Horns (2013)

Francoz Alexandre Aja mi je bil kot režiser svoj čas izredno zanimiv. Tako kot večino, je tudi mene brutalno impresioniral z nizkoproračunskim kultom Haute Tension (2003), ki je v trenutku postal velik hit in film o katerem se govori z izbranimi besedami. Mali film z velikim pogumom, vsebinsko pomenljiv in družbeno kritičen, ravno dovolj nazoren in krvav, da ostane v spominu daljši čas. To je bil idealen izdelek za mladega in nadebudnega filmarja. Marsikatero studijsko kravato je prepričal, da se v njem skriva pravi potencial. Nadaljevanje je jasno; Ajo so poklicali iz ameriške kovačnice sanj in sledil je strm padec v povprečje in ustaljene, preverjene tokove, kjer glavno besedo nosijo ameriški zelenci. Najprej je sledila predelava kulta iz 70ih let The Hills have eyes (2006) in to je še dovolj konkreten izdelek, nič ne rečem. Potem pa je sijaj, ki ga je režiser pridobil pred leti, le še bledel in bledel. Mirrors (2008) je hudo povprečje, kjer se klišeji kar cedijo iz ekrana, a to ni najslabše, kar je Aja predstavil širnemu občestvu. V mislih imam seveda bizarno bedarijo Piranha 3D (2010), za katero človek zares ne more najti niti ene tople besede. Zato je bil moj črv dvoma v glavi še kako močan, ko sem se pred dnevi odločal za ogled njegovega zadnjega izdelka. Že res, da so bili splošni vtisi precej boljši in drži tudi to, da so mi dotični film mnogi celo priporočali, ampak po prebranem sinopsisu in predvsem po bežnem ogledu fotografskega gradiva, so bila moja začetna razmišljanja takšna: ali bo izdelek simpatično presenečenje, od katerega pihlja sveži vetrič drugačnosti, ali pa bo polomija na celi črti, ki zaudarja po bizarnosti in razkrajajoči gnilobi. Sodba? Ne morem ravno kategorično izbrati strani, ampak bližje sem razkrajajoči gnilobi.

Horns (2013) je film o zaljubljenem mladeniču Igu, ki čez noč ostane brez ljubljene osebe.  Nekdo jo je posilil in hladnokrvno umoril sredi gozda. Ampak kdo? Družba krivi skrhanega Iga, ta se brani na vse pretege, da ni kriv. Zgodba dobi samosvoj zasuk, ko pričnejo Igu na glavi rasti čisto pravi rogovi, ki pa niso zrasli kar tako po naključju. Rogovi predstavljajo nekakšno nadvlado nad človeškim umom in Ig sedaj lahko manipulira s sogovorniki. To je pravi način, da pride morilcu na sled in pojasni nezaslišan zločin. A bolj, ko se poglabljamo v svet rogov in simbolnega poigravanja s hudičem, bolj se odpirajo stare rane, ki so Iga in okolico zaznamovale še v otroštvu. Do sem se zgodba morda bere čisto spodobno in zanimivo. Tudi film je v prvi polovici precej intriganten in gledalca dogajanje hitro posrka. Žal pa potem vse to pade v vodo. Film se v sporočilnosti vse bolj zapleta, koherentnost poči kot suha veja, narativno postane povsem nezanimiv. Kar od nekje se prikrade huda banalnost, ki sporočilnost in dokaj zanimivo alegorijo posrka vase, izbljuva pa nekakšen kolaž bizarnih kadrov brez repa in glave, ki začnejo gledalca močno iritirati. Kaj je na koncu sploh poanta vsega skupaj? Alegorija česa so rogovi? Se hudič manifestira v telo po krivem obtoženega smrtnika in biblijsko obračuna z družbo, češ kako naivni in zaslepljeni ste? Je film alegorija nebes in pekla in potemtakem kaže, da ta dva svetova nista le enobarvna, ampak premoreta različne odtenke, torej odvisno od vsakega posameznika? Ali je tu kaj drugega? Zakaj bi peklenska entiteta nastavila rogove na smrtnikovo glavo in pri ostalih iskala le tisto najslabše? Mnogo vprašanj ostane v zraku. Film sicer vijuga med črno komedijo, satiro, horrorjem, fantazijo in še čem, ampak ta žanrska raznolikost ne prinaša nekaj baš svežega. Morda bi moral režiser ostati znotraj nekih žanrskih smernic, zdi se mi, da bi bil končni izplen veliko bolj pozitiven.

Ampak dobro, včasih je že tako, da nekateri filmi v sami sporočilnosti nekoliko zatajijo. Je naslovni nemara navdušil ali vsaj zacelil rane na tehničnem delu? Daleč od tega, CGI je denimo naravnost smešen. Nič kaj navdušujoča ni niti igra glavnih protagonistov. Daniel Radcliffe me nikakor ne prepriča, zdi se mi prisiljen in generičen. Kot, da bi želel v vsakem kadru dokazati, da je vlogo otroškega čarovnika že davno tega prerasel. Tudi pomoč v stranskih vlogah ni na nekem hudem nivoju. Film kakšne posebne slave ni bil deležen, v blagajnah je denimo povsem pogorel, tudi kritiki po svetu niso ravno skakali do stropa po ogledu. Verjetno je že res tako, da je v tem primeru veliko bolje poprijeti za knjigo, ki jo je leta 2010 izdal ameriški pisatelj Joe Hill.

Advertisements

Cake (2014)

Ameriško igralko Jennifer Aniston nemara vsi najbolj poznamo po uspešni humoristični seriji Prijatelji, s katero je postala prava TV ikona 90ih let, poleg neizmerne slave pa je skupaj s preostalimi soigralci tudi mastno obogatila svoj žep, saj je v zadnjih sezonah na epizodo, torej za dobrih 25 minut programa, pobrala okrogli milijon ameriških zelencev. Takrat sem se tudi sam, naiven in še uporniško uperjen proti razraščajočemu trgu bebavosti, prijel za glavo in preklel dan in ljudi, češ kam smo prišli. Dobrih deset let kasneje smo vajeni še precej večjih medijskih ekscesov. Dandanes lahko druščini Prijateljev le čestitamo, saj so z mastnim TV honorarjem zgolj orali ledino. Anistonova se je kasneje horizontalno spajdašila s popularnim Bradom Pittom in vsem se je zdelo, da bo to tisti vrhunec njene filmske kariere.  Mična gospodična je sicer zaigrala v številnih filmih, predvsem v lahkotnih komedijah, ampak vsaj name nikjer ni naredila nepozabnega vtisa. Morda se jo takole na prvo žogo še najbolj spominjam iz filma Derailed (2005), kjer je zmešala glavo Cliveu Owenu. Morda sem bil tudi zaradi tega nedavno močno presenečen, ko so začeli njeno ime vse pogosteje omenjati tudi ob najbolj prestižnih filmskih nagradah. Anistonova je namreč vlogo vedno mične lepotičke zamenjala za vlogo skrušene ženske na robu živčnega zloma in zadela terno; s prvo pravo resno vlogo je izstopila iz sojev trivialnosti in dokazala, da zna zaigrati tudi karakterno zahtevne like. V končni fazi pa je njena preobrazba tudi vse, kar naslovni film ponuja.

Cake (2014) je film o ženski v zrelih letih, ki se več kot očitno bori s težko življenjsko preizkušnjo. Čeprav spočetka ne vemo točno kaj se ji je zgodilo, pa številne brazgotine po telesu namigujejo na marsikaj. Poleg vidnih fizičnih posledic, skrušeno Claire omejujejo tudi druge tegobe. Najbolj očitno depresija in odvisnost od tablet, na vest ji trkajo še preostali demoni, ki več kot očitno načenjajo njen razum. Podobnih zgodb o ženskah na preizkušnji smo videli že mnogo in če želi nek tovrsten film količkaj odstopati od povprečja, potem mora iti ponekod tudi preko meje ustaljenih tirnic, preko konvencionalne fabule in preko politične korektnosti. Cake tega pomembnega koraka ne naredi, zgodba ni dovolj močna in tako vse skupaj razvodeni kmalu po ogledu. Glavno krivdo nosi scenarij (Patrick Tobin) in tu je tisti glavni primanjkljaj, zaradi katerega film verjetno prav dolgo ne bo ostal v spominu. Režija se mi ni zdela tako napačna. Že res, da narativno marsikdaj izgubi zagon oz. formo in se gledalec mestoma praska po glavi in moleduje režiserju, da ga preseneti s kakšnim posebnim režijskim prijemom, ampak so vseeno nekateri kadri v simbiozi z dokaj všečno fotografijo dobro posneti. Ampak zame osebno je to tokrat premalo. Glavna draž filma tako ostane zanimiv igralski ansambel. Anistonova je zares presenetila in glavno vlogo odigrala zadosti prepričljivo. Zelo dobra je tudi mehiška igralka Adriana Barazza, v manjših vlogah pa vidimo še Anno Kendrick, Sama Worthingtona, Felicity Huffman in tudi Williama H. Macyja.

Film prav brstečih in navdušujočih kritik za zdaj ni deležen. Mislim, da so mu razni portali (Gnili paradižniki, Metacritic) naračunali le nekaj nad 40, 50% »svežine« in to se mi zdi še najbolj realno. Žal preobrazba glavne zvezde ni dovolj. Vsaj ne več potem, ko se je Charlize Theron za potrebe filma Monster (2003) povsem iznakazila, pa še bi našel kakšen podoben primer. Ampak tako cinično zajedljiv pa tudi ne smem biti. Vseeno raje pogledam neko neodvisno produkcijo, kjer ustvarjalci še iščejo svoje mesto pod soncem, kot pa da bi sledil kakšnim visokopoteznim in bogatim Hwoodskim spekedrancijam, ki zgolj ubijajo sive celice in vsej bombastičnosti navkljub do smrti dolgočasijo. Anistonovi je vendarle potrebno čestitati in jo opogumiti, da se v bodoče morda še bolj posveča tovrstnim filmom in morda ji uspe vtis trivialnosti in vlogo večno seksi lepotičke tudi zasenčiti.

La voz Dormida (2011)

Benito Zambrano, petdesetletni Španec, verjetno še ni najbolj uveljavljen evropski filmar. Njegova bera za zdaj premore le tri filme, a velja dodati, da so prav vsi naleteli na pozitiven odziv tako kritiške srenje kot tudi občega občinstva. Jaz se lahko celo pohvalim, da sem videl vse tri izdelke in najprej toplo priporočam pomenljiv in močan Solas (1999), dočim je tudi Habana Blues (2005) en povsem konkreten odmerek (bolj ali manj) solidnega evropskega filma. Z obema je Zambrano pobral kar nekaj festivalskih nagrad in ko sem pred dnevi kolebal med njegovim zadnjim izdelkom in Fincherjevim popularnim trilerjem Gone Girl (2014), sem naposled, oh kako art-fagovsko od mene, izbral grenko dramo o obdobju po kruti španski državljanski vojni. Zdaj sicer ne morem trditi, da me je naslovni film ganil do neskončnih solza sladke filmske potešitve, ampak po drugi strani je pa tudi res, da pa nosi nekaj te drugačnosti, svojevrstne evropske pripovedne strukture, ki lahko predvsem v ameriške spektakle zatopljenim gledalcem odpre neka nova obzorja.

Zgodba filma La voz Dormida (2011) se torej dogaja neposredno po koncu španske državljanske vojne. General Franco je uspešno ukradel državo in z železno roko vlada opustošeni deželi, vladajočo strukturo pa od znotraj ogroža ohromljena gverila, ki pa ima še vedno veliko privržencev med rajo. Zgodba se v prvi vrsti osredotoča na sestri Hortensio in Pepito, ki ju je vojna usoda tragično oddaljila in zaznamovala. Hortensia je zaradi sodelovanja z gverilo zaprta v krutem arestu in povrhu vsega še visoko noseča, zato se Pepita iz Andaluzije preseli v Madrid, da bi bila bližje sestri ob njenem sojenju. Seveda pa je igra usode kruta kot le kaj. Hortensia je obsojena na smrt, zato je vso breme padlo na Pepitina pleča. Povezati se mora z uporniki, poleg tega pa se mora pripraviti na starševstvo, saj bo otrok po Hortensijini usmrtitvi dodeljen njen. Vsebina je dovolj intrigatna in nosi neko pomenljivo težo. Kot v vsaki vojni drami, se tudi tu čustva neprestano prepletajo med seboj. Mene je dogajanje nemudoma pritegnilo, usoda vpletenih me je zanimala in tragična bolečina vojne se me je do neke mere tudi dotaknila. Film tiste prave elemente dobro izpostavi, predvsem že omenjeno tragičnost celotne zgodbe, boj posameznikov za lastno identiteto, vlogo vere in pa norijo neke ideje, ki eskalira v poboj številnih ljudi, kar neposredno vpliva tudi na zmagovalno stran. V vojni ni moralnih zmagovalcev in to dotični izdelek tudi dobro kaže. Je pa tako, da se film pod lastno težo tu in tam tudi zlomi. Tu mislim predvsem na ljubezenski del, ki mene osebno ni prepričal; vse skupaj mi je izpadlo preveč naivno oz. za lase privlečeno. Vrinejna melodramatičnost morda doda dodatno širino zgodbe, lik Pipite dodatno okarakterizira, ampak izvedba mi ne diši preveč, kontrast je premočan. Filmu velja v dobro šteti tudi igro celotnega igralskega kadra, predvsem izstopa novinka Maria Leon. Zanimiva je fotografija, ki se z bledimi barvami dobro poigrava s samo simbolno sliko situacije, tudi režiji kaj posebno ne morem oporekati. Mi je pa režiserjev slog bližje iz njegovih predhodnih filmov, ampak ta primerjava morda ni najbolj na mestu.

Film je sicer predelava istoimenskega romana, ki ga je na začetku tisočletja spisal Dulce Chacon. Berem, da je sama adaptacija povsem na mestu, torej scenaristu Ignaciu del Moralu pohvale za to. Film je bil deležen prenekaterih nagrad, v Španiji nemara najbolj odmeva žetev nagrad Goya, kjer so poleg treh zmagoslavij (glavna igralka, stranska igralka, pesem) padle še številne nominacije, tudi za najboljši film. Morda so bili nekateri zadnji španski filmi vendarle bolj udarni, tu mislim predvsem na Mientras Duermes (2011), No habra paz para los malvados (2011), seveda Almodovarjeve hite in še kaj bi se našlo, a tudi naslovni ni ravno mačji kašelj in je vreden pozornosti.

Panika (2013)

Slovenski film v zadnjih dveh letih prav gotovo doživlja svojevrsten preporod. Lani je nase sicer najbolj opozoril Razredni sovražnik, ki je verjetno zares najboljši slovenski film zadnjih 10, 15 let, ampak povedati je treba, da je tu še nekaj zanimivih naslovov, ki se jih v bodoče prav zares veselim. Nacionalna televizija nas je denimo na novega leta dan počastila s takisto močno čislano Paniko (2013) in čeprav bi konec koncev tisti večer lahko zapravil za kaj bolj pompoznega, poznanega ali bombastičnega, pa vseeno s ponosom povem, da mi ni niti malo žal, da sem izbrano noč žrtvoval za dotični film režiserke Barbare Zemljič. Panika, svojevrsten mejnik slovenskega filma, ki je nastal po istoimenskem romanu poznane Dese Muck, je do neke mere ujel vse tisto, kar nosijo (boljši) evropski filmi. Ujel je umestitev glavne protagonistke v neko sodobno družbo, ujel je vso črnino in bedo časa v katerem se potikamo in ujel je tisti košček črnega humorja, ki ne gre preko mere dobrega okusa, ampak prav dobro in prikrito zabava čuječega gledalca. Tozadevno lahko vsem vpletenim takoj čestitam in se brezsramno postavimi ob tiste, ki so naslovni film že pred časom hvalili in izpostavljali pred ošabnim slovenskim filmskim občestvom, ki se raje obrača proti Hwoodskim šlamparijam in domače presežke zapostavlja brez neke modre osnove. Da, tudi v Sloveniji sem in tja posnamemo zanimiv film. In Panika to je.

Morda je največjo zaslugo zares treba pripisati pronicljivi Desi Muck, ki je s Paniko dobro dregnila v slovensko družbo. Vera, pravijo, da gre po eni strani za tipičen ženski lik te naše simpatične podalpske deželice, po drugi pa predstavlja nekaj novega in svežega, kar se tiče naših dam, se pri svojih zrelih štiridesetih letih ponovno prebudi. Družinska rutina ji začne presedati. Dolgočasni in skrajno nezanimivi mož ji gre vedno bolj na živce, zato se začne poigravati z mislijo, da bi svojo žensko plat prebudila s kakšnim svežim objemom ali poljubom. Željna je pozornosti, želja je nekoga, ki bi znova prižgal ogenj v njenem utrujenem telesu. Ko začne oddajati tovrstne signale, ji ni potrebno dolgo čakati. Najboljši prijatelj ji takoj priskoči na pomoč in oba kaj hitro potegne v svet afer, prešuštništva in laži. Vera ponovno zaživi in posledično spozna, da se mora iz klobčiča družinske utesnjenosti čim hitreje izmakniti. Nič novega, bi morda utegnil kdo pomisliti. To je sicer do neke mere res, a Panika vseeno prinaša svež vpogled v izbrano tematiko. Kot prvo, zdi se mi, da žensko vlogo na novo identificira. V Paniki ženski lik ni več tisti, ki z žalostim pogledom caplja za moškimi, ampak je Vera lik, ki udari po mizi in želi spremembo. Vseeno izpade naivno, zasanjano, pravljično in po malem butasto, ampak vseeno na prvo mesto postavi svoje želje in občutke. Kot drugo, zgodba o ničemer ne moralizira. Stanje prikaže takšno kot je, prostora za klišejske olepšave ni. Se bo njeno tveganje splačalo? Bomo spet gledali slovensko zgodbo o depresiji, razočaranju in grenkobi? Vse to se odlično zlije s tokrat primernim in nadvse zabavnim voice-overjem, ki praktično v vseh primerih poskrbi za konkretno dozo črnega humorja in zabave. Prav ta preplet resne, zrele tematike in tipično zabavljaške komedije, se mi zdi eden izmed glavnih vrlin filma. Ni vse črno in belo, ampak so tudi vmesni odtenki, življenje je pak tako. Panika to več kot odlično izpostavi. Dialogi so iskrivi in nosijo težo. Po navadi imam v slovenskem filmu vedno občutek, da so igralci preveč naučeni, da plastično prodajajo besede in tu me je veselilo prav to, da je izdelek ujel tisto pristnost. Lik Vere je močan in film se lomi na njenih plečih, drži pa, da so ostali liki premalo razviti oz. oplemeniteni in to se mi zdi največji deficit izdelka. V glavni vlogi blesti Janja Majzelj, kateri je vloga dobesedno pisana na kožo. Tudi izbor stranskih igralcev je soliden.

Ni kaj, minimalističen izdelek, ki je bil, predvidevam, posnet za drobiž (ako budget primerjamo s tujino) je dosegel svoj namen in je še en dokaz, da znamo tudi v Sloveniji posneti gledljiv film. Prav je, da cvetlice, ki prerastejo plevel, ustrezno izpostavimo.

 

 

The Zero Theorem (2013)

Terry Gilliam, legendarni član še bolj legendarnih Monty Python, je tekom kariere ustvaril mnogo odličnih filmov, s katerimi se je za vedno zasidral v srca številnih filmofilov po svetu. No, odličnih, bolje bi bilo, če bi zapisal, da je ustvaril cel kup drugačnih, nekonvencionalnih izdelkov, ki jih lahko prežveči le gledalec z dovolj izostrenim občutkom za domišljijo. Če se takole ozrem po vseh naslovih, kjer je Gilliam podpisan kot režiser, potem lahko ugotovim, da me je prvič razočaral šele z infatilno kao pravljično komedijo o bratih Grimm. Pravo formo je nato ponovno ujel s The Imaginarium of Doctor Parnassus (2009) in se nato za nekaj let spet potuhnil. Potem pa je usekalo kot iz jasnega, Terry Gilliam se pripravlja na nekakšen konceptualni sklepni del svoje distoptične trilogije (Brazil, 12 Monkeys), v glavno bojno črto pa je privabil dvakratnega oskarjevca in enega izmed bolj vpadljivih igralskih obrazov zadnjih dest let, Christopha Waltza. Priznam, da sem tudi sam zastrigel z ušesi in zaradi silnega pričakovanja stežka pogoltnil težak klopčič debele sline. Priznam lahko tudi to, da me je ogled trailerja takoj prepričal in ideja o spodobnem in več kot solidnem filmskem doživetju ala Gilliam, mi je hitro zlezla pod kožo. Pričakovanja so bila visoka, a ob koncu vseeno čutim rahel grenak priokus.

Sicer je že takoj spočetka jasno, da Gilliam od svojih ustaljenih tirov ne bo odstopil niti tokrat. Svet filma The Zero Theorem (2013) je še kako podoben tistemu v Brazilu (1985). Tudi liki, predvsem osrednji, so tipični, ko gre za Gilliama. Qohen Leht je ekscentrični računalniški programer, zaposlen v veliki in pomembni tvrdki prihodnosti. Že na prvi pogled je jasno, da Qohen trpi za nekakšno motnjo, morda depresijo. Vsak dan namreč čaka na klic, ki ga bo odrešil, klic, ki mu bo vliv veselje in posredoval odgovor na vprašanja o smislu življenja. Svojega stanja se zaveda, zato od svojih delodajalcev zahteva psihični pregled. Ugotovljeno je, da je psihično zdrav, a vseeno mu priporočijo terapijo, preko managamenta pa si zategadelj izbori tudi delo na domu. Prav delo na domu z močnim računalnikom, ki išče in preračunava smisel življena oz. ničelni teorem, pa norega programerja spravi na rob obupa in Qohen se hitro ujame v zanko iz katere ni izhoda. Kot je nemara jasno že nekaj let, je Gilliamove izdelke težko ubesediti na pravilen in logičen način. Kot vedno, je osnovna fabula tudi tu zgrajena kot labirint in gledalec potrebuje veliko potrpljenja in mirnosti, da sledi vsemu skupaj. Liki prihajajo in odhajajo, glavni protagonist se lovi v lastnih smislih in nesmislih, distopična prihodnost pa kaže svoje čare in zobe. Seveda je alegorijsko moč najti mnogo izpeljank – Gilliam vedno nariše takšen obraz prihodnosti, ki se mi zdi najbolj možen in mogoč. Človek je povsem razčlovečen aparat sredi delujočega mehanizma, ki deluje le in samo za zadovoljitev peščice na najvišjih položajih. Svobode ni več, postali smo le še del nekega sistema. Kdo ali kaj pravzaprav je človeška rasa? Kaj nam v prihodnosti še preostane? Represija se čuti na vsakem koraku, smisla življenja, vsaj takega kot ga poznamo, ni več. E, kaj pa je smisel življenja?  Do sem vse lepo in prav. Ideja je tudi tokrat močna, a vseeno ne dovolj izostrena. Scenarist Pat Rushin (kdo?) tokrat gotovo ne ujame pronicljivosti in pestrosti denimo Brazila ali 12 Monkeys. Tudi ostala Gilliamova dela so po mojem mnenju scenaristično bogatejša. Ves čas sem imel občutek, da zgodbi nekaj manjka, da mora iti dlje, še bolj povrtati v samo drobovje eksistenčnih vprašanj. Konec je vsaj zame bridko razočaranje.

Je pa film tehnično pravi biser, izpostaviti je potrebno predvsem detajlno mizansceno in odlično fotografijo, kjer je poveljeval reden Gilliamov sodelavec Nicola Pecorini (Dr. Parnassus, Fear and loathing in Las Vegas). V uho gre tudi glasba priznanega Georga Fentona (z Gilliamom sodeloval pri Ribjem kralju). Mi pa to pot režija ni bila nič posebnega. Verjetno drži, da se Gilliam malo tudi že ponavlja in drži tudi to, da celostno gledano vsemu skupaj primanjkuje lucidnosti in tistega občutka drugačnosti, ki je Gilliama izstrelila na žanrski piedestal. Christoph Waltz je dober, vseeno pa ekrana ne ukrivi tako kot ga je denimo pri Tarantinovih filmih; mislim, da bi brez težav v njegovi vlogi videli koga drugega. Tudi ostali ne pustijo kakšnega posebnega vtisa, drži pa, da je vloga Tilde Swinton sila zanimiva in vsaj po mojem tudi najboljše odigrana. Izdelek je na trgu zmerno do pretežno pogorel, tudi ugledni kritiki mu niso ravno pisali hvalnic in zgolj spodbudnih besed. Nekako se vsi lahko zedinimo, da je forma pojedla vsebino.

The Zero Theorem ni čisti spodrsljaj. Gilliamovim zvestim navijačem bo verjetno všeč, medtem, ko bo bolj konvencionalni del občestva le zdolgočaseno in z zbeganostjo v očeh odmahnil vstran.

 

Fading Gigolo (2013)

John Turturro, legendarni Jesus iz Velikega Lebowskija in tudi sicer stalni član ekipe bratov Coen, ni čisti novinec, ko gre za režijo. Pred skoraj desetimi leti je namreč že režiral sila simpatični muzikal Romance&Cigarettes (2005), kjer si gledalec ob pisani druščini znanih zvezdniških obrazov med drugim najbolj zapomni klene žrebce Jamesa Gandolfinija, Steva Buscemija in Cristopherja Walkena. Nekaj podobnega uspe Turturru tudi to pot. K avtorskemu izdelku (poleg režije podpiše tudi scenarij) je spet privabil precej zvezdniško zasedbo, zanimivo pa je predvsem to, da je glavno vlogo zaupal ostarelemu Woodyju Allenu. Čeprav drži, da se štejem med bolj zveste Allenove privržence, pa moram priznati, da sem si film v prvi vrsti ogledal zaradi mičnih Sharon Stone in Sofie Vergara. Žal moram ob koncu poklapano ugotoviti, da je to tudi vse, kar film ponudi.

Fading Gigolo (2014) na blizu in od daleč izgleda kot čista kopija Allenovih del in komaj verjamem, da stari lisjak vsaj posredno ni imel zraven vseh desetih prstov. Je pa tako, da je to slaba in upehana kopija, ki razen solidno nastavljene fabule ne ponudi praktično nič takega, kar bi veljalo izpostaviti. Murray in Fioravante sta dolgoletna prijatelja, ki sta se znašla v nekakšnem ustvarjalnem in finančnem krču. Staro knjigarno, kjer sta oba delala morata zapreti in prekaljeni stari maček Murray si hitro izmisli način s katerim bi oba lahko služila solidne denarce. Njegova dermatologinja mu omeni, da sanja o seksu v troje in ambiciozni lisjak takoj ponudi prijatelja Fioravanteja. Po začetnem nestrinjanju tudi Fioravante spozna, da bi bila njegova nova kariera tozadevno lahko precej zanimiva in dvojec si po sklenitvi delitve izplena poda roko in krene na trg. Murray postane zvodnik, Fioravante pa njegov prodajni izdelek, ki spretno in učinkovito zadovoljuje ženske po mestu. Vse lepo in prav, dokler se Fioravante ne zaljubi. Da, hecna zasnova, ki na nek način prav gotovo obeta. Ampak po dokaj solidnem uvodu, vse skupaj kmalu zaide v slepo ulico. Scenarij izgubi ostrino, karakterizacija likov se mi zdi neustrezna in premalo izrazna, tudi vsi igralski nastopi se kaj hitro razblinijo v neprepričljivosti. Wooddy Allen je recimo le slaba karikatura svojih železnih likov iz bogate zgodovine, John Turturro postane sila nezanimiv in brez trohice prezence, Sharon Stone, Sofia Vergara in ljubka Vanessa Paradis so tu le zato, da s svojimi ženskimi čari nekako dvigajo gledalčevo zanimanje, sicer pa so njihovi liki povsem oveneli.

Kaj je pravzaprav glavna sporočilnost filma? Je to ljubezen? Morda bi nekdo, ki bi se bolj poglobil med vrstice, lahko prepoznal Turturrovo poigravanje s čustvenimi zagonetkami, morda bi sprevidel njegovo idejo o medčloveških odnosih v dandanašnji družbi, morda bi našel alegorijo razdrobljenega in razdrtega vsakdana, ki preko nemoralnih dejanj še bolj poglablja krizo identitete. Ampak za vse to bi se moral zares potruditi in vse skupaj privleči na plano iz petnih žil. Zame osebno, filma sem se morda lotil res preveč na prvo žogo, je vse skupaj le ponesrečen poskus koketiranja z Allenovo preteklo filmografijo in pretenciozno obravnavanje arhetipskih vprašanj. Turturro je sicer želel vplesti tudi del humorja, ampak tudi to mu po mojem mnenju ni uspelo najbolje. Vse skupaj se zatakne v krču in zares se lahko zahvali le Allenu, da film ni za čisto in direktno pozabo. No ja, morda pa so bila le pričakovanja napačno in previsoko nastavljena, kaj pa vem.

Borgman (2013)

O cineastični zagonetki Borgman (2013) se je verjetno precej govorilo in pisalo lansko leto, sam pa moram priznati, da sem šele pred časom na pravi način naletel nanj. Odzivi, ki sem ji pobral spotoma in čisto mimogrede, so bili dovolj vabljivi, da sem k filmu prisedel kar se da neučakan in lačen zanimive cineastične izkušnje. O vsebini nisem vedel veliko, še manj pa o slogu in načinu podajanja zgodbe – drži pa, da sem tu in tam ujel opazko, da je Nizozemec Alex van Warmerdam en prav poseben kerlc in da so njegovi filmski izdelki vse prej kot sprehod skozi vlažen gozd. In po ogledu lahko rečem le to, da naslovni izdelek definitivno ni mirem sprehod skozi vlažen gozd. Kaj pravzaprav reči? Mi je film všeč? Zagotovo mi je. Ampak na nek drugačen način. Ne vem kdaj sem bil nazadnje neposredno po ogledu deležen tako mešanih občutkov. Ko pade zadnji kader in se prične vrteti odjavna špica, gledalca vse skupaj zvije v želodcu. V zraku obstane cel kup nepojasnjenih vprašanj, zagonetka dobi dodatno težo in interpretacij je lahko toliko, koliko ima gledalec las na glavi. Kaj je namen vsega skupaj? Kje iskati motive? V katerem grmu tiči zajec? Kdo je famozni in skrivnostni Borgman? Komu pripada? In nenazadnje, zakaj za hudiča to počne? Delček besedila si bom spet sposodil od priznanega blogerja, ki je film videl že dolgo pred menoj: Ime mi je Camiel Borgman. Poznam vašo ženo Mario! Marino, ga popravi rahlo zmeden in malce razdražen moški in ker Camiel ne želi oditi, se položaj močno zaostri. Pade prvi udarec in Camiel je na tleh. Pretepen obleži pred hišo in med tem ko žena poskuša pomiriti jeznega moža, pretepenec izgine. Marina se počuti nelagodno, a je obenem zadovoljna, da je vsega konec. A takrat še ne ve, da je neljubi dogodek le prva epizoda, ki bo kmalu dobila nadaljevanje. 

Nadaljevanje je potem zares zanimivo, ampak o vsemu skupaj ne bom napisal niti besedice, da komu zares ne priskutim ogleda. Mene kot izkušenega filmskega mačka (hehe, sakazem off), je pritegnila predvsem misteriozna forma, ki se s pritlehnim občutkom vleče skozi vsak prizor. Gledalec ve, da je nekaj v zraku. To čuti, to vidi. Čutiti je nelagodje, strah, zadušljivo atmosfero. Kadar se v kadru prikaže glavni antagonist, se gledalec popraska po zatilju in začuti kapljice znoja, ki se v komajda zaznavnih količinah nabirajo na vrhu čela. To se mi v filmu izjemno dopade. Ta neizmerljiva misterioznost, občutek, da bo v vsakem trenutku nad teboj zagorela žarnica razsvetljenstva, ki bo povezala izgubljene koščke tega filmskega mozaika, a te žarnice kar ni in ni. Kako le, ko pa se film vedno bolj komplicira, vedno bolj oddaljuje od rešitve, ki bi potešila razdraženega gledalca, ki že nekaj časa le še nemo sedi in s steklenim pogledom opazuje nepoznano družino, ki je tik pred sesutjem.

Na medmrežju je sicer moč ujeti precej izpeljank in nadebudnih obrazložitev. Nekateri v vsemu skupaj vidijo alegorijo Adama in Eve, drugi vidijo alegorijo hudiča (to naj bi bil Borgman, ki postavlja naključne ljudi na preizkušnjo) in njegovo free will dogmo, spet tretji na polno razgrabljajo o vicah, angelih in demonih. Moje mnenje tozadevno tudi po dobrem mesecu še vedno ni najbolj čisto in verjetno si bom moral film najmanj enkrat še ogledati, da se bom o njegovi genezi lahko hvalil pred polnim šankom. Zagotovo drži to, da je film poln algorij, simbolov in metafor, režiser je na svoj način obračunal z družbo in ljudmi, ki v tej družbi delujejo. Kaj želi sporočiti s tem, ko v družinsko celico združi modernega japija z dobro eksistenco in svobodno umetnico? Zakaj je njun hladni odnos vsakič znova tako zelo izpostavljen? Zakaj na tak način izpostavlja otroke in varuško? Moje mnenje je, da ima prav vsak element svojo zgodbo, svojo alegorijsko vrednost. Hladen odnos med zakoncema je kajpak očiten in žuga proti nam, ker se na nek način oddaljujemo eden od drugega. Imamo vse, a nimamo veselja, sreče. Pogled v oči glavnih protagonistov razkriva to pomanjkanje čutnosti, pomanjkanje veselja do življenja. Tudi odnos do otrok je skozi percepcijo starševstva nadvse kritičen. Mati in oče do otrok ne gojita nobene pretirane vezi, delo v veliki meri prelagata na varuško; van Warmerdam spet dregne v nek gnili segment sodobne družbe, kjer mnogi pari kao nimajo časa za otroke. S tega vidika vloga Borgmana niti ni več tako vprašljiva in težko določljiva, mar ne?

Filmu ne gre oporekati režije, ki je drugačna, ampak to v dobrem smislu. Precej solidna je fotografija (sploh kadri znotraj zidov famozne hiše), izpostaviti pa velja večplasten scenarij (film uspešno vijuga med različnimi žanri, ima tudi precej komičnih nastavkov) in predvsem igralske performanse. Prav vsi se mi zdijo izjemni. Igralci so hladne in odtujene like odigrali naravnost izjemno. Gledalec prav zaradi njih pade notri in sledi poti v neznano. Posebej bi omenil Jana Bijvoeta (spoznali smo ga že v čutni mojstrovini The Broken Circle Breakdown) in pa Hadewych Minis. Film je bil deležen številnih festivalskih nagrad in nominacij, med drugim so ga izpostavili tudi v Cannesu (režija). Definitivno si to strašljivo in surrealistično prigodo velja ogledati in prav gotovo bo film prežvečil zaspane sive celice.