That ’70s Show

Za december gospod0vega leta 2015 imam v načrtu velikopotezni zavesljaj v daljno povest ameriškega filma. V tisto obdobje ameriškega filma, ko so se snemali zares dobri, nepozabni, legendarni in mitski filmi. Obdobje, kjer so se veliki studii lomili pod težo in navdahnjenostjo malih divjih entuziastov, ki so tok sedme umetnosti redefinirali po svoje. Sedemdeseta so dala toliko odličnih filmov, da jih je nemogoče naštevati. Seveda sem že pogledal veliko večino. Ne le po enkrat, kakšne sladke kose sem videl tudi večkrat. Ampak oni dan, ko sem po grlu spet spustil grenko pilulo razočaranja dandanašnjice, sem sklenil, da potrebujem oddih. Oddih od slabih filmov. Zatorej bom decembra, zares upam, da mi uspe, gledal le filme posnete med 1968 in 1979. Ha!

Na polico sem si jih nastavil petnajst. Toliko ne verjamem, da jih ujamem v najbolj veselem mesecu v letu, ampak vsaj deset pa zaprmej.

Začel bom v letu 1968. S klasiko, ki še danes deluje tako brutalno in pomenljivo, da zapeče vest. Vedno aktualna, vedno preroška in vsakič znova alegorij polna sci-fi legenda, kjer Charlton Heston ob končnem preobratu nemočno zakriči na kolenih in s pestjo udari po razmočeni mivki. “You maniacs!” Planet of the Apes (1968). Film je bil posnet konec šestdesetih let in konotacija obdobja je še kako izrazita. Preteči komunizem izza železne zavese, strah pred nuklearno katastrofo, boj za pravice temnopoltih in zatiranih. Ko ameriški astronavt na koncu vidi podrt simbol svobode in demokracije, je jasno, da je vrag odnesel šalo. Ajde, gremo v Vietnam! Ampak še prej se bom ustavil v odročnih krajih ameriške ruralnosti. Tam, kjer retardirani možje otrdijo na prašičje kruljenje. “Squeal! Squeal like a pig!” Deliverance (1972). Odličen prikaz smrdljivih kotičkov ameriške družbe. Kar pa je po eni strani lahko le uvod v Carpenterjevo Noč čarovnic (1978). Prva inštalacija famoznega morilca je še vedno eden tistih filmov, ki je praktično iz nič postal večna uspešnica. Testament nekega obdobja. Neusahljivi vir. Rezultat sodobne in svobodne Amerike. Trg je prost. Vse se prodaja. Tudi trupla. Krik, ki prodre iz globočin ozkega grla Lee Curtisove, bo spet odmeval po dnevni sobi, nimamo kaj. In če se bom vračal k umetelni maski pod katero se skriva zlomljeni Mike Myers, potem je prav, da obiščem tudi srhljivo barako sredi prostranih polj, kjer v kleti svoje otroške travme zdravi Leatherface. Teksaški pokol z motorko (1972). Malo zaradi nostalgije in malo tudi zato, ker je dotični film dolgo veljal za nekaj najbolj nagnusnega in strašnega v mojem spominu. Brrrr. Grozo in strah sedemdesetih bo potrebno presekati s kakšno fino komedijo, ki jih ta čas ni manjkalo. V misli jih imam kar nekaj, ampak da občutka groze ne pozabim tako na hitro, je v ožjem naboru najdaljšo potegnil Mel Brooks z nepozabnim Mladim Frankensteinom (1974). Komedija, bolj rečeno črna parodija, ki jih danes ne delajo več. Odlični Gene Wilder, pokojni Peter Boyle v vlogi pošasti in lunatični Marty Feldman so garant za neskončno zabavo. Ampak dovolj zabave. Sedemdeseta so bila težka leta. Tu je bil Vietnam! Še en neusahljiv vir ameriškega filma. Bolj kot vojna akcija, me prepričajo tisti filmi, ki nosijo posledice vojne. Cel kup jih velja našteti. Tega decembra si bom ogledal tudi Ashbyjevo dramo Coming Home (1978), kjer paraliziran vojak odkriva, da vse vendarle ni izgubljeno. Težka in boleča drama, ki vojno vihro prikaže na drugačen način. Jon Voight + Jane Fonda! S postvietnamskim sindromom se je boril tudi Travis Bickle v Taksistu (1976). Neskončna klasika mojstra Martina Scorseseja, ki jo pogledam vsaj enkrat na leto. Nepozabne scene, ki se zasidrajo pod kožo. “Are you talkin` to me?” Da začetnega monologa o umazaniji na ulici in srhljive atmosfere ne omenjam. Zagotovo eden izmed bolj znanih filmov sedemdesetih let, ki deluje vsakič znova. Le vprašanje je kdo je danes Travis Bickle in kdo umazanija na ulici. Dolgometražna drama Michaela Cimina The Deer Hunter (1978) je logično nadaljevanje. Grozote vietnamske vojne, posledice spopadanja z njo, zlomljene duše in skrhana srca. Drama, ki pove bistvo vsega. Drama, ki sijajno ujame malega človeka, ki se zlomi pod težo vojskovanja. Neprecenljiv igralski ansambel, zadnja vloga neponovljivega Johna Cazala in ruska ruleta. Popoln paket vietnamske norije. Popoln paket religiozne norije pa je Carrie (1976), naslednja v vrsti mojega decemberksega razvajanja. Kaj storiti, če te nora mati terorizira z religijo in poduhovljenimi nauki? “We’ll pray. We’ll pray. We’ll pray for the last time. We’ll pray.” Kaj storiti, če te v šoli terorizirajo sovrstniki? Kaj storiti, da narediš vtis za nekaj let vnaprej? Telekineza! Zaključiti je vseeno treba v slogu. Če me vladajoči primati ne vržejo s tira, če me podivjana drhal ameriškega brezna človečnosti ne prestraši dovolj in me niti grozote vojne ne ganejo več do kosti, je prav, da odpotujem na drug planet. Nekam, kjer čaka parazit, ki se kasneje prelevi v super morilsko orožje. Alien (1979). Za moje pojme eden boljših žanrskih izdelkov in še danes, po toliko letih in tolikih ogledih neprekosljiva klasika, za katero v skromnem spominu ne najdem adekvatne zamenjave. Atmosfera, ki ježi kožo. Pošast, ki moči hlače. Alegorija česa bi bila lahko morilska pošast? Glede na to, da pride zelo nazorno iz človeškega telesa, je lahko tudi alegorija vseh nas. Vseh nas zagrenjenih, sovražno nastrojenih bitij, ki komaj čakamo, da pobijemo nekoga, ki nam ne ugaja. Tujca v našem okolju, nekoga, ki je drugačen od nas.

Popoln zaključek decemberske norije.

 

 

 

Mesečnik!

Po več kot enomesečni pavzi se vračam nazaj med filmsko blogosfero. Sedaj že lahko rečem, da sem z bloganjem na tem naslovu praktično prenehal, ampak svoje “nekdanje” sotrpine pa še vedno berem z največjim veseljem. Precej idej pade takole, pa tudi artikulirani zapisi se dobro berejo, zato keep on doing great jobs, boys.

Kaj pa je mene kratkočasilo v teh mrzlih jesenskih večerih? No, tokrat naj v prvi vrsti izpostavim nekaj serij, ki sem jih začel požirati hitreje kot debeli američan požira svoje hitro pridelane burgerje. Morda se tolažim, ampak, če imaš srečo pri izbiri, je kakovost lahko zares odlična.

Izmed najnovejših me je v zadnjem času najbolj za goltanec stisnila serija o slepem odvetniku Mattu Murdocku, ki si ponoči nadane bojno opremo in mesto čisti pred zlikovci vseh vrst in nacionalnosti. Daredevil. Netflixov proizvod. Mala mojstrovina, če smem dodati. Zares napeto vzdušje, dobra režija, fantastična fotografija in taki, hm, kako bi rekel, precej simpatični liki. Charlie Cox je zelo dober v naslovni vlogi, dočim zame osebno vse kadre ukrade Vincent D` Onofrio v vlogi prvega bad guya Wilsona Fiska. Super in prav res se že veselim druge sezone. Tu nekje je potem tudi notorični in sila popularni Mr. Robot. O tej seriji sem celo leto poslušal samo krike zadovoljstva in pred kratkim sem se je končno lotil. Priznam, da me začetek ni preveč pritegnil, prvi trije deli so se mi vlekli in malo je manjkalo pa bi na novo oživljenega Christiana Slaterja poslal v večna lovišča digitalnih zapisov. Ampak to je serija, ki ji moraš dati čas. Na koncu se izplača. Vseč mi je bila zaradi ideje. Ideje o hekerju, ki želi uničiti banke. Odpisati dolgove. Uničiti kapitalizem. Sodobni Robin Hood. Ajd, kanček pretenciozno, morda za ščepec preveč klišejsko, ampak vseeno dobro izvedeno. Plus Rami Malek v težki, a hkrati poistovetljivi vlogi. Plus pomežik Fihgt Clubu. Plus glasba. A če bi moral izbirati, potem bi najljubšo, ki sem jo pogledal v zadnjih tednih, našel pri starih dobrih znancih. Vince Gilligan in Peter Gould sta pred leti zablestela z več kot sijajno dramo Braking Bad. Tokrat sta zavrtela kolesje nazaj in v drugo smer ter širnemu občestvu, predvsem pa najbolj zagrizenim navijačem BB-ja, predstavila začetek uspešne “odvetniške” kariere Saula Goodmana, oz. za zdaj še Jimmyja MccGilla. Tistega Saula Goodmana, ki si brez pardona zasluži naziv najboljše stranske vloge na televiziji v zadnjih dvajsetih letih. Občutki so dobri. Prva sezona stvari postavlja na svoje mesto. Gradi like, gradi okolje. Podobno je bilo tudi v primeru BB-ja. Ostalo je zgodovina. Seveda ne verjamem, da bi bila serija Better Call Saul na približni ostrini, ampak, če bo šla vsaj približno v to smer, potem se nadaljevanj še kako veselim.  Bob Odenkirk je pak odličen, pa saj to vemo vsi, ki ga vsaj približno spremljamo. Končno sem začel spremljati depresivnega humorista Louija, trenutno pa mi adrenalin po žilah preganja še en Netflixov izdelek, Sense8. O tem morda drugič.

Seveda v tem času na filme nisem pozabil. Le, hm, kako bi dejal, … zares dobrih nisem veliko videl. Aha, videl sem novega, že petega Terminatorja. Jezus in Zevs, kakšno scenaristično skropucalo je to. Ne da bi imel visoka pričakovanja (hint), ampak take scenaristične patetike pa res nisem pričakoval. Vse je narobe, film v ničemer ne prepriča. Sarah Connor popotovalka v času? Tri verzije jeklenega Švarcija? John Connor kot nekakšen hibrid? Mah, dajte no. Zmagovalni scenaristični flop filmske bere z letnico 015 pa je po mojem tam, ko Sarah Connor svojega jeklenega sopotnika kliče “Pops!” Smeha polna skleda, prav gotovo. Tako surrealistično se zdi.

Ampak pustimo iztrebke za druge čase in se veselimo dobrih del. Tozadevno lahko omenim precej solidno glasbeno dramo Rudderles (2014). Malo presenečenje, ki zadovolji še tako ravnodušne filmoljubce. The Riot Club (2014) tudi ni kar tako. Dobro odigrano in dovolj slikovito prikazano. Angleška elita v najhujši obliki. Človek se malo zamisli. Španski La Isla Minima (2014) prav gotovo ni švoh, nekaj žanrskega priokusa iz Evrope, zakaj pa ne. Sem pa oni dan zataval tudi v temo kranjskega kinopleksa, kjer sem se pod taktirko legendarnega Ridleya Scotta vnovič odpravil v vesolje reševat izgubljenega in zapuščenega Matta Damona. Hja. Visoka pričakovanja, ki pa se niso ravno izpolnila. Tehnično filmu seveda ne gre oporekati. 3D učinek je bil zelo dober in neskončne peščene planote Rdečega planeta še kako pridejo do izraza. Tudi tistih prvih 45 minut je dobrih. Problem nastane pri samem razpletu. Mislim … ok … bebci ravno nismo, ne, Hollywood, ej, občutka nejevere vendarle ne smemo pustiti na parkirišču. Ridley Scott je le Ridley Scott in če smo sprejeli Prometeja, zakaj ne bi Marsovca. Ni pa to film, ki ga bom pomnil naslednjih 20 let in ni to film, ki bi ga želel videti še enkrat. V isti sapi raje omenim Tomorrowland (2015).  Nič kaj ekstra, ampak šestletnik ob meni je precej užival. In posledično sem užival tudi jaz.

Sicer se pa zgoraj omenjeni šestletnik počasi že uvaja v Lucasovo galaksijo daleč, daleč stran. V teh dneh smo počitnice izkoristili za Star Wars, epizodi I in II. Otrok navdušen, hvala Zevsu, ha, mene pa je kar v želodcu zapeklo, ko sem po parih letih še enkrat pogledal ta dva natega. The Phantom Menace je res piškav izdelek, nevreden franšize. Attack of the Clones se mi zdi boljši, čeprav še vedno daleč, daleč stran od mistike in legendarnosti prvih (časovno, kajpak) treh filmov. Ali pa otrok v meni še vedno precenjuje SW filme, tudi možno. Kakorkoli, v EpII vidimo vsaj Yodino poplesavanje, Christopherja Leeja in seksi Natalie Portman. Saj veste, leta 99 je bila še nekoliko premlada za te ocene. Ampak ja, vidimo tudi lesenost Christensena in dolgočasno popotovanje Obi-Wana. Otrok me že cuka za III del, ampak ne vem, če bo njegovo srce preneslo, da njegov najljubši lik prestopi na temno stran. Jejhata!

Saj vem, Star Wars se moral natlačiti zraven. Pred dnevi je prišel nov trailerček. Pričakovanja so visoka. Najvišja. Napetost narašča. Sila se počasi prebuja tudi v meni. Le upam, da ne bomo še enkrat več na suho nategnjeni. Po trailerju sodeč, iskreno menim, da ne bomo. A nikoli ne veš.

 

 

Copenhagen (2014)

Zadnje tedne samovoljnega bičanja z ameriškimi blockbusterji sem zaključil nekoliko drugače. Na tej strani Atlantika, nekoliko severneje. Tam, kjer snemajo zares dobre, kaj dobre, odlične filme. Tiste filme z dušo, kot se reče. Filme, katerim se po dnk-ju ne pretaka zgolj oportunistično ovohavanje nagrabljenih zelencev, pač pa tudi nekakšna cineastična romantika, ki filmu daje tisto žlahtnost, dodano vrednost, če želite. Potem, ko se v enem tednu zastrupiš s pofli tipa San Andreas, Avengers 2, ali pa recimo bedarijo v stilu Teenage mutant Ninja Turtles (2014), prav paše nekaj neodvisnega in majhnega. Za dušo privezat. Nekaj podobnega me je doletelo oni dan, ko sem končno pod zobe dobil ameriško-kanadsko-dansko produkcijo Copenhagen (2014).

Po tednih brezciljnega tavanja po evropskih velemestih, William pride do končnega cilja. Vendar Dansko mesto ni kar tako izbrano za zaključek potovanja; William želi poiskati očetove družinske korenine in tako zakopati tisto, kar ga vsa ta leta muči in preganja. Da William ni prijeten fant za okolico, spoznamo dovolj hitro. A njegovo srdito nrav kmalu zrahlja mlado dekle, ki ga preseneti ob strežbi kave. Od tu naprej se med njima hitro stke posebno prijateljstvo, skorajšnja ljubezen, a dekletina skrivnost naredi svoje. Vseeno bo  William Dansko glavno mesto zapustil drugačen in spremenjen, z grenko-kislim nasmehom na obrazu.

Sama vsebina kakšne posebne razsvetljenosti sicer ne prinaša. Vse to smo videli že neštetokrat. Tudi simpatična vez med glavnima protagonistoma ni nič novega. Vse skupaj zelo spominja na nedavni ameriški hit Silver linings playbook (2012), kjer sta po svoje blestela Bradley Cooper in Jennifer Lawrence. Kaj pa potem? Ha, ravno to! Ravno ta grenko-sladka vsebina, ki lepo vijuga med čermi stereotipov in klišejev in gledalca hitro očara s preprosto, a dovolj koherentno prigodo. Scenarij pije vodo in prinaša neko svežino. Na nek način zleze pod kožo, kaj vem, morda smo vsi mi malo Williama globoko v sebi. Še večji pomen pa pripisujem zares izjemni vzajemni zvezi, ki jo ustvarita manj poznana igralca. Gethina Anthonyja smo sicer že spoznali kot Renlyja Baratheona v priljubljeni seriji Game of Thrones, a tam prav veliko manevrskega prostora zaradi zgodnjega slovesa iz Zahodnjega ni dobil. Tu je v vsakem kadru in to dobro izkoristi. Ima tisto pravo prezenco, dobro nosi lik tečnega Williama. Prikupna Frederikke Dahl Hansen pusti še boljši vtis. Toplina, urbani duh in samosvoja prikupnost se lepo priklada zakompleksanemu Williamu in prav zares ju je lepo gledati pred kamero. Seveda velja pohvaliti režijo; Mark Raso za svoj prvenec režijsko palico vihti dovolj pogumno in zagreto, to se malodane čuti v vsaki sekvenci. Zelo vzdušna je kajpak atmosfera, ki ulice Kopenhagna ujame v vsej barvitosti in odprtosti. Tozadevno ni zanemarljiva niti fotografija.

Kar še najbolj pade v oči, je dejstvo, da mladi Kanadčan Raso poleg režije podpiše tudi scenarij in montažo. Torej gre za zanimiv talent, ki ima v sebi definitivno velik potencial za kaj večjega. Prav gotovo se veselim njegovih novih projektov. Upam le, da ga kolesje Hwoodske mašinerije ne posrka prehitro.

Koliko je film prinesel v blagajne ne vem in me niti ne zanima. Dejstvo je, da je hitro postal ljubljenec občinstva na različnih festivalih, kjer je med drugim pobral tudi cel kup nagrad. Bravo!

 

Blockbuster attack!

Slab občutek v želodcu že pred ogledom. Cenjeni kolega brez zadržkov podeli slabe vtise. Pa vseeno si rečeš, kurc, zakaj pa ne, poglejmo, da vidimo čudo. Naštimaš film, ki bi ga moral po vseh pravilih videti v kinu, kajti le tam te lahko toliko prepriča, da čas ni povsem zapravljen. Le kino ti s širino, zvokom in polno košaro kokic vrine tisti občutek, da je vse ok. Če gledaš v 3D in imaš srečo, da so naočniki spucani, še toliko bolje. Ampak doma, v dnevni sobi tak kino film pade na realna tla. Čeprav je oprema vrhunska, vseeno občutek ni pravi. Doma te poletni Hollywoodski blockbuster pusti žejnega na obrežju globoke reke. To sicer veš že prej, ampak vseeno poskusiš, vseeno te nekaj prepriča. Ta teden sem šel trikrat na te limanice.

Prvič z nedavnim Marvelovim mega hitom, Avengers: Age of Ultron (2015). Saj je kajpak jasno, da razsvetljenstva ne more pričakovati, ampak glede na to, da je prvi del prinesel neko infatilno kvazi-cineastično zadoščenje, vseeno pričakuješ, da bo tudi nadaljevanje tu nekje. Žal ni. Prazen in puhel film je to. Veliko se dogaja, a zgodi se nič. Cel kup likov, a nobeden tak, ki bi šel v spomin vsaj za deset minut po ogledu filma. Tony Stark, plejboj, filantrop, karizmatik, ki navduši v svoji trilogiji, tu ni vreden počenega groša. In če ne prepriča Tony Stark, kako naj potem prepriča medel Captain America, kako naj prepriča bebavi Thor, kako naj prepriča neizraziti Hulk in, pri moji veri, kako naj prepriča Hawkeye, ki je tako impotenten, da se ti kar zasmili. Glavni hudobec? Ga ni. Mislim, saj je, ampak je tako marginalen, da ga ne vidiš. Kaj preostane? O da, pokanje, streljanje in ostale koreografske izmišljotinice pred zelenim platnom. Ali kot je ravnokar zapisal kolega Filmoljub: “Se bomo po tistem, ko so posebni učinki in digitalna obdelava že zdavnaj dosegli zavidljivo raven, ki jo vsak naslednji film težko presega, še vedno infant vztrajno navduševali nad zunanjo podobo? Kdor hoče, se lahko; mene se očesni bombončki sami po sebi pač ne dotaknejo več, sorči.”

Naslednji dan si rečeš, ok, včeraj sem zgrešil, ampak ti hudič, da bo tokrat bolje. Odpreš steklenico piva, za bolj domač občutek še vrečko cenenega čipsa in se s kančkom optimizma zazreš v Jurassic World (2015). Ha! Tečen nostalgičen občutek te kaj hitro popelje v začetek devetdesetih, v čas, ko smo z odprtimi usti občudovali Spielbergov Jurassic Park (1993). Tokrat mora biti celo bolje, si še misliš, medtem, ko prva steklenica piva dokaj hitro izpuhti. V filmu pa še nič konkretnega. Aha, no, razen prikupne glavne igralke, ki bolj kot za dinozavre skrbi za svoj imidž. Tudi prav. Saj gledamo poletni blockbuster. Blockbuster z dinozavri. Po tretji steklenici ti je jasno kam pes taco moli. Jasno ti je, da gre za vrhunsko narejen pofl, ki je bolj prazen kot tiste steklenice in vrečka čipsa skupaj. Ampak zdržiš. Gledaš. Verjetno tudi zato, ker upaš, da bo Bryce Dallas Howard slekla majčko. Petke v džungli te ne motijo, pa saj se celo oni samoreferenčno šalijo o tem. Ampak potem nastopi zaključek. Ne bom razkrival spoilerjev, ampak tam, tistih zadnjih 15, 20 minut me je pa res pošteno zvilo. Mislim … kaj si je mislil tisti, ki je potrdil scenarij? Je res verjel, da bo to dobro izpadlo? Yeah, right.

Saj ne more biti slabše. Ne more. Zato tretji dan sledi še en blockbuster, ki je vzbujal pozornost čez lužo. San Andreas (2015), film katastrofe, končno spet en film katastrofe, si misliš, seveda pa veš, da boš dobil ušivi iztrebek. Tu pa vrag nato zares dokončno vzame šalo. Kaj tako prozornega, bebavega in idiotskega pa že dolgo ne. Filmoljub: “Skupaj s popolnim mankom zgodbe in kakršnegakoli družbeno-političnega konteksta (ameriškega prezidenta recimo tokrat sploh ne vidimo, zato pa proti koncu zaplapola zastava čezlužnikov) je vse skupaj podobno enostavni in večidel premočrtni računalniški igri za manj brihtne devetletnike, kjer mora iznajdljiva akcijska figurica z različnimi prevoznimi sredstvi priti od točke A do točke B in tam nekoga povleči izpod ruševin. To je vse.” To je res vse, prepričan pa sem celo o tem, da bi bilo bolje gledati kako manj brihten devetletnik pred teboj igra tovrstno računalniško igrico, kot pa zijati film. Tako vsaj ne bi bilo potrebno trpeti trpkih obrazov Dwayna Johnsona in Carle Gugino. Hvala Zevsu vsaj za Alexandro Daddario.

Koliko je v kinih prislužil San Andreas ne vem, vem pa, da sta ostala tu priobčena izdelka polnila vreče do skrajnega robu in podirala številne rekorde. Če imam prav, potem tako Avengers 2 kot Jurassic World spadata kar med najbolj donosne filme vseh časov. To me bolj zabava kot ne, čeprav vem, da bi me morali zagrabiti drugačni občutki.

Kaj sedaj? Najbolje bi bilo, da bi zadrego spral s Sandlerjevimi Pixelsi! Aja, saj res, počasi bo čas za Terminator Genysis.

“Come to Freddy!”

Pred dnevi je tuzemsko življenje zapustil Wes Craven, možak srhljivih prizorov, lucidnih podob in mojster žanrskih izdelkov, ki še dobrih štirideset let kasneje ježijo kožo in pospešujejo srčni utrip. Wes Craven je prav gotovo filmar, čigar ime velja izgovarjati s spoštovanjem in globokim priklonom. Filmar, čigar zapuščina je neizmerljiva. Filmar, ki se bo v žanrskih izdelkih vedno prikazoval, pa čeprav bodo njegovi nasledniki še tako vneto iskali nekaj novega, še ne videnega. Wes Craven je bil pač eden tistih ljudi, ki je pustil neizbrisljiv pečat. Po svoje je kar škoda, da se ga večina ljudi spomni po sagi Krik. Drži, da je Ghostface, morilec z markantno podobo, postal simbol devetdesetih, ampak prava vrednost Cravenovih filmov je drugje. Nekaj let nazaj. V sedemdesetih. V času, ko so se rojevali sami odlični, pomenljivi, antologijski filmi.

Eden takih je definitivno The Last House on the Left (1972), žanrska klasika, kjer se ostudnost, grozljivost in sprevrženost cedijo iz ekrana. Cravenov prvenec. Poleg režije se je podpisal tudi pod scenarij. Brutalen štart v kariero, kjer se je zdelo, da je omejitev lahko le žanrsko nebo. The Last House on the Left je prinesel nekaj novega. Nov val. Eksplicitnost, nasilje, brutalnost, zapakirano v strašljivo realen celofan. Craven je seciral družbo. Seciral je naravo ljudi. Pokazal je, da se zlo skriva v vsakem izmed nas. In to pred Carpenterjem in njegovo Noč Čarovnic (1978). Craven je bil prej tu. Craven je v živo žagal že prej. Morda je vse to pobral na študiju psihologije in filozofije, skoraj verjetno pa gre velika zasluga tudi pornografskim filmom, kjer je Craven pod psevdonimom pisal in režiral ter tako začel služiti prvi denar in brusiti potencial. Pet let za prvencem je prišel The Hills Have Eyes (1977), meni osebno njegov najljubši film. Premisa je znana. Tipična ameriška družina se z avtodomom odpelje na družinsko potovanje. Nekoliko skrenejo s poti, a to jih na začetku ne moti. Jasno, sredi ničesar se jim pokvari avto. Bum. Izza hribov se priplazijo slikoviti domačini. Boj za preživetje se prične. Ameriške sanje postanejo resničnost. Družinsko popotovanje se sprevrže v najokrutnejšo avanturo. Podobe ne gredo zlahka iz glave. A bolj kot srhljive podobe, v spominu ostane Cravenov alegorijski prerez družbe.

Seveda pa vsak njegov film ni požel takega uspeha. Večkrat se je ujel v lastno zanko in nekaj izdelkov izpod njegovih rok je totalni pofl. Recimo Swamp Thing (1982), Invitation to hell (1984), sploh pa se je opekel z nadaljevanjem The Hills Have Eyes (1984). Tipičen dokaz kako tanka je meja med mojstrovino in bedarijo. Še dobro, da je istega leta nato udaril z verjetno svojim najbolj kultnim delom in filmom, ki je za vedno spremenil mirne sanje ameriške mladine. A Nightmare on Elm Street. Slasher v tistem najbolj ostudnem pomenu. Srhljiv in brutalen tudi zato, ker se v prvi vrsti opira na mladino, ki je na vrhuncu spolnega prebujenja. Freddy Kruger, pošast v človeški podobi z opečenim obrazom in rezili, ki le čaka, da svojo žrtev ujame in brutalno umori, je postal večji od filma. Postal je simbol, strah in trepet najstništva, groza, ki čaka, da se uresniči. Njegova metaforična vrednost je znana. V čisti, spolno vzdržni ameriški družbi ni prostora za podivjane najstnike, ni prostora za spolne igrice, spolna prebujenja in nagnjenja; v ameriški družbi je le prostor za vojaške intervencije (post Vietnam), oboroževanje in strelske pohode. Freddy Kruger je rezultat indoktrinacije – je vse tisto, kar ameriška družba želi in hoče. Nasilje. Nasilje in potlačitev spolnih prebujenj. Uspeh ni presenetljiv. Rezultat pričakovan. Wes Craven je še enkrat več dokazal, da mu je marsikaj jasno. Vse nadaljne reciklaže niso bile tako uspešne, ampak Freddy se je za vedno zapisal v DNK ameriške družbe, v genom ameriškega horror filma.

Wes Craven se je nato rahlo izpel. Blagajniški uspeh je zabeležil le še z že omenjeno serijo Scream, ampak kaj več ta saga ni prinesla. Ghostface se je prijel in je markanten morilec, a vse ostalo pak ne. Ampak Craven ni počival do zadnjega. Kot pisec in svetovalec je sodeloval pri številnih projektih in tako praktično do zadnjega izdiha širil svoj prispevek k sodobni ameriški filmografiji.

Nam nostalgikom ostane še John Carpenter. Ko pobere še njega, bo ameriški horror film na težki preizkušnji.

Kam so šli animirani filmi?

V zadnjih, kaj, 15, 20 letih so animirani filmi ali celovečerne risanke za studie in splošno občestvo postale enako pomembne kot filmi. Z razbohotenjem studia Pixar, vedno prisotne tvrdke Disney, studia Dreamworks Animation in še bi lahko našteval, je močno narasla tako količina animirank kot tudi sama kvaliteta. Včasih sem se pogosto čudil kako lahko ustvarjalci tako smelo v otroško zgodbo vnesejo elemente, ki praktično z enako mero navdušenja začarajo tudi odraslo občestvo. Verjetno ni le pri nas taka praksa, da določene risanke starša celo raje večkrat pogledata kot mladež, pa čeprav je izdelek v prvi vrsti namenjen njim. Ampak hecni dovtipi, prikrite reference, zabaven vpogled v moralno zagonetko, simpatičnost na vsakem koraku in vsakič znova briljantna animacija seveda prepričajo še tako zategnjeno dušo.

Se mi pa zdi, da je tudi na tem področju v zadnjem času moč opaziti rahel padec forme.

Upam si trditi, da Pixarju forma pada vse od tedaj, ko ga je za megalomanski kupček bankovcev kupil Disney. Zgodbe so se začele ponavljati, kar boli še bolj, Pixar je padel v kolesje nadaljevanj, predelav, rimejkov, preddelov itd… Za pokušino: Cars 1, 2, Toy story (1,2,3), Pošasti iz Univerze (preddel Pošasti iz omare), prihaja nadaljevanje Nema, celo Cars 3 bomo videli, pa tudi Toy story 4, Neverjetne 2… Dreamworks je sploh tečen z nadaljevanji, predelavami, rimejki, preddeli itd. Shrek je bil prav gotovo osvežujoč in zabaven kot sto hudičev, ampak že pri tretjem delu smo nerodno zehali, medtem ko je bil četrti naravnost ostuden. Je bilo tega treba? Upam, da je zgodb o zelenem ogru dovolj, pred časom so strašili s kao logično pravljično sedmico. Svojo zgodbo je nato dobil tudi njegov pajdaš Obuti maček, ki seveda ne bo muha enega dela, 2017 prihaja nadaljevanje mačjih pustolovščin. Kung Fu Panda 1, 2, naslednje leto pride 3. Madagascar 1,2,3 kmalu tudi 4. Izvrstni Kako izuriti svojega zmaja prav tako kmalu v tretji izdaji. Nadaljevanje dobijo celo Krudovi. Da Pingvinov iz Madagascarja niti ne omenjam. Seveda se v krogu nadaljevanj vrtijo tudi ostali. Blue Sky nam na vsaki dve leti zavrti novo Ledeno dobo. Kmalu 5. del. V tretje bojda prihaja tudi modri papagaj Blue. Dodajmo še Jaz, baraba 1 in 2, kmalu tudi 3 in nedavne Minione, pa smo tu nekje. Saj ne rečem, kuj železo dokler je vroče, ampak kje so nove, sveže zgodbe? Kje so novi liki? Blagajniški oportunizem je prav gotovo tudi tu povozil ustvarjalnost. Hvala Zevsu za Škatlarje!

Oni dan smo se odpravili na ogled nedavnega hita o rumenih in nerazločno govorečih človečkih, ki so vse skupaj tako lepo zabavali v spremstvu Gruja v simpatični dvojni dozi Jaz, baraba. Tam so svojih pet minut za mašilo zelo lepo izkoristili. Njihov celovečerec pa je ostudni poizkus, ki bi si ga najraje izpraskal iz spomina. Kaj tako bebavega že dolgo ne. Enaka reakcija tudi pri mladežu. Po navadi o risankah še kakšno rečemo, jih zanima ta ali ona stvar, tokrat le nem sprehod do avta. Na Minione nas spomni le še vsiljiva reklama za vsakim vogalom.

Ampak slab okus in kiselkasti zadah je hitro rešila nora zadeva, s katero sem prav gotovo predolgo odlašal. The Lego Movie. Ok, morda otroka take navdušenosti (za zdaj) še ne delita, ampak jaz sem zares presenečen. Da ne rečem kar otroško navdušen. Kaj tako zabavnega, hecnega, odbitega in kratkočasnega pa že dolgo ne. Animirani svet lego kock je že dolgo tam zunaj in posnetih je bilo že kar nekaj filmov, serij in podobno. Lanskoletni izdelek pa je na plano udaril v zares velikem slogu in takoj osvojil širno občestvo. Dvojec Phil Lord in Christopher Miller sta z režijo navdušila, še bolj pa z lucidnim scenarijem in smislom za humor. Film je v blagajne prinesel slabe pol milijarde dolarjev, o uspešnosti pa pričajo številne nagrade in topel sprejem tako pri kritikih kot med občinstvom.

Celo glasba je simpatična, čeprav mi po navadi taki štiklci na daleč zaudarjajo.

The Lego Movie nam predstavi Emmeta, pridnega gradbinca v svetu lego kock. Vsak korak ima skrbno organiziran. Sledi navodilom in živi ustaljeno življenje. Na ta povsem navaden dan pa se mu zgodi povsem nenavadna zadeva. Najde skrivnostni košček, zaradi katerega postane izbran. Postane Master Builder, edini, ki se lahko zoperstavi zlobnemu Lordu Bussinesu. Recimo. Ampak Emmet, navadni gradbinec iz prijazne soseske, nekako ne deluje kot nekdo, ki ga prerokba omenja za poslednjega rešitelja kockastega sveta. Na pomoč mu prihitijo prijatelji in različni super junaki in pustolovščina se prične.

Simpatično, zabavno, hecno. Definitivno korak v drugo smer. Toplo priporočam!

Pravi detektivi niso vedno pravi

O lanskoletni TV bravuri True Detective je bilo napisano malodane vse. Večinoma je šlo za visokoleteče hvalospeve, avtorji so kar tekmovali v tem kdo bo to misteriozno serijo bolj pohvalil. Slabih vtisov ni bilo. Kako le, ko pa smo dejansko bili priča izvrstno spisanem scenariju (avtor Nic Pizzolatto), ki je pod težo odlične fotografije in atmosfere kar molzel iz ekrana in privabljal gledalce v svoj primež. Gotovo je bilo eno: kdor je videl prvi del, je bil zaklet za celo sezono. Takoj. S prvim monologom, ki ga je s shujšano postavo in hecnimi brki lansiral Matthew McConaughey. Igralska prezenca dveh junakov je bila otipljiva. Woody Harrelson in že omenjeni Matthew McConaughey sta serijo dobesedno nosila na svojih plečih. Vse te besede, razvlečeni monologi, igre usode, vsa ujetost in kot britev oster tempo, tvisti in obrati, periferija ameriškega juga, vse to bi bilo brez njiju manj genialno. Z njima v taki formi bi celo deseta sezona Prison Breaka izpadla odlično. Iz epizode v epizodo se je veličina le še povečevala. Kult. Mit. Tv legenda. Nekateri so kakšen nosek zavihali zaradi konca, ki po njihovo klimaksa in teže vseh prejšnjih epizod ni najbolj uspešno prenesel v iztek. Ampak nimajo prav, finale je bil pač idealen zaključek. Pogled v zvezde, prijateljski objem in primer rešen. Adijo filozofija, adijo degredirana ameriška družba, adijo kri. Seriji so se poleg raje priklonili tudi kritiki. Padale so nagrade, padale so teorije in analize. V medijih se je fama okoli seriji le stopnjevala in stopnjevala. Do mere, da je mimoidoči in bežni opazovalec pomislil, da je HBO kaj na novo izumil.

Temeljno vprašanje se tako poraja samo od sebe. Je bila serija res tako dobra ali gre dobršen del zaslug pripisati medijem, ki so jo vztrajno izpostavljali in svetovnemu občestvu podzavestno prali glavo? Je bila prva sezona le lažen napihljiv balon, skrbno načrtovan in napihnjen s strani kravatarjev v marketinškem oddelku velike produkcijske tvrdke HBO? Morda. A drži kot pribito: True detective je nekaj najboljšega, kar je v zadnjih 20ih letih prišlo na TV.

Pizzolatto in producenti so s širokim nasmeškom na obrazu in vlažnimi prsti beležili uspeh serije. Oči so se jim svetile, apetiti so se povečevali. Čeprav je bil krog sklenjen in zadeva uspešno pod mizo, je bila želja po nadaljevanju premočna. Čeprav bi kult lahko odšel na zlato polico TV produkcije, so se ustvarjalci vseeno odločili, da zadevo odpeljejo naprej. Čeprav je bilo načrtnovano drugače, je kaj kmalu po zaključku prve sezone padla ideja, da se serija True Detective nadaljuje. S podobnim slogom, a drugačnim stasom. Woody Harrelson in Matthew McConaughey sta se poslovila, v njune čevlje sta stopila Collin Farrell in Rachel McAdams. Priznam, da se mi je ideja o nadaljevanju na drugem kraju in ob drugačni zgodbi, sprva zdela zanimiva in glede na odličnost prve sezone tudi nujna. Dvomi so potrkali na vest kmalu potem, ko so obelodanili igralski kader. Poleg Farrella in McAdamsove je v prvi vrsti zraven še nikoli prepričljivi Vince Vaughn. Ko daš v enačbo Harrelsona, McConaugheya, Farrella, McAdamsovo in Vaughna, potem je rezultat lahko skrajno predvidljiv.

Dvomi so se kaj kmalu izkazali za pravilne. Igralska prezenca v drugi sezoni močno zaostaja. A to ni največji problem. Problem nastane ob neprepričljivem scenariju in manj zanimivem zapletu, ki tokrat niti približno ne zagrabi gledalca. Bodimo pošteni: nepremičninski posli, podjetniško ustrahovanje in trupla ob poti pač niso tako zanimivi kot serijski morilci vpeti v kremplje korporativne religiozne buržuazije. Briga me na kakšen način želi Frank Seymon zgraditi svoj imperij. Briga me družinsko ozadje skrhane detektivke in briga me, da je detektiv Velcoro umazan policaj, ki bolj kot za skupno dobro skrbi za svojo pijano rit. Kje je misterij? Kje so alegorije in kje razčlenjevanje trpke ameriške družbe? Kje je atmosfera, ki ježi kožo? Nekajkratni preleti prometnih zagonetk me baš ne ganejo.

Druga sezona ni tako zelo slaba, sploh ne. Ampak odlična pa prav zares ni. Letvica je bila pač postavljena previsoko. Od kulta in TV legende je zadeva kaj hitro padla na solidno TV kratkočasje. Tudi prav. Zagovoniki se bodo sicer drli, da sezon med seboj ne gre primerjati, da gre za dve ločeni zadevi. Drži, ampak vsi vemo, da temu ni tako. Pizzolatto in druščina so se to pot pač opekli.

“I`ll be back!”

Ko je hrastorasli Arnold Schwarzenegger v vlogi skozi čas potujočega morilskega kiborga prvič izrekel znameniti stavek o vrnitvi za pult sprejemne pisarne na policijski postaji, si verjetno ni mislil, da bo podobne in z identično opravo kvasil tudi več kot trideset let kasneje. Morda je o tem sramežljivo razmišljal po huronskem uspehu drugega dela, s katerim se je James Cameron zavihtel med največje filmarje 90ih let, Schwarzenegger pa med največje frajerje filmskega trakovja. Treba je priznati, devetdeseta brez T2 ne bi bila enaka. Še takti tedaj nebeško popularnih Guns n` Roses in nepozabni filmski hit je tu. T2 je pojem nekega časa. Tudi pojem moje mladosti. Redko nadaljevanje, ki v mojih očeh prekosi izvirnik. Zakaj in čemu se je Veliki Arnold v novem tisočletju odločil še za tretjo upodobitev mehaničnega (zdaj spet) rešitelja človeštva, mi ni povsem jasno. Verjetno pravilno predvidevam, da so mu pod nos pomolili zajeten kupček ameriških zelencev, to ga je kajpada bolj prepričalo kot pa želja po čem drugem. Film je piškav, nekako nevreden obeh predhodnikov. Ampak malha se je vpletenim prav lepo napolnila. Tudi zato smo pred leti dobili še četrti del, tokrat sicer brez lesenega Avstrijca, a s popularnima Christianom Baleom in Samom Worthingtonom. Duh po izvirniku in prvem nadaljevanju je bil že povsem pozabljen. Letos pa, v skladu z neskončnimi nadaljevanji in rimejki, ki jih Hwood zadnja leta tako ponosno štanca na svojem generičnem tekočem traku, v kino kot Terminator spet vabi njegova možatost, Arnold Schwarzenegger. Petega dela, podnaslovljenega Genisys si bržkone ne bom ogledal. Vsaj ne še sedaj. Saj sem bil že povabljen k ogledu, ampak sem se odločil, da grem ta večer raje na pol litra vina. Bo že prišel na vrsto, takrat, ko bo rahlo pozabljen in me bo naključno srečanje zaradi neke hecne nostalgije vseeno prepričalo k ogledu. Da bi si ga pa ogledal sredi kakšnega multipleksa, s kartonom pokovke in mularijo okoli mene, ki se bo izživljala nad Arnoldovo možatostjo in slinilo nad ženskimi čari prelestne Emilie Clarke, si pa v tem trenutku res ne predstavljam.

Ampak toliko pa sem nostalgični bebec, da me je reklamno gradivo za novega Terminatorja spomnilo na izvirnik iz davnega leta 1984 in prvo nadaljevanje iz nekoliko manj davnega leta 1992. Oba sem si v šusu, torej v enem večeru, ogledal na domačem balkonu sredi najhujše večerne sopare. Ni mi bilo žal. Čeprav sem oba že nekajkrat videl, pa je bil tudi tokratni ogled prava cineastična potešitev. Podobno akcijo sem pred mesecem izvedel že z Mad Maxom in ugotavljam, da mi je tovrstno sprehajanje v filmsko zgodovino vedno bolj všeč.

The Terinator (1984) je vsekakor eden izmed boljših sci-fijev zadnjih 30, 40 let. Ima težo. Ima dušo. Revolucionaren za svoje čase z dandanes bizarno stop-motion tehniko ob koncu. Ideja o spopadu robotov in ljudi v (ne tako daljni) prihodnosti sicer ni bila najbolj nova oz. sveža, a tu je predstavljena na surov in neposreden način. Roboti v prihodnosti človeškega odpora ne morejo povsem zatreti, zato uporabijo vse svoje znanje in pošljejo mehaničnega rablja nazaj v preteklost, da vodjo odpora uniči še preden se sploh rodi. Preden je sploh spočet,ha. Ljudje v prihodnosti prepoznajo nakano in v preteklost pošljejo človeka, ki bo terminatorjevo primarno tarčo ubranil. Sproži se zanimiv časovni paradoks, neskončna časovna zanka, ki kravžlja živce in odpira tisočere debate. Predstavljam si, da je bila ideja tedaj še nepredstavljiva, danes pa ob vseh tehnikalijah, gadgetih in umetnih inteligencah Hawkingovo opozorilo vendarle ni več tako daleč od resnice. Kaj je značilno za film? Mali budget, dobra ideja, nadvse prepričljiv antagonist, izjemna režija in uspeh, ki ga je zasluženo požel. Večina filma je čista antologija: trdi Arnold, ki se sprehaja v ritmu težke plovne ladje, njegovo robato, skoraj zarjavelo govorjenje, olupljena mehanična roka, skynet, črna sončna očala, trume pobitih policistov in eksplozija cisterne ob koncu. Tudi nepozabni I`ll be back!, pa še kaj. Mene osebno je kot mulca vedno strašil začetek s podobo zlobnega robota. Danes pa me prepriča izjemna atmosfera, počasen in oster tempo, ki se lepo gradi skozi celoten film do končnega obračuna.

Terminator: Judgment day (1992) se je enostavno moral zgoditi. Kot prvo, izvirnik je bil preveč prelomen, da bi idejo pozabili oz. pustili stati. Kot drugo, tehnologija specialnih efektov je tako napredovala, pionir na tem področju je bil ravno Cameron, da je kar klicala k oživitvi zlobnih robotov, ki iz prihodnosti terorizirajo človeštvo. Arnold, sedaj že zvezdnik prvega kova, je enostavno moral nadgraditi prelomno vlogo, da ni stopical na mestu je prestopil celo na drugo stran, kar vsaj v mojih očeh celotni zgodbi daje le plus točke. Mlad pamž (Edward Furlong), divja mati (spet Linda Hamilton), ki ji izkušnja izpred let ne da miru in dodelani T-1000 (Robert Patrick), ki še danes ježi kožo z vsemi fluidnimi transformacijami. To pot je ton filma rahlo bolj sproščujoč. Cameron se je preveč obrnil proti mainstreamu. To mu pa zamerim. Se pa sama osnovna premisa lepo prepleta, oba filma sta tozadevno koherentna. Nepozabnih in v ameriški filmski arhiv vgraviranih trenutkov je kar nekaj. Vse od hecne kraje oblačil takoj na začetku, kaskaderskega lovljenja s tovornjakom po kanalih, že omenjene fluidne transformacije, strelskega obračuna na sedežu računalniške tvrdke, do udarnega zaključka. Skoraj 100 milijonski budget je na koncu v blagajne prinesel petkratnik te vsote. T2 je postal legenda in akcijski spektakel, po katerem so se morali zgledovati ostali akcijski spektakli.

Seveda glasbene podlage, ki jo je napisal Brad Fiedel v obeh primerih ne gre zanemariti.

Danes so seveda drugi časi. In danes Genisys verjetno niti slučajno ne bo ujel teže, veličine in legendarnosti prvih dveh. Ampak when money talks, bullshit walks in smo kjer smo. S postaranim Arnoldom v vnovični oživitvi vloge. “I`ll be back!”, kako ironično to zveni po tridesetih letih. Upam, da novi film vsaj z enim hecnim dovtipom pojasni zakaj se mehanični T postara. To me pa res zanima.

 

 

Mesečnik, ha!

Zadnje čase trpim za tako veliko pisunsko melanholijo, da se mi ne piše niti o dobrih, niti o slabih filmih. Pa sem v tem slabem mesecu, ko sem se nazadnje javil videl veliko enih in drugih. V prvi vrsti moram seveda izpostaviti letošnjega zmagovalca med akcionerji. To je nedvomno Millerjev Mad Max (2015). Četrta inštalacija pobesnelega popotnika. Tokrat ni tako besen, kot so besni ostali. O filmu posebej ne bom pisal, ker sem pa verjetno res zadnji v Sloveniji, ki sem ga videl. Vsaj zadnji med tistimi, ki sem in tja takole spišemo subjektivno mnenje. Saj, če bi imel kaj novega za povedati, bi že napisal, a ker nimam, bom ostal le pri takšnih besedah kot ostali. Precej jasno je, da je Mad Max do kosti presunil tudi mene. Tehnično in vizualno mu ne gre očitati čisto nič. Menim celo to, da s tako odprtimi usti že dolgo nisem posedal v temi kranjskih kinodvoran. Prijetna minutaža mine hitreje kot prvo pivo po večurni košnji domače zelenice, povedati pa je potrebno, da v teh dveh urah gledalec skorajda ne more zatesniti očesa. Toliko napetega dogajanja pač že dolgo ni bilo stisnjenih v 120 minut. Miller je prekosil samega sebe, prekosil je vse Baye, Emmeriche, Line, Wane in kar je še teh nadebudnežev, ki s takim zanosom snemajo akcijske ringelšpile.  Ker nekaj so akcijski ringelšpili, kjer poka, ropota in gori brez pravega konteksta in vsebinske vpeljanosti, dasiravno butastih vratolomnih skokov in salt posebej ne omenjamo, nekaj pa je Millerjev Mad Max. Film, kjer ima vsaka eksplozija namen in vsak razbit kos pločevine svojo vsebinsko umestitev. Podobe avstralske puščobe so spet sijajno zajete v oko fotografije in spet imamo močne, alegorične like. Resda karakterizacije praktično ni, ampak, pri vročem pesku, kdo jo je pogrešal? Jaz prav gotovo ne. Gnusnobne in bizarne podobe so mi ta čas preveč okupirale misli. Ampak drži, tako prelomen in večen kot je bil izvirnik vseeno ne bo. Niti ne sme biti. Hollywood je spet recikliral in to me žuli.

Trailerji, ki so se tisti večer zvrstili, niso obetali nič konkretnega. Mission Impossible 4 se mi že zdaj zdi eno konkretno zehanje. Če sem kot mladenič ob prvem delu še veselo ploskal, sem sedaj, toliko let kasneje, že pošteno sit vratolomnih Huntovih junaštev. Mislim, da sem že tretji del pošteno prespal ali pa sem ga celo ugasnil nekje po prvi tretjini. Tudi o Jurskem parku 4 nimam posebno visokih pričakovanj. Že trailer je tečen in deluje umetno, generično. Tudi posiljeno. Kar vidim kravatarje v bog-ve-katerem nadstropju, ko sinopsisa niti niso prebrali, videli so le dinozavre, denar in Chrisa Pratta, pa so pograbili. Se film ponaša s kakšno konkretno o človeku, kot parazitu narave, ki želi postati bog? Je vpeta kakšna konkretna o kapitalizmu, družbeni brezbrižnosti do narave in njenih zakonov? So liki dovolj prepričljivi, dinozavri izkoriščeni za razvoj zgodbe? Ali pa gre res le za lepega fanta s srečno izbiro vlog in žensko, ki pred podivjanimi predatorji beži s čevlji v visokih petah? Me zanima in skoraj gotovo si ga ogledam. Hecen pojav s temi četrtimi deli; IM 4, Jurski park 4 in za nagrado bomo četrtič videli še Terminatorja. Tokrat Genisys. Nekakšen reset prvega dela. Ne dobeseden, le, no, ehm, Terminator (spet s stasom in glasom avstrijskega hrusta) bo lovil in ukrivljal čas ter se po ulicah ameriških mest potepal nekako sočasno kot se je zlobni T davnega leta 1984. Tako nekako. Skratka, zadeva se mi je zdela oporečna že ob ogledu trailerja, kaj šele bo. Emilii Clarke navkljub. Všeč mi je šala, kjer se pogovarjata mladenič in nekoliko starejši možak. Mladenič starcu našteva filme, ki se vrtijo ali se bodo vrteli v bližnji prihodnosti in starec mirno odvrne, da je vse to že videl. V osemdesetih in devetdesetih. In potem smo na koncu šale pri Star Warsih. Oprostite, ampak toliko pa sem fan tega imaginariuma, ki ga je pred več kot tridesetimi leti ustvaril George Lucas, da so mi kocine pošteno stopile pokonci. Zame osebno najbolj pričakovan film leta in pričakovanja povzamem lahko le tako, kot Mathew McConaughey.

Kaj pa sem sicer še videl v tem času? Dokaj soliden mi je bil eden zadnjih izdelkov, kjer se je v naslovni vlogi šopiril Denzel Washington. The Equalizer (2014) je zanimiv, vsebinsko klišejski in stokrat viden, ampak vizuelno lepo stiliriziran in posnet. Eksploziven in dovolj divji je tudi francoski triler Mea Culpa (2014). Fred Cavaye se je že večkrat izkazal in tudi tokrat ni od muh. Izpostavim lahko še surov Ex Machina (2015), pa poetskega Only lovers left alive (2013), ki ga je posnel meni vedno ljubi Jim Jarmusch. Od slabega me je bolela glava, ampak takole gre: The Boy next door (2015) je taka mala bruhica, da grlo še dolgo peče. The Water Diviner (2014) ima mično gospodično, a dolgočasno zgodbo in režijo ter otopelega Crowa. Blackhat (2015) ima Michaela Manna, a lesenega Hemswortha in hudo piškav scenarij. Pri eksperimentiranju v smislu Sibirske vzgoje (2013) sem se opekel in to je spet en film, ki se mi ga ni zdelo vredno pogledati do konca. John Malkovich, kam si se podal. Nekoliko boljši je Kidnapping mr. Heineken (2015), ampak spet le toliko, da si človek popravi okus.

Se je pa v tem času poslovil tudi legendarni Christopher Lee. Čeprav se nisem okoli njega smukal na Grossmanovem festivalu v Ljutomeru in sem njegove najbolj znane in nepozabne vloge videl šele pred nekaj leti, pa mi je bil vseeno vedno zelo omiljen igralec. Legenda, kot se rado reče, s tem, da pri njem ta naziv verjetno še najbolj drži. Ni bil le igralec, bil je še marsikaj več. Tudi metalec. Meni pa najbolj všečen kot najboljši Drakula in fantastični Saruman. Naj mu angeli metal igrajo tudi tam zgoraj.

 

Mad Max. Kult.

V zadnjih dnevih iz vseh koncev in krajev poslušam samo še to kako je nova turbo akcijska stvaritev avstralskega cineasta Georgea Millerja sapojemajoča, do skrajnosti navdušujoča in da gre nasplošno za ultimativni akcijski blockbuster, ki ga še dolgo ne bo mogoče preseči. V nobenem primeru, pa če se Bay odloči sredi snemanja aktivirati pravo jedrsko eksplozijo. Skratka Miller je postavil letvico tako visoko, da se mirne duše lahko upokoji in iz varnega naslonjača spremlja vse tiste, ki ga bodo naslednjih n let spet skušali kopirati. Tudi tokrat, očitno, neuspešno. Žal si jaz najnovejšega izdelka o samotarju Maxu še nisem uspel ogledati. Zato pa sem si, da sem bil vsaj približno v kontekstu s celim svetom, v enem večeru ponovno zavrtel izvirnik iz leta ´79 ter sijajno nadaljevanje, ki ga je Miller po huronskem uspehu prvega dela posnel le dve leti kasneje. Čeprav sem oba filma videl že nekajkrat, pa sem tudi tokrat le nemo zijal in nekje globoko pod površjem je v meni spet tlelo tisto primarno filmsko navdušenje. Mad Max (1 in 2) je še vedno ultimativni akcijski filmski eksponat. Mel Gibson pa nesmrtna filmska ikona.

O Mad Maxu je bilo povedano malodane vse. Anekdot, ki so jih ustvarjale no-budget razmere je za celo knjigo. Dobro znano je tudi dejstvo, da je bil izvirnik dolga leta na čelu tistih filmov, ki so začetni drobiž čez noč spremenili v goro zelencev. Mad Max je eden večjih (pop)umetniških kultov, izdelek, ki je takoj prerasel okvirje filme. Mad Max je postal simbol, testament in njegova zapuščina je praktično neizmerljiva. Kamor koli pogledamo, tam je Mad Max. Vsak film, ki ima vsaj malo opravka s cesto, odpadniki, bojevniki in apokaliptično realnostjo, ki nam preti ob dokončnem zlomu gospodarstva, posledično kapitalizma in na samem koncu moralno-etičnih vrednost, se mora prikloniti temu avstralskemu čudežu. Vsako nadaljno filozofiranje je brez predmetno. Filmoljub pravi takole: Postapokaliptični cestni triler Pobesneli Max (pozneje nadgrajen in zaokrožen v trilogijo) je čistokrvni kult; po mnenju marsikoga verjetno eden največjih tudi v svetovnem merilu in nedvomno najbolj znamenit avstralski film dotihmal. Iz postopnega prehoda v percepciji od neodvisnega avtorskega projekta v mainstream je prerastel v globalno ikono popkulture; njegova cineastična zapuščina je zdaj očitnejša in njegova filmska vrednost danes večja kot kdaj prej.

Kaj velja še posebej izpostaviti? Je to surova želja po maščevanju? Upor malega človeka proti krvosesni skupini? Alegorija človeške družbe (dobro vs. zlo)? Aluzija geopolitike, ki je konec sedemdesetih let še vedno strašila s popolnim uničenjem sveta? Je potrebno Millerju podeliti častno medaljo o napovedovanju prihodnosti, saj je že pred več kot 35 leti uspešno zadel dandanašnjik in boj za življenjske resurse? V osemdesetih in devetdesetih so Mad Maxa gledali in razumeli skozi drugačno perspektivo. V njem so videli neko oddaljeno prihodnost. Prihodnost, ki je ne bo. Ta neskončna puščava s pomanjkanjem je bila za vse le utopija. Zgrešena napoved. Saj je vendarle vse cvetelo. Danes ga gledamo že skoraj skozi isto perspektivo kot stranski liki. Danes je Mad Max že skoraj tu. Če bi Miller želel pokazati trenutek, ki je ustvaril razmere za zgodbo o Maxu, bi ta trenutek lahko umestil v današnji čas. Ko bodo Mad Maxa gledali čez deset let, to ne bo več film, ki se dogaja v prihodnosti. Je zato Mad Max lahko opomin? Opozorilo kaj nas čaka, v kolikor v samih koreninah ničesar ne spremenimo?

The chain in those handcuffs is high-tensile steel. It’d take you ten minutes to hack through it with this. Now, if you’re lucky, you could hack through your ankle in five minutes. Go.

Divje vožnje, cestne bitke s krvoločnimi objestneži in maščevalski pohodi so trdne alegorije posameznikovega boja znotraj brezčutne družbene ureditve. Vzemite cestnim divjakom obraze in namesto njih vstavite korporacijske logotipe, bo sporočilnost drugačna? Tako kot objestneži plenijo vodo, nafto in človeška življenja, tako z maniro neskončnega potrošništva velike tvrdke plenijo nas. Razlike ni. Vprašanje je le koliko podivjanega Maxa je v vsakem izmed nas, da bomo imel enkrat tega dovolj.

Moram pa priznati, da sem jaz eden tistih, ki mu je tudi drugi del (Mad Max: The Road Warrior, 1981) enako odličen in pomenljiv. Morda se mi v posameznih elementih zdi še boljši. Vidi se, da se celotna produkcija izboljša. Cestne sekvence so močnejše, antagonisti še bolje nastavljeni in tudi Max kot osrednji lik nosi še več jeze in tiste značilne namrščenosti. Tokrat njegova preobrazba ni več tema filma, pač pa njegova drifterska pojava. Od samega začetka je osamljem postopač, edino družbo mu predstavlja pes. Po krvavem srečanju s cestnimi skrajneži pristane v varnem zavetju manjše skupnosti, ki je bogata z nafto. Max jim ponudi pomoč v bitki s sovragi in njegov cestni pogum jim pride še kako prav. Alegorijsko spet močan izdelek, ki kar kliče po večkratnem ogledu. Ampak karte so premešane. Max mora imeti nekaj divjega v sebi, mora biti pobesnel, da preživi v okolju, ki je tako neizprosno in kruto.

Gledano iz akcijskega vidika, ki sem ga zgoraj načrtno zapostavil, je nadaljevanje naravnost sijajno. Vse sekvence so v tem oziru sapojemajoče. Od prvih cestnih spopadov, preko morilskega bumeranga, pa do končnega razodetja na cesti, kjer se gledalčev žolč od vsega videnega že pošteno obrača v želodcu. Ko sem bil še otrok, me je ta zadnji spopad s cisterno ganil do solza, podobno je bilo tudi nedavno ob desetem ogledu. Tudi antagonisti so v svojih opravah kruti, pošastni in fantastično sovpadajo v zgodbo.

Skratka, vse besede so odveč. Millerjev svet prihodnosti s pobesnelim drifterjem na cesti je eden tistih koščkov svetovnega filma, ki ne bo nikoli zbledel. Z leti ti dve mojstrovini zgolj pridobivata in le upam lahko, da današnjo mladež kakšni Bayi, Emmerichi in podobni oportunisti niso preveč zastrupili, da sporočilnosti, teže in pomembnosti tu priobčenih izdelkov ne bi več prepoznali. Fury Road me močno zanima in želim ga videti. Na srečo je zraven spet George Miller. Vrača se nazaj h koreninam. To me veseli in moja pričakovanja so po vnovičnem ogledu (pra)starih izdelkov še toliko višja.

 

Wild (2014)

Oskarjevka Reese Witherspoon se zadnjih deset let ni pojavljala v preveč trdnih vlogah. Potem, ko je leta 2005 pobrala oskarja za upodobitev country pevke June Carter, je kaj hitro zavila s ceste in se bolj ali manj posvečala trivialnim vlogam. Ne bom ravno trdil, da sem jo kakorkoli pogrešal, ampak vsako prikupno blondiko je vedno zanimivo gledati pred kamero. V zadnjih dveh letih pa se je devetintridesetletnica vendarle prebudila in nastopila v treh filmih, ki so se meni vsaj ob prebiranju sinopsisa zdeli zanimivi in so posledično pritegnili mojo pozornost. Še najbolj prav naslovni, saj je že pred premiero dvigal veliko prahu in tako še bolj odločno drezal v mojo cineastično radovednost. Zgodbo sem približno poznal, čeprav nisem bil eden tistih, ki bi hlastajoče prebiral knjigo, ki je pred tem dokaj konkretno potrkala na duše naših gospodinj, ki so tako zopet dobile famozno čtivo za pred spanjem. Bolj od same vsebine, me je to pot zanimala sporočilnost zgodbe. Je režiser Jean Marc Vallee (Dallas Buyers Club) spet ujel trenutek? Bo tudi tokrat subtilno zavrtal v družbeni sistem in posameznikovo naravo? Bo dovolj korektna tudi fotografija, ki bo avanturo z lepimi podobami še bolj približala občestvu? Konec koncev pa me je zanimala tudi sama gospodična Witherspoon – bo dovolj karizmatična, da tovrstno zgodbo nosi na svojih plečih?

Cheryl Strayed je po materini smrti ugotovila, da je na tem svetu ostala sama. Sama in nezadovoljna. Vsega je imela dovolj, zaželela si je novega življenja. Brez vsakršnih pohodniških izkušenj, si je otrpala težak ruzak in krenila na pot samoočiščenja. Zloglasna pacifiška gorska pešpot jo je vodila skozi neokrnjeno naravo, vsaka grenka izkušnja ob poti pa jo je pripeljala do končnega spoznanja. Kdo je in kakšno je njeno mesto na Zemlji. Pravijo, da se knjiga odlično bere. Pravijo, da te stisne, zavrti in da misliti. Takole na prst se zgodba res zdi dovolj zanimiva tudi za filmsko adaptacijo. Scenarija se je lotil angleški pisatelj Nick Hornby, njegova dela redno končajo na filmskem platnu (About a boy, High Fidelity). Ni kaj, moja pričakovanja so bila v luči te informacije dokaj visoka in moram kar takoj reči, da tu ne čutim nobenih razočaranj. Zgodba je koherentna in lepo teče. Predvsem poskakovanja po časovni premici so se mi v tem primeru zdela še posebej smiselno in dobro načrtovana. Na ta način smo glavno protagonistko bolje spoznavali in se z njo lažje poistosvetili. Verjamem, da je avtobiografska knjiga bolje in globje vrtala v podzavest glavne junakinje, ampak upam si trditi, da filmska adaptacija v tem pogledu ne zaostaja mnogo.

Tudi sama sporočilnost filma je dosegla svoj namen in Jean Marc Vallee se je v vlogi režiserja tudi tokrat dovolj dobro odrezal. Naše življenje je rezultat pravilnih in manj pravilnih odločitev, vprašanje pa je kam te te odločitve vodijo. Cheryl so vodile v napačno smer. Njena preobrazba je v tem pogledu navdušujoča. Zbrala je precej poguma in volje, da se je odločila presekati zapleten gordijski vozelj, ki se marsikomu zdi nerešljiv. Menim, da lahko v zgodbi vsak gledalec najde delček samega sebe. Interpretacija videnega je odvisna od vsakega posameznika, tudi samorefleksija se razlikuje od gledalca do gledalca.

What if I forgave myself? I thought. What if I forgave myself even though I’d done something I shouldn’t have? What if I was a liar and a cheat and there was no excuse for what I’d done other than because it was what I wanted and needed to do? What if I was sorry, but if I could go back in time I wouldn’t do anything differently than I had done? What if I’d actually wanted to fuck every one of those men? What if heroin taught me something? What if yes was the right answer instead of no? What if what made me do all those things everyone thought I shouldn’t have done was what also had got me here? What if I was never redeemed? What if I already was?  

Film je bil posnet za dobrih 15 mililjonov dolarjev, prinesel pa jih je vsaj petdeset. Kritiki se po večini strinjajo, da gre za nadpovprečen izdelek lanske letine, veliko pohval pa gre predvsem na račun prerojene Reese Witherspoon in Laure Dern v vlogi njene matere. To bi rad za konec izpostavil tudi sam. Bodimo pošteni, Reese Whiterspoon ni ravno Meryl Streep in v nobeni vlogi ni prav posebej blestela, kaj šele da bi ukrivljala prostor okoli nje. Mene osebno ni pretirano prepričala niti v vlogi za katero je dobila zlat kipec ameriške filmske akademije. Ampak tu je zares imenitna. Prepriča in pika. Številne nominacije (oskar, zlati globus, bafta…) tako niso iz trte zvite. Zelo dober vtis (ob piškavi minutaži) pusti tudi starejša Laura Dern (filmska mati, sicer pa je le devet let starejša), za katero bi tudi lahko trdil, da tako močne vloge že lep čas ni odigrala.

Skratka Wild (2014) do neke mere opraviči visoka pričakovanja. Že res, da bi se dalo čez kakšno stvar tudi pljuniti, ampak celostna podoba je več kot solidna in vsaj po mojem mnenju pusti še nekoliko boljši priokus kot sorodni Tracks (2013), kjer je čez avstralsko puščavo kolovratila Mia Wasikowska.

“A si na Plexu?”

Časi, ko smo s sobno anteno tekali po hiši, plezali na strehe in drevesa, moj fotr je recimo boljši sprejem na stari Grunding škatli iskal celo z vilicami in podobno šaro, so hvala Zevsu mimo. Sedaj ni več vprašanje ali bomo na programu številka 5 gledali ORF1 ali TV Koper Capodistria. Prav tako ni več bojazni, da bi sredi najljubšega TV trenutka vse zbrane presenetil grozljivi zvok, pospremljen s strašljivim »snegom«, ki ježi kožo vse od filma Poltergeist dalje. Tudi neprijeten fotrov glas iz zofe, da naj mulec prestavi program iz ena na dve, že dolgo več ne odmeva po dnevni sobi. Sedaj v dnevni sobi vladajo druga tehnološka pravila.

Ko te pripetljaje predstavljam svojima potomcema, me oba čukasto gledata. Pa sem star šele dobrih 30 let, a včasih se počutim, kot da sem pred otroke padel iz nekega drugega stoletja. Zadnjič sem tako razmišljal o mojih prvih stikih s filmi. S filmi, ki se niso vrteli na rednem sporedu, da se razumemo. Brezhiben, tehnično popoln videorekorder, ki ga je fotr ponosno prišvercal iz Nemčije, je bil vehementno razstavljen v dnevni sobi. Na tisti največji polici ob nekih podobicah, fotkah in kristalnih kozarcih. Videorekorder je bil velik, plečat in kadar je bil prižgan, so lučke vse prisotne prijetno motile. Bil je skorajda razstavno blago, kot da bi se želeli pohvaliti pred drugimi. Češ, mi pa lahko, mi pa mamo. Uporabljal ga ni nihče. Vse dokler sosed, ambiciozni podjetnik malo po osamosvojitvi, ni odprl videoteke. V zatohli sosedovi kleti so se sočasno odprla vrata v nebesa. Vsaj zame. Ljudi z videorekorderji takrat pač ni bilo veliko, zato je bila vloga mlečnozobega fantiča takrat še toliko večja in pomembnejša. Seveda sem najprej izbiral risanke. Ko je teh zmanjkalo sem se pričel obračati k mladinskim filmom. Čez čas je fotr pripeljal nov videorekorder. Kam s starim? Ha! Prva dota. Čez noč sem pozabil na risanke in mladinske filme. Takoj smo šli proti low-budget pretepačinam iz Hong Konga. Kasneje še k izumrli ameriški produkciji. In nato kaj kmalu k njeni veličini pornografiji.  Lepi časi. Spomnim se, da je kasneje v isto zatohlo klet pričel hoditi tudi fotr in spomnim se, da je enkrat lepo udarilo, ko mu je sosed pokazal kaj si sin zadnje čase zelo rad izposoja. Ampak, sedaj se vprašam, zakaj mu je sploh kazal kaj si jaz sposojam? Si je morda fotr želel izposoditi isti naslov? Nemara bi bilo lažje, če bi le potrkal na vrata.

Sosed z videoteko seveda ni obogatel. Je pa postal tisti pravi lik iz filmov Kevina Smitha. Vse filme, vse citate je vedel na pamet. Vse režiserje. Vse naslove. Toliko znanja ni imel nihče. Ko so prišli DVDji, je bilo veselja konec. V letu, dveh se je klet zaprla. Mula je bila premočna. Nato so prišli še torrenti. Videorekorder je bil le še okras. V dnevni sobi, fotr je bil nanj še vedno ponosen, jaz sem ga že zdavnaj zamenjal za mogočnejšo računalniško beštijo, ki je vrtela in pekla DVDje, a vse skupaj je bilo veliko bolj skoncentrirano na mulo in torrente. A tu so se nato pojavile nove tegobe. Računalnik je bilo potrebno prevezati na TV. Tisti bolj podkovani so to že imeli, normalno, da je treba pripadnost graditi tudi na tak način. Scart kabel tu, TV out kabel tam, zvočniki v to luknjo, slušalke v tisto. Tega kablovja je bilo na koncu res veliko in ker sem ob srečni sestrini poroki podedoval celo drugo nadstropje, sem si lahko privoščil celo tak luksuz, da sem imel računalnik v eni sobi, TV pa v drugi. Vmes pa kabel pri kablu. Saj na začetku sem še kdaj pospravil, sploh tedaj, ko je pogosteje prespalo moje dekle, a na koncu so bili kabli že povsem zliti s parketom. Nek samosvoje modni dodatek so se mi zdeli.

A tudi to je tehnološki napredek prežvečil in potecal. Kabli so postali tako retro, kot pred tem video kasete. DVDji, CDji so praktično mrtvi. Sedaj je vladavino prevzel njegovo širno prostorstvo USB ključ. Vseh oblik, vseh barv in predvsem prostranosti. Priklopiš ga lahko povsod, čakam še nek čip v zatilju, da bo sinhronizacija popolna. Da je drek zadel ventilator, je jasno tedaj, ko ti mulc iz vrtca prinese komajda viden ključek z nekimi novimi risankami. »Evo, oči, tle so vse ninja želve risanke!« »Super, sine. Kam ga vtaknem?« »V TV. Na računalniku se mi ne da gledat, ker je manjša slika.« »Super, sine.«

Ampak pred kakšnima dvema mesecema sem ugotovil, da tudi to umira! »Imaš Plex?« Jaz presenečeno: »Kaj pa je to?« Od začetka: »Plex. Nova aplikacija, kjer povežeš Smart TV z računalnikom, seveda paše zraven tudi telefonom, pa tablica, server pa nato sinhronizira vse serije in filme, ki jih imaš na disku ter gledaš brez tečnega prenosa na USB ključek.«

Seveda sem si aplikacijo Plex instaliral takoj, ko sem utegnil. Končno je Smart TV prišel do izraza! Končno je tudi skovanka »pametna televizija« postala pametna in smiselna. In nad Plexom sem, milo rečeno, navdušen. Ne le, da se vse vsebine, ki se potikajo po disku odmaknjenega računalnika takoj prikažejo in jih je moč izbirati z daljincem, tu je še zares zanimiva platforma, ki omogoča lepo oblikovanje domače video knjižnice, medtem pa tudi vestno prenese osnovne podatke filma ali serije, kratek sinopsis, podnapise, fotografije in celo glasbo. Meni to niti ni toliko pomembno, a žena in otroci so navdušeni. Vse bolje, kot suhoparno potikanje po dolgočasnih in pustih mapah, pravijo. Tudi prav. Sam, da je familija srečna.

Closer (2004)

Medčloveški odnosi, sploh tisti podkrepljeni z ljubeznijo ali zapečateni z zakonom, so od nekdaj na tapeti umetnikov vseh vrst. Zelo pogosto se s tem fenomenom radi ukvarjajo tudi filmski režiserji. Eni bolj pogosto, drugi manj. V Nemčiji rojeni filmar Mike Nichols, se je z medčloveškimi odnosi, ljubeznijo, konflikti in družbenimi vzorci od nekdaj rad ukvarjal. Že njegov prvenec, Kdo se boji Virginie Woolf (1966), še danes predstavlja neizpodbitno žanrsko klasiko, iskrenje med Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom pa je pravzaprav legendarno in bo verjetno za vse večne čase ostalo zapisano v analih kot primer prepričljive, nenadkriljive metodične igre. Nichols je ob režiji filma štel le nekaj nad trideset let, zato je njegova suverena režija še toliko bolj presenetljiva. Sploh v obziru, da je moral pred kamero krotiti dve taki personi kot sta bila Elizabeth Taylor in Richard Burton. Le leto kasneje je mladi filmar udaril še enkrat. Zopet mu je uspelo ustvariti film, ki ga tudi desetletja zatem kujejo v zvezde. Diplomiranec (1967) je tudi meni osebno eden tistih filmov, ki nosijo dušo, srce in pamet. Pretkan, pomenljiv in predvsem nepozaben. In za vse to velik del zaslug pripisujem režiserju Nicholsu. Kadri so, enostavno rečeno, presunljivi in dajejo celostni zgodbi neverjetno težo. Nichols je dokazal, da z njim ne bo šale. Ne dolgo zatem je režiral  Jacka Nicholsona v filmu Carnal Knowledge (1971) in tudi tam vrtal in kopal v ljudi in odnose, velik del pa je spet namenil spolnosti in njeni vlogi v družbi. Sedaj je bilo že jasno, da je Nichols eden izmed bolj prepričljivih kronistov naše družbe in posameznika ujetega v njej. Morda mu je kasneje, predvsem v osemdesetih, sapa rahlo pošla, ampak tudi potem je ustvaril še marsikaj zanimivega. Nazadnje Closer.

Closer (2004) sem v teh desetih letih pogledal dvakrat, zadnjič sem ga videl še tretjič. Vem, da me je film ob prvem ogledu stisnil za goltanec, da je eden izmed boljših žanrskih izdelkov, pa trdim tudi sedaj. Nichols, gre za njegov predzadnji film, je uspel združit vso znanje, ves talent in vse izkušnje ter ustvariti novodoben žanrski biser, ki o medčloveških odnosih pove vse in še več. Tegobe zaljubljenih, (manj)predanih in (ne)zvestih ljudi je odlično vkomponiral v urbani svet betonske džungle in serviral pravljico za odrasle, ki na vsakem vogalu pušča neizbrisljivo grenko-kislo sled. Seveda ima pri tovrstnih izdelkih glavno besedo scenarij; ta mora biti bister, oster, koherenten in sočen. Patrick Marber se je tozadevno v tem primeru zelo izkazal in režiser svetovnega kova lahko s svojimi prijemi in filmskim slogom doda le še smetano na torto. Samo dogajanje je sicer precej omejeno. Razen sočnih dialogov gledalec kaj drugega ne bo deležen. A prav to je tisto, kar v mojih očeh filma tako suvereno dviga iz sivega povprečja. Namreč, vsak dialog, vsako besedno soočenje protagonistov se mi zdi fantastično spisano, trdno in osnovano na nekih realnih temeljih. Pestra je tudi karakterizacija štirih protagonistov, ki vsak zase bijejo bitko sodobnega medčloveškega boja. Na eni strani imamo luftarja, oportunista, ki se težko upre fatalki na katero naleti čisto po naključju, na drugi uspešnega preverzneža, ki dekleta jemlje zgolj in le kot seksualni objekt. Med njima se potikata svobodomiselna mladenka, ki morda naivno verjame v pravo ljubezen in vsega hudega vajena mestna ženska, ki je v ljubezni izkusila že marsikaj in se še kako dobro zaveda, da bolečina tiči za vsakim grmovjem. Vloge so podeljene, igra seksualne napetosti se lahko prične.

Dan: I fell in love with her, Alice. Alice: Oh, as if you had no choice? There’s a moment, there’s always a moment, “I can do this, I can give into this, or I can resist it”, and I don’t know when your moment was, but I bet you there was one.

Poleg zanimivih besednih soočenj, trenj, izkazovanj ljubezni in okorne romantike, film navduši z vizualno podobo. Naj se najprej obregnem ob fotografijo, ki se morda na prvi pogled ne zdi nič posebnega, ampak vse ne more biti tako samoumevno. Izkušeni Stephen Goldblatt je urbano džunglo odlično zajel. Mizanscena odlično deluje in vpletenost karakterjev v samo fotografijo je zelo dobro zajeta. Všečna mi je tudi lepo fluidna montaža, ki navkljub preskokom ne izgublja rdeče niti, ali, bog ne daj, koherentnosti in ostrine scenarija. Zelo dobra pa je jasno tudi režija; nekateri kadri gledalcu zagotovo ostanejo v spominu kar lep čas. Že prvo srečanje na ulici je v mojih očeh izjemno dobro posneto, tudi iz vseh ostalih sekvenc se kar cedi. Recimo srečanje v akvariumu, srečanje na razstavi, srečanje v klubu in tako dalje. Za konec pohval pa velja izpostaviti še igralski četvorček. Clive Owen in Jude Law sta vedno všečna in močna v svojih vlogah. Tu se mi zdita še posebej dobro izkoriščena, predstavljata zanimivo nasprotje in lika dodatno nadgradita. Tudi Julia Roberts in mlada Natalie Portman za kolegoma ne zaostajata in v skupnih kadrih še kako ukrivljata ravnovesje na svojo stran. Če smo od Robertsove takih vlog že vajeni od poprej, dočim vseeno mislim, da je tale ena boljših, pa je vse skupaj prav gotovo toplo presenetila tedaj triindvajsetletna Portmanova. Simpatično, igrivo in še kako prepričjivo. V luči te vloge se tudi kasnejši oskar za Črnega laboda še lepše sveti.

Film je blagajne lepo napolnil, čeprav niti približno ni film za mase. Nagrad in nominacij je bilo kar nekaj, pričakovano sta najbolj izstopala Clive Owen in Natalie Portman, ki sta bila deležna tudi nominacije za oskarja. Kritiki so film precej hvalili in nasploh izpostavljali izjemen Nicholsonov občutek. Mnogi so se strinjali, da se je režiser za konec kariere vrnil tja, kjer je bil na začetku.

Anna: I’m sorry you’re… Larry: Don’t say it! Don’t you fucking say you’re too good for me. I am, but don’t say it.

 

 

Brhki cvetovi

Antologijskega sprehoda v pomanjkljivi oblekici iz filma Malena (2000) se verjetno spominja vsak gledalec moškega spola. Kako impozanten dogodek je bil to. Trenutek, ko skupaj trčita film in poezija, oboje prepleskano z vročo erotiko italijanske boginje Monice Bellucci. Ta sprehod, to nepozabno koketiranje in poplesavanje pred očmi mlečnozobih fantičev mi bo za vedno ostalo v spominu. Samo ta trenutek; filma se praktično ne spomnim več. Ne vem točno kdaj sem ga videl, predvidevam, da vseeno kakšno leto, dve ali tri po uradnem datumu premiere. Torej v času, ko sem že nevrotično mahal najstniškim letom v slovo in v času, ko sem bil z impozantnimi ženskimi liki tudi v realnosti že bolj ali manj na ti. Recimo. Ampak ta sprehod, ta kos visoke mode, te prsi, noge in vihravi črni lasje so se vseeno vžgali v spomin. Predstavljam si, da sem takrat dokončno opazil in spoznal, da v filmih sem in tja nastopajo tudi pest grizljajoči ženski liki, ki vso to erotiko, lepoto in igrivost nosijo z nekim bolj globokim namenom. Ok, da se nekoliko drugače izvlečem iz te miselne zagonetke: seveda sem brhke ženske like že prej opazoval in se jim fantovsko pridušal ob vsaki priložnosti, pravilno sem dojemal namen in nujnost vpletenosti luštne blondinke med krvoločnimi morilci, ampak Malena je bila vseeno tista, ki me je s pojavnostjo povsem omrežila in me hkrati kot lik tudi cineastično prepričala. Tu je bila njena erotična prezenca več kot le mašilo. Več kot le slaboumno potrošniško pritiskanje na točno določeno ciljno publiko. Malena je bila film. Bila je zgodba.

Zato se velja v isti sapi spomniti vseh tistih deklet, žena in dam, ki tako ali drugače kravžljajo moško pozornost. Meni osebno je neizpodbitna kraljica tovrstnega ščemenja še vedno že omenjena Monica Bellucci. Danes sicer že zrela ženska, ki pa s prezenco, erotičnim nabojem in neskončno lepoto prepriča vsakič znova. Zakaj? Mislim, da ji erotičnega predznaka ne more zanikati prav nihče. Tudi neizmerljivega občutka po poželenju ne. Mediteranski temperament kar buhti iz nje, svilena polt se odlično ujema s temnimi lasmi. Nikoli ni bila tipična suhica, a njeni zdravi telesni atributi vedno znova dvigajo moške obrvi in skrbijo za neskončno žejo.  Monico Bellucci na piedestal  lepote postavlja še vse drugo. Ni umetno vpadljiva. Ne skače naokoli in ne slovi po infatilnih izpadih. Če se kaže, potem se kaže z namenom. Uglajeno, mirno, preudarno. Njena filmografija obče gledano morda ni tako zelo impresivna, a vseeno ima za pasom nekaj nepozabnih vlog. Poleg že omenjene Malene (2000), je tu v prvi vrsti potrebno omeniti kultno srhljivko Nepovratno (2002), ki jo je zaznamovala za celo življenje. Grozljivo posilstvo nekje v zakotnih podhodih francoskega velemesta je tisti trenutek filmskega arhiva, ki nikoli ne zastara. Tudi v drugem in tretjem delu Matrice je več kot spodobna in še kako dobro se spominjam tistih dni, ko smo Matrico oboževali tudi zaradi nje. Morda ne bi bilo nič narobe, če se v prihodnjih dneh podam v lov za njenimi nekoliko bolj zgodnjimi vlogami, ko je povečini igrala v manj znanih italijanskih filmih.

Ob brskanju po spominu in iskanju deklet, ki so me v preteklih filmskih udejstvovanjih najtrdneje prikovale na kavč, sedež ali vzmetnico, seveda ne morem mimo hladnokrvne erotične pisateljice Catherine Tramell, ki jo je osupljivo, predano in nadvse vroče upodobila še ena kraljica erotičnih sanj, Sharon Stone. Kakšna ženska! Kakšna zapeljivka! Pojem fatalke. Legendarno, mitsko in za vedno nepozabno zaslišanje na policijski postaji, je le smetana na torti. Če rečem, da je bil ta trenutek tako na VHS-u, kot tudi kasneje na DVD-ju najbolj predvajan dogodek filmske zgodovine v mojih prostorih, potem ne lažem prav veliko. Hvala Sharon in še na mnoga leta. Ne vem ali je kdaj zares želela zbežati od predznaka, ki ji ga je nadela ga. Tramell, ampak jasno je, da Sharon Stone nikoli več ni bila le Sharon Stone.

Približno tu nekje pa se je po Gothamu v noči plazilo še neko mično dekle. Zaradi varovanja zasebnosti se je rado oblačilo v svetleči črni lateks, ušeska, rep, gibčne noge in pomenljiv mijav pa so nakazovali simpatično simpatiziranje z mačkami. Michelle Pfeiffer je bila to. V vlogi Catwoman, drugi Burtonov Batman (1991). Še en lik, še ena ženska erotična prezenca, ki se mi je za vse čase vtisnila v spomin. Iz Pulp Fictiona mi je bila vedno vpadljivo blizu tudi Uma Thurman z njenimi bosimi stopali, svoj čas tudi Jane Fonda v Barbarelli (in še kje), še predobro pa se spominjam trenutka, ko sem prvič videl sceno iz sklepnega dela Star Wars, kjer se Carrie Fisher kot seksi ujetnica smuka pod Jabbo. Ampak Carrie se le tu pokaže v pravi luči, sicer mi pa nikoli ni bila preveč všeč. Tudi njeno otročje poskakovanje med bratom in Hanom je bilo skrajno moteče. Tozadevno mi je že bližje fantastična Leelloo iz Petega elementa, ali pa divja vampirjevka Salma Hayek iz Od mraka do zore.

Verjetno pa si svoj spis zasluži nesporna favoritinja 80ih in začetka 90ih let, Kim Basinger. To je bila zares seksi igralka in vse njene vloge so napojene z neskončno erotiko. Seveda vsak normalen moški najprej pomisli na Devet tednov in pol ter tisto prefinjeno hranjenje. Antologijsko, pomenljivo in skrajno vroče. Tudi ples pod takti raskavega Cockerja je eden izmed trenutkov, ki ne bledi. Danes že rahlo pozabljena dama in morda se bo komu zataknil žolč, ko bo bral o teh fatalnih dekletih preteklosti, ampak subjektivnost je hecna stvar. In pri dekletih je okus še posebej sporen – ko gre za filmska dekleta pa še toliko bolj. Ampak nekaj je bilo na teh damah preteklosti. Nekaj več. Ali pa mi le moja najstniška podivjanost megli pogled in um?

Zato je prav, da stopimo v sedanjost. Veliko lepih deklet in močnih ženskih likov spoznavamo tudi v zadnjih letih. Če smem, potem bi izpostavil Kate Beckinsale, Charlize Theron, Naomi Watts, Eva Rachel Green, Rachel McAdams, Zoe Saldana, Olivia Wilde, Natalie Portman, Marion Cottilard, Penelope Cruz in še kakšna bi se našla. Žal ugotavljam, da imajo le redke izmed naštetih na svojem kontu kakšno zares močno erotično vlogo. In ne, erotična vloga ni tista iz 50 odtenkov sive.

Zato pa sta tu moji osebni favoritki. Scarlett Johansson je malodane v vsakem kadru seksi kot sam hudič. A njena prezenca vseeno še ni dovolj močna; to verjetno pride z leti. Ali pa s pravo vlogo. Vesoljska predatorka iz Under the skin je že blizu. Je pa vprašanje kako bo nadaljevala. Mislim, da brez problema lahko postane Malena nove generacije. Tu nekje se muza tudi nekoliko sramežljivejša Jessica Alba. Ona je izjemno luštna, neverjetno postavna in s srnjimi očmi kar vabi v objem, a njej manjkajo predvsem dobri filmi. In seksi vloge. Manjka ji vloga, ki bi jo zaznamovala do konca kariere. Nancy Callahan je blizu, ampak verjamem, da gre lahko še dlje. Mora iti, drugače bomo govorili o hudi potrati »talenta«.

The Asphalt Jungle (1950)

O filmu-noir in moji izvirni ljubezni do te filmske zvrsti sem kajpak nekaj že pisal. Če ne tu, pa na svojem starem naslovu prav gotovo. Ni skrivnost, da me podobe v črno-beli tehniki vsakič znova pritegnejo, prav tako ni skrivnost, da me stare hard-boiled kriminalke še prav posebej zanimajo. Ne le zaradi vedno kočljive in intrigantne zgodbe, ne le zaradi srh zbujajočih zapletov, ki se nemalokrat končajo s smrtjo velike večine udeležencev, takisto ne le zaradi pisanih likov, ki ves čas vijugajo med dobrim in zlim. Všeč mi je celokupnost samih izdelkov. Od atmosfere, mokrih ulic, cigaretnih ogorkov, do vročih strelnih cevi, ponošenih klobukov in brhkih fatalnic, ki se pogosto izkažejo za ključno vlogo v tem ali onem nečednem poslu. Dobrih filmov-noir je malo morje, seveda pa glavno igralsko žezlo nosi kleni, nepozabni in legendarni Humhrey Bogart, ki, vsaj v mojih očeh, pooseblja ta žanr.

Čeprav me vedno znova premočno vleče proti sodobni produkciji, pa sem in tja vendarle najdem voljo, da si ogledam tudi kaj arhaičnega, pozabljenega in rahlo zbledelega. Nazadnje sem povsem po naključju naletel na starodavno klasiko The Asphalt Jungle (1950) in čeprav sem dotični film videl že najmanj trikrat, je srce še enkrat več zaigralo na tisto mehko noto, ki prepriča tudi najbolj trdo glavo. Prav, si ga bom pa še enkrat zavrtel, sem sklenil, mirno odprl buteljko finega vinca in se vnovič podal med ulične falote, skorumpirane policaje in oportuniste vseh vrst. Ni kaj reči. Potem, ko se človek ponovno privadi na nekoliko drugačen filmski slog, rahlo patetičen jezik, klene igralske kreacije in originalnost mizanscene, je izkušnja lahko spet popolna. Režijo naslovnega izdelka mojstrsko vihti nesmrtni John Huston in poleg scenarija je to eden tistih ključnih elementov, ki gledalca lahko za vedno zaznamuje. Scenarij, knjižno delo (W.R. Burnett) sta v filmski jezik adaptirala Huston in Ben Maddow, je silovit, vabljiv, teatralen in vroč; točno tak kot mora biti pristen izdelek iz neskončne zakladnice filma-noir. Igralski ansambel, ki ga sestavljajo imena kot so Sterling Hyden, Louis Calhern, Sam Jeffe, James Whitmore, Jean Hagen in celo Marilyn Monroe (prva vloga!), pa daje še tisto zadnjo modro plesen, ki je nepogrešljiva za sočen in polnomasten cineastični obrok.

Vsebina je preklemano pestra. Grobo rečeno gre za zgodbo o ropu draguljev, ki se nekoliko ponesreči. Čeprav je prvotni načrt tatinskega Doca dobro zasnovan in se na prvi pogled zdi, da nič ne more pokvariti uspešnosti izvedbe, pa se v filmih-noir zadeve vseeno rade zakomplicirajo same po sebi. Ko se rop naenkrat ponesreči, potem ni več vrnitve nazaj. Prijateljske vezi se prelomijo, oportunisti pokažejo svoje prave barve, le najmočnejši zdržijo pritisk in strah, ki se jim zažira v pore. Kje je roka pravice? Na kakšen način se tatinske lopove lahko ustavi? Imajo organi pregona dovolj moči, dovolj volje?

Film se kaj bistveno od sorodnih izdelkov ravno ne ločuje. A vsemu navkljub je od prvega kadra jasno, da gre za neizmerljivo klasiko, ki se ji priklanjajo vsi žanrski izdelki od tedaj naprej. Tudi Kubrickov The Killing (1956) in Rififi francoskega režiserja Dassina. Mene navdušuje na več nivojih. Poleg zares iskrive zgodbe, ki gledalca niti za sekundo ne dolgočasi, je tu še neverjetni tehnični del, ki orosi oko. Recimo začetni kader, ki razgali mesto in prikaže nepoznano moško silhueto sredi ulice. Tipičen noir! Režiser igralcem omogoči dovolj manevrskega prostora, da jim prostor za besedo, za sočen dialog. Gledalec nemudoma ve s kom ima opravka, takoj ugotovi s kom se bo lažje poistosvetil, kdo mu je ljubši. Rop, enajstminutna miniatura in čisti vrhunec filma, je režiran tako dobro, da gledalec zraven komaj diha. Izdelek je poln alegorij in še danes izgleda enako aktualen kot je bil pred petinšestdeset leti. Kar seveda ne čudi, saj je družba danes vendarle enako umazana, tatinska in oportunistična. V spomin pa se najbolj zasidra zadnji monolog policijskega inšpektorja, ki zbrani sedmi sili predstavi svoj pogled na umazane ulice in delo policistov; kakšna moč je v tem kadru, kakšna neskončna antologija je to.

Film je bil že zdavnaj sprejet med tiste najboljše izdelke ameriškega filma. Kritiki ga vsa ta leta kujejo v nebo in hvalijo vse tisto kar sem skušal izpostaviti tudi jaz. Pobral je kar nekaj nagrad in nominacij, a njegove vloge in zapuščine se ne da izmeriti. Čistokrvna klasika, ki še danes pušča svoj DNK pri vseh žanrskih izdelkih.