“I`ll be back!”

Ko je hrastorasli Arnold Schwarzenegger v vlogi skozi čas potujočega morilskega kiborga prvič izrekel znameniti stavek o vrnitvi za pult sprejemne pisarne na policijski postaji, si verjetno ni mislil, da bo podobne in z identično opravo kvasil tudi več kot trideset let kasneje. Morda je o tem sramežljivo razmišljal po huronskem uspehu drugega dela, s katerim se je James Cameron zavihtel med največje filmarje 90ih let, Schwarzenegger pa med največje frajerje filmskega trakovja. Treba je priznati, devetdeseta brez T2 ne bi bila enaka. Še takti tedaj nebeško popularnih Guns n` Roses in nepozabni filmski hit je tu. T2 je pojem nekega časa. Tudi pojem moje mladosti. Redko nadaljevanje, ki v mojih očeh prekosi izvirnik. Zakaj in čemu se je Veliki Arnold v novem tisočletju odločil še za tretjo upodobitev mehaničnega (zdaj spet) rešitelja človeštva, mi ni povsem jasno. Verjetno pravilno predvidevam, da so mu pod nos pomolili zajeten kupček ameriških zelencev, to ga je kajpada bolj prepričalo kot pa želja po čem drugem. Film je piškav, nekako nevreden obeh predhodnikov. Ampak malha se je vpletenim prav lepo napolnila. Tudi zato smo pred leti dobili še četrti del, tokrat sicer brez lesenega Avstrijca, a s popularnima Christianom Baleom in Samom Worthingtonom. Duh po izvirniku in prvem nadaljevanju je bil že povsem pozabljen. Letos pa, v skladu z neskončnimi nadaljevanji in rimejki, ki jih Hwood zadnja leta tako ponosno štanca na svojem generičnem tekočem traku, v kino kot Terminator spet vabi njegova možatost, Arnold Schwarzenegger. Petega dela, podnaslovljenega Genisys si bržkone ne bom ogledal. Vsaj ne še sedaj. Saj sem bil že povabljen k ogledu, ampak sem se odločil, da grem ta večer raje na pol litra vina. Bo že prišel na vrsto, takrat, ko bo rahlo pozabljen in me bo naključno srečanje zaradi neke hecne nostalgije vseeno prepričalo k ogledu. Da bi si ga pa ogledal sredi kakšnega multipleksa, s kartonom pokovke in mularijo okoli mene, ki se bo izživljala nad Arnoldovo možatostjo in slinilo nad ženskimi čari prelestne Emilie Clarke, si pa v tem trenutku res ne predstavljam.

Ampak toliko pa sem nostalgični bebec, da me je reklamno gradivo za novega Terminatorja spomnilo na izvirnik iz davnega leta 1984 in prvo nadaljevanje iz nekoliko manj davnega leta 1992. Oba sem si v šusu, torej v enem večeru, ogledal na domačem balkonu sredi najhujše večerne sopare. Ni mi bilo žal. Čeprav sem oba že nekajkrat videl, pa je bil tudi tokratni ogled prava cineastična potešitev. Podobno akcijo sem pred mesecem izvedel že z Mad Maxom in ugotavljam, da mi je tovrstno sprehajanje v filmsko zgodovino vedno bolj všeč.

The Terinator (1984) je vsekakor eden izmed boljših sci-fijev zadnjih 30, 40 let. Ima težo. Ima dušo. Revolucionaren za svoje čase z dandanes bizarno stop-motion tehniko ob koncu. Ideja o spopadu robotov in ljudi v (ne tako daljni) prihodnosti sicer ni bila najbolj nova oz. sveža, a tu je predstavljena na surov in neposreden način. Roboti v prihodnosti človeškega odpora ne morejo povsem zatreti, zato uporabijo vse svoje znanje in pošljejo mehaničnega rablja nazaj v preteklost, da vodjo odpora uniči še preden se sploh rodi. Preden je sploh spočet,ha. Ljudje v prihodnosti prepoznajo nakano in v preteklost pošljejo človeka, ki bo terminatorjevo primarno tarčo ubranil. Sproži se zanimiv časovni paradoks, neskončna časovna zanka, ki kravžlja živce in odpira tisočere debate. Predstavljam si, da je bila ideja tedaj še nepredstavljiva, danes pa ob vseh tehnikalijah, gadgetih in umetnih inteligencah Hawkingovo opozorilo vendarle ni več tako daleč od resnice. Kaj je značilno za film? Mali budget, dobra ideja, nadvse prepričljiv antagonist, izjemna režija in uspeh, ki ga je zasluženo požel. Večina filma je čista antologija: trdi Arnold, ki se sprehaja v ritmu težke plovne ladje, njegovo robato, skoraj zarjavelo govorjenje, olupljena mehanična roka, skynet, črna sončna očala, trume pobitih policistov in eksplozija cisterne ob koncu. Tudi nepozabni I`ll be back!, pa še kaj. Mene osebno je kot mulca vedno strašil začetek s podobo zlobnega robota. Danes pa me prepriča izjemna atmosfera, počasen in oster tempo, ki se lepo gradi skozi celoten film do končnega obračuna.

Terminator: Judgment day (1992) se je enostavno moral zgoditi. Kot prvo, izvirnik je bil preveč prelomen, da bi idejo pozabili oz. pustili stati. Kot drugo, tehnologija specialnih efektov je tako napredovala, pionir na tem področju je bil ravno Cameron, da je kar klicala k oživitvi zlobnih robotov, ki iz prihodnosti terorizirajo človeštvo. Arnold, sedaj že zvezdnik prvega kova, je enostavno moral nadgraditi prelomno vlogo, da ni stopical na mestu je prestopil celo na drugo stran, kar vsaj v mojih očeh celotni zgodbi daje le plus točke. Mlad pamž (Edward Furlong), divja mati (spet Linda Hamilton), ki ji izkušnja izpred let ne da miru in dodelani T-1000 (Robert Patrick), ki še danes ježi kožo z vsemi fluidnimi transformacijami. To pot je ton filma rahlo bolj sproščujoč. Cameron se je preveč obrnil proti mainstreamu. To mu pa zamerim. Se pa sama osnovna premisa lepo prepleta, oba filma sta tozadevno koherentna. Nepozabnih in v ameriški filmski arhiv vgraviranih trenutkov je kar nekaj. Vse od hecne kraje oblačil takoj na začetku, kaskaderskega lovljenja s tovornjakom po kanalih, že omenjene fluidne transformacije, strelskega obračuna na sedežu računalniške tvrdke, do udarnega zaključka. Skoraj 100 milijonski budget je na koncu v blagajne prinesel petkratnik te vsote. T2 je postal legenda in akcijski spektakel, po katerem so se morali zgledovati ostali akcijski spektakli.

Seveda glasbene podlage, ki jo je napisal Brad Fiedel v obeh primerih ne gre zanemariti.

Danes so seveda drugi časi. In danes Genisys verjetno niti slučajno ne bo ujel teže, veličine in legendarnosti prvih dveh. Ampak when money talks, bullshit walks in smo kjer smo. S postaranim Arnoldom v vnovični oživitvi vloge. “I`ll be back!”, kako ironično to zveni po tridesetih letih. Upam, da novi film vsaj z enim hecnim dovtipom pojasni zakaj se mehanični T postara. To me pa res zanima.

 

 

Advertisements

Mesečnik, ha!

Zadnje čase trpim za tako veliko pisunsko melanholijo, da se mi ne piše niti o dobrih, niti o slabih filmih. Pa sem v tem slabem mesecu, ko sem se nazadnje javil videl veliko enih in drugih. V prvi vrsti moram seveda izpostaviti letošnjega zmagovalca med akcionerji. To je nedvomno Millerjev Mad Max (2015). Četrta inštalacija pobesnelega popotnika. Tokrat ni tako besen, kot so besni ostali. O filmu posebej ne bom pisal, ker sem pa verjetno res zadnji v Sloveniji, ki sem ga videl. Vsaj zadnji med tistimi, ki sem in tja takole spišemo subjektivno mnenje. Saj, če bi imel kaj novega za povedati, bi že napisal, a ker nimam, bom ostal le pri takšnih besedah kot ostali. Precej jasno je, da je Mad Max do kosti presunil tudi mene. Tehnično in vizualno mu ne gre očitati čisto nič. Menim celo to, da s tako odprtimi usti že dolgo nisem posedal v temi kranjskih kinodvoran. Prijetna minutaža mine hitreje kot prvo pivo po večurni košnji domače zelenice, povedati pa je potrebno, da v teh dveh urah gledalec skorajda ne more zatesniti očesa. Toliko napetega dogajanja pač že dolgo ni bilo stisnjenih v 120 minut. Miller je prekosil samega sebe, prekosil je vse Baye, Emmeriche, Line, Wane in kar je še teh nadebudnežev, ki s takim zanosom snemajo akcijske ringelšpile.  Ker nekaj so akcijski ringelšpili, kjer poka, ropota in gori brez pravega konteksta in vsebinske vpeljanosti, dasiravno butastih vratolomnih skokov in salt posebej ne omenjamo, nekaj pa je Millerjev Mad Max. Film, kjer ima vsaka eksplozija namen in vsak razbit kos pločevine svojo vsebinsko umestitev. Podobe avstralske puščobe so spet sijajno zajete v oko fotografije in spet imamo močne, alegorične like. Resda karakterizacije praktično ni, ampak, pri vročem pesku, kdo jo je pogrešal? Jaz prav gotovo ne. Gnusnobne in bizarne podobe so mi ta čas preveč okupirale misli. Ampak drži, tako prelomen in večen kot je bil izvirnik vseeno ne bo. Niti ne sme biti. Hollywood je spet recikliral in to me žuli.

Trailerji, ki so se tisti večer zvrstili, niso obetali nič konkretnega. Mission Impossible 4 se mi že zdaj zdi eno konkretno zehanje. Če sem kot mladenič ob prvem delu še veselo ploskal, sem sedaj, toliko let kasneje, že pošteno sit vratolomnih Huntovih junaštev. Mislim, da sem že tretji del pošteno prespal ali pa sem ga celo ugasnil nekje po prvi tretjini. Tudi o Jurskem parku 4 nimam posebno visokih pričakovanj. Že trailer je tečen in deluje umetno, generično. Tudi posiljeno. Kar vidim kravatarje v bog-ve-katerem nadstropju, ko sinopsisa niti niso prebrali, videli so le dinozavre, denar in Chrisa Pratta, pa so pograbili. Se film ponaša s kakšno konkretno o človeku, kot parazitu narave, ki želi postati bog? Je vpeta kakšna konkretna o kapitalizmu, družbeni brezbrižnosti do narave in njenih zakonov? So liki dovolj prepričljivi, dinozavri izkoriščeni za razvoj zgodbe? Ali pa gre res le za lepega fanta s srečno izbiro vlog in žensko, ki pred podivjanimi predatorji beži s čevlji v visokih petah? Me zanima in skoraj gotovo si ga ogledam. Hecen pojav s temi četrtimi deli; IM 4, Jurski park 4 in za nagrado bomo četrtič videli še Terminatorja. Tokrat Genisys. Nekakšen reset prvega dela. Ne dobeseden, le, no, ehm, Terminator (spet s stasom in glasom avstrijskega hrusta) bo lovil in ukrivljal čas ter se po ulicah ameriških mest potepal nekako sočasno kot se je zlobni T davnega leta 1984. Tako nekako. Skratka, zadeva se mi je zdela oporečna že ob ogledu trailerja, kaj šele bo. Emilii Clarke navkljub. Všeč mi je šala, kjer se pogovarjata mladenič in nekoliko starejši možak. Mladenič starcu našteva filme, ki se vrtijo ali se bodo vrteli v bližnji prihodnosti in starec mirno odvrne, da je vse to že videl. V osemdesetih in devetdesetih. In potem smo na koncu šale pri Star Warsih. Oprostite, ampak toliko pa sem fan tega imaginariuma, ki ga je pred več kot tridesetimi leti ustvaril George Lucas, da so mi kocine pošteno stopile pokonci. Zame osebno najbolj pričakovan film leta in pričakovanja povzamem lahko le tako, kot Mathew McConaughey.

Kaj pa sem sicer še videl v tem času? Dokaj soliden mi je bil eden zadnjih izdelkov, kjer se je v naslovni vlogi šopiril Denzel Washington. The Equalizer (2014) je zanimiv, vsebinsko klišejski in stokrat viden, ampak vizuelno lepo stiliriziran in posnet. Eksploziven in dovolj divji je tudi francoski triler Mea Culpa (2014). Fred Cavaye se je že večkrat izkazal in tudi tokrat ni od muh. Izpostavim lahko še surov Ex Machina (2015), pa poetskega Only lovers left alive (2013), ki ga je posnel meni vedno ljubi Jim Jarmusch. Od slabega me je bolela glava, ampak takole gre: The Boy next door (2015) je taka mala bruhica, da grlo še dolgo peče. The Water Diviner (2014) ima mično gospodično, a dolgočasno zgodbo in režijo ter otopelega Crowa. Blackhat (2015) ima Michaela Manna, a lesenega Hemswortha in hudo piškav scenarij. Pri eksperimentiranju v smislu Sibirske vzgoje (2013) sem se opekel in to je spet en film, ki se mi ga ni zdelo vredno pogledati do konca. John Malkovich, kam si se podal. Nekoliko boljši je Kidnapping mr. Heineken (2015), ampak spet le toliko, da si človek popravi okus.

Se je pa v tem času poslovil tudi legendarni Christopher Lee. Čeprav se nisem okoli njega smukal na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru in sem njegove najbolj znane in nepozabne vloge videl šele pred nekaj leti, pa mi je bil vseeno vedno zelo omiljen igralec. Legenda, kot se rado reče, s tem, da pri njem ta naziv verjetno še najbolj drži. Ni bil le igralec, bil je še marsikaj več. Tudi metalec. Meni pa najbolj všečen kot najboljši Drakula in fantastični Saruman. Naj mu angeli metal igrajo tudi tam zgoraj.

 

Mad Max. Kult.

V zadnjih dnevih iz vseh koncev in krajev poslušam samo še to kako je nova turbo akcijska stvaritev avstralskega cineasta Georgea Millerja sapojemajoča, do skrajnosti navdušujoča in da gre nasplošno za ultimativni akcijski blockbuster, ki ga še dolgo ne bo mogoče preseči. V nobenem primeru, pa če se Bay odloči sredi snemanja aktivirati pravo jedrsko eksplozijo. Skratka Miller je postavil letvico tako visoko, da se mirne duše lahko upokoji in iz varnega naslonjača spremlja vse tiste, ki ga bodo naslednjih n let spet skušali kopirati. Tudi tokrat, očitno, neuspešno. Žal si jaz najnovejšega izdelka o samotarju Maxu še nisem uspel ogledati. Zato pa sem si, da sem bil vsaj približno v kontekstu s celim svetom, v enem večeru ponovno zavrtel izvirnik iz leta ´79 ter sijajno nadaljevanje, ki ga je Miller po huronskem uspehu prvega dela posnel le dve leti kasneje. Čeprav sem oba filma videl že nekajkrat, pa sem tudi tokrat le nemo zijal in nekje globoko pod površjem je v meni spet tlelo tisto primarno filmsko navdušenje. Mad Max (1 in 2) je še vedno ultimativni akcijski filmski eksponat. Mel Gibson pa nesmrtna filmska ikona.

O Mad Maxu je bilo povedano malodane vse. Anekdot, ki so jih ustvarjale no-budget razmere je za celo knjigo. Dobro znano je tudi dejstvo, da je bil izvirnik dolga leta na čelu tistih filmov, ki so začetni drobiž čez noč spremenili v goro zelencev. Mad Max je eden večjih (pop)umetniških kultov, izdelek, ki je takoj prerasel okvirje filme. Mad Max je postal simbol, testament in njegova zapuščina je praktično neizmerljiva. Kamor koli pogledamo, tam je Mad Max. Vsak film, ki ima vsaj malo opravka s cesto, odpadniki, bojevniki in apokaliptično realnostjo, ki nam preti ob dokončnem zlomu gospodarstva, posledično kapitalizma in na samem koncu moralno-etičnih vrednost, se mora prikloniti temu avstralskemu čudežu. Vsako nadaljno filozofiranje je brez predmetno. Filmoljub pravi takole: Postapokaliptični cestni triler Pobesneli Max (pozneje nadgrajen in zaokrožen v trilogijo) je čistokrvni kult; po mnenju marsikoga verjetno eden največjih tudi v svetovnem merilu in nedvomno najbolj znamenit avstralski film dotihmal. Iz postopnega prehoda v percepciji od neodvisnega avtorskega projekta v mainstream je prerastel v globalno ikono popkulture; njegova cineastična zapuščina je zdaj očitnejša in njegova filmska vrednost danes večja kot kdaj prej.

Kaj velja še posebej izpostaviti? Je to surova želja po maščevanju? Upor malega človeka proti krvosesni skupini? Alegorija človeške družbe (dobro vs. zlo)? Aluzija geopolitike, ki je konec sedemdesetih let še vedno strašila s popolnim uničenjem sveta? Je potrebno Millerju podeliti častno medaljo o napovedovanju prihodnosti, saj je že pred več kot 35 leti uspešno zadel dandanašnjik in boj za življenjske resurse? V osemdesetih in devetdesetih so Mad Maxa gledali in razumeli skozi drugačno perspektivo. V njem so videli neko oddaljeno prihodnost. Prihodnost, ki je ne bo. Ta neskončna puščava s pomanjkanjem je bila za vse le utopija. Zgrešena napoved. Saj je vendarle vse cvetelo. Danes ga gledamo že skoraj skozi isto perspektivo kot stranski liki. Danes je Mad Max že skoraj tu. Če bi Miller želel pokazati trenutek, ki je ustvaril razmere za zgodbo o Maxu, bi ta trenutek lahko umestil v današnji čas. Ko bodo Mad Maxa gledali čez deset let, to ne bo več film, ki se dogaja v prihodnosti. Je zato Mad Max lahko opomin? Opozorilo kaj nas čaka, v kolikor v samih koreninah ničesar ne spremenimo?

The chain in those handcuffs is high-tensile steel. It’d take you ten minutes to hack through it with this. Now, if you’re lucky, you could hack through your ankle in five minutes. Go.

Divje vožnje, cestne bitke s krvoločnimi objestneži in maščevalski pohodi so trdne alegorije posameznikovega boja znotraj brezčutne družbene ureditve. Vzemite cestnim divjakom obraze in namesto njih vstavite korporacijske logotipe, bo sporočilnost drugačna? Tako kot objestneži plenijo vodo, nafto in človeška življenja, tako z maniro neskončnega potrošništva velike tvrdke plenijo nas. Razlike ni. Vprašanje je le koliko podivjanega Maxa je v vsakem izmed nas, da bomo imel enkrat tega dovolj.

Moram pa priznati, da sem jaz eden tistih, ki mu je tudi drugi del (Mad Max: The Road Warrior, 1981) enako odličen in pomenljiv. Morda se mi v posameznih elementih zdi še boljši. Vidi se, da se celotna produkcija izboljša. Cestne sekvence so močnejše, antagonisti še bolje nastavljeni in tudi Max kot osrednji lik nosi še več jeze in tiste značilne namrščenosti. Tokrat njegova preobrazba ni več tema filma, pač pa njegova drifterska pojava. Od samega začetka je osamljem postopač, edino družbo mu predstavlja pes. Po krvavem srečanju s cestnimi skrajneži pristane v varnem zavetju manjše skupnosti, ki je bogata z nafto. Max jim ponudi pomoč v bitki s sovragi in njegov cestni pogum jim pride še kako prav. Alegorijsko spet močan izdelek, ki kar kliče po večkratnem ogledu. Ampak karte so premešane. Max mora imeti nekaj divjega v sebi, mora biti pobesnel, da preživi v okolju, ki je tako neizprosno in kruto.

Gledano iz akcijskega vidika, ki sem ga zgoraj načrtno zapostavil, je nadaljevanje naravnost sijajno. Vse sekvence so v tem oziru sapojemajoče. Od prvih cestnih spopadov, preko morilskega bumeranga, pa do končnega razodetja na cesti, kjer se gledalčev žolč od vsega videnega že pošteno obrača v želodcu. Ko sem bil še otrok, me je ta zadnji spopad s cisterno ganil do solza, podobno je bilo tudi nedavno ob desetem ogledu. Tudi antagonisti so v svojih opravah kruti, pošastni in fantastično sovpadajo v zgodbo.

Skratka, vse besede so odveč. Millerjev svet prihodnosti s pobesnelim drifterjem na cesti je eden tistih koščkov svetovnega filma, ki ne bo nikoli zbledel. Z leti ti dve mojstrovini zgolj pridobivata in le upam lahko, da današnjo mladež kakšni Bayi, Emmerichi in podobni oportunisti niso preveč zastrupili, da sporočilnosti, teže in pomembnosti tu priobčenih izdelkov ne bi več prepoznali. Fury Road me močno zanima in želim ga videti. Na srečo je zraven spet George Miller. Vrača se nazaj h koreninam. To me veseli in moja pričakovanja so po vnovičnem ogledu (pra)starih izdelkov še toliko višja.

 

Wild (2014)

Oskarjevka Reese Witherspoon se zadnjih deset let ni pojavljala v preveč trdnih vlogah. Potem, ko je leta 2005 pobrala oskarja za upodobitev country pevke June Carter, je kaj hitro zavila s ceste in se bolj ali manj posvečala trivialnim vlogam. Ne bom ravno trdil, da sem jo kakorkoli pogrešal, ampak vsako prikupno blondiko je vedno zanimivo gledati pred kamero. V zadnjih dveh letih pa se je devetintridesetletnica vendarle prebudila in nastopila v treh filmih, ki so se meni vsaj ob prebiranju sinopsisa zdeli zanimivi in so posledično pritegnili mojo pozornost. Še najbolj prav naslovni, saj je že pred premiero dvigal veliko prahu in tako še bolj odločno drezal v mojo cineastično radovednost. Zgodbo sem približno poznal, čeprav nisem bil eden tistih, ki bi hlastajoče prebiral knjigo, ki je pred tem dokaj konkretno potrkala na duše naših gospodinj, ki so tako zopet dobile famozno čtivo za pred spanjem. Bolj od same vsebine, me je to pot zanimala sporočilnost zgodbe. Je režiser Jean Marc Vallee (Dallas Buyers Club) spet ujel trenutek? Bo tudi tokrat subtilno zavrtal v družbeni sistem in posameznikovo naravo? Bo dovolj korektna tudi fotografija, ki bo avanturo z lepimi podobami še bolj približala občestvu? Konec koncev pa me je zanimala tudi sama gospodična Witherspoon – bo dovolj karizmatična, da tovrstno zgodbo nosi na svojih plečih?

Cheryl Strayed je po materini smrti ugotovila, da je na tem svetu ostala sama. Sama in nezadovoljna. Vsega je imela dovolj, zaželela si je novega življenja. Brez vsakršnih pohodniških izkušenj, si je otrpala težak ruzak in krenila na pot samoočiščenja. Zloglasna pacifiška gorska pešpot jo je vodila skozi neokrnjeno naravo, vsaka grenka izkušnja ob poti pa jo je pripeljala do končnega spoznanja. Kdo je in kakšno je njeno mesto na Zemlji. Pravijo, da se knjiga odlično bere. Pravijo, da te stisne, zavrti in da misliti. Takole na prst se zgodba res zdi dovolj zanimiva tudi za filmsko adaptacijo. Scenarija se je lotil angleški pisatelj Nick Hornby, njegova dela redno končajo na filmskem platnu (About a boy, High Fidelity). Ni kaj, moja pričakovanja so bila v luči te informacije dokaj visoka in moram kar takoj reči, da tu ne čutim nobenih razočaranj. Zgodba je koherentna in lepo teče. Predvsem poskakovanja po časovni premici so se mi v tem primeru zdela še posebej smiselno in dobro načrtovana. Na ta način smo glavno protagonistko bolje spoznavali in se z njo lažje poistosvetili. Verjamem, da je avtobiografska knjiga bolje in globje vrtala v podzavest glavne junakinje, ampak upam si trditi, da filmska adaptacija v tem pogledu ne zaostaja mnogo.

Tudi sama sporočilnost filma je dosegla svoj namen in Jean Marc Vallee se je v vlogi režiserja tudi tokrat dovolj dobro odrezal. Naše življenje je rezultat pravilnih in manj pravilnih odločitev, vprašanje pa je kam te te odločitve vodijo. Cheryl so vodile v napačno smer. Njena preobrazba je v tem pogledu navdušujoča. Zbrala je precej poguma in volje, da se je odločila presekati zapleten gordijski vozelj, ki se marsikomu zdi nerešljiv. Menim, da lahko v zgodbi vsak gledalec najde delček samega sebe. Interpretacija videnega je odvisna od vsakega posameznika, tudi samorefleksija se razlikuje od gledalca do gledalca.

What if I forgave myself? I thought. What if I forgave myself even though I’d done something I shouldn’t have? What if I was a liar and a cheat and there was no excuse for what I’d done other than because it was what I wanted and needed to do? What if I was sorry, but if I could go back in time I wouldn’t do anything differently than I had done? What if I’d actually wanted to fuck every one of those men? What if heroin taught me something? What if yes was the right answer instead of no? What if what made me do all those things everyone thought I shouldn’t have done was what also had got me here? What if I was never redeemed? What if I already was?  

Film je bil posnet za dobrih 15 mililjonov dolarjev, prinesel pa jih je vsaj petdeset. Kritiki se po večini strinjajo, da gre za nadpovprečen izdelek lanske letine, veliko pohval pa gre predvsem na račun prerojene Reese Witherspoon in Laure Dern v vlogi njene matere. To bi rad za konec izpostavil tudi sam. Bodimo pošteni, Reese Whiterspoon ni ravno Meryl Streep in v nobeni vlogi ni prav posebej blestela, kaj šele da bi ukrivljala prostor okoli nje. Mene osebno ni pretirano prepričala niti v vlogi za katero je dobila zlat kipec ameriške filmske akademije. Ampak tu je zares imenitna. Prepriča in pika. Številne nominacije (oskar, zlati globus, bafta…) tako niso iz trte zvite. Zelo dober vtis (ob piškavi minutaži) pusti tudi starejša Laura Dern (filmska mati, sicer pa je le devet let starejša), za katero bi tudi lahko trdil, da tako močne vloge že lep čas ni odigrala.

Skratka Wild (2014) do neke mere opraviči visoka pričakovanja. Že res, da bi se dalo čez kakšno stvar tudi pljuniti, ampak celostna podoba je več kot solidna in vsaj po mojem mnenju pusti še nekoliko boljši priokus kot sorodni Tracks (2013), kjer je čez avstralsko puščavo kolovratila Mia Wasikowska.

“A si na Plexu?”

Časi, ko smo s sobno anteno tekali po hiši, plezali na strehe in drevesa, moj fotr je recimo boljši sprejem na stari Grunding škatli iskal celo z vilicami in podobno šaro, so hvala Zevsu mimo. Sedaj ni več vprašanje ali bomo na programu številka 5 gledali ORF1 ali TV Koper Capodistria. Prav tako ni več bojazni, da bi sredi najljubšega TV trenutka vse zbrane presenetil grozljivi zvok, pospremljen s strašljivim »snegom«, ki ježi kožo vse od filma Poltergeist dalje. Tudi neprijeten fotrov glas iz zofe, da naj mulec prestavi program iz ena na dve, že dolgo več ne odmeva po dnevni sobi. Sedaj v dnevni sobi vladajo druga tehnološka pravila.

Ko te pripetljaje predstavljam svojima potomcema, me oba čukasto gledata. Pa sem star šele dobrih 30 let, a včasih se počutim, kot da sem pred otroke padel iz nekega drugega stoletja. Zadnjič sem tako razmišljal o mojih prvih stikih s filmi. S filmi, ki se niso vrteli na rednem sporedu, da se razumemo. Brezhiben, tehnično popoln videorekorder, ki ga je fotr ponosno prišvercal iz Nemčije, je bil vehementno razstavljen v dnevni sobi. Na tisti največji polici ob nekih podobicah, fotkah in kristalnih kozarcih. Videorekorder je bil velik, plečat in kadar je bil prižgan, so lučke vse prisotne prijetno motile. Bil je skorajda razstavno blago, kot da bi se želeli pohvaliti pred drugimi. Češ, mi pa lahko, mi pa mamo. Uporabljal ga ni nihče. Vse dokler sosed, ambiciozni podjetnik malo po osamosvojitvi, ni odprl videoteke. V zatohli sosedovi kleti so se sočasno odprla vrata v nebesa. Vsaj zame. Ljudi z videorekorderji takrat pač ni bilo veliko, zato je bila vloga mlečnozobega fantiča takrat še toliko večja in pomembnejša. Seveda sem najprej izbiral risanke. Ko je teh zmanjkalo sem se pričel obračati k mladinskim filmom. Čez čas je fotr pripeljal nov videorekorder. Kam s starim? Ha! Prva dota. Čez noč sem pozabil na risanke in mladinske filme. Takoj smo šli proti low-budget pretepačinam iz Hong Konga. Kasneje še k izumrli ameriški produkciji. In nato kaj kmalu k njeni veličini pornografiji.  Lepi časi. Spomnim se, da je kasneje v isto zatohlo klet pričel hoditi tudi fotr in spomnim se, da je enkrat lepo udarilo, ko mu je sosed pokazal kaj si sin zadnje čase zelo rad izposoja. Ampak, sedaj se vprašam, zakaj mu je sploh kazal kaj si jaz sposojam? Si je morda fotr želel izposoditi isti naslov? Nemara bi bilo lažje, če bi le potrkal na vrata.

Sosed z videoteko seveda ni obogatel. Je pa postal tisti pravi lik iz filmov Kevina Smitha. Vse filme, vse citate je vedel na pamet. Vse režiserje. Vse naslove. Toliko znanja ni imel nihče. Ko so prišli DVDji, je bilo veselja konec. V letu, dveh se je klet zaprla. Mula je bila premočna. Nato so prišli še torrenti. Videorekorder je bil le še okras. V dnevni sobi, fotr je bil nanj še vedno ponosen, jaz sem ga že zdavnaj zamenjal za mogočnejšo računalniško beštijo, ki je vrtela in pekla DVDje, a vse skupaj je bilo veliko bolj skoncentrirano na mulo in torrente. A tu so se nato pojavile nove tegobe. Računalnik je bilo potrebno prevezati na TV. Tisti bolj podkovani so to že imeli, normalno, da je treba pripadnost graditi tudi na tak način. Scart kabel tu, TV out kabel tam, zvočniki v to luknjo, slušalke v tisto. Tega kablovja je bilo na koncu res veliko in ker sem ob srečni sestrini poroki podedoval celo drugo nadstropje, sem si lahko privoščil celo tak luksuz, da sem imel računalnik v eni sobi, TV pa v drugi. Vmes pa kabel pri kablu. Saj na začetku sem še kdaj pospravil, sploh tedaj, ko je pogosteje prespalo moje dekle, a na koncu so bili kabli že povsem zliti s parketom. Nek samosvoje modni dodatek so se mi zdeli.

A tudi to je tehnološki napredek prežvečil in potecal. Kabli so postali tako retro, kot pred tem video kasete. DVDji, CDji so praktično mrtvi. Sedaj je vladavino prevzel njegovo širno prostorstvo USB ključ. Vseh oblik, vseh barv in predvsem prostranosti. Priklopiš ga lahko povsod, čakam še nek čip v zatilju, da bo sinhronizacija popolna. Da je drek zadel ventilator, je jasno tedaj, ko ti mulc iz vrtca prinese komajda viden ključek z nekimi novimi risankami. »Evo, oči, tle so vse ninja želve risanke!« »Super, sine. Kam ga vtaknem?« »V TV. Na računalniku se mi ne da gledat, ker je manjša slika.« »Super, sine.«

Ampak pred kakšnima dvema mesecema sem ugotovil, da tudi to umira! »Imaš Plex?« Jaz presenečeno: »Kaj pa je to?« Od začetka: »Plex. Nova aplikacija, kjer povežeš Smart TV z računalnikom, seveda paše zraven tudi telefonom, pa tablica, server pa nato sinhronizira vse serije in filme, ki jih imaš na disku ter gledaš brez tečnega prenosa na USB ključek.«

Seveda sem si aplikacijo Plex instaliral takoj, ko sem utegnil. Končno je Smart TV prišel do izraza! Končno je tudi skovanka »pametna televizija« postala pametna in smiselna. In nad Plexom sem, milo rečeno, navdušen. Ne le, da se vse vsebine, ki se potikajo po disku odmaknjenega računalnika takoj prikažejo in jih je moč izbirati z daljincem, tu je še zares zanimiva platforma, ki omogoča lepo oblikovanje domače video knjižnice, medtem pa tudi vestno prenese osnovne podatke filma ali serije, kratek sinopsis, podnapise, fotografije in celo glasbo. Meni to niti ni toliko pomembno, a žena in otroci so navdušeni. Vse bolje, kot suhoparno potikanje po dolgočasnih in pustih mapah, pravijo. Tudi prav. Sam, da je familija srečna.

Image result for plex media server

Closer (2004)

Medčloveški odnosi, sploh tisti podkrepljeni z ljubeznijo ali zapečateni z zakonom, so od nekdaj na tapeti umetnikov vseh vrst. Zelo pogosto se s tem fenomenom radi ukvarjajo tudi filmski režiserji. Eni bolj pogosto, drugi manj. V Nemčiji rojeni filmar Mike Nichols, se je z medčloveškimi odnosi, ljubeznijo, konflikti in družbenimi vzorci od nekdaj rad ukvarjal. Že njegov prvenec, Kdo se boji Virginie Woolf (1966), še danes predstavlja neizpodbitno žanrsko klasiko, iskrenje med Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom pa je pravzaprav legendarno in bo verjetno za vse večne čase ostalo zapisano v analih kot primer prepričljive, nenadkriljive metodične igre. Nichols je ob režiji filma štel le nekaj nad trideset let, zato je njegova suverena režija še toliko bolj presenetljiva. Sploh v obziru, da je moral pred kamero krotiti dve taki personi kot sta bila Elizabeth Taylor in Richard Burton. Le leto kasneje je mladi filmar udaril še enkrat. Zopet mu je uspelo ustvariti film, ki ga tudi desetletja zatem kujejo v zvezde. Diplomiranec (1967) je tudi meni osebno eden tistih filmov, ki nosijo dušo, srce in pamet. Pretkan, pomenljiv in predvsem nepozaben. In za vse to velik del zaslug pripisujem režiserju Nicholsu. Kadri so, enostavno rečeno, presunljivi in dajejo celostni zgodbi neverjetno težo. Nichols je dokazal, da z njim ne bo šale. Ne dolgo zatem je režiral  Jacka Nicholsona v filmu Carnal Knowledge (1971) in tudi tam vrtal in kopal v ljudi in odnose, velik del pa je spet namenil spolnosti in njeni vlogi v družbi. Sedaj je bilo že jasno, da je Nichols eden izmed bolj prepričljivih kronistov naše družbe in posameznika ujetega v njej. Morda mu je kasneje, predvsem v osemdesetih, sapa rahlo pošla, ampak tudi potem je ustvaril še marsikaj zanimivega. Nazadnje Closer.

Closer (2004) sem v teh desetih letih pogledal dvakrat, zadnjič sem ga videl še tretjič. Vem, da me je film ob prvem ogledu stisnil za goltanec, da je eden izmed boljših žanrskih izdelkov, pa trdim tudi sedaj. Nichols, gre za njegov predzadnji film, je uspel združit vso znanje, ves talent in vse izkušnje ter ustvariti novodoben žanrski biser, ki o medčloveških odnosih pove vse in še več. Tegobe zaljubljenih, (manj)predanih in (ne)zvestih ljudi je odlično vkomponiral v urbani svet betonske džungle in serviral pravljico za odrasle, ki na vsakem vogalu pušča neizbrisljivo grenko-kislo sled. Seveda ima pri tovrstnih izdelkih glavno besedo scenarij; ta mora biti bister, oster, koherenten in sočen. Patrick Marber se je tozadevno v tem primeru zelo izkazal in režiser svetovnega kova lahko s svojimi prijemi in filmskim slogom doda le še smetano na torto. Samo dogajanje je sicer precej omejeno. Razen sočnih dialogov gledalec kaj drugega ne bo deležen. A prav to je tisto, kar v mojih očeh filma tako suvereno dviga iz sivega povprečja. Namreč, vsak dialog, vsako besedno soočenje protagonistov se mi zdi fantastično spisano, trdno in osnovano na nekih realnih temeljih. Pestra je tudi karakterizacija štirih protagonistov, ki vsak zase bijejo bitko sodobnega medčloveškega boja. Na eni strani imamo luftarja, oportunista, ki se težko upre fatalki na katero naleti čisto po naključju, na drugi uspešnega preverzneža, ki dekleta jemlje zgolj in le kot seksualni objekt. Med njima se potikata svobodomiselna mladenka, ki morda naivno verjame v pravo ljubezen in vsega hudega vajena mestna ženska, ki je v ljubezni izkusila že marsikaj in se še kako dobro zaveda, da bolečina tiči za vsakim grmovjem. Vloge so podeljene, igra seksualne napetosti se lahko prične.

Dan: I fell in love with her, Alice. Alice: Oh, as if you had no choice? There’s a moment, there’s always a moment, “I can do this, I can give into this, or I can resist it”, and I don’t know when your moment was, but I bet you there was one.

Poleg zanimivih besednih soočenj, trenj, izkazovanj ljubezni in okorne romantike, film navduši z vizualno podobo. Naj se najprej obregnem ob fotografijo, ki se morda na prvi pogled ne zdi nič posebnega, ampak vse ne more biti tako samoumevno. Izkušeni Stephen Goldblatt je urbano džunglo odlično zajel. Mizanscena odlično deluje in vpletenost karakterjev v samo fotografijo je zelo dobro zajeta. Všečna mi je tudi lepo fluidna montaža, ki navkljub preskokom ne izgublja rdeče niti, ali, bog ne daj, koherentnosti in ostrine scenarija. Zelo dobra pa je jasno tudi režija; nekateri kadri gledalcu zagotovo ostanejo v spominu kar lep čas. Že prvo srečanje na ulici je v mojih očeh izjemno dobro posneto, tudi iz vseh ostalih sekvenc se kar cedi. Recimo srečanje v akvariumu, srečanje na razstavi, srečanje v klubu in tako dalje. Za konec pohval pa velja izpostaviti še igralski četvorček. Clive Owen in Jude Law sta vedno všečna in močna v svojih vlogah. Tu se mi zdita še posebej dobro izkoriščena, predstavljata zanimivo nasprotje in lika dodatno nadgradita. Tudi Julia Roberts in mlada Natalie Portman za kolegoma ne zaostajata in v skupnih kadrih še kako ukrivljata ravnovesje na svojo stran. Če smo od Robertsove takih vlog že vajeni od poprej, dočim vseeno mislim, da je tale ena boljših, pa je vse skupaj prav gotovo toplo presenetila tedaj triindvajsetletna Portmanova. Simpatično, igrivo in še kako prepričjivo. V luči te vloge se tudi kasnejši oskar za Črnega laboda še lepše sveti.

Film je blagajne lepo napolnil, čeprav niti približno ni film za mase. Nagrad in nominacij je bilo kar nekaj, pričakovano sta najbolj izstopala Clive Owen in Natalie Portman, ki sta bila deležna tudi nominacije za oskarja. Kritiki so film precej hvalili in nasploh izpostavljali izjemen Nicholsonov občutek. Mnogi so se strinjali, da se je režiser za konec kariere vrnil tja, kjer je bil na začetku.

Anna: I’m sorry you’re… Larry: Don’t say it! Don’t you fucking say you’re too good for me. I am, but don’t say it.

 

 

Brhki cvetovi

Antologijskega sprehoda v pomanjkljivi oblekici iz filma Malena (2000) se verjetno spominja vsak gledalec moškega spola. Kako impozanten dogodek je bil to. Trenutek, ko skupaj trčita film in poezija, oboje prepleskano z vročo erotiko italijanske boginje Monice Bellucci. Ta sprehod, to nepozabno koketiranje in poplesavanje pred očmi mlečnozobih fantičev mi bo za vedno ostalo v spominu. Samo ta trenutek; filma se praktično ne spomnim več. Ne vem točno kdaj sem ga videl, predvidevam, da vseeno kakšno leto, dve ali tri po uradnem datumu premiere. Torej v času, ko sem že nevrotično mahal najstniškim letom v slovo in v času, ko sem bil z impozantnimi ženskimi liki tudi v realnosti že bolj ali manj na ti. Recimo. Ampak ta sprehod, ta kos visoke mode, te prsi, noge in vihravi črni lasje so se vseeno vžgali v spomin. Predstavljam si, da sem takrat dokončno opazil in spoznal, da v filmih sem in tja nastopajo tudi pest grizljajoči ženski liki, ki vso to erotiko, lepoto in igrivost nosijo z nekim bolj globokim namenom. Ok, da se nekoliko drugače izvlečem iz te miselne zagonetke: seveda sem brhke ženske like že prej opazoval in se jim fantovsko pridušal ob vsaki priložnosti, pravilno sem dojemal namen in nujnost vpletenosti luštne blondinke med krvoločnimi morilci, ampak Malena je bila vseeno tista, ki me je s pojavnostjo povsem omrežila in me hkrati kot lik tudi cineastično prepričala. Tu je bila njena erotična prezenca več kot le mašilo. Več kot le slaboumno potrošniško pritiskanje na točno določeno ciljno publiko. Malena je bila film. Bila je zgodba.

Zato se velja v isti sapi spomniti vseh tistih deklet, žena in dam, ki tako ali drugače kravžljajo moško pozornost. Meni osebno je neizpodbitna kraljica tovrstnega ščemenja še vedno že omenjena Monica Bellucci. Danes sicer že zrela ženska, ki pa s prezenco, erotičnim nabojem in neskončno lepoto prepriča vsakič znova. Zakaj? Mislim, da ji erotičnega predznaka ne more zanikati prav nihče. Tudi neizmerljivega občutka po poželenju ne. Mediteranski temperament kar buhti iz nje, svilena polt se odlično ujema s temnimi lasmi. Nikoli ni bila tipična suhica, a njeni zdravi telesni atributi vedno znova dvigajo moške obrvi in skrbijo za neskončno žejo.  Monico Bellucci na piedestal  lepote postavlja še vse drugo. Ni umetno vpadljiva. Ne skače naokoli in ne slovi po infatilnih izpadih. Če se kaže, potem se kaže z namenom. Uglajeno, mirno, preudarno. Njena filmografija obče gledano morda ni tako zelo impresivna, a vseeno ima za pasom nekaj nepozabnih vlog. Poleg že omenjene Malene (2000), je tu v prvi vrsti potrebno omeniti kultno srhljivko Nepovratno (2002), ki jo je zaznamovala za celo življenje. Grozljivo posilstvo nekje v zakotnih podhodih francoskega velemesta je tisti trenutek filmskega arhiva, ki nikoli ne zastara. Tudi v drugem in tretjem delu Matrice je več kot spodobna in še kako dobro se spominjam tistih dni, ko smo Matrico oboževali tudi zaradi nje. Morda ne bi bilo nič narobe, če se v prihodnjih dneh podam v lov za njenimi nekoliko bolj zgodnjimi vlogami, ko je povečini igrala v manj znanih italijanskih filmih.

Ob brskanju po spominu in iskanju deklet, ki so me v preteklih filmskih udejstvovanjih najtrdneje prikovale na kavč, sedež ali vzmetnico, seveda ne morem mimo hladnokrvne erotične pisateljice Catherine Tramell, ki jo je osupljivo, predano in nadvse vroče upodobila še ena kraljica erotičnih sanj, Sharon Stone. Kakšna ženska! Kakšna zapeljivka! Pojem fatalke. Legendarno, mitsko in za vedno nepozabno zaslišanje na policijski postaji, je le smetana na torti. Če rečem, da je bil ta trenutek tako na VHS-u, kot tudi kasneje na DVD-ju najbolj predvajan dogodek filmske zgodovine v mojih prostorih, potem ne lažem prav veliko. Hvala Sharon in še na mnoga leta. Ne vem ali je kdaj zares želela zbežati od predznaka, ki ji ga je nadela ga. Tramell, ampak jasno je, da Sharon Stone nikoli več ni bila le Sharon Stone.

Približno tu nekje pa se je po Gothamu v noči plazilo še neko mično dekle. Zaradi varovanja zasebnosti se je rado oblačilo v svetleči črni lateks, ušeska, rep, gibčne noge in pomenljiv mijav pa so nakazovali simpatično simpatiziranje z mačkami. Michelle Pfeiffer je bila to. V vlogi Catwoman, drugi Burtonov Batman (1991). Še en lik, še ena ženska erotična prezenca, ki se mi je za vse čase vtisnila v spomin. Iz Pulp Fictiona mi je bila vedno vpadljivo blizu tudi Uma Thurman z njenimi bosimi stopali, svoj čas tudi Jane Fonda v Barbarelli (in še kje), še predobro pa se spominjam trenutka, ko sem prvič videl sceno iz sklepnega dela Star Wars, kjer se Carrie Fisher kot seksi ujetnica smuka pod Jabbo. Ampak Carrie se le tu pokaže v pravi luči, sicer mi pa nikoli ni bila preveč všeč. Tudi njeno otročje poskakovanje med bratom in Hanom je bilo skrajno moteče. Tozadevno mi je že bližje fantastična Leelloo iz Petega elementa, ali pa divja vampirjevka Salma Hayek iz Od mraka do zore.

Verjetno pa si svoj spis zasluži nesporna favoritinja 80ih in začetka 90ih let, Kim Basinger. To je bila zares seksi igralka in vse njene vloge so napojene z neskončno erotiko. Seveda vsak normalen moški najprej pomisli na Devet tednov in pol ter tisto prefinjeno hranjenje. Antologijsko, pomenljivo in skrajno vroče. Tudi ples pod takti raskavega Cockerja je eden izmed trenutkov, ki ne bledi. Danes že rahlo pozabljena dama in morda se bo komu zataknil žolč, ko bo bral o teh fatalnih dekletih preteklosti, ampak subjektivnost je hecna stvar. In pri dekletih je okus še posebej sporen – ko gre za filmska dekleta pa še toliko bolj. Ampak nekaj je bilo na teh damah preteklosti. Nekaj več. Ali pa mi le moja najstniška podivjanost megli pogled in um?

Zato je prav, da stopimo v sedanjost. Veliko lepih deklet in močnih ženskih likov spoznavamo tudi v zadnjih letih. Če smem, potem bi izpostavil Kate Beckinsale, Charlize Theron, Naomi Watts, Eva Rachel Green, Rachel McAdams, Zoe Saldana, Olivia Wilde, Natalie Portman, Marion Cottilard, Penelope Cruz in še kakšna bi se našla. Žal ugotavljam, da imajo le redke izmed naštetih na svojem kontu kakšno zares močno erotično vlogo. In ne, erotična vloga ni tista iz 50 odtenkov sive.

Zato pa sta tu moji osebni favoritki. Scarlett Johansson je malodane v vsakem kadru seksi kot sam hudič. A njena prezenca vseeno še ni dovolj močna; to verjetno pride z leti. Ali pa s pravo vlogo. Vesoljska predatorka iz Under the skin je že blizu. Je pa vprašanje kako bo nadaljevala. Mislim, da brez problema lahko postane Malena nove generacije. Tu nekje se muza tudi nekoliko sramežljivejša Jessica Alba. Ona je izjemno luštna, neverjetno postavna in s srnjimi očmi kar vabi v objem, a njej manjkajo predvsem dobri filmi. In seksi vloge. Manjka ji vloga, ki bi jo zaznamovala do konca kariere. Nancy Callahan je blizu, ampak verjamem, da gre lahko še dlje. Mora iti, drugače bomo govorili o hudi potrati »talenta«.