That ’70s Show

Za december gospod0vega leta 2015 imam v načrtu velikopotezni zavesljaj v daljno povest ameriškega filma. V tisto obdobje ameriškega filma, ko so se snemali zares dobri, nepozabni, legendarni in mitski filmi. Obdobje, kjer so se veliki studii lomili pod težo in navdahnjenostjo malih divjih entuziastov, ki so tok sedme umetnosti redefinirali po svoje. Sedemdeseta so dala toliko odličnih filmov, da jih je nemogoče naštevati. Seveda sem že pogledal veliko večino. Ne le po enkrat, kakšne sladke kose sem videl tudi večkrat. Ampak oni dan, ko sem po grlu spet spustil grenko pilulo razočaranja dandanašnjice, sem sklenil, da potrebujem oddih. Oddih od slabih filmov. Zatorej bom decembra, zares upam, da mi uspe, gledal le filme posnete med 1968 in 1979. Ha!

Na polico sem si jih nastavil petnajst. Toliko ne verjamem, da jih ujamem v najbolj veselem mesecu v letu, ampak vsaj deset pa zaprmej.

Začel bom v letu 1968. S klasiko, ki še danes deluje tako brutalno in pomenljivo, da zapeče vest. Vedno aktualna, vedno preroška in vsakič znova alegorij polna sci-fi legenda, kjer Charlton Heston ob končnem preobratu nemočno zakriči na kolenih in s pestjo udari po razmočeni mivki. “You maniacs!” Planet of the Apes (1968). Film je bil posnet konec šestdesetih let in konotacija obdobja je še kako izrazita. Preteči komunizem izza železne zavese, strah pred nuklearno katastrofo, boj za pravice temnopoltih in zatiranih. Ko ameriški astronavt na koncu vidi podrt simbol svobode in demokracije, je jasno, da je vrag odnesel šalo. Ajde, gremo v Vietnam! Ampak še prej se bom ustavil v odročnih krajih ameriške ruralnosti. Tam, kjer retardirani možje otrdijo na prašičje kruljenje. “Squeal! Squeal like a pig!” Deliverance (1972). Odličen prikaz smrdljivih kotičkov ameriške družbe. Kar pa je po eni strani lahko le uvod v Carpenterjevo Noč čarovnic (1978). Prva inštalacija famoznega morilca je še vedno eden tistih filmov, ki je praktično iz nič postal večna uspešnica. Testament nekega obdobja. Neusahljivi vir. Rezultat sodobne in svobodne Amerike. Trg je prost. Vse se prodaja. Tudi trupla. Krik, ki prodre iz globočin ozkega grla Lee Curtisove, bo spet odmeval po dnevni sobi, nimamo kaj. In če se bom vračal k umetelni maski pod katero se skriva zlomljeni Mike Myers, potem je prav, da obiščem tudi srhljivo barako sredi prostranih polj, kjer v kleti svoje otroške travme zdravi Leatherface. Teksaški pokol z motorko (1972). Malo zaradi nostalgije in malo tudi zato, ker je dotični film dolgo veljal za nekaj najbolj nagnusnega in strašnega v mojem spominu. Brrrr. Grozo in strah sedemdesetih bo potrebno presekati s kakšno fino komedijo, ki jih ta čas ni manjkalo. V misli jih imam kar nekaj, ampak da občutka groze ne pozabim tako na hitro, je v ožjem naboru najdaljšo potegnil Mel Brooks z nepozabnim Mladim Frankensteinom (1974). Komedija, bolj rečeno črna parodija, ki jih danes ne delajo več. Odlični Gene Wilder, pokojni Peter Boyle v vlogi pošasti in lunatični Marty Feldman so garant za neskončno zabavo. Ampak dovolj zabave. Sedemdeseta so bila težka leta. Tu je bil Vietnam! Še en neusahljiv vir ameriškega filma. Bolj kot vojna akcija, me prepričajo tisti filmi, ki nosijo posledice vojne. Cel kup jih velja našteti. Tega decembra si bom ogledal tudi Ashbyjevo dramo Coming Home (1978), kjer paraliziran vojak odkriva, da vse vendarle ni izgubljeno. Težka in boleča drama, ki vojno vihro prikaže na drugačen način. Jon Voight + Jane Fonda! S postvietnamskim sindromom se je boril tudi Travis Bickle v Taksistu (1976). Neskončna klasika mojstra Martina Scorseseja, ki jo pogledam vsaj enkrat na leto. Nepozabne scene, ki se zasidrajo pod kožo. “Are you talkin` to me?” Da začetnega monologa o umazaniji na ulici in srhljive atmosfere ne omenjam. Zagotovo eden izmed bolj znanih filmov sedemdesetih let, ki deluje vsakič znova. Le vprašanje je kdo je danes Travis Bickle in kdo umazanija na ulici. Dolgometražna drama Michaela Cimina The Deer Hunter (1978) je logično nadaljevanje. Grozote vietnamske vojne, posledice spopadanja z njo, zlomljene duše in skrhana srca. Drama, ki pove bistvo vsega. Drama, ki sijajno ujame malega človeka, ki se zlomi pod težo vojskovanja. Neprecenljiv igralski ansambel, zadnja vloga neponovljivega Johna Cazala in ruska ruleta. Popoln paket vietnamske norije. Popoln paket religiozne norije pa je Carrie (1976), naslednja v vrsti mojega decemberksega razvajanja. Kaj storiti, če te nora mati terorizira z religijo in poduhovljenimi nauki? “We’ll pray. We’ll pray. We’ll pray for the last time. We’ll pray.” Kaj storiti, če te v šoli terorizirajo sovrstniki? Kaj storiti, da narediš vtis za nekaj let vnaprej? Telekineza! Zaključiti je vseeno treba v slogu. Če me vladajoči primati ne vržejo s tira, če me podivjana drhal ameriškega brezna človečnosti ne prestraši dovolj in me niti grozote vojne ne ganejo več do kosti, je prav, da odpotujem na drug planet. Nekam, kjer čaka parazit, ki se kasneje prelevi v super morilsko orožje. Alien (1979). Za moje pojme eden boljših žanrskih izdelkov in še danes, po toliko letih in tolikih ogledih neprekosljiva klasika, za katero v skromnem spominu ne najdem adekvatne zamenjave. Atmosfera, ki ježi kožo. Pošast, ki moči hlače. Alegorija česa bi bila lahko morilska pošast? Glede na to, da pride zelo nazorno iz človeškega telesa, je lahko tudi alegorija vseh nas. Vseh nas zagrenjenih, sovražno nastrojenih bitij, ki komaj čakamo, da pobijemo nekoga, ki nam ne ugaja. Tujca v našem okolju, nekoga, ki je drugačen od nas.

Popoln zaključek decemberske norije.

 

 

 

Advertisements

One response to “That ’70s Show

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s