Apollo 13 (1995)

Lani smo imeli Gravitacijo, letos je tu Medzvezdje. Oba filma sta meni osebno dokaj všeč, med njima pa se lahko potegne nekaj vzporednic in iztočnic za neskončne debate. Čeprav sta si žanrsko, vsebinsko in simbolno povsem različna, pa velja na skupni imenovalec postaviti vsaj njun vpogled v neskončno vesolje, fizikalne zakone, ki tam vladajo in vlogo oz. položaj človeka sredi širne prostranosti. V tem kontekstu deluje Gravitacija bolj osebno, ne le zato, ker cel film spremljamo boj ene samcate osebe proti vsem težavam in tegobam temnega prostora, pač pa tudi zato, ker je režiser Alfonso Cuaron od vsega začetka trdil, da je s filmom najprej preizkušal svoje meje. Medzvezdje, spektakularni filo-znanstveni projekt bombastičnega Cristopherja Nolana bistvo išče drugje. Medzvezdja se Nolan loti megalomansko in gledalec dobi občutek, da si želi filmar celo preveč. Po uspehu trilogije o Princu teme in hvalospevom na račun Inceptiona (2010) se je ves čas čakalo kaj nam lahko Nolan še ponudi. Odločil se je za sprehod po vesolju, vmes je vrinil poigravanje s časom in človeškim dojemanjem le tega, ter dodal (morda pretirani?) ščepec sentimentalnosti in čustvene igre. Rezultat? Spodoben poletni blockbuster, ki poleg očitnega ponudi še kaj za debato ob pivu neposredno po ogledu. To je po mojem mnenju Gravitaciji primanjkovalo – a njeno moč sem prepoznal drugje. Gravitacija me, Nolanovemu trudu navkljub, bolj gane v smislu kako majhni in nepomembni smo pravzaprav v širnem in neskončnem prostoru o katerem vemo zelo malo. Vsem sondam, satelitom in teleskopom navkljub. Seveda pa nobenemu ne morem oporekati tehnične plati in tudi ta vidik dandanes ni tako samoumeven kot se morda zdi.

Ker pa sem ravno prav beden tič, sem si še pred ogledom popularnega in težko pričakovanega Medzvezdja ogledal nekoliko starejšo ameriško stvaritev o astronavtih, katerim sreča v vesolju ni bila najbolj naklonjena. No, ali pa, odvisno od zornega kota. Skratka, po mnogih letih sem si še drugič, nemara celo tretjič ogledal Howardov Apollo 13 (1995). Film se lahko pohvali z dvema oskarjema (zvok in montaža) ter še sedmimi nominaciji, med drugim tudi za najboljši film. V blagajnah je ustvaril dobrih 300 milijonov dolarjev dobička in Toma Hanksa po uspehu Philadelphie (1993) in Forresta Gumpa (1994) še bolj utrdil med največjimi filmskimi imeni devetdesetih let. Usoda notorične trinajste apollo posadke je nemara vsem poznana, zato le beseda ali dve. Američani so bili konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih obsedeni z luno. Tja gor so pošiljali posadko za posadko in potem, ko se je Neil Armstrong pogumno sprehodil po luninem površju, je na svojo priložnost čakal še izkušeni Jim Lovell. Vendar se zadeve globoko v vesolju kmalu obrnejo na glavo. Trije pogumni astronavti se znajdejo v škripcih, potem, ko jim zaradi mehanske okvare začne primanjkovati energije. Vztrajno jim začne primanjkovati tudi kisika, dvigati se prične še raven ogljikovega dioksida. V Houstonu jim s teorijo in napotki le malo kdo lahko pomaga, zato so Lovell, Haise in Swigert tam gori prepuščeni sami sebi. Kaj jim je namenila usoda? Se jim bo uspelo vrniti domov ali pa jih bo napačen kot vstopa v atmosfero odbil proti širnemu vesolju, kjer jim bo hitro zmanjkalo potrebne energije za vrnitev? Prične se živčna vojna, polna čustev in osebnih tragedij.

Filmu je potrebno priznati predvsem zelo solidno režijo. Ron Howard, ki se je pred dotičnim filmom lahko bahal le s hecnim Cocoonom (1985), je tu pokazal, da ima velik potencial. Nekateri kadri so zares dobro posneti, saj prepričljivo ujame utesnjenost in osamljenost posadke astronavtov v vesolju in nevednost in zadrego v Houstonu. Tudi montaža igra pomembno vlogo – Howard lepo krmari med dvema svetovoma in stopnjuje tempo in napetost. Atmosfera je mestoma dovolj napeta, gledalca dogajanje hitro posrka. K vsemu skupaj pa veliko dodajo prepričljivi in nadvse zanimivi igralski preformansi. Tom Hanks je bil tisti čas na vrhuncu in ni kaj za dodati, po dveh zaporednih oskarjih je bil gotovo gonilna sila celega filma. Zelo dobro pa mu ob strani stojijo Bill Paxton, Kevin Bacon in Gary Sinise, mene osebno pa je nadvse pritegnil tudi Ed Harris, ki je definitivno eden izmed bolj karizmatičnih glumačev zadnjih 20 let. Gotovo je zanimivo tudi to, da so morali igralci, ki so upodobili slavne astronavte, iti na večtedensko usposabljanje v vesoljski center v Alabami, kjer so jih med drugim urili tudi tako slavni astronavti kot sta denimo Jim Lovell in Davic Scott. Svoj del pa so opravili tudi Ed Harris in druščina, ki so študirali dejanske pogovore med kontrolno sobo in astronavti in se tako kar se da poistosvetili s situacijo in težavami, ki so tiste dni kravžljale živce vsem prisotnim. Ni zanemarljivo tudi to, da je Howard uspel ujeti precej zgodovinske točnosti. Kot je moč razbrati iz dosegljivih virov, so ustvarjalci le tu in tam spremenili kakšen detajl. S tega vidika film dobi le še plus točke. Vse lepo in prav. Ampak film se mestoma vseeno zamaje pod lastno težo. Mene je denimo močno zmotila pretirana dramatičnost, ki gre ponekod že res preko meje sprejemljivega. Čustvena potenca je za mene osebno preveč očitna, ameriški patriotizem in poveličevanje herojev pa mestoma deluje že prav nerodno. Tudi tisto dramatično čakanje na signal ob koncu izpade precej klišejsko in za lase pritegnjeno, vsaj jaz se z namernim izpostavljanjem narejene napetosti nisem niti slučajno poistosvetil. Tudi sicer bi rad videl za drobec bolj okarakterizirane like, ki bi vsemu skupaj dodali neko dodatno širino. Napram prej omenjenima Gravitaciji in Medzvezdju manjka neko sporočilo, neka globja ideja, filozofija. Ameriški patriotizem in junaštvo sta to pot pač premalo.

Ampak vseeno tovrstna graja ne spremeni dejstva, da je Apollo 13 velik in pomemben film, ki prav gotovo pusti dovolj trajen pečat.