That ’70s Show

Za december gospod0vega leta 2015 imam v načrtu velikopotezni zavesljaj v daljno povest ameriškega filma. V tisto obdobje ameriškega filma, ko so se snemali zares dobri, nepozabni, legendarni in mitski filmi. Obdobje, kjer so se veliki studii lomili pod težo in navdahnjenostjo malih divjih entuziastov, ki so tok sedme umetnosti redefinirali po svoje. Sedemdeseta so dala toliko odličnih filmov, da jih je nemogoče naštevati. Seveda sem že pogledal veliko večino. Ne le po enkrat, kakšne sladke kose sem videl tudi večkrat. Ampak oni dan, ko sem po grlu spet spustil grenko pilulo razočaranja dandanašnjice, sem sklenil, da potrebujem oddih. Oddih od slabih filmov. Zatorej bom decembra, zares upam, da mi uspe, gledal le filme posnete med 1968 in 1979. Ha!

Na polico sem si jih nastavil petnajst. Toliko ne verjamem, da jih ujamem v najbolj veselem mesecu v letu, ampak vsaj deset pa zaprmej.

Začel bom v letu 1968. S klasiko, ki še danes deluje tako brutalno in pomenljivo, da zapeče vest. Vedno aktualna, vedno preroška in vsakič znova alegorij polna sci-fi legenda, kjer Charlton Heston ob končnem preobratu nemočno zakriči na kolenih in s pestjo udari po razmočeni mivki. “You maniacs!” Planet of the Apes (1968). Film je bil posnet konec šestdesetih let in konotacija obdobja je še kako izrazita. Preteči komunizem izza železne zavese, strah pred nuklearno katastrofo, boj za pravice temnopoltih in zatiranih. Ko ameriški astronavt na koncu vidi podrt simbol svobode in demokracije, je jasno, da je vrag odnesel šalo. Ajde, gremo v Vietnam! Ampak še prej se bom ustavil v odročnih krajih ameriške ruralnosti. Tam, kjer retardirani možje otrdijo na prašičje kruljenje. “Squeal! Squeal like a pig!” Deliverance (1972). Odličen prikaz smrdljivih kotičkov ameriške družbe. Kar pa je po eni strani lahko le uvod v Carpenterjevo Noč čarovnic (1978). Prva inštalacija famoznega morilca je še vedno eden tistih filmov, ki je praktično iz nič postal večna uspešnica. Testament nekega obdobja. Neusahljivi vir. Rezultat sodobne in svobodne Amerike. Trg je prost. Vse se prodaja. Tudi trupla. Krik, ki prodre iz globočin ozkega grla Lee Curtisove, bo spet odmeval po dnevni sobi, nimamo kaj. In če se bom vračal k umetelni maski pod katero se skriva zlomljeni Mike Myers, potem je prav, da obiščem tudi srhljivo barako sredi prostranih polj, kjer v kleti svoje otroške travme zdravi Leatherface. Teksaški pokol z motorko (1972). Malo zaradi nostalgije in malo tudi zato, ker je dotični film dolgo veljal za nekaj najbolj nagnusnega in strašnega v mojem spominu. Brrrr. Grozo in strah sedemdesetih bo potrebno presekati s kakšno fino komedijo, ki jih ta čas ni manjkalo. V misli jih imam kar nekaj, ampak da občutka groze ne pozabim tako na hitro, je v ožjem naboru najdaljšo potegnil Mel Brooks z nepozabnim Mladim Frankensteinom (1974). Komedija, bolj rečeno črna parodija, ki jih danes ne delajo več. Odlični Gene Wilder, pokojni Peter Boyle v vlogi pošasti in lunatični Marty Feldman so garant za neskončno zabavo. Ampak dovolj zabave. Sedemdeseta so bila težka leta. Tu je bil Vietnam! Še en neusahljiv vir ameriškega filma. Bolj kot vojna akcija, me prepričajo tisti filmi, ki nosijo posledice vojne. Cel kup jih velja našteti. Tega decembra si bom ogledal tudi Ashbyjevo dramo Coming Home (1978), kjer paraliziran vojak odkriva, da vse vendarle ni izgubljeno. Težka in boleča drama, ki vojno vihro prikaže na drugačen način. Jon Voight + Jane Fonda! S postvietnamskim sindromom se je boril tudi Travis Bickle v Taksistu (1976). Neskončna klasika mojstra Martina Scorseseja, ki jo pogledam vsaj enkrat na leto. Nepozabne scene, ki se zasidrajo pod kožo. “Are you talkin` to me?” Da začetnega monologa o umazaniji na ulici in srhljive atmosfere ne omenjam. Zagotovo eden izmed bolj znanih filmov sedemdesetih let, ki deluje vsakič znova. Le vprašanje je kdo je danes Travis Bickle in kdo umazanija na ulici. Dolgometražna drama Michaela Cimina The Deer Hunter (1978) je logično nadaljevanje. Grozote vietnamske vojne, posledice spopadanja z njo, zlomljene duše in skrhana srca. Drama, ki pove bistvo vsega. Drama, ki sijajno ujame malega človeka, ki se zlomi pod težo vojskovanja. Neprecenljiv igralski ansambel, zadnja vloga neponovljivega Johna Cazala in ruska ruleta. Popoln paket vietnamske norije. Popoln paket religiozne norije pa je Carrie (1976), naslednja v vrsti mojega decemberksega razvajanja. Kaj storiti, če te nora mati terorizira z religijo in poduhovljenimi nauki? “We’ll pray. We’ll pray. We’ll pray for the last time. We’ll pray.” Kaj storiti, če te v šoli terorizirajo sovrstniki? Kaj storiti, da narediš vtis za nekaj let vnaprej? Telekineza! Zaključiti je vseeno treba v slogu. Če me vladajoči primati ne vržejo s tira, če me podivjana drhal ameriškega brezna človečnosti ne prestraši dovolj in me niti grozote vojne ne ganejo več do kosti, je prav, da odpotujem na drug planet. Nekam, kjer čaka parazit, ki se kasneje prelevi v super morilsko orožje. Alien (1979). Za moje pojme eden boljših žanrskih izdelkov in še danes, po toliko letih in tolikih ogledih neprekosljiva klasika, za katero v skromnem spominu ne najdem adekvatne zamenjave. Atmosfera, ki ježi kožo. Pošast, ki moči hlače. Alegorija česa bi bila lahko morilska pošast? Glede na to, da pride zelo nazorno iz človeškega telesa, je lahko tudi alegorija vseh nas. Vseh nas zagrenjenih, sovražno nastrojenih bitij, ki komaj čakamo, da pobijemo nekoga, ki nam ne ugaja. Tujca v našem okolju, nekoga, ki je drugačen od nas.

Popoln zaključek decemberske norije.

 

 

 

Advertisements

Blockbuster attack!

Slab občutek v želodcu že pred ogledom. Cenjeni kolega brez zadržkov podeli slabe vtise. Pa vseeno si rečeš, kurc, zakaj pa ne, poglejmo, da vidimo čudo. Naštimaš film, ki bi ga moral po vseh pravilih videti v kinu, kajti le tam te lahko toliko prepriča, da čas ni povsem zapravljen. Le kino ti s širino, zvokom in polno košaro kokic vrine tisti občutek, da je vse ok. Če gledaš v 3D in imaš srečo, da so naočniki spucani, še toliko bolje. Ampak doma, v dnevni sobi tak kino film pade na realna tla. Čeprav je oprema vrhunska, vseeno občutek ni pravi. Doma te poletni Hollywoodski blockbuster pusti žejnega na obrežju globoke reke. To sicer veš že prej, ampak vseeno poskusiš, vseeno te nekaj prepriča. Ta teden sem šel trikrat na te limanice.

Prvič z nedavnim Marvelovim mega hitom, Avengers: Age of Ultron (2015). Saj je kajpak jasno, da razsvetljenstva ne more pričakovati, ampak glede na to, da je prvi del prinesel neko infatilno kvazi-cineastično zadoščenje, vseeno pričakuješ, da bo tudi nadaljevanje tu nekje. Žal ni. Prazen in puhel film je to. Veliko se dogaja, a zgodi se nič. Cel kup likov, a nobeden tak, ki bi šel v spomin vsaj za deset minut po ogledu filma. Tony Stark, plejboj, filantrop, karizmatik, ki navduši v svoji trilogiji, tu ni vreden počenega groša. In če ne prepriča Tony Stark, kako naj potem prepriča medel Captain America, kako naj prepriča bebavi Thor, kako naj prepriča neizraziti Hulk in, pri moji veri, kako naj prepriča Hawkeye, ki je tako impotenten, da se ti kar zasmili. Glavni hudobec? Ga ni. Mislim, saj je, ampak je tako marginalen, da ga ne vidiš. Kaj preostane? O da, pokanje, streljanje in ostale koreografske izmišljotinice pred zelenim platnom. Ali kot je ravnokar zapisal kolega Filmoljub: “Se bomo po tistem, ko so posebni učinki in digitalna obdelava že zdavnaj dosegli zavidljivo raven, ki jo vsak naslednji film težko presega, še vedno infant vztrajno navduševali nad zunanjo podobo? Kdor hoče, se lahko; mene se očesni bombončki sami po sebi pač ne dotaknejo več, sorči.”

Naslednji dan si rečeš, ok, včeraj sem zgrešil, ampak ti hudič, da bo tokrat bolje. Odpreš steklenico piva, za bolj domač občutek še vrečko cenenega čipsa in se s kančkom optimizma zazreš v Jurassic World (2015). Ha! Tečen nostalgičen občutek te kaj hitro popelje v začetek devetdesetih, v čas, ko smo z odprtimi usti občudovali Spielbergov Jurassic Park (1993). Tokrat mora biti celo bolje, si še misliš, medtem, ko prva steklenica piva dokaj hitro izpuhti. V filmu pa še nič konkretnega. Aha, no, razen prikupne glavne igralke, ki bolj kot za dinozavre skrbi za svoj imidž. Tudi prav. Saj gledamo poletni blockbuster. Blockbuster z dinozavri. Po tretji steklenici ti je jasno kam pes taco moli. Jasno ti je, da gre za vrhunsko narejen pofl, ki je bolj prazen kot tiste steklenice in vrečka čipsa skupaj. Ampak zdržiš. Gledaš. Verjetno tudi zato, ker upaš, da bo Bryce Dallas Howard slekla majčko. Petke v džungli te ne motijo, pa saj se celo oni samoreferenčno šalijo o tem. Ampak potem nastopi zaključek. Ne bom razkrival spoilerjev, ampak tam, tistih zadnjih 15, 20 minut me je pa res pošteno zvilo. Mislim … kaj si je mislil tisti, ki je potrdil scenarij? Je res verjel, da bo to dobro izpadlo? Yeah, right.

Saj ne more biti slabše. Ne more. Zato tretji dan sledi še en blockbuster, ki je vzbujal pozornost čez lužo. San Andreas (2015), film katastrofe, končno spet en film katastrofe, si misliš, seveda pa veš, da boš dobil ušivi iztrebek. Tu pa vrag nato zares dokončno vzame šalo. Kaj tako prozornega, bebavega in idiotskega pa že dolgo ne. Filmoljub: Skupaj s popolnim mankom zgodbe in kakršnegakoli družbeno-političnega konteksta (ameriškega prezidenta recimo tokrat sploh ne vidimo, zato pa proti koncu zaplapola zastava čezlužnikov) je vse skupaj podobno enostavni in večidel premočrtni računalniški igri za manj brihtne devetletnike, kjer mora iznajdljiva akcijska figurica z različnimi prevoznimi sredstvi priti od točke A do točke B in tam nekoga povleči izpod ruševin. To je vse.” To je res vse, prepričan pa sem celo o tem, da bi bilo bolje gledati kako manj brihten devetletnik pred teboj igra tovrstno računalniško igrico, kot pa zijati film. Tako vsaj ne bi bilo potrebno trpeti trpkih obrazov Dwayna Johnsona in Carle Gugino. Hvala Zevsu vsaj za Alexandro Daddario.

Koliko je v kinih prislužil San Andreas ne vem, vem pa, da sta ostala tu priobčena izdelka polnila vreče do skrajnega robu in podirala številne rekorde. Če imam prav, potem tako Avengers 2 kot Jurassic World spadata kar med najbolj donosne filme vseh časov. To me bolj zabava kot ne, čeprav vem, da bi me morali zagrabiti drugačni občutki.

Kaj sedaj? Najbolje bi bilo, da bi zadrego spral s Sandlerjevimi Pixelsi! Aja, saj res, počasi bo čas za Terminator Genysis.

Še pišeš?

V zadnjih tednih kvantiteta mojih neopaznih pisunskih blodenj drastično upada in mnogokateri mimoidoči me živčno in skrajno prestrašeno cukajo za rokav, češ g. Paucstadt, ali ste prenehali z gledanjem filmov in ali ne boste svojih vtisov nič več delili širni množici vernikov, občudovalcev in naključnim popotnikom, ki jih sem in tja zanima kakšno oporečno in slogovno neiskrivo pametovanje o aktualni filmski ponudbi. Malo se namrščim, nekako v slogu, kje pa ste bili takrat, ko sem na dva dni pisal te iste blodnje in vtise, aha takrat pa nikogar ni pretirano zanimalo kaj imam povedati. No, mnogi se sprašujejo kaj se dogaja, sem nemara zbolel, odšel v kakšno varovano institucijo, se predal hedonizmu, ženskam in alkoholu, nekateri se sprašujejo, če sem dokončno potegnil ročno zavoro in zapustil svet slovenske blogosfere. Ja in ne, odgovorim vsem tistim, ki me to vprašajo. Ta kriza traja že pol leta ali več, ni volje, ni energije. In potem vsi zadržijo zrak, vidim kako se jim v kotičku oči prične nabirati tekočina in začutim vso bolečino, ki jih duši v torzu. Ko zberejo pogum, končno izdavijo: “Si prenehal tudi s filmi?” Aha, to vprašanje pa zaboli tudi mene. Kot mlada Anastasia iz 50 odtenkov sivine, tudi sam začutim ostrino biča na svoji zadnjici. “Ne!”, glasno odgovorim. “S filmi pa zagotovo nisem končal razmerja. Ravno nasprotno! V času, ko bi pisal, sedaj gledam film. Ha!” Sogovornik je zmeden, popraska se po temenu in le mirno zamomlja nekaj nerazločnega.

Sem pa oni dan malo brskal po svojih filmskih arhivih; lepo urejene excelove tebele se simpatično muzajo tam na zunanjih diskih in kar vabijo k obisku. Gledam letnice, 00, 01, 02, 03, torej tista sladka srednješolska leta, kasneje tudi “študentska” in še kasneje tista, ko sem bil že ujet v svet banalnega korporatizma, v svetu tujih lastnikov, ki goltajo kri, ubijajo individium in na plečih delovnega plebsa kujejo dobiček, nam pa z mesečno mezdo vračajo nazaj, češ toliko te cenimo. Prav pravim, saj sem si sam kriv, da vsako jutro dušo predam hudiču. Ampak to ni jedro tega zapisa. Jedro je v tem, da so časi, ko sem recimo na teden videl 10 filmov, na mesec tudi do 50 in na leto gladkih 400, 450, minili. Lani recimo le še okoli 200. To me niti malo ne moti, kaj bi bilo, če bi pri 30ih videl toliko filmov kot recimo pri 17 ih, to bi bil pa že zanimiv strel v koleno. Moti me to, da imam pri teh letih kriterij za ogled filmov precej nižji kot v letih, ko sem najstništvu mahal v slovo. To je pa, oprostite francoščini, kurac. Pri 17ih, 18ih sem recimo odkrival film noir, gledal sem francoski novi val, predajal sem se ameriškim kultom in klasikam. Boter, Apokalipsa, Slamnati psi, Divja banda, Državljan Kane, taki filmi so se vrteli. Danes? Ok, saj pogledam vse izpostavljene in medijsko napumpane izdelke, ampak ravno zadovoljen pa nisem. Pogrešam tisto, hm, kako bi rekel, kultnost. Pogrešam tisto veličino. Vem, da tisti pravi filmi šele z leti dobijo na plemenitosti, ampak pogrešam tiste filme, ki te že ob prvem ogledu zaznamujejo. Ne zaradi medijskega trušča in pompa, pač pa zato, ker so enostavno cineastične bombe. Birdman je bil že tak. Whiplash tudi. Nighcrawler in še kaj bi se našlo. Ampak ali so to filmi kot denimo Lovec na jelene, Taksist, Polnočni kavboj? No, ali so?

Časi se spreminjajo in spreminjamo se tudi ljudje. Sem že toliko star, da me nostalgija dreza v drobovje? Sem že toliko star, da jokam za nekim časom, ki ga več ne bo? Očitno! Morda se ta pojav potencira, ko dobiš otroke. Ko se zaveš, da jim bo težje, da bodo drugače živeli. Kaj pa vem. Ampak, ko sem nedavno čisto slučajno na nekem obskurnem programu, za katerega dolgo sploh nisem vedel, da ga imam, zagledal Altmanovo mojstrovino Nashville (1975) se mi je utrnila solza. Ena majhna, neoporečna solza priznanja. Živimo v drugih časih. S čim se danes mladi lahko identificirajo? Jaz osebno sem se z Nirvano, Pearl Jami, Gunsi in Šundom. To so bili trenutki opora, to so bili trenutki utehe. Danes? Bieber, One Direction, 50 odtenkov sivine? Ajej.

Zato pišem manj. Ker nimam o ničemer pisati. Zdi se mi, da o dandanašnji filmi (še) niso vredni razglabljanj, ne vsi, a veliko njih res ne. O starejših pa prav pogosto ne pišem, ker jih povprečen bralec le stežka prepozna. Če pa jih že prepozna, pa vem, da jih videl zagotovo ni. Zakaj bi o njih bral? Ker ni volje, ni želje, ni zadostnega pompa. Danes pa svet poganja le še pompoznost, bleščavost, potrošništvo. Škoda po eni strani, da se to zrcali tudi na ta blog. Ni pompa, ni blišča – ni zapisov.

 

 

 

 

The Salvation (2014)

Izdelek The Salvation (2014) danskega režiserja Kristiana Levringa sem si ogledal le in samo zaradi meni izjemno omiljenega igralca Madsa Mikkelsena, ki nosi osrednjo vlogo jeznega maščevalca na divjem zahodu. Ni skrivnost, da mi je petdesetletni Danec trenutno eden ljubših glumačev, čudna reč pa je ta, da naravnost blesti v domači oz. evropski produkciji, medtem, ko v Hwoodski mašineriji tistega pravega obraza (po mojem) še ni pokazal. Filmi kot so Jagten, En kongelik afaere, Valhalla Rising, Pusher I, II in še kateri so neprimerno boljši od denimo Kralja Arthurja, Clash of the Titans in tudi zadnji Trije mušketirji igralcu ne naredijo baš velike usluge. Je pa treba reči, da je Mikkelsen v seriji Hannibal več kot soliden dr. Lecter in vsemu skupaj daje neko dodatno draž. No, kakšnih previsokih pričakovanj glede naslovnega produkcijskega konglomerata nisem imel, vseeno pa sem upal, da bo moje igranje z nepoznanimi in manj izpostavljenimi filmi padlo na rodovita tla. Kaj reči po ogledu? Ne bom trdil, da sem od navdušenja poplesaval po dnevni sobi, niti ne bom trdil, da mi bo film ostal v spominu kaj dlje kot do naslednjega pivskega izleta, ampak lahko rečem vsaj to, da mi tisti skorajšnji dve uri nista šli v popolno temo. Verjetno se je v največji meri potrebno zahvaliti prav Mikkelsenu, čeprav je res tudi to, da mu ob strani dobro oporo nudi vedno prelestna Eva Green. Mična Eva se mi je že pred časom zdela tista prava rešiteljica precej obskurnega nadaljevanja Mesta greha in s svojo prezenco na nek način reši tudi tale film.

Filmsko dogajanje je postavljeno ob konec 19. stoletja. Spoznamo Danca Jona, ki je odšel iz politično nestabilne Evrope in po prostranah ameriškega zahoda išče boljši jutri. V sedmih letih si je ustvaril ime in dom, zato je prišel čas, da mu prideta družbo delati tudi žena in sin. Veseli dogodek se hitro sprevrže v krvavo kalvarijo. V kočiji na poti proti cilju srečno družino kmalu po snidenju začneta ustrahovati dva klateža. Seveda bi se rada poigrala s prikupno ženo in ker v tistih časih moške manire niso bile kaj preveč nadzorovane, klateža ne ustavi niti prisotnost otroka in moža. Ampak Jon se je v teh letih že naučil rokovati s takšnimi nestrpneži, zato stvari kaj hitro postavi v red. A ne za dolgo, majhna nepozornost in že poleti iz kočije, sin in žena pa sta prepuščena neokusnima banditoma. Njun iztržek je jasen. Za seboj pustita dve trupli. Jonu se podere svet, a zbere dovolj moči, da klatežema prestreli betici. Žal je eden izmed izrodkov brat veliko bolj pomembnega okoliškega krvosesa in ta nemudoma razpiše nagrado za morilca svojega brata. Mirno, a prestrašeno ljudstvo ne tuhta dolgo in Jona takoj preda okrutnemu morilcu. A Jon ni več navaden danski priseljenec, pač pa mu v zatilju nekje drgeta neusahljiva želja po maščevanju.

Arhetipski boj maščevanja vsebinsko ne prinaša nič novega. Tudi klišejska parabola junaka, zkrušenega ženskega lika in običajnega negativca je kilavo nastavljena; posledični niti liki kaj bistveno od že videnih vzorcev ne odstopajo. Kaj velja potem izpostaviti? Sam sem razmišljal v smeri asimilacije. Jon pride z bratom v Ameriko iz Danske, njegovi življenjski vzorci nam od prej sicer niso poznani, ampak glede na to, da beži pred nestabilno Evropo, potem ga vzamem kot pacifista, ki raje išče življenje in priložnosti kot pa, da bi sovražniku rezal vratove. Trda in neizprosna Amerika ga potem spremeni. Jon se mora asimilirati v kruto družbo, postati mora isti kot domačini, če želi preživeti. In ta Jon, asimilirani maščevalec, potem na koncu tudi maščuje smrt svojih najbližjih. Američanom odgovori z njihovimi zakoni. Hja no, recimo, da bi od scenarista Andersa Thomasa Jensena (Brothers, In a better world) pričakoval več. Režija solidna, fotografija zelo všečna (snemalo se je v Južni Afriki). Film bajnega zaslužka ni bil deležen, tudi o kakšnih nagradah ne duha in sluha. Verjetno nisem edini, ki se bo filma (količkaj) spominjal le zaradi že omenjenih Mikkelsena in Greenove, omeniti pa velja še bivšega nogometnega zvezdnika Erica Cantonaja in igralsko precej bolj izučenega Jonathana Pryca.

Panika (2013)

Slovenski film v zadnjih dveh letih prav gotovo doživlja svojevrsten preporod. Lani je nase sicer najbolj opozoril Razredni sovražnik, ki je verjetno zares najboljši slovenski film zadnjih 10, 15 let, ampak povedati je treba, da je tu še nekaj zanimivih naslovov, ki se jih v bodoče prav zares veselim. Nacionalna televizija nas je denimo na novega leta dan počastila s takisto močno čislano Paniko (2013) in čeprav bi konec koncev tisti večer lahko zapravil za kaj bolj pompoznega, poznanega ali bombastičnega, pa vseeno s ponosom povem, da mi ni niti malo žal, da sem izbrano noč žrtvoval za dotični film režiserke Barbare Zemljič. Panika, svojevrsten mejnik slovenskega filma, ki je nastal po istoimenskem romanu poznane Dese Muck, je do neke mere ujel vse tisto, kar nosijo (boljši) evropski filmi. Ujel je umestitev glavne protagonistke v neko sodobno družbo, ujel je vso črnino in bedo časa v katerem se potikamo in ujel je tisti košček črnega humorja, ki ne gre preko mere dobrega okusa, ampak prav dobro in prikrito zabava čuječega gledalca. Tozadevno lahko vsem vpletenim takoj čestitam in se brezsramno postavimi ob tiste, ki so naslovni film že pred časom hvalili in izpostavljali pred ošabnim slovenskim filmskim občestvom, ki se raje obrača proti Hwoodskim šlamparijam in domače presežke zapostavlja brez neke modre osnove. Da, tudi v Sloveniji sem in tja posnamemo zanimiv film. In Panika to je.

Morda je največjo zaslugo zares treba pripisati pronicljivi Desi Muck, ki je s Paniko dobro dregnila v slovensko družbo. Vera, pravijo, da gre po eni strani za tipičen ženski lik te naše simpatične podalpske deželice, po drugi pa predstavlja nekaj novega in svežega, kar se tiče naših dam, se pri svojih zrelih štiridesetih letih ponovno prebudi. Družinska rutina ji začne presedati. Dolgočasni in skrajno nezanimivi mož ji gre vedno bolj na živce, zato se začne poigravati z mislijo, da bi svojo žensko plat prebudila s kakšnim svežim objemom ali poljubom. Željna je pozornosti, želja je nekoga, ki bi znova prižgal ogenj v njenem utrujenem telesu. Ko začne oddajati tovrstne signale, ji ni potrebno dolgo čakati. Najboljši prijatelj ji takoj priskoči na pomoč in oba kaj hitro potegne v svet afer, prešuštništva in laži. Vera ponovno zaživi in posledično spozna, da se mora iz klobčiča družinske utesnjenosti čim hitreje izmakniti. Nič novega, bi morda utegnil kdo pomisliti. To je sicer do neke mere res, a Panika vseeno prinaša svež vpogled v izbrano tematiko. Kot prvo, zdi se mi, da žensko vlogo na novo identificira. V Paniki ženski lik ni več tisti, ki z žalostim pogledom caplja za moškimi, ampak je Vera lik, ki udari po mizi in želi spremembo. Vseeno izpade naivno, zasanjano, pravljično in po malem butasto, ampak vseeno na prvo mesto postavi svoje želje in občutke. Kot drugo, zgodba o ničemer ne moralizira. Stanje prikaže takšno kot je, prostora za klišejske olepšave ni. Se bo njeno tveganje splačalo? Bomo spet gledali slovensko zgodbo o depresiji, razočaranju in grenkobi? Vse to se odlično zlije s tokrat primernim in nadvse zabavnim voice-overjem, ki praktično v vseh primerih poskrbi za konkretno dozo črnega humorja in zabave. Prav ta preplet resne, zrele tematike in tipično zabavljaške komedije, se mi zdi eden izmed glavnih vrlin filma. Ni vse črno in belo, ampak so tudi vmesni odtenki, življenje je pak tako. Panika to več kot odlično izpostavi. Dialogi so iskrivi in nosijo težo. Po navadi imam v slovenskem filmu vedno občutek, da so igralci preveč naučeni, da plastično prodajajo besede in tu me je veselilo prav to, da je izdelek ujel tisto pristnost. Lik Vere je močan in film se lomi na njenih plečih, drži pa, da so ostali liki premalo razviti oz. oplemeniteni in to se mi zdi največji deficit izdelka. V glavni vlogi blesti Janja Majzelj, kateri je vloga dobesedno pisana na kožo. Tudi izbor stranskih igralcev je soliden.

Ni kaj, minimalističen izdelek, ki je bil, predvidevam, posnet za drobiž (ako budget primerjamo s tujino) je dosegel svoj namen in je še en dokaz, da znamo tudi v Sloveniji posneti gledljiv film. Prav je, da cvetlice, ki prerastejo plevel, ustrezno izpostavimo.

 

 

Dong-chang-saeng (2013)

Zadnje čase kar veliko pozornosti namenim južnokorejski filmski produkciji in načeloma sem vedno zadovoljen in cineastično potešen. Oni dan pa sem naletel na naslovni izdelek, ki se na zahodu ponaša z naslovom Commitment (2013) in moram reči, da se mi je presenetljivo kar nekoliko zataknil v grlu. Kaj pa vem, ampak, če gledam filme iz te azijske dežele, potem želim videti nekaj drugačnega, nekaj bolj sočnega. Naslovnemu filmu lahko očitam predvsem to, da mu primanjkuje vse tisto, kar dela korejsko produkcijo drugačno od denimo ameriške oz. hollywoodske. Povsem mainstreamovski izdelek ne trpi toliko zaradi same fabule, ta se mi konec koncev niti ni zdela tako slaba, bolj trpi zaradi neprepričljive režije, muči pa ga še slaba igra in tudi dramaturško ni prav nič posebnega. Kar pa niti ne sme biti presenečenje, če vemo, da je izdelek posnel popolnoma neznani Hong-soo Park, ki je, vsaj po imdb-ju sodeč, popoln začetnik v filmskem udejstvovanju.

Zgodba gre sicer takole: devetnajstletni Ri Myung-hoon je sin severnokorejskega tajnega agenta. Ko je oče ubit, mora sin nadaljevati njegovo poslanstvo, v kolikor želi zaščititi sebe in predvsem mlajšo sestrico. Ko privoli, ga oblasti za dve leti odpeljejo na trening in ustvarijo morilskega super agenta. Nato ga preselijo v Južno Korejo, kjer živi pri dveh severnokorejskih agentih. Mladi Ri se mora čim bolje asimilirat v družbo in okolje, kjer živi, zato začne obiskovati srednjo šolo. Tam je seveda izpostavljen povsem normalnih srednješolskim tegobam in mladenič mora kar pošteno brzdati živce, da se ne izpostavi preveč. A ravno, ko življenje v šoli postane prijetno in mu na srce trka simpatično dekle, pride prva naloga in Ri mora poskrbeti za svojo prvo eksekucijo. Vmes pa zadevo dodatno zaplete poslabšano zdravstveno stanje severnokorejskega samodržca in Ri se znajde ujet v krogu, kjer ima glavno besedo spet pokvajreni polkovnik Moon, ki je fantiča pred leti rekrutiral v svojo ekipo. Kot pravim, vsebina se dobro bere in prav škoda je, da je izvedba slabše izpeljana. Sicer je scenarij spisal takisto nepoznani in povsem sveži Soo-young Kim, ki naj bi bil bolj dejaven v svetu računalniških iger in recimo, da mu za scenarij lahko pripišem eno mlačno hvalo. Vsebina je gotovo dovolj intrigantna, verjetno pa se je pri dialogih nekaj izgubilo s prevodom. Ampak vseeno filmu manjka simbolizma, filmu manjka kritike in manjka mu še marsikaj drugega. Zares preveč konvencionalna izpeljava, ki želi gledalstvo prepričati le s tem, da je osrednja figura severnokorejski najstniški agent. Je to dovolj? Lik nima bistvene širine, vsi njegovi dvomi pa so precej iz trte izviti in v prvi vrsti delujejo klišejsko in stereotipno. Če ne drugega, potem bi film zaradi same vsebine lahko vsaj nekoliko bolj zagrizel v geopolitični problem korejskega polotoka. Glede na to, da osrednji lik prihaja iz tiste nove generacije, ki do delitve ne goji nobenih čustvenih povezav ali kolektivnega spomina (vsaj menim, da je tako), potem bi bila neka kritika ali alegorija lahko bolj vidna in izpostavljena. Ampak vse to obstane nekje na začetni točki.

V glavni vlogi se pojavi mladi Seung Hyun Choi, pevec mladostniške južnokorejske pop senzacije, ki podira rekorde in polni dvorane. O njegovih pevskih in raperskih zmožnostih in kvalitetah naj sodi kdo drug, ampak mene to pot kot igralec ni niti malo prepričal. Leseno, brez kančka prezence in hudo mlačno deluje njegov tajni agent in tozadevno se mi je v želodcu spahovalo še dobro uro po ogledu. Tudi ostali igralski kader po mojem skromnem prepričanju kaj posebej ne zablesti, morda bi lahko izpostavil le  mlado Ye-Ri Han, ki se jo še najbolj spominjam iz športne drame Ko-ri-a (2012). Če kaj, potem lahko pohvalim vsaj fotografijo. Urbani motivi so po mojem mnenju dobro zajeti.

Je že tako, da ni vse zlato, kar se sveti v južnokorejski filmski produkciji. Berem, da sploh zadnje leto, morda dve, filmska forma pada tudi na tem koncu sveta. Commitment prav gotovo ni film, ki bi ga na ves glas priporočal v nadaljnji ogled, zato naj tu zaključim v upanju, da bo že naslednja azijska izbira popravila okus.

 

Enough Said (2013)

Lani preminuli James Gandolfini se je v večni spomin vpisal z antologijsko vlogo sodobnega mafijskega botra v čislani TV seriji Sopranovi. Seveda je bilo občestvo  po toliko letih težko prepričati, da lahko ponudi še kaj drugega od Tonyja Soprana in mnogi so krivično ob vsaki njegovi filmski vlogi vlekli vzporednice z eno izmed najbolj prepoznavnih TV vlog zadnjih 20, 30 let. Resnici na ljubo pa je tako, da je tudi Gandolfini sam izbiral vloge, ki so bile bližje tisti iz večkrat nagrajene serije in tozadevno se je morda res zdelo, da se človek vsa ta leta zgolj ponavlja oz. giblje v istem krogu. V tem kontekstu mi na misel pade nedavni Killing Them Softly (2012). Ampak Gandolfini je bil prav gotovo dober karakterni igralec in poslednjič to dokaže v naslovnem filmu, kjer s simpatično Julio Louis-Dreyfus tvorita zanimiv in zabaven par, ki gledalca zabava in navdaja s posebnim blagodejnim občutkom. Kar takoj velja izpostaviti, da je bil izdelek štiriinpetdeset letne Newyorčanke Nicole Holofcener zelo dobro sprejet in ga je večina tujih kritikov štela kar med tiste boljše izdelke lanskoletne letine. Posledično je film pobral cel kup nominacij (in tudi nekaj nagrad) za bolj ali manj znane filmske nagrade, kjer pa verjetno še najvišje kotira nominacija Louis-Dreyfusove na zadnjih zlatih globusih. Poleg zapomnljivih vlog glavnih dveh protagonistov, mnogi med zvezde kujejo živ in pisan scenarij, katerega je prav tako podpisala Holofcenerjeva.

Osnovna premisa filma Enough Said (2013) je sicer povsem lahkotno obarvana. Eva je ločena maserka in zadnje čase v življenju nekako stopica na mestu. Nekdanji mož jo je zamenjal za mlajšo dekle, kariera maserke ne prinaša dovolj denarja za brezskrbno življenje, živce pa ji kravžlja tudi odraščajoča hči, ki odhaja na kolidž. Edino približno uteho najde v podobno zmedeni prijateljici. Na zabavi potem naključno naleti na Alberta. Albert na pogled ni nič posebnega. Okrogel in rahlo zapuščen možak, ki skozi čeri življenja pluje počasi in z zvrhano mero flegmatičnosti. Ampak Eva in Albert hitro ugotovita, da sta v danem trenutku kot ustvarjena eden za drugega. Tudi Albert je namreč ločenec in tudi Albert se zadnje dni prekomerno in preveč čustveno ukvarja s hčerko, ki takisto odhaja na kolidž. Skupne točke ju močno zbližajo in po parih zmenkih se zdi, da je ljubezen na vrhuncu. A vse se nekako postavi na glavo, ko Eva ugotovi, da je ena izmed njenih boljših strank v bistvu bivša Albertova žena. Ta bizaren trikotnik ustvari cel kup kočljivih in hecnih situacij in film na tem mestu dodatno spodbudi gledalca k še bolj vnetemu spremljanju. Seveda se pozornemu in dovolj očaranemu gledalcu arhetipska vprašanja o ljubezni začnejo postavljati kar sama od sebe. Ni pa nujno, da na ta vprašanja dobimo ustrezne odgovore in ni nujno, da film izbrano tematiko kolikor toliko resno obravnava. Drži pa, da je vse skupaj izpeljano sila posrečeno in upam si celo trditi, da se nad dotičnim izdelkom prav veliko ljudi ne bo zmrdovalo. Če ves čas poslušamo, da v Hwoodu romantična komedija trpi, potem je naslovni film dober pokazatelj, da se sem in tja najde nekdo, ki zna tudi v dotičnem žanru posneti film, ki nosi nekaj več.  Holofcenerjeva je denimo že pred časom zmerno navdušila s sila toplo dramo Please Give (2010) in tudi tu je njen slog in optimističen pogled na svet še kako opazen.

Poleg prijetnega scenarija in sproščujoče režije, moram ponovno pohvaliti oba glavna igralca. James Gandolfini je v nekoliko drugačni vlogi sijajen, takisto je zelo simpatično vse skupaj odigrala Julia Louis-Dreyfus. Ustrezno podporo jima nudijo Toni Collette, Ben Falcone, Catherine Keener in še kdo. Film je bil posnet za dobrih osem milijonov, pridelal naj bi jih preko dvajset, to se mi zdi za tovrsten neodvisni in mali film povsem dovolj. Zagotovo se lahko tudi sam pridružim številnim, ki so film pohvalili in ga priporočali naprej. Sproščujoče, zabavno in ravno prav hecno, da ga človek ne pozabi tako hitro. Naj ti bo lahka, James.