neobrzdan svet. Je glas malega človeka v boju proti kruti družbeni ureditvi, ki grize do kosti in odžira dostojanstvo. Je himna intelektualnega upora, manifestacija proti izkoriščevanju. Lik Andrewa je naravnost fascinanten in posledično poln nekih arhetipskih tegob, ki ždijo v vsakemu izmed nas in le čakajo, da pridejo na plano. Njegov boj za mesto znotraj družine, njegov boj za mesto v družbi, soočanje z okolico, vse to je prikazano tako surovo, tako pristno, da gledalca peče v grlu. Njegov antipod, njegov nemesis vse to srka za lastno moč in nadvlado. Vse to srka, da gradi svoj ugled in ko se dva taka svetova udarita, takrat je prostor samo še za glasbo. Zato še enkrat, za scenarij, za zgodbo, za idejo vse čestitke. Seveda pa to ni edina moč filma. Tudi režija je naravnost osupljiva. Kadri so posneti z izjemnim občutkom. Režiser zares mojstrsko razgali protagonista in antagonista, mojstrsko ujame glasbo in z izjemnim občutkom riše svet, ki smo mu priča. Zanimiva je tudi fotografija in pa seveda montaža, ki daje filmu dodatno moč. Omeniti moram še glasbo in še bi lahko našteval. Seveda pa, tako pravijo vsi, ne smem mimo igralskega ansambla. Miles Teller je s svojo izrazno mimiko pak odličen in idealen za vlogo. Ampak tako kot vsi, se tudi sam lahko le nemo priklonim pred J.K. Simmonsom. To je briljantna vloga in vse te nagrade, ki mu zadnje čase padajo v objem, so seveda zaslužene. Mislim, da dvoma o oskarju za stranskega igralca ni. Film je bil sicer skupno petkrat nominiran za oskarje, prav zanima me koliko nagrad, poleg očitne, bo dobil. Me pa preseneča, da je spregledan za režijo. Hm, med peterico res ni prostora za Chazella? Nagrade in nominacije padajo in padajo, medtem, ko blagajniški izkupiček ostaja zanemarljiv. Nič hudega, film na masovno občestvo tako ali tako ne cilja. To je film za izbran okus.

Nič, po ogledu sem si obliznil vseh deset prstov, ampak sedaj me ima, da si slečem nogavice in nadaljujem na nogah. Mojstrovina!

There are no two words in the English language more harmful than good job.