The Asphalt Jungle (1950)

O filmu-noir in moji izvirni ljubezni do te filmske zvrsti sem kajpak nekaj že pisal. Če ne tu, pa na svojem starem naslovu prav gotovo. Ni skrivnost, da me podobe v črno-beli tehniki vsakič znova pritegnejo, prav tako ni skrivnost, da me stare hard-boiled kriminalke še prav posebej zanimajo. Ne le zaradi vedno kočljive in intrigantne zgodbe, ne le zaradi srh zbujajočih zapletov, ki se nemalokrat končajo s smrtjo velike večine udeležencev, takisto ne le zaradi pisanih likov, ki ves čas vijugajo med dobrim in zlim. Všeč mi je celokupnost samih izdelkov. Od atmosfere, mokrih ulic, cigaretnih ogorkov, do vročih strelnih cevi, ponošenih klobukov in brhkih fatalnic, ki se pogosto izkažejo za ključno vlogo v tem ali onem nečednem poslu. Dobrih filmov-noir je malo morje, seveda pa glavno igralsko žezlo nosi kleni, nepozabni in legendarni Humhrey Bogart, ki, vsaj v mojih očeh, pooseblja ta žanr.

Čeprav me vedno znova premočno vleče proti sodobni produkciji, pa sem in tja vendarle najdem voljo, da si ogledam tudi kaj arhaičnega, pozabljenega in rahlo zbledelega. Nazadnje sem povsem po naključju naletel na starodavno klasiko The Asphalt Jungle (1950) in čeprav sem dotični film videl že najmanj trikrat, je srce še enkrat več zaigralo na tisto mehko noto, ki prepriča tudi najbolj trdo glavo. Prav, si ga bom pa še enkrat zavrtel, sem sklenil, mirno odprl buteljko finega vinca in se vnovič podal med ulične falote, skorumpirane policaje in oportuniste vseh vrst. Ni kaj reči. Potem, ko se človek ponovno privadi na nekoliko drugačen filmski slog, rahlo patetičen jezik, klene igralske kreacije in originalnost mizanscene, je izkušnja lahko spet popolna. Režijo naslovnega izdelka mojstrsko vihti nesmrtni John Huston in poleg scenarija je to eden tistih ključnih elementov, ki gledalca lahko za vedno zaznamuje. Scenarij, knjižno delo (W.R. Burnett) sta v filmski jezik adaptirala Huston in Ben Maddow, je silovit, vabljiv, teatralen in vroč; točno tak kot mora biti pristen izdelek iz neskončne zakladnice filma-noir. Igralski ansambel, ki ga sestavljajo imena kot so Sterling Hyden, Louis Calhern, Sam Jeffe, James Whitmore, Jean Hagen in celo Marilyn Monroe (prva vloga!), pa daje še tisto zadnjo modro plesen, ki je nepogrešljiva za sočen in polnomasten cineastični obrok.

Vsebina je preklemano pestra. Grobo rečeno gre za zgodbo o ropu draguljev, ki se nekoliko ponesreči. Čeprav je prvotni načrt tatinskega Doca dobro zasnovan in se na prvi pogled zdi, da nič ne more pokvariti uspešnosti izvedbe, pa se v filmih-noir zadeve vseeno rade zakomplicirajo same po sebi. Ko se rop naenkrat ponesreči, potem ni več vrnitve nazaj. Prijateljske vezi se prelomijo, oportunisti pokažejo svoje prave barve, le najmočnejši zdržijo pritisk in strah, ki se jim zažira v pore. Kje je roka pravice? Na kakšen način se tatinske lopove lahko ustavi? Imajo organi pregona dovolj moči, dovolj volje?

Film se kaj bistveno od sorodnih izdelkov ravno ne ločuje. A vsemu navkljub je od prvega kadra jasno, da gre za neizmerljivo klasiko, ki se ji priklanjajo vsi žanrski izdelki od tedaj naprej. Tudi Kubrickov The Killing (1956) in Rififi francoskega režiserja Dassina. Mene navdušuje na več nivojih. Poleg zares iskrive zgodbe, ki gledalca niti za sekundo ne dolgočasi, je tu še neverjetni tehnični del, ki orosi oko. Recimo začetni kader, ki razgali mesto in prikaže nepoznano moško silhueto sredi ulice. Tipičen noir! Režiser igralcem omogoči dovolj manevrskega prostora, da jim prostor za besedo, za sočen dialog. Gledalec nemudoma ve s kom ima opravka, takoj ugotovi s kom se bo lažje poistosvetil, kdo mu je ljubši. Rop, enajstminutna miniatura in čisti vrhunec filma, je režiran tako dobro, da gledalec zraven komaj diha. Izdelek je poln alegorij in še danes izgleda enako aktualen kot je bil pred petinšestdeset leti. Kar seveda ne čudi, saj je družba danes vendarle enako umazana, tatinska in oportunistična. V spomin pa se najbolj zasidra zadnji monolog policijskega inšpektorja, ki zbrani sedmi sili predstavi svoj pogled na umazane ulice in delo policistov; kakšna moč je v tem kadru, kakšna neskončna antologija je to.

Film je bil že zdavnaj sprejet med tiste najboljše izdelke ameriškega filma. Kritiki ga vsa ta leta kujejo v nebo in hvalijo vse tisto kar sem skušal izpostaviti tudi jaz. Pobral je kar nekaj nagrad in nominacij, a njegove vloge in zapuščine se ne da izmeriti. Čistokrvna klasika, ki še danes pušča svoj DNK pri vseh žanrskih izdelkih.

Advertisements

Komične tegobe

Kaj je komedija? Kaj sploh je smešno? Vprašanje, ki se verjetno vleče vse od tedaj, ko je prvi pokončni človečnjak stopil na oster kamen in začel poskakovati tam po afriških stepah, ostali soborci pa so se mu ob ognju in kadavru kakšnega afriškega goveda od srca nasmejali. Kar predstavljam si kako je spontan krohot vsem zbranim koristil. Predstavljam si tudi, da je taisti človečnjak želel še enkrat odigrati ta skeč, tokrat načrtovan in premišljen, po vseh teorijah bi moral biti še boljši. Pa se publika, spet si le slikovito predstavljam, ni več tako huronsko odzvala. Prvo spoznanje, da je komedija težka, dojemanje pak skrajno subjektivno.

Oni dan smo se trije zbrali na pivu. Po dveh je nemudoma padla plemenita ideja, da se zberemo nek večer in pogledamo nekaj res smešnega. Nekaj tako smešnega, da se bomo vsi valjali po tleh. Nekaj tako smešnega, da bomo dozo smeha izpolnili za mesec nazaj in dva naprej. Pa je padla prva ideja: Monty Python! Druga ideja: Robin Williams, Live on Broadway. Tretja ideja: Butec in butec 2. Kaj naj porečem? Seveda so se mi ob omembi legendarnih britanskih komedijantov zasvetile oči, vedno sem bil velik privrženec njihovega Potujočega cirkusa (in filmov, jasno) in nekatere skeče znam še danes na pamet in jih ob treh, štirih pivih tudi pogumno prodajam naprej. Robin Williams je bil izjemen komik. Mislim, da je bil njegov občutek tisti pravi, njegova prezenca pa dovolj igriva in prepričljiva, da spravi nasmešek na obraz še tako suhoparnemu gledalcu. Njegov precej poznan šov, ki ga je gostil HBO, Live on Broadway, je zagotovo fantastičen odmerek konkretno začinjenega stand upa. Nekaj, kar postavlja smernice za naprej. Tudi on bi me na sveti večer komedije, v kleti enega izmed ustanovnih članov prej omenjene trojke na pivu, precej zabaval, dočim je jasno, da sem bolj strmel k Johnu Cleesu in kompaniji. Povprečno izobražen in zmerno bister človek, ki je po duši blizu mojih nebuloz, prav dolgo ne bi razmišljal o izbiri, si mislim. Ampak sledil je nepopisen šok. Kolega, ki ga poznam že precej dolgo in do sedaj v meni ni vzbujal tovrstnih šokov, je še enkrat predlagal nedavno komedijo Butec in Butec 2, češ dajmo se spomnit kako je bila enka dobra, dajmo se spomnit kako zelo smo si vsa ta leta želeli videti nadaljevanje, vsi so isti, ne more biti slabo. Ne skrivam, Butec in Butec (1994), mega uspešnica, ki je Jima Carreya izstrelila v prvo ligo, mi je bil vsa ta leta huronsko zabaven. En tak hecen nostalgičen spomin na dobro ameriško komedijo, oksimoron, vem. Ampak ali ima tak humor, ali ima taka komedija plemenito vrednost? Je to dvajset let kasneje še smešno? Še dovolj pronicljivo, lucidno, vizionarsko? Je sploh kdaj bilo? Mar se nismo avanturi dveh bebcev sredi devetdesetih smejali le zato, ker smo bili v resnici vsi taki bebci? Danes me tovrstna komedija ne prepriča več. Spakovanja, tečne grimase, klišejska karakterizacija in skeči na prvo žogo me danes praviloma jezijo. Zato me že vsaj deset let ameriška komična produkcija živcira, dolgočasi in pušča povsem ravnodušnega sredi dnevne sobe. Ob ameriški komediji se danes ne smejim, ampak jočem, grizem si nohte, pulim kocine iz nosu in kričim ob želodčnih krčih. Butec in butec 2? Ne. Hvala. Teh vrat v preteklost si pa res ne želim več odpreti.

Kaj pa me zabava? Zadnje čase ugotavljam, da postajam imun na humor. Praktično nič me ne zabava. Oz., naj popravim to, nič novega me ne zabava. Prežvečene situacijske zagonetke, bebavi liki, kalni dovtipi in neokusne šale. Kričeča mizanscena, bohotna scenografija, žive barve in znani obrazi, ki se pojavljajo na vsakem koraku. Zdi se, da se danes vrti vse v istem kolutu. Ali tako: zdi se, da vse ideje pridejo iz istega koša za odpadke. Občutek, da je vse narejeno na istem tekočem traku, kjer se razlikujejo le najmanjši delci, je vedno bolj močan in obče prisoten. En skeč, ki se reciklira od studia do studia, od režiserja do scenarista. Zato pa me toliko bolj zabava zaprašena, arhaična komedija, ki večinoma prihaja iz Velike Britanije. Stokrat videno, še vedno zabavno.

Ameriška komedija je povsem na dnu, kje pa je slovenska? Priznam, da v domačih krogih nisem povsem na tekočem. Vem, da imamo kup novih oddaj, kjer vsi reklamirajo kako so zabavni, hecni in kratkočasni, ampak me vsaj zaenkrat nima, da bi karkoli gledal. Niti Kranjca, Toša in Deso ne. Kolikor mi je prišlo na uho, je vse skupaj komaj znosno. Vem, da se Kobal smuka okoli privlačne Osenarjeve Nine, ampak tudi tu se ljudje mojih let verjetno ne valjajo pred tv-jem in ne skačejo po zofi od veselja in nekontroliranega navala smeha. Tistih »komičnih« nanizank, ki jih Pop tv-ju prodaja Đurič že vseh dvajset let pa niti ne želim komentirati. Tudi na filmskem področju nekih konkretnih, nepozabnih, trebuhparajočih komedij ni. Kar je spet čudno. Dežela, ki ima toliko solidnih, dobrih in celo zanimivih štoserjev, pa ne more posneti konkretne komedije. Naivno sklepam, da je razlog v denarju. Pop tv raje plačuje Đurića in debilne resničnostne šove, Planet TV, ki je s simpatično minimalko Ustreli v petek zvečer lepo šobil ustnice v nasmešek, pa je očitno prevelik kos pogače namenil Štoriji. Pač še eni stereotipno-klišejski spakedranciji, kjer je najbolj smešno to, da nekdo govori z dialektom in da je nekdo južnak. Kao smešno, da se razumemo. Nedavno je v neki debati padla ideja o rimejkih in mnogi so se pridušali, da če celi Hollywood reciklira stare ideje, zakaj se vsaj tega ne lotimo na sončni strani Alp. Si predstavljate Pižamo v vlogi Bedanca? Lada Bizovičarja v kostumu šoferja avtobusa v rimejku Gadov? Ali Perico Jerkovića, ki drvi z Angelco Likovič proti jugu? Godler, Artač, Hribar V leru?

Ampak vrnimo se nazaj. Zakaj pa je ljudem sodobna ameriška komedija smešna? Zakaj so ti pofli od filma vseeno najbolj gledani? Zakaj imajo svojo publiko? Se ljudje k slabemu humorju zatikajo zaradi večje sproščenosti? Po eni strani verjamem, da nek japi po dvanajsturnem delavniku doma nato rad sprošča svoje frustracije ob bruhanju, prdcih in ostalih Sandlerjevih podvigih, to mu verjetno da občutek večvrednosti, nadmoči. Si pri sebi v bistvu misli, heh poglej ga bedaka, poscal se je v hlače, kako sem jaz šele kul, ko v teh krojenih hlačah pecam mlade pripravnice po firmi? Ali pa je teženje k tem filmom skrito v tem, da se pač nekaj gleda. Nekaj kar se razume, kar se šteka, le toliko, da nekaj brni v dnevni sobi, medtem, ko delovni procesi v možganskem režnju že strmijo proti boljšemu jutri? Povsem si predstavljam, da je dojemanje večplastnosti, pronicljivosti in teže plemenitega humorja včasih pretežko. Ne gre za težavo trajnostne kapacitete, le včasih smo utrujeni. Smo včasih tudi premalo podučeni? Ali premalo kritični? Preveč potrošniško naravnani, kjer vase pogoltnemo vse kar je vsaj približno kričeče in opazno? Podobno kot v supermarketih? Kdo bi vedel? A kdo bi sodil. Če je kaj subjektivno, je to humor. Smeh. Tudi veselje, nenazadnje.

Tako kot jaz razumem mnogokatero dušo, ki se iskreno in iz srca smeji Sandlerjevim štosom in mi iskreno predlaga ogled filma Butec in butec 2, tako naj taisti razume mene, da desetkrat raje še stotič pogledam Ministrstvo za smešno hojo, Najbolj smešen vic na svetu in si hkrati žvižgam balado o svetlem pogledu na življenje.

Risanke!

Risanke. Te čudovite gibljive podobe, ustvarjenje za kratkočasenje otrok, mladine, najstnikov in tudi odraslih, že leta in desetletja mojstrsko ukrivljajo čas. Če kaj lahko umiri to podivjano mladež, potem so to prav in samo risanke. Seveda pa risanke še kako prav pridejo izmozganemu očetu; tu je scenarij. Sobota popoldan. Dež. Mulci živi in razigrani, oče utrujen od vsega hudega. Na TV nonšalantno in kar se da prikrito vrine najnovejšo risano pridobitev. Otroški paket v hipu zamrzne in se hitro namesti v udoben položaj za čim boljši pogled. Nato z glasnim, rezkim stokom prikliče očeta: »Ata pridi, nova risanka, wuhu, ta iz reklame, o ja, najbolj, super!« Oče, srečen in vesel, saj dejansko prihaja njegov čas in ne od otrok, se navzven s težavo, češ toliko dela imam, navznoter pa vesel in pomirjen, skobaca zraven otrok in s skoraj enakim navdušenjem strmi v uvodno špico. Ko otroški paket izgubi občutek za realnost, ko se mala očesa povsem poglobijo v domišljijski svet nasproti, izmozgani oče končno pride na svoj račun. Oči se priprejo same od sebe, sladke sanje so tu. Mmm, kako to paše. Drug scenarij je skrajno identičen, le da tu nastopa manj izmozgan oče. Ta oče je nogometni navdušenec. In ta oče, potem, ko mladež bije bitke z risanimi junaki, neopazno zbeži v drugo sobo, kjer se nato brezskrbno predaja nogometu. En udarec, preprost udarec, ki prinese tako konkretno blagostanje. Le risanke je potrebno vklopiti.

Seveda se tudi tu časi spreminjajo. Sam sem del tiste zlate generacije, ki je bila rojena v sredini osemdesetih let. Risanke so seveda bile, ampak spet pa jih ni bilo toliko, da bi človek lahko čutil kakršnokoli ugodje. Če nisi imel satelitskega krožnika, potem je bila izbira nekoliko bolj omejena. Ampak izbira je bila in bila je dobra. TV Slovenija se mi je na tem področju vedno zdela skrajno zanimiva. Včasih je bila izbira avantgardna, drugič konzervativno skopuška, tretjič moderna. Otroku, ki je gledal risanke na TV Slovenija, ni bilo nikoli dolgčas. Glavno breme je na svojih plečih nosil neumorni Jurij Souček, ki je skrbel za fantastično sinhronizacijo tisoč in enega lika. Ta glas; še danes me vrne nazaj v predšolske dni. Pavle Ravnohrib kot He-Man je rahlo hecen, ampak nič manj kulten. Da ostalih niti ne omenjam; oprostite ignoranci, človeka, ki je uglasil Gargamela poimensko ne poznam, ampak tudi to je glas, ki ne gre iz spomina. Bravo stari prdci, uspeli ste se trajno zapisati v kolektivni spomin! Ampak včasih je bilo tako, da so risankam namenili manj manevrskega prostora. Pred dnevnikom, kakšna več med vikendom, pa potem bomba z nedeljskim živ-žavom. Še kako dobro me peče naslednji doživet scenarij: otrok cel dan čaka risanko, kdaj bo prava ura, potem končno najava, otroške oči zažarijo in… Pipi in Melkijad!? Gustav!? Ali pa še kakšna bolj obskurna češkoslovaška uspavanka. Kakšna smola je bila to! Svet se je pričel krušiti na vseh koncih in krajih. Pa si vseeno pogledal, kaj pa hočeš drugega. O, kako sladko je bilo iti kam na obisk, kjer so imeli pamže tvojih let, oče pa je koval denar nekje čez mejo, tam v obljubljenih nemških deželah, tam, kjer so že prodajali VHS kasete in videorekorderje. Disneyeve risanke v nemškem jeziku, totalna bizarka, ki pa je vžgala. S posodobitvijo domače TV opreme so potem tudi v našo dnevno sobo prihajali manj poznani liki s trdim germanskim naglasom. Svet se je hitro zdel manjši.

Ko sem prvič videl Levjega kralja, tedaj star že deset let, je bilo navdušenje nepopisno. Kakšna tehnologija! Kakšne barve! Zahodni, disneyevski med se je kar cedil po kinodvorani. Otroku, ki je poprej poskakoval ob ritmih Loleka in Boleka, se čudil ogromnemu psu Fiku, se sem in tja zabaval ob artističnih mojstrovinah neutrudnega slikarja Bojana in v en glas pihal v pojočo travico, se je tam na tistem sedežu kinodvorane prikazalo razodetje v prvi osebi. Ampak to ni bil le srečen dogodek. Ko Musafa pade in zlobni Scar prevzame vajeti ter v kraljevino privabi hinavske hijene, mali Simba pa mora zbežati daleč stran, ako želi preživeti, se otroku prvič odlomi srce. Preklet bodi domišljavi kapitalistični turbo realizem, jaz, lepo zavit v kokonu socialistične risane mantre, tega nisem bil vajen. Kako lahko tak očak, mit, voditelj na lepem umre? Kako ga lahko potepta divja svojat? Kar na enkrat se vrnejo spomini na nemško govorečega Bambija, ki je tam sredi temnega gozda ostal sam.

Ampak vse to so le še bridki spomini. Do danes se je zadeva korenito spremenila. Risanke tudi danes ostajajo pojem, ampak predznak je drugačen. Ni več romantike. Ni več pričakovanj. Ni več strela v prazno. Minimax, CN, Oto in še bi lahko našteval. Povsod risanke 24 ur na dan. Le klik stran. Ogled nazaj, zakasnitev, pavza, interaktivni spored, vse to je na dosegu roke. Otrok, pri petih je mene fotr podil do TV aparata, da sem prestavil program iz dnevnika na šport, kakšni daljinci nekaj, danes vse funkcije obvlada v trenu očesa. Ne le to, če je daljinec slučajno zakopan v kupu igrač, pa se TV čudežno prestavi kar preko telefona. Ampak ker Minimax, CN, Oto in ostali nepregledni programi niso dovolj, so tu brezkončne animirane vsebine, ki jih ponuja njegovo veličanstvo internet. Pixar, Dreamworks, Disney in tako dalje, vse to le klik stran. Pandorina skrinjica je odprta in povratka nazaj ni več. Občutek pa je tak, kot pri razliti nafti. Ali naplavljenih tunah. Imamo vse kar si želimo, a nekaj smrdi.

Saj bi zapisal, da pogrešam Součkove anahronizme, hecne dovtipe in dvoumne štose, ampak bi lagal. Danes je sinhronizacija odlična. Vsaj pri tistih celovečernih risankah, kjer prstov nima zraven Proplus. Zlatolaska, Frozen, Rio, Kung fu Panda, Jaz baraba itd., tu bi skoraj upal reči, da slovenski sinhro premaga original, pa me bičajte in pribite na križ, če želite. Zadnje čase pa me močno zabava imenitna, lucidna in naravnost fantastična risanka, ki se v originalu kliče The Boxtrolls, po naše so to Škatlarji. Ne le, da nas izjemna stop-motion tehnika vrača nekaj let nazaj, posamezni kadri pa tudi v očeh odraslih kličejo k opreznosti, zadeva je namreč tako posrečeno narejena, da jo je naravnost v užitek gledati. Izviren humor, prepojen z detajli za katere bi Pixar ubijal. Evo, pri takih risankah pa tudi jaz z veseljem sobotno deževno popoldne preživim z otroci na kavču. Takrat spi mami. K sreči pa se nogomet igra tudi ob večerih.

Še pišeš?

V zadnjih tednih kvantiteta mojih neopaznih pisunskih blodenj drastično upada in mnogokateri mimoidoči me živčno in skrajno prestrašeno cukajo za rokav, češ g. Paucstadt, ali ste prenehali z gledanjem filmov in ali ne boste svojih vtisov nič več delili širni množici vernikov, občudovalcev in naključnim popotnikom, ki jih sem in tja zanima kakšno oporečno in slogovno neiskrivo pametovanje o aktualni filmski ponudbi. Malo se namrščim, nekako v slogu, kje pa ste bili takrat, ko sem na dva dni pisal te iste blodnje in vtise, aha takrat pa nikogar ni pretirano zanimalo kaj imam povedati. No, mnogi se sprašujejo kaj se dogaja, sem nemara zbolel, odšel v kakšno varovano institucijo, se predal hedonizmu, ženskam in alkoholu, nekateri se sprašujejo, če sem dokončno potegnil ročno zavoro in zapustil svet slovenske blogosfere. Ja in ne, odgovorim vsem tistim, ki me to vprašajo. Ta kriza traja že pol leta ali več, ni volje, ni energije. In potem vsi zadržijo zrak, vidim kako se jim v kotičku oči prične nabirati tekočina in začutim vso bolečino, ki jih duši v torzu. Ko zberejo pogum, končno izdavijo: “Si prenehal tudi s filmi?” Aha, to vprašanje pa zaboli tudi mene. Kot mlada Anastasia iz 50 odtenkov sivine, tudi sam začutim ostrino biča na svoji zadnjici. “Ne!”, glasno odgovorim. “S filmi pa zagotovo nisem končal razmerja. Ravno nasprotno! V času, ko bi pisal, sedaj gledam film. Ha!” Sogovornik je zmeden, popraska se po temenu in le mirno zamomlja nekaj nerazločnega.

Sem pa oni dan malo brskal po svojih filmskih arhivih; lepo urejene excelove tebele se simpatično muzajo tam na zunanjih diskih in kar vabijo k obisku. Gledam letnice, 00, 01, 02, 03, torej tista sladka srednješolska leta, kasneje tudi “študentska” in še kasneje tista, ko sem bil že ujet v svet banalnega korporatizma, v svetu tujih lastnikov, ki goltajo kri, ubijajo individium in na plečih delovnega plebsa kujejo dobiček, nam pa z mesečno mezdo vračajo nazaj, češ toliko te cenimo. Prav pravim, saj sem si sam kriv, da vsako jutro dušo predam hudiču. Ampak to ni jedro tega zapisa. Jedro je v tem, da so časi, ko sem recimo na teden videl 10 filmov, na mesec tudi do 50 in na leto gladkih 400, 450, minili. Lani recimo le še okoli 200. To me niti malo ne moti, kaj bi bilo, če bi pri 30ih videl toliko filmov kot recimo pri 17 ih, to bi bil pa že zanimiv strel v koleno. Moti me to, da imam pri teh letih kriterij za ogled filmov precej nižji kot v letih, ko sem najstništvu mahal v slovo. To je pa, oprostite francoščini, kurac. Pri 17ih, 18ih sem recimo odkrival film noir, gledal sem francoski novi val, predajal sem se ameriškim kultom in klasikam. Boter, Apokalipsa, Slamnati psi, Divja banda, Državljan Kane, taki filmi so se vrteli. Danes? Ok, saj pogledam vse izpostavljene in medijsko napumpane izdelke, ampak ravno zadovoljen pa nisem. Pogrešam tisto, hm, kako bi rekel, kultnost. Pogrešam tisto veličino. Vem, da tisti pravi filmi šele z leti dobijo na plemenitosti, ampak pogrešam tiste filme, ki te že ob prvem ogledu zaznamujejo. Ne zaradi medijskega trušča in pompa, pač pa zato, ker so enostavno cineastične bombe. Birdman je bil že tak. Whiplash tudi. Nighcrawler in še kaj bi se našlo. Ampak ali so to filmi kot denimo Lovec na jelene, Taksist, Polnočni kavboj? No, ali so?

Časi se spreminjajo in spreminjamo se tudi ljudje. Sem že toliko star, da me nostalgija dreza v drobovje? Sem že toliko star, da jokam za nekim časom, ki ga več ne bo? Očitno! Morda se ta pojav potencira, ko dobiš otroke. Ko se zaveš, da jim bo težje, da bodo drugače živeli. Kaj pa vem. Ampak, ko sem nedavno čisto slučajno na nekem obskurnem programu, za katerega dolgo sploh nisem vedel, da ga imam, zagledal Altmanovo mojstrovino Nashville (1975) se mi je utrnila solza. Ena majhna, neoporečna solza priznanja. Živimo v drugih časih. S čim se danes mladi lahko identificirajo? Jaz osebno sem se z Nirvano, Pearl Jami, Gunsi in Šundom. To so bili trenutki opora, to so bili trenutki utehe. Danes? Bieber, One Direction, 50 odtenkov sivine? Ajej.

Zato pišem manj. Ker nimam o ničemer pisati. Zdi se mi, da o dandanašnji filmi (še) niso vredni razglabljanj, ne vsi, a veliko njih res ne. O starejših pa prav pogosto ne pišem, ker jih povprečen bralec le stežka prepozna. Če pa jih že prepozna, pa vem, da jih videl zagotovo ni. Zakaj bi o njih bral? Ker ni volje, ni želje, ni zadostnega pompa. Danes pa svet poganja le še pompoznost, bleščavost, potrošništvo. Škoda po eni strani, da se to zrcali tudi na ta blog. Ni pompa, ni blišča – ni zapisov.

 

 

 

 

50 odtenkov sivine

Oni dan sem si odščipnil uro ali dve in se s knjigo pod pazduho odpravil v znan kranjski lokal, kjer sem se ob decilitru okusnega domačega terana podal v domišljijski svet Neila Gaimana. Ameriški bogovi so super čtivo in če sem pred kakim letom cedil sline ob Dobrih znamenjih, ki jih je Gaiman spisal v duetu z nedavno preminulim Terryjem Pratchetom, lahko to pot pocedim še kaj drugega. Zares konkreten literarni odmerek, ki bralcu mojega kova dviga vse kocine po telesu. In ko sem močno zatopljen v Shadowa in njegovo avanturo počasi padal vedno globje in globje, me je iz popolne literarne katarze prebudil pogovor dveh deklet za sosednjo mizo. Ena je morala biti kakšno leto starejša od mene, druga dve ali tri leta mlajša, priznam pa, da sta bili obe precej prijazni za ogled. V sebi imam toliko vaške branjavke, da me sem in tja sosednji pogovor tudi pritegne, čisto malo, le toliko, da slišim o čem teče beseda in če je kaj zanimivega, potem to pozornost za kakšno minuto podaljšam. No, tokrat spočetka nič novega. Prva, tista kakšno leto starejša, je jamrala o moških. Nekaj v smislu, da smo v povprečju eni bebci. Očitno je bila samska, saj se je med drugim kolegici izpovedala, da bo očitno ostala sama, saj tistega pravega enostavno ne najde. Za druženje in kratko zabavo že, kaj več pač ne. Druga je le prikimavala in sem in tja rekla kakšno, ampak nič konkretnega. Šele proti koncu je nekako izustila, da pa je ona s svojim Pikijem relativno srečna. Malo jo moti, ker pogosto igra igrice na računalniku in ga ona potem čaka, da se ji posveti, ampak ok, to pač sprejme. Potem sta spet zavili v druge teme in jaz sem pozornost spet preusmeril v bukvo. Potem pa kot strela iz jasnega. Sredi pogovora starejša udari na polno: “Si že videla Petdeset odtenkov sive?!” Mlajša odgovori: “Ne še. Moj noče, pravi, da mu ne sede. Sama pa ne vem…” Prva jo prekine sredi stavka: “Potem greva skupaj. Javi tvojemu, da greva v kino, ja, prav direkt bova šli.” Druga z rahlo rdečico na obrazu: “Kaj, si nora,” zmedeno nadaljuje, “knjige nisem brala, film, kaj pa vem…” Prijateljica udari na polno: “Moraš! Ti povem zakaj…” Trenutek, ko se je moja pozornost ponovno in tokrat dokončno preusmerila k sosednji mizi. Mirno sem naročil še eno časo terana, knjigo položil na mizo in se pretvarjal, da občudujem betonsko okolico. Kajti nekaj je potrebno izpostaviti; film Petdeset odtenkov sive sem s kitajskimi podnapisi in nekoliko slabšo kvaliteto videl tudi sam. Ha!

Pred časom, kaj vem, letom, morda tudi že pred dvema ali tremi, se je ženska bralna značka drastično in korenito spremenila. Rodil se je fenomen, ki mu ni bilo para. Prišla je knjiga Petdeset odtenkov sive. Pornografija za ženske, ali nekaj takega. Pograbile so jo vse. Sodelavke, prijateljice, žlahtnice. Tudi moja boljša polovica. Kako ne, ko pa je bil to tisti zadnji in končni testament ženske emancipacije. Knjiga, ki prebuja ženske. Knjiga, ki ježi kožo. Knjiga, ki jo je potrebno prebrati. Nekatere so jo hvalile do neba in posledično preko vseh možnih ventilov razglabljale kako so kar naenkrat seksualno prebujene, zrelejše in manj starokopitne. Druge so nonšalantno odkimavale, da to pač ni nič posebnega, le nek desc, ki po riti tepe nedolžno deklino, češ mi pa ja znamo bolje. Jaz je nisem bral, čeprav poznam nekaj ubogih moških duš, ki so se želele iz prve roke prepričati kaj za vraga se dogaja med platnicami. Bi jo moral? Bi tako lažje prepoznal in sprejel dandanašnje fenomene, ki ukrivljajo bralne in seksualne navade širom sveta?

Hollywood ne čaka. Priložnost pograbi še predno se ta ponudi. Črnilo se še ni povsem posušilo, ko so bile pravice za film že odkupljene. In tako je pri dekletih še enkrat več završalo! Petdeset odtenkov sive gre na filmsko platno. Vsa fantazija, mokre sanje, sladka naslada, spolno prebujenje, surova pohota in sociopatnost gospoda Greya, vse to se bo cedilo iz zaslonov. Gospod Gray bo oživel! Da bo film hit, je bilo jasno kot beli dan. Da bo film tak hit (rekordi, neprestano pojavljanje v medijih itd.) so verjeli le nekateri. Jaz sem se do zadnjega boril proti filmu. Ne toliko proti filmu, bolj proti ideji. Proti ideji hitroprehrambnega tekočega traku, kjer uspejo ničlo, nulo, praznino tako briljantno zapakirati v bleščeč marketinški sijaj, da kloni še najbolj indifirentna duša dežele Šentflorjanske. Prav res me muči to kakšni potrošniki smo postali. Ne muči, straši me. Fenomeni, legende, miti, subkulture se danes rojevajo v marketinških pisarnah. Pod prsti nekega korporativnega vampirja, ki točno ve kako in na kakšen način zapakirati ničlo, nulo praznino in okrog prinesti širok krog vernikov. Kje so časi, ko so morale glasbene plošče mesece in mesece krožiti po kleteh, obskurnih barih in preko ustnega izročila, da so postale kult. Kje so časi, ko so se morali filmi mesece in mesece vrteti, se počasi plaziti v dnevne sobe, da so postali urbane legende. Danes je to tako lahko. Danes nekdo s sivo kravato, lepo postriženo bradico in velikanskim darom za manipuliranje ustvari hit, še preden film ugleda temo prazne kinodvorane. In to me moti. Moti me, da gledalci nimajo več kritičnosti. Moti me, da jim prodajo vsak pofl. Moti me, da vsebina ni več pomembna. Pomemben je samo še celofan. In ta mora biti čim bolj sijoč, da zaslepi še tiste, ki vsaj sem in tja razmišljajo s svojo glavo. Petdeset odtenkov sive je taka ničla, nula, praznina. Točno taka. O knjigi nič slabega, všeč mi je, ko ljudje berejo. Vsaj domišljija dela. Vsaj rdečo sobo si je bilo potrebno naslikati, si predstavljati bolečino ostrega biča, si predstavljati rdečo rit, ki jo tepeška bogataševa urejena roka, si predstavljati nelagodje svežega in neomedeževanega ženskega telesa. Film vse to vzame. Še tisto, kar je bilo verjetno dobro, uniči in potepta. Ne le v znani in nikoli povsem resnični krilatici, “Knjiga je vedno boljša od filma.” To zame sploh ni film. To je marketing. Videospot. Reklama. Torej čisti nateg. Zato so k režiji pripeljali neizkušeno filmarko. Da bi bila povsem brez besede. Filmarko, ki bi slepo upoštevala navodila, pograbila ček in odšla.

Pa saj sem že videl veliko slabih filmov, to me niti ne muči toliko. Muči me, da je to nateg, ki je na led speljal toliko ljudi. Čista fantazija. Kaj imamo? Mlado, naivno punco. Nedolžno. Čisto tako, mimogrede, gre delat intervju z lokalnim playboyem, miljarderjem, filantropom, človekom, ki se sicer skriva pred javnostjo. Da je lep in dobro grajen, seveda ni nobeno presenečenje. Kje pa niso vsi mladi miljarderji taki? Da med njima takoj preskoči iskra seksualne neslade, prav tako nobeno presenečenje, to se ja ves čas dogaja. Kar vidim kako mladi miljarderji, ki imajo svet na dlani, najraje cepljajo za sivimi miškami, ki še v lokalnem bifeju ne dobijo dovolj pozornosti. Da jo na prvi zmenek odpelje v helikopterju, pač tudi nič takega. On ima ja denar. Da se potem ta zveza nadaljuje, tudi nič čudnega, kočljivega in manj verjetnega. Zakaj ne? On je lep kot strela, ona tako idealna zanj. Prikupna, srčkana… in nedolžna! Kaj miljarder naredi? Nedolžnost kupi. Dobesedno. Brez metafor in alegorij, brez simbolov, ki so po navadi tista sočna draž številnih zares dobrih filmov. Tu gospod Gray reče: “Tu je pogodba. Tako bom kupil tvoje telo. Tvoje dostojanstvo. Tvoje življenje.” Brez kančka sramu. Ne pri njem, ne pri njej, kar je še bolj boleče, niti pri širnemu občestvu, ki je vdiralo v kinodvorane, kot da bi poleg karte dobili delček Grayevega bogastva. Torej, če cigani tamle po Prekmurju kupujejo dekletca za zakon, je narobe in vredno zgražanja. Če muslimani kupujejo in prodajajo dekleta, je zločin prve vrste. Če pa to naredi mladi miljarder, je pa erotično in celo romantično. To je to, kar me muči. Ta dvoličnost. Ta nezmožnost kritičnega pogleda. Ta izguba nejevere, ki jo mora človek imeti povsod in na vsakem koraku. Sploh pa tam, kjer nam prodajajo tako imenovane sodobne smernice življenja. Ko gospod Gray tolče po nedolžni ritki, ko se mačistično in šovinistično izživlja, je to romantika in erotika. Zakaj? Ker dobro izgleda in je bogat? Bi film s kakšnim zaraščenim kovinostrugarjem, ki ima v kleti poleg orodja malo sobico z biči in ketnami tudi požel tak naval? Ali bi tam tudi prepoznali žensko prebujenje, pornografijo za gospodinje, romantiko sodobnega časa? Dvomim! Mislim, da bi se scenaristično identičen film s kovinostrugarjem, ki ima namesto desetih audijev le tri doma predelane mopede, hitro uvrstil v žanr grozljivke in brutalne gore eksplotacije. Po medmrežju pa bi brali o norcu, ki režira film o posilstvu, mučenju inrazvrednostenju ženskega telesa. Vidite, to je to kar me muči. Vsebinsko je to tako banalen in plitek film, da gledalca boli. Poleg tega pa še tako neverjeten, izmišljen in prisiljen, da peče. To ne more prebujati ženske emancipacije, to jo mora zavirati. Pa to govorim le o vsebini, le o relaciji med nedolžnim dekletom in bogatim princem. Če bi razpredal še o dramaturškem loku ali ostalih filmskih prvinah, potem bi bila tudi oznaka nateg premila. Kako lahko potem ženske o tem filmu govorijo v takih superlativih? Kaj jim je zameglilo um? Gospod Gray? Milijarde, ki jih ima? Ali je vso famo naredila le želja po bičanju? Je to tisto, kar se v dekletih skriva ves ta čas? Ker, oprostite drage dame, jaz si drugega ne predstavljam. Si dekleta v resnici želijo le konkretnih udarcev po riti? Bolj sprašujem, manj odgovorov dobim.

Pa se vrnimo na začetek, v tisto kranjsko kavarno, ob deciliter terana in dve prijateljici. Tekom pogovora je prva drugo že prepričala, da gresta direktno v kino. Obljubila ji je celo to, da ko bo prišla domov, bo svojega Pikija tako naskočila, kot še nikoli. Da ji bo dal film krila, da ji bo odprl dušo, seksualno slo in potrebo po še. Da bo po filmu svoje telo bolje razumela, sploh želje. Aha!, me je zategnilo čez ledveni del. Misterij je odkrit. In potem poslušam naprej. Prva, starejša, samska in že na pogled tečna punca je govorila, da bo po tem filmu vse drugače. Da si bo želela več. Več od svojega partnerja, več od nje same. Da bo ugotovila, da mora biti ona na prvem mestu. Ker ženske so za to. Sadež, ki ga je potrebno negovati. To dekle ugotovi po tem filmu. Je lahko banalnost, komuflaža, brezizhodnost dandanašnjega dne še bolj nazorna? Je lahko glas aktivne populacije še bolj zgrešen? Mlajša punca je brez besed strmela v daljavo in poslušala besede starejše, izkušenejše prijateljice. Kaj si je mislila pa ne vem. Upam le to, da ni svojega Pikija postavljala ob bok in denarnico g. Greyu.  Vmes sem se vrnil v Gaimanov svet, kjer glavni junak komunicira in se poljublja z mrtvo ženo. Zdelo se mi je mnogo bolj realno.

Kill the Messenger (2014)

Presenečenja so vedno lepa in radi jih imamo, pa če tudi pridejo v obliki filma. Eden takih prijetnih grižljajev mi je na mizo padel oni dan v obliki ameriškega filma Kill the messenger (2014), pod katerega se je podpisal v New Yorku rojeni filmar Michael Cuesta. Michael who?, verjetno marsikomu odzvoni v ušesih, tudi meni je, ampak potem sem se hitro spomnil na precej všečen izdelek starejšega datuma, ki ga še danes pomnim in nosim v spominu; 12 and holding (2005) je zares zanimiv vpogled v skrhano adolescentno obdobje ameriških najstnikov in če kaj lahko, potem dotični film kar najtopleje priporočam v ogled. Cuesta v naslednjih desetih letih potem ni več posnel kaj omembe vrednega, morda tudi zato, ker se je podal na televizijo, kjer je nato med drugim režiral in produciral epizode v serijah kot so Dexter, Six feet under, True blood in mojem favoritu Homeland. Morda je prav v geopolitični zagonetki Homeland našel izziv in navdih za snemanje naslovnega filma.

Naslovni film se vsebinsko opira na knjigi Nicka Shoua (z istim naslovom kot film) in drznega novinarja Garyja Webba (Dark Alliance), v katerih sta avtorja povzela znamenito Webbovo razritje o nečednih orožarsko-mamilarskih poslih ameriške obveščevalne agencije, ki je na pokvarjen način financirala gverilsko vstajo v Nikaragvi. Webb, ambiciozni in pronicljivi novinar manjše časopisne hiše, je povsem naključno naletel na sled, da ima CIA na vesti nenadno porast kokaina v regiji. Bolj je brskal, več okostnjakov je padalo iz omar. Sledi so ga iz sodnih dvoran in obveščevalnih cipljov vodile do zaporov v Centralni Ameriki in skrivnih letališč, kjer so v eno smer potovale skrinje orožja, v drugo pa zaboji drog. Zgodba je bila vroča in mediji so jo pograbili, Webb je postal junak in novinarski heroj, mala časopisna hiša je stopila iz anonimnosti. Webb je dregnil daleč in globoko, ljudstvo se je prebudilo in zahtevalo odgovore. A ker je to Amerika in CIA, je logično kdo bo na koncu potegnil kratko. Kaj me je pri vsem skupaj najbolj pritegnilo? Prav gotovo pokončna in močna hrbtenica novinarja Webba, ki je kljuboval lastnikom in urednikom časopisne hiše ter se oklepal lastnih moralnih načel in splošnih norm raziskovalnega novinarstva. Webba ni zanimalo kdo je na drugi strani ringa, zanimala ga je le pravica in poštenost do ljudi, da se umazanija čelnikov v pomembnih pisarnah razkrije. Imel je pogum in velike prašnike, dobesedno se je igral z ognjem; koliko tovrstnih novinarskih mož in žena danes hodi naokoli in vrta v skrivne in manj skrivne posle ameriške zunanje in notranje politike? Tozadevno o intrigantni zgodbi vse dobro. Me pa zanima ali je scenarist Peter Landesman material dovolj dobro pretopil za filmske potrebe. Sem in tja zaznam ščepec nekoherentnosti oz. pogrešam nekoliko bolj poglobljen vpogled v celostno zadevo. Kakšen dogodek bi rad bolj spoznal, menim, da bi šel film lahko še dlje in bi vpletenost oz. nečedne posle lahko še bolj razgalil. Dočim bi kakšno družinsko prigodo lahko tudi izpustil. Glede režije pripomb nimam; nekaj kadrov je naravnost čudovitih, atmosfera je ponekod izjemno nastrojena in lik glavnega protagonista več kot solidno vijuga skozi cel film. Tu moram še posebej pohvaliti glavnega igralca; Jeremy Renner se je tokrat zares izkazal, ne vem, če me je že kdaj tako zelo prepričal. Drugačen stil od The Hurt Lockerja, prav gotovo, ampak po stopnji prepričljivosti ni daleč stran. Tudi sicer pester igralski kader ne razočara (Michael Sheen, Ray Liotta, Andy Garcia, Barry Pepper, Oliver Platt, Paz Vega in še kdo). Generalno gledano ima filma lepe ocene in vtisi mnogih se ujemajo z mojim, je bilo pa njegovo predvajanje zelo omejeno in posledično zaslužek ni omembe vreden.

Jasno, da kakšne žanrske klasike, ki bo večno svetila na Hwoodskem nebu, ne gre pričakovati. A film je vreden pozornosti. Če ne drugega, nas vsaj znova opomni na to, da nič na tem svetu ni črno in belo. Povsod so različni odtenki in vsakdo, pa naj si bo posameznik, mednarodna tvrdka ali skrita vladna organizacija, vedno dela v svojo korist in za svoj lastni dobrobit. Vse ostalo so le malenkosti. Webba so po nekaj letih našli ustreljenega v avtu. Gotovi samomor, pravijo. Naključja pa govorijo sama zase.

 

Oskarji 2015

Leto se hitro obrne in spet je tu vrhunec lanskoletne filmske žetve. Sicer ugotavljam, da tovrstna veseljačenja vsako leto manj spremljam oz. mi vsako leto manj pomenijo, a vseeno menim, da ravno povsem ravnodušen tudi ne morem ostati. Glamur, slava, nastavljanje pred lečami raznoraznih aparatov, umetna fama in all that jazz, to mi gre vsako leto bolj na živce, a brez tega enostavno ne gre. Nenazadnje si filmi in ustvarjalci to tudi zaslužijo. Ne bom pa v nedeljo ponoči oz. ponedeljek zjutraj bedel ob tv zaslonu in si grizel nohtov ali bo moj favorit odnesel pozlačenega nagca, tega več ne delam že nekaj let. Prav tako ne bom bentil čez odločitve akademije. Dovolj sem bentil zadnja leta in tudi letošnji nabor nominirancev sem pospremil zgolj s sarkastičnim nasmeškom, češ, poglej jih starce, kako konvencionalni, sterilni, predvidljivi in dementni so postali. Menim namreč, da je marsikateri film krivično prezrt in posledično marsikateri povsem nerazumno tako izpostavljen. Ampak kaj hočemo, to je ameriški šov, to je njihovo igrišče in naj se igrajo, ako jim paše. Naj povem, da se mi po ogledu (skoraj) vseh nominiranih filmov zdi, da je bilo letošnje leto bolj kilavo. No, kilavo, hm, kako bi se bolje izrazil… Saj je bilo nekaj dobrih filmov, ki so me med in neposredno po ogledu močno stiskali za goltanec in mi drobovje dodobra nagnetli, ampak po tednu, mesecu, kaj ostane? Svež spomin? Se z iskro v očeh oziram nazaj in tuhtam o videnem? Ali pa le nonšalantno odmahnem, češ, nič posebnega, nič več me ne stiska za goltanec in drobovje je spet na mestu? Hočem reči, koliko teh opevanih filmov bo ostalo v kolektivnem spominu čez, ne vem, 5, 10 let? Smo dobili novega Botra? Smo dobili novega Lovca na jelene? Smo dobili novo Apokalipso danes? Je krivo obdobje informacijskega buma, ko vsaka nova informacija pravo vrednost zadrži le nekaj minut? Smo krivi mi, prepleteni in potopljeni v svet digitalnega mreženja in sporočanja, v svet instantnih in hipnih dogodkov, kjer ni več prostora za spomine in kjer ni več časa za objektivno in kar se da kritično premlevanje stvari in dogodkov? Smo si krivi sami, ker o rečeh, ki drvijo mimo nas nič več ne razmišljamo s časovno distanco? Vzemimo si čas za razmislek in si priznajmo, da je lanskoletni biserček Nightcrawler v določeni meri povsem primerljiv s Scorsesejevo legendo Taxi driver. Ampak v 70ih so imeli čas za razmislek o filmih, zato je Taxi driver zrastel v legendo. O Nightcrawlerju ni več konkretnih besed, zdi se, da je šel mimo. Zakaj? Film je odličen in fantastičen testamen našega časa. Seveda je letos še nekaj filmov, ki bodo vsaj nam, železnim prdcem, ostali v spominu. Meni osebno najbolj Birdman, gladko film leta. Nedavno sem ga videl še drugič in evo, to je film pred katerim snamem klobuk. In ko vidim, da plastični 50 odtenkov sive trenutno podira raznorazne rekorde obiskanosti, se mi žolč pošteno dvigne. Dajmo gledat dobre filme. Dajmo cenit dobre filme.

Ampak, ker je tole pisunski izliv o oskarjih, pojdimo raje tja. Moji favorit, lista nominirancev pa tu (http://www.imdb.com/awards-central/oscars?ref_=ac_nb_osc):

Najboljši film: Ni mi bilo potrebno veliko razmišljati. Moj glas bi šel Birdmanu. Gladko. Kdo bo dejansko zmagal? Težko rečem, ampak, če bi stavil, potem bi peščico evrov položil na film Boyhood. Zdi se idealen za oskarje.  Konec koncev nič narobe, a pri izboru si želim tudi nekaj poguma. Pogrešam Nightcrawlerja, črtam American Sniper in Selma

.

Glavni igralec: Michael Keaton mi je všeč. Od Beetlejuica in Batmana naprej. Z Birdmanom ujame trenutek, zares je odličen. Ampak! Tu je tudi naravnost brutalen Eddie Redmayne. Komu bi dal glas? Vseeno sem bolj za Keatona, ampak res za drobec. Tudi stavil bi nanj, akademija ceni obuditev kariere, čeprav morda še raje nagradi hendikep, bomo videli. Pogrešam Gyllenhaala, smejim se Cooperju, čeprav je soliden. Ampak ne za nominacijo.

Glavna igralka:  Kot vedno, zanimiva izbira in kot po navadi odločena vnaprej. Mislim, da je letos leto Juliane Moore. Tudi prav, bila je prepričljiva. Moj glas tudi njej. Morda preseneti Felicity Jones, ampak kar malo dvomim.

Stranski igralec:   Tudi tu precej ostra konkurenca. Moj glas gre sicer brez premisleka J.K. Simmonsu, ampak tudi Edward Norton je zelo dober. Vseeno bomo z akademijo tu sinhrono zaplavali. A koga pogrešam?

Stranska igralka:  Precej jasna zadeva. Patricia Arquette in pika. Mislim, da ji ostale ne bodo skakale v zelje. Pogrešam Jessico Chastain iz Interstellarja, črtam Keiro Knightley.

Režija:

Vedno najljubša kategorija. Jaz bi brez razmisleka nagradil Mehičana Inarrituja. Režija Birdmana je pač umetniško delo. Edina konkurenca je Linklater. Bojim se, da bo akademija dala prednost njemu. Sicer me ne bi nič motilo, ampak Inarritu je tokrat precej boljši. Direktni scenarij: Pisana druščina. Jaz tu ne bi slepomišil in bi spet nagradil Birdmana, je pač moj ljubljenec. Je pa zelo blizu The Grand Budapest hotel, ki je zabaven in hudo zanimiv. Tudi Nightcrawler zleze pod kožo. Kaj bo rekla akademija?

Prirejeni scenarij:

Moj favorit Whiplash. Tudi Inherent vice je silovit izdelek. Akademija se verjetno bolj obrača proti Hawkingu ali Igri Imitacij, ampak je v zmoti.

 

Kaj me moti? Moti me to, da se vsako leto pojavlja le 5, 6 filmov, ki poberejo vso slavo. Motijo me interesne skupine, ki določene filme potiskajo naprej od prvega dne in tako načrtno uničijo male, manj bombastične izdelke. Moti me, da se vsako leto pojavi film, ki tu nima kaj iskati, letos je to pač American Sniper. Preveč očiten je. Preveč enobarven. Moti me, da se izbirajo konvencionalni filmi. Predvidljivi. Vsaj 6 nominirancev za naj film bi z lahkoto uganil že pred enim letom. Razporeditev igralskih dosežkov je potem le še kolateralna škoda. Ampak dobro, v neki debati je padla iztočnica kaj bi bilo, ako na oskarjih uvedejo glas ljudstva. Si predstavljate? Kakšni filmi bi se šele potem pojavljali?