Osnovna premisa naslovnega filma je bila prvič kajpak prikazana že daljnega leta 1956, v času, ki je zaradi družbenega strahu in geo-politične situacije navrgel cel kup apokaliptičnih filmov, kjer Zemljo, predvsem ZDA napada sovrag iz oddaljenih planetov in galaksij. Film znanega režiserja Dona Siegla je bil dobro sprejet in še danes ga štejejo med tiste najbolj znane in morda tudi kar najboljše tovrstne filme, zato niti ne čudi, da ima cel kup rimejkov in posnemovalcev. Med temi rimejki sicer še najbolj izstopa delo Philipa Kaufmana, ki je leta 1978 ustvaril en tak simpatičen žanrski presežek, ki ga navkljub mnogoterim pomanjkljivostim zob časa ni preveč prizadel. Tisti pljunek Abela Ferrare iz 90ih je že en tak korenit mimostrel, tudi nedavni The Invasion (2007) ni kdove kako dober ali kakor koli zapomnljiv film. Zato velja vzeti na znanje, da se za slednja dva ni potrebno pretirano truditi z ogledom, seveda pa zato toplo priporočam ogled izvirnika in tokrat opisujočega rimejka iz konca sedemdesetih. Izvirnik bi rad osvežil tudi sam, gledal sem ga že pred mnogimi leti in takrat se mi je toplo zasidral v najstniški spomin, ima neko tako dovolj posebno atmosfero, da zleze pod kožo in ostane v spominu. Tudi naslovnega sem videl že pred časom, zadnjič pa sem potem čisto tako naletel nanj in v trenutku sem se odločil, da ne bi bilo čisto nič narobe, če si ga malo osvežim. In res lahko pritrdim, da je bil ogled več kot dobrodošel, gre za precej všečno zadevo, ki nosi vso lepoto sedemdesetih let in to mu kajpak štejem v en velik in sladek plus. Ne bom dejal, da se mi je ob ali po ogledu od silnega navdušenja prikazala sama devica Marija, ampak neko vsesplošno zadovoljstvo pa je bilo vendarle prisotno. Sploh ob tisti kultni in famozni zadnji sekvenci, ki mi je ob konkretnem mraku in dokaj strašljivem luninem odsevu pošteno pognala kri po žilah.
Zgodba Invasion of the Body Snatchers (1978) gre takole. Na začetku sledimo čudnim kemijskim tvorbam, ki iz nekega oddaljenega planeta letijo proti Zemlji. Ljudje prihajajoče nevarnosti ne zaznajo, se pa vpliv parazitov začne kazati že zelo zgodaj. Nekateri “okuženi” ljudje postanejo čustveno otopeli, spremenijo se. To prva opazi Elizabeth, ko njen mož čez noč postane druga oseba. O tem povpraša prijatelja Matthewa, ki se pojava loti nekoliko resneje in skupaj s kolegi kmalu pridejo do ugotovitve, da se ljudje res nekam čudno spreminjajo in da se očitno nekaj v družbi res dogaja. Da so na delu iznajdljivi obiskovalci iz vesolja, ki s kloni svojih žrtev korenito spreminjajo strukturo prebivalstva, postane jasno šele kasneje in prebivalci San Francisca se morajo soočiti z nesluteno nevarnostjo, saj grozi konec človeštva.
Morda je za današnjega gledalca zgodba dolgočasna in premalo pompozna, saj zavojevalci napadajo taktično in prebrisano, nevidno in komajda zaznavno. Ni vesoljskih ladij, ki bi z laserskimi žarki streljale naokoli, ni neposrednega spopada, ulice San Francisca niso poplavljene s tanki in vojaško armado. Boj za preživetje bijejo civilisti, ki se morajo s sovražnikom spopasti na svoj način. Zato sem prepričan, da med današnjo publiko film nikakor ne bi pridobil tak status, kot ga je ob koncu sedemdesetih. Ampak hej, prav vesel sem, da pa mene taki filmi še uspejo prepričati. Kot sem že omenil, v filmu se kar cedi prepoznavnih elementov sedemdesetih let in glede na to, da gre za eno zadnjih svetlih obdobjih ameriškega filma, potem že a priori velja, da film ima tisto nekaj več, kar ga lahko loči od sorodnih in podobnih žanrskih slikosukov. Izpostavim lahko izjemno atmosfero; tako napete, živčne atmosfere nima vsak film. Več kot pohvalno je, da film noče biti senzacionalen: v prvem planu mu je zgodba, interakcije med liki. Specialnih efektov praktično ni, na pamet mi pade le tista famozna scena, ko se rojevajo kloni. To je seveda več kot pohvalno in tudi pravilno. Čemu bi se ustvarjalci ustavljali in zapravljali čas in denar ob silovitih specialnih efektih, če so bolj učinkoviti z dobro spisanimi sekvencami in atmosfero, ki dviga kocine? Če bi imel čas in voljo, bi lahko precej besed spisal o sila prepričljivi režiji. Kaufman je tu za moje pojme opravil res zelo dobro delo. Nekatere sekvence so izjemno prepričljive, antologijske pravzaprav. Igra senc je povsod na zelo visokem nivoju, režiser iz igralcev prav v vsakem kadru potegne tisto najboljše. Ni to kar en film, narejen tako, z levo roko. Zelo prepričljiva je tudi glasbena podlaga, ki je delo Denny Zeitlina; zanimivo, to je njegovo edino sodelovanje v filmskem svetu. Seveda v spominu ostane tudi igralski kader; ob znanem Donaldu Sutherlandu, ki je jasno glavno igralsko gonilo filma, je tu še Brooke Adams, mladi Jeff Goldblum, mnogi pa bi zastrigli z ušesi tudi ob Leonardu Nimoyu.
Film je bil ob premieri dobro sprejet in tudi izkupiček v blagajnah to potrjuje. Tudi sicer se o njem piše in govori le v pozitivnih besedah. Pošteno je (ponovno) prepričal tudi mene in lahko ga štejem med tiste vrste filmov, ki se jih človek pred ogledom vedno lahko razveseli. Ima nek kulten status in upam, da ga obdrži čim dlje. Čisto tako, številni filmski poznavalci ga uvrščajo v sam vrh najboljših rimejkov vseh časov in to pove več kot dovolj.
Home 