Chinjeolhan geumjassi (2005)

Trilogija maščevanja, ki jo je v začetku prejšnjega desetletja predstavil južnokorejski mojster Chan-wook Park, je vsaj meni osebno ena izmed boljših konceptualnih trilogij sedme umetnosti. Izmed trojice filmov je vsakomur najbolj poznan in najbližje famozni Oldboy (2003), tudi jaz se nanj pogosto spomnim in ga štejem med tisto najboljše kar obče gledano ponuja azijska filmska zakladnica. A niti slučajno ne gre spregledati prvega dela trilogije, ki na angleško govorečem trgu nosi ime Sympathy for Mr. Vengeance (2002), takisto pa velja pod nujno vzeti v ogled sklepni del Parkove surove trilogije. Chinjeolhan geumjassi (2005) ali Sympathy for Lady Vengeance je film, ki gledalca od prve minute dalje drži za goltanec in ga ne izpusti. Poleg izjemne fabule, ki premore cel kup grobih simboličnih referenc in krutih metafor, je tu še naravnost sijajna fotografija, obrtno navdihujoča režija in atmosfera, ki ježi kožo. Prepričljivi igralski preformansi (Yeong-ae Lee, Min-sik Chooi) dodajo še zadnji kamenček v mozaik in brez najmanjšega dvoma lahko naslovni film postavim ob bok novodobnim južnokorejskim klasikam. Ne vem no, morda sem pristranski, ampak takih filmov drugje po svetu enostavno ne znajo posneti. Vsaj na tak način ne.

Tragična, bizarna in srh vzbujajoča zgodba se začne z mlado Geum-ja Lee, ki ravno prihaja iz zapora. Tam je preživela dolgih trinajst let zaradi umora mladega fantiča. Javnost je bila tedaj zgrožena, saj nihče ni mogel verjeti, da lahko tako mlado in prijetno dekle umori nekoga. V zaporu se Geum-ja spremeni, najde spiritualen pogled na življenje in z vsemi sozaporniki stke pravo prijateljstvo. A mlado dekle, za katero se nikoli točno ne ve ali je bila dejansko morilka ali ne, kmalu po izpustitvi prične načrtovati sladko maščevanje tistemu, ki je zares odgovoren za umor otroka in njeno zaprtje. Mr. Baek, ki je Geum-ja prisilil v priznanje s tem, da je grozil njeni komaj rojeni hčerki, sedaj dela kot učitelj in svojega morilskega nagona do otrok ni spremenil. Geum-ja ga najde in ugrabi, njegovo surovo usmrtitev pa načrtuje s starši, katerih otroke je krvoločni Mr. Baekmučil in ubil. Starše povabi pred televizijo, kjer jim predvaja posnetke mučenje in umorov njihovih otrok, ter jim pusti demokratično odločitev kaj storiti s podležem.

Zares sijajno zasnovana zgodba maščevanja, ki zleze pod kožo. Scenarij se mi zdi izjemno bogat, narativno zgodba lepo teče. V azijskih filmih je maščevanje vedno prikazano kot nekakšno odrešenje, spiritualno očiščenje in to je v tem primeru zelo opazno. Za Geum-ja se zdi, da je od prvega dne dalje osredotočena na sladko maščevanje, zdi se, da je vsako njeno dejanje v zaporu (darovanje ledvice, umor zaporniškega bullyja) osredotočeno na to, bo nekega dne vse te usluge potrebovala nazaj, ko bo krutemu morilcu zarila zadnji nož v srce. Bo Geum-ja z maščevanjem oprala svoje ime? Bo spiritualno očiščena? Verjetno je logično, da nekaj takega človek ne more pozabiti in je umor odgovornega za nastalo situacijo zares edini pravi način za kolikor toliko zdravo nadaljevanje življenja. Azijski filmi iz tega naredijo perfekcijo, v vsem tem najdejo nek dodatni pomen, metaforo, simboliko. Se mi zdi, da se maščevanja še najbolj sočno lotijo prav južnokorejski filmarji. Zakaj? Morda je vzrok lahko najti v njihovi pretekli zgodovini. Posploševanje je povsem zgrešeno in ni na mestu, ampak ali je možno, da zaradi vojne vihre, ki je divjala v njihovi bližini, na njihovi zemlji, v prav vsakem Južnokorejcu tli element maščevanja močneje kot pri predstavnikih drugih narodov? Meni bi bilo to na nek način tudi logično. Filmi so obraz družbe, filmi najbolje projecirajo družbeno klimo. S tega vidika seveda Mr. Baeka lahko vidimo kot prispodobo Severne Koreje. Morilec otrok, manipulant, ki druge prisili v priznanje, ki jih vodi v zapor. Maščevanje se mi zdi sladko že ko samo pišem o tem. Še bolj alegoričen pa se mi zdi zaključek. Morilca se loti skupina staršev. Torej ne pokonča ga le glavna protagonistka, ne gre le za njeno maščevanje, pač pa gre za maščevanje nacije. Tistih, ki branijo otroke. Simbolno, prav gotovo. Film pa ni le štorija o maščevanju, pač pa vsebuje tudi močne družinske elemente. To se odraža na dva načina; ko Geum-ja išče svojo hči, ki jo je posvojila avstralska družina in jo želi pripeljati nazaj v Seul, drugi močan družinski element pa se jasno kaže ob koncu. Srh me spreleti in sili me na bruhanje, če se želim postaviti v njihovo vlogo, ampak seveda je na mestu vprašanje kaj bi želel storiti sam. Bi bil kaj bolj prizanesljiv do morilca? Verjetno bi tiste škarje v tilnik zabil že prej. Kot pa sem nakazal že v uvodu, film ne krasi le pestra fabula, pač pa je tudi tehnično brezhiben. Tu lahko izpostavim še glasbo, ki pride izpod rok Choi Seung-hyuna in je še kako zanimiva. Dotični avtor je prispeval glasbeno špico tudi za cenjeni Oldboy.

Torej kot vedno. Pri izbiri južnokorejskega filma človek redko kdaj zgreši (morda zadnja tri leta vseeno lahko opazimo rahel padec v kvaliteti, predvsem ideji) in vsaj filmi iz začetka desetletja predstavljajo zares izjemen cineastičen obet, ki ga gledalec le stežka pogoltne. Chinjeolhan geumjassi je bogat film, pester od prve minute dalje in šele ob samem zaključku (spet poln simbolike) človek nekoliko lažje zadiha. Posnet za borih in iz hwoodksega vidika smešnih 4,5 milijona dolarjev, pridelal jih je nekaj manj kot 30. Kritiška srenja je jasno naklonjena, na praktično vseh portalih dobiva visoke ocene. Pobral je precej festivalskih nagrad in mnogi ga brez pretiranih vprašanj uvrščajo med najboljše južnokorejske izdelke vseh časov. Zasluženo.

Advertisements

Killing Them Softly (2012)

O filmu sta že pred časom pisala prva zvezdnika slovenske filmske blogosfere, Goodfella in Filmoljub. Prvi je film bolj pohvalil, drugi za drobec manj. Ker se načeloma z obema bolj ali manj vedno strinjam, sem bil prav radoveden kako bo naslovni film prepričal mene. Ponavadi so mi tovrstni filmi precej všeč in tudi dotični mi je že zgolj s sinopsisom in delnim castingom prijetno omočil usta, pa tudi ostale brbončice so lepo zaigrale v pričakovanju silno zanimivega filma. Tudi režiser Andrew Dominik je nadvse zanimiv filmar, ki je pred tem že posnel dva več kot solidna filma – leta 2000 je s Chopperjem ustvaril en tak mini kult, leta kasneje pa s sodobnim vesternom The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford (2007) po mojem skromnem mnenju enega boljših filmov tistega leta. Killing them softy (2012) je ok zadeva, a povsem drži dejstvo, da Dominik svojih prvih dveh filmov ravno ne doseže. Ampak nič zato, naslovni film lahko marsikaterega bolj lakomnega gledalca povsem nasiti in mu da v grizljanje veliko zanimivih kosti – a poudariti velja, da je film v tem trenutku ob vsesplošni krizi, gospodarskem zlomu in slabem stanju še kako aktualen, vprašanje kako bo s filmom tedaj, ko bo gospodarstvo spet zacvetelo kot pomladna cvetlica, kriza pa le še bled spomin. Bo film ostal kot nek zakrament časa ali bo padel v totalno pozabo? Bolj se nagibam k drugi možnosti, a ker živimo v času, kjer praktično vse nemudoma postane stara roba in lanski sneg, je tale moj razmislek povsem zgrešen in neutemeljen, film bom zatorej opredelil znotraj časa, ki mu pripada in znotraj okvirjev, v katere je bil položen ob premieri.

Kar se tega tiče, pa je več kot neizpodbitno to, da je film naravnost sijajno ujel svoj trenutek. Alegorija časa je v filmu zares lepo zajeta, Amerika pada na realna tla in to občutijo vsi, tudi kriminalci, mafijci in podobni tički, ki so še nedolgo nazaj polnili žepe in uživali v svojem svetu prikritih davčnih oaz. Ko dva mladeniča oropata okoliške podzemne veljake in jim izpod prstov izmakneta lep zalogaj zelencev, ti isti podzemni veljaki najamejo hitmana, ki mora mulca najti, ujeti in ju naučiti kozjih molitvic. Ali kot vsebino povzame kolega filmoljub: Sodobna kriminalna zgodba spremlja skrivnostnega hitmana Jackieja (Brad Pitt), ki naj bi zaradi ropa nezakonite podtalne mafijske igralnice v New Orleansu poskrbel za ustrezen poduk akterjem nepremišljenega dejanja: naivnemu Frankieju (Scoot McNairy) in z mamili zasvojenemu Russellu (Ben Mendelsohn), ki sta odnesla denar, ter Johnnyju “Veverici” Amatu (Vincent Curatola), naročniku tega internega posla. Grešni kozel “v interesu javne podobe” postane tudi lastnik Markie Trattman (Ray Liotta), ki je nekoč že organiziral podoben podvig v lastni igralnici pokra. Jackiejev pomočnik pri izvrševanju naročila naj bi bil dolgoletni mafijski izterjevalec na pogojni prostosti Mickey Fallon (James Gandolfini), a se zapiti, zafrustrirani hitman izkaže za sila nezanesljivega sodelavca. Po dogovoru s korporativnim zastopnikom najvišjih mafijskih botrov (Richard Jenkins) mora stvari bolj ali manj urediti Jackie sam.

Drži, da je bilo zadnje čase posnetih kar nekaj filmov, ki se tako ali drugače alegorično oz. simbolno dotikajo gospodarskega zloma in padca občih družbenih vrednot in moralnih načel, ampak priznam, da je vsaj pri meni ob ogledu tega filma vse to padlo na bolj plodovita tla kot marsikje drugje poprej. Ne vem, morda me je bolj pritegnilo zaradi podtalnega mafijskega sveta, morda me je toliko bolj prepričal za moje pojme dokaj močan scenarij, sicer predelava Higginsovega romana Cogan`s Trade iz sredine sedemdesetih. Prepričajo me liki, prepriča me svet, ki ga film predstavi gledalcu. Nekoliko drugačen film o kriminalcih, kjer se izkaže, da so tudi oni le ljudje, da so tudi oni le del te družbe in tako tudi oni iščejo nek izhod in se borijo s podobnimi problemi kot vsi ostali, ki smo ujeti v ta kolut podirajočega se kapitalizma. Dominik tako kriminalcem odvzame del njihove misterioznosti, del njihovega sveta. Vzame jim moč in vzame jim manevrski prostor, spusti jih bližje navadni raji in tako še enkrat več poudari tisto zlajnano, da smo nekje, na neki točki vendarle vsi enaki. Dialogi, položaji in zamisli glavnih protagonistov, v tem primeru pač tistih na drugem koncu zakona, so v neki goli naključnosti enaki našim – to je Tarantino odlično pokazal na začetku devetdesetih, Dominik pa ga dvajset let kasneje s dobro speljano gospodarsko krizo več kot solidno citira in povzame v neki drugi luči. Okej, okej, Sopranovi so to naredili že prej.

Cilj ni pomemben, cilj je zgolj izgovor za potovalno izkušnjo, zaradi katere se sploh odpravimo na pot. Nekaj podobnega bi lahko zatrdil tudi za izkušnjo, ki mi jo je prineslo druženje z junaki Dominikovega tretjega celovečerca. Ali drugače, osnovna premisa, zaplet in razplet so tukaj sekundarnega pomena. Ubij jih nežno vsebuje vse običajne sestavine značilne za kriminalko (morilce, tatove, džankije, mafijce…), vendar so te sestavine rabljene na precej nekonvencionalen način. Če je Jesse James vestern, ki je na nek način anti-vestern, potem najbrž drži, da je Ubij jih nežno kriminalka, ki je v marsikakšnem dejanju lahko označimo za anti-kriminalko. Film, ki v številnih pogledih ne izpolni obljub, ki jih vizualizira promocijski plakat, s katerega nas pozdravljata Brad Pitt in njegova šibrovka. Gospod Pitt sicer nekajkrat pritisne na petelina in v onstranstvo pošlje dušo ali dve, vendar je njegova prava funkcija povrnitev vere v sistem, po katerem funkcionira neworleanško kriminalno podzemlje. Pitt ne počne nič drugega kot tisto, na kaj nas Dominik ves čas opozarja s tv-nastopi predsedniških kandidatov v ozadju. Torej, poskuša povrniti zaupanje ljudstva v sistem. In New Orleans po orkanu Katarina je idealen kraj, v katerem se težave glavnega sistema zrcalijo v težavah manjšega sistema, ki kakopak ni imun na težave, ki jih s seboj prinaša nestabilnost glavnega sistema. Nekako tako. 

Režija je dobra, nekateri slow-motion kadri so prav simpatično posrečeni, folklora nasilja zadane svoje bistvo in vse skupaj se mi je zdelo dovolj zanimivo, da se bom filma spominjal daljši čas (vsaj upam). Povsem na mestu so se mi zdele tudi vse igralske kreacije, čeravno tudi res drži, da so imeli nemara prav vsi vpleteni že cel kup boljših in mnogo bolj zapomnljivih vlog. Pitt ne prikaže nikakršnega presežka in njegova vpoklic je morda prav res prej minus kot plus, tudi Gandolfini in vedno odlični Jenkins sta bila že bolje izkoriščena, je pa vsaj Ray Liotta po dolgem času spet nekako zašel v neke bolj zanimive slikosuke. Film kakšnih omembe vrednih priznanj ni dobil, tudi blagajniški izplen verjetno ni kdove kako visok. Pa vendarle, meni je bil všeč in ga uvrščam precej nad sivim povprečjem filmskega kratkočasenja. Torej, če se vrnem na začetek – tu sem bližje kolegu s filmskega kotička in se pri končni oceni pridružujem njegovim štirim zvezdicam.

De rouille et d’os (2012)

Francoski filmar Jacques Audiard je leta 2009 udaril z naravnost izjemnim Un Prophete, ki je v trenutku postal evropski filmski biser z najžlahtnejšim sijajem. Kako tudi ne, ko pa se je razbohotil s tako kompleksno štorijo, sijajno režijo in neposrednim scenarijem, brez najmanjšega pardona so ga mnogi razglasili za najboljši evropski film leta in ga brez zadrege postavili ob bok mnogim ameriškim žanrskim klasikom. Mislim, da sem o njem na bivšem naslovu pisal tudi jaz in mu, vsaj kolikor me spomin še ni povsem zapustil in sodeč po oceni na imdb profilu, pripisal zelo visoko oceno. Enainšestdesetletni Audiard, ki ima bojda na svojem kontu še kar nekaj zanimivih filmov, je nato tri leta počival, lani pa spet udaril, nemara še bolj močno, s hudičevo zanimivim De Rouille et d`os. Slednji se je vse od najave dalje omenjal kot velik favorit in zagotovljeni  presežek, interesanten sinopsis je dodatno podžgal zanimiv casting, kjer v prvi vrsti debele kaplje sline pocedi predvsem Marion Cotillard. Pričakovanja pred ogledom so bila predvsem zaradi režiserja (v tem primeru tudi scenarista) Audiarda tako postavljena zelo visoko. Naj kar takoj razkrijem, da so bila vsa pričakovanja več kot na mestu, film je zares sijajen, močan in gledalca zagotovo pošteno stisne za goltanec. No, vsaj mene je; drži pa, da sem vsaj jaz zadnje čase sila pomehkužen gledalec in me že vsaka nekoliko bolj grenka prigoda spravi na prag neobvladljive jokavosti.

De rouille et d`os je v prvi vrsti sijajna študija socialnega dna francoske družbe, sijajna študija medsebojnih odnosov in brezkompromisen prikaz nepredvidljivosti življenjskega ciklusa. Zgodba je v osnovi precej grenka, zelo moreča in mestoma hudo kruta, a vse to se nato lepo transformira v nekoliko bolj optimističen zaključek. Glavni protagonist Alain prevzame popolno skrbništvo nad svojim sinom in se zaradi boljšega socialnega izhodišča iz Belgije preseli k sestri v Francijo. Na jugu Francije pa Alaina in njegovega sina ne pričaka nič kaj boljše stanje. Borba z zaposlitvami, finančna stiska in kruto dno gospodarskega zloma so elementi, s katerimi se vsakodnevno bori tudi njegova sestra, zato prisotnost novega para lačnih ust prej vnese slabo voljo kot kaj drugega.  Alain, navdušenec nad borilnimi veščinami in občasni pretepač, vendarle najde službo, kruh si prične služiti kot varnostnik v nekem klubu. Tam povsem naključno naleti na simpatično Stephanie. Po nekem manjšem ravsu jo Stephanie skupi in Alain jo poškodovano odpelje domov. Tam ji ponudi številko, na katero lahko pokliče, če se ji bo kdaj zahotela njegova družba. Kaj hitro pa usoda kruto udari po Stephanie, saj sredi treninga z orkami doživi hudo nesrečo, po kateri ji amputirajo obe nogi. Čustveno zlomljena, depresivna in povsem na tleh pokliče Alaina, ki se ta čas za boljši denar pretepa naokoli. Med njima se razvije zanimiva vez, ki jo dodatno začinijo nepredvidljive prigode.

Zgodba ima številne zasuke in zanimive nastavke, ki ježijo kožo in stiskajo gledalca. Narativno gledano film odlično stoji in lepo prodaja svojo zgodbo. Lika glavnih dveh protagonistov se tekom filma lepo razvijata, rasteta in ves čas dobivata na veljavi. Ob koncu je prav zanimivo pogledati kako sta se Alain in Stephanie razvila tekom teh 120 minut. S tega vidika lahko scenarij pohvalim z najbolj sočnimi besedami, pa tudi sicer si upam reči, da je ravno scenarij tisti najmočnejši element filma. Kompleksna zgodba, zapečatena z odličnimi dialogi, močnimi liki in končnim razpletom, ki pogasi vso tisto negativnost oz. pritajeno klavstrofobijo, ki jo gledalec začuti v prvih dveh tretjinah filma. Film krasi neka posebna atmosfera, ki ves čas vzbuja občutek nelagodja, občutek grenkobe, tekom ogleda se počutiš ujetega in bi mestoma kar zakričal ob vsega hudega. Film je zagotovo pogumen, nekonvencionalen in povsem drugačen od ameriških studijskih puščobnic. Audiard kot rečeno lepo zajame socialno dno francoskega juga, lepo ujame bedo in položaj slehernika ujetega v brezizhodnem okolju, zato gre do neke mere filmu zagotovo pripisati tudi konkretno družbeno kritiko. Marion Cotillard, prva zvezda filma, je zagotovo odlična in dovolj prepričljiva. Moram priznati, da mi je iz filma v film bolj všeč in v bistvu v teh nekonvencionalnih vlogah blesti še toliko bolj kot v kakšnih poletnih blockbusterjih tipa The Dark Knight Rises. Vem, da je to nehvaležno in grdo od mene, ampak, če bi podobno vlogo odigrala kakšna ameriška lepotica, bi ji prav vsi pripisovali nebeške hvalospeve. Precej dobro se je odrezal tudi manj poznani Mathias Schoenaerts, ki me je nazadnje lepo prepričal v belgijskem Rundskopu (2011). Tu ga nekateri primerjajo s Tomom Hardyjem in moram reči, da se mi zdi ta primerjava povsem na mestu.

Večkrat nagrajeni film je med drugim pobral tudi nominacijo na festivalu v Cannesu, lahko pa ga uvrstim tudi v krog tistih filmov, ki so za oskarje enostavno predobri. Francosko-belgijska produkcija je bojda koštala okoli 15 milijonov evrov, medtem, ko naj bi v blagajne že prišlo nekje okoli 18, 20 milijončkov. Kar konec koncev ni veliko, kot na dlani pa je dejstvo, da film ni za široke mase in zato kakšnega res razkošnega dobička ravno ni bilo pričakovati. Saj bi veljalo še kaj spisati, ampak enostavno gre za film, ki ga je potrebno videti.

 

Kokuhaku (2010)

Po večtedenskem neprestanem buljenju v aktualno hwoodsko produkcijo, ki se bohoti in važi na čisto vseh podelitvah in lestvicah top filmov lanske letine, prav paše en hiter preskok na nekoliko drugačno filmografijo. Kdor me kolikor toliko redno bere, potem že ve, da navkljub temu, da dokaj redko spišem kakšno o azijski filmografiji, vendarle sem velik ljubitelj filmov, ki prihajajo iz tega širnega kontinenta. Ampak ob veliko lažji dostopnosti in preglednosti zahodnih filmov, pač procentualno vidim precej več ameriških kot pa korejskih, japonskih. Škoda, če mene vprašate. No, zato sem potem še toliko bolj vzhičen, ko po dolgem času vendarle vidim nekaj takega in mi morate zato moje navdušenje tudi opravičiti oz. ga vzeti za samoumevnega. A to naj ne zmanjša naslednjega dejstva: japonski Kokuhaku (2010) je izjemen film in prav gotovo vreden vzhičenja in navdušenja, ki sem ga deležen v tem trenutku. O filmu se govori in piše vse od premiere pred skoraj tremi leti in mnogi ga smatrajo za enega boljših japonskih filmov zadnjih let. O njem je že pred davnimi časi pisal kolega s filmskega kotička in, pri njemu je to sila redko, filmu podelil nič manj kot vseh pet zvezdic. Glede na njegov okus in poznavanje filmov, je torej več kot jasno, da je tole film, ki ga je potrebno na vsak način videti čimprej.

Kaj je posebnega pri japonski filmografiji? Predvsem to, da so njihovi filmi izjemni, naravnost fantastični, polni simbolike in kritičnega seciranja družbe; japonski filmi niso zgolj za zabavo oz. kratkočasenje zdolgočasenih in od hitre hrane nafilanih infantilnežev, pač pa so praktično vsi po vrsti rezultat trenutnih razmer, družbene klime in odziv na vsesplošno dogajanje znotraj meja te države in tudi širše na zemeljski obli. Ponavadi so tehnično vedno na visoki ravni in tudi produkcijsko ne zaostajajo veliko za velikim Hollywoodom. A kar je najpomembneje, skorajda vsak ima intrigantno vsebino, ki gledalca pritegne od prve do zadnje minute. Vse to je ponavadi podkrepljeno z bizarnimi ali vsaj deloma surrealističnimi liki, nazornimi in eksplicitnimi kadri, ter hudičevo sočnim scenarijem. Kokuhaku vse to še kako vsebuje in zato mu tudi sam pišem visoke hvalnice in ga merim s kar najžlahtnejšo oceno.

Povzetek vsebine si bom sposodil, v upanju, da me avtor ne kaznuje: Uvodno prizorišče je učilnica in učenci, ki veselo srkajo mleko iz tetrapaka, učiteljica z umirjenim glasom poskuša pritegniti pozornost učencev. Vendar je to zelo zahtevna naloga, kajti velika večina dijakov se raje posveča pisanju sms sporočil, klepetanju in vsemu ostalem, kar lahko okarakteriziramo kot motenje pouka. Med vsem truščem razberemo, da je mleko ki ga učenci pijejo del raziskave, ki ga z brezplačnimi vzorci sponzorira lokalna mlekarna. Učiteljica ne kaže znakov razburjanja, kakor da nebi opazila splošne nepokorščine nadaljuje z govorjenjem. Čeprav njene besede sprva nimajo smisla, učiteljica počasi oblikuje svojo pripoved in nas pripelje do ključnega podatka v celi zgodbi. Njeno štiriletno hčerko so našli utopljeno v šolskem bazenu. Učiteljica je hčerko včasih pripeljala v šolo, ko ji ni uspelo dobiti varstva in jo  za nekaj časa pustila v šolskih prostorih. Čeprav je policija potrdila, da je šlo za nesrečno naključje, nekaj podrobnosti se enostavno ni ujemalo.  Temeljita preiskava jo je pripeljala do šokantnega zaključka.  Deklica je bila umorjena, dijaka odgovorna za hčerkino smrt, sedita v njenem razredu. 

Poleg zares zanimive, kočljive in srh vzbujajoče vsebine, velja izpostaviti fantastičen narativni del. Kruto in skrivnostno pripoved režiser podaja skozi perspektivo večih protagonistov in gledalec posledično dobi različne vpoglede na situacijo in tudi različne motive. Nič ni tako kot se zdi, ne gre le za enodimenzionalen dogodek, pač pa je poleg vedno še nekaj, kar na celotno zadevo meče drugo luč. Film tako od gledalca več čas zahteva ostro pozornost in mu oddiha praktično ne pusti. Režiser Tetsuya Nakashima se režije loti zares zrelo in z izjemno obrtno pronicljivostjo, praktično vsaka sekvenca je režirana z izjemnim občutkom in prinaša le najboljše prizore. Zelo všečna je tudi montaža, fotografija srhljivo prepričljiva, da ostre in deloma klavstrofobične atmosfere niti ne omenjam. Scenarij je sicer priredba kultnega romana, ki ga je leta 2008 spisala Kanae Minato, kolikor berem je tudi samo literarno delo prava mojstrovina. Seveda pa film krasijo tudi prepričljive igralske kreacije. Lahko Kokuhaku vzamemo tudi kot kritiko japonske družbe? Kot kritiko šolskega sistema, prikaz zloma vrednost in etničnih načel družbe? Zagotovo. A ker smo od te dežele in kulture tako zelo oddaljeni, se v pretirano seciranje simbolike in alegorije niti ne želim spuščati. A sočnosti ogleda kljub temu to ne zmanjša; ne glede na vse je Kokuhaku sijajna filmska izkušnja, ki nikogar ne more pustiti ravnodušnega, medtem, ko bo bolj kritičen gledalec zadovoljen v vseh pogledih.

Film je bil na Japonskem in tudi širšem azijskem trgu pravi hit. Blagajniški izkupiček mu je strmo narasel že v prvih dneh predvajanja in tudi končni izkupiček je precej visok. Dobil je kar nekaj zanimivih nagrad, na azijskih oskarjih pa ga je porazil Loong Boonmee raleuk chat (2010), kar se mi zdi dokaj veliko presenečenje, saj mene dotični film prav pretirano ne prepriča. Izpostavim lahko še to, da ga večina angleško govorečih kritikov čisla in hvali do neba, rdeči paradižniki mu namenjajo visokih 80%, zato ni čudno, da sem pod težo klonil tudi sam in mu v zasebno beležnico pripisal precej visoko oceno. Ogled vsekakor priporočam.