Whiplash (2014)

Lanskoletna filmska bera se po mojem občutku meri po največ petih, morda šestih filmih. Prav vseh še nisem videl, zato ne morem biti objektiven, a vendarle. Če sem že pred meseci klobuk snel pred novo mojstrovino Wesa Andersona  in potem, ko sem pred dnevi v družbi piva in nekaterih somišljenikov Birdmana na ves glas razglasil za film leta, sedaj vseeno ugotavljam, da pa je prav Whiplash (2014) tisti izdelek, po katerem se bom letino 014 spominjal z najlepšimi cineastičnimi doživetji. Prvenec nadebudnega mladeniča Damiena Chazella mi je s prvim kadrom zlezel pod kožo in ne spomnim se kdaj mi je nazadnje kakšen film tako kratkočasno minil, s tem, da sem dobesedno s kapljajočo slino iz široko zevajočih ust pospremil vsako sekvenco posebej. Nočem sedaj izpasti kot kakšno dekletce po prvem poljubu, ne nazadnje tudi že moj emšo veleva, da moram biti ob takih čustvenih izlivih bolj resen in umirjen, a vendarle lahko širnemu občestvu, ki se množično zgrinja na tale medmrežni košček, zaupam, da sem po ogledu filma vzburjen vstal in se s skorajšnjimi solzami v očeh priklonil videnemu. To pa je film, sem si mislil tedaj in si mislim tudi sedaj, ko to pišem. To pa je po dolgem času spet tista prava izkušnja, ki jo lahko pričara le zares izvrsten in poseben film.

Nieman, you earned the part. Alternates, will you clean the blood off my drum set?

O sami fabuli prav veliko ne velja pisati. Kdor vsaj malo spremlja sedmo umetnost, ta že ve o čem teče beseda. Ampak ok, če me že ravno na ves glas bodrite. Film predstavi devetnajstletnega Andrewa, študenta prestižne glasbene šole, ki je zaljubljen v bobne. Glasni instrumenti so njegova prva in največja ljubezen.  Edina strast. Ventil, kjer sprosti vse tegobe, vse komplekse in sredstvo, ki izniči težave in skrbi. Fant vidi le bobne in nič drugega. Ko cenjeni strokovnjak in profesor išče nadomestnega bobnarja za njegov slavni jazz projekt, je Andrew odločen, da sanje postanejo resničnost. Vendar dotični profesor ni vsakdanji izobraževalni tič. Profesor Fletcher je monstrum v človeškem telesu. Je grozljivo pikolovski, brutalno direktni manijak, ki ne pozna drugega kot ne omajano popolnost. Pri njemu ni šale in Andrew bo moral pogoltniti marsikaj grenkega, ako bo želel uresničiti svoje življenjsko željo. Bo tihi in prestrašeni fant zmogel? Se bo zlomil? Je ljubezen do glasbe večja od sovraštva, revanšizma in norosti?

Film kajpak naplavi tisoč in eno čustvo. Narativno je tako močan, da bi človek od vsega skupaj najraje zakričal. Scenarij je zares odličen; Chazalle je pred leti posnel kratek film na to temo in potem le čakal na priložnost (beri: denar), da svojo vizijo udejanji tudi v celovečercu. To mu je po slabih desetih letih tudi uspelo in želja, zagnanost, predanost se vidijo na vsakem vogalu. Chazalle je na nek način Andrew. Mladenič, ki je predan ideji in želji. Mladenič, ki bi naredil vse, da njegovo delo, njegovo znanje pride do ljudi. Zato le kapo dol, takega prvenca ne naredi vsak.  Alegorično film obračuna z marsičem. Je odgovor mlade generacije na divji, neobrzdan svet. Je glas malega človeka v boju proti kruti družbeni ureditvi, ki grize do kosti in odžira dostojanstvo. Je himna intelektualnega upora, manifestacija proti izkoriščevanju. Lik Andrewa je naravnost fascinanten in posledično poln nekih arhetipskih tegob, ki ždijo v vsakemu izmed nas in le čakajo, da pridejo na plano. Njegov boj za mesto znotraj družine, njegov boj za mesto v družbi, soočanje z okolico, vse to je prikazano tako surovo, tako pristno, da gledalca peče v grlu. Njegov antipod, njegov nemesis vse to srka za lastno moč in nadvlado. Vse to srka, da gradi svoj ugled in ko se dva taka svetova udarita, takrat je prostor samo še za glasbo. Zato še enkrat, za scenarij, za zgodbo, za idejo vse čestitke. Seveda pa to ni edina moč filma. Tudi režija je naravnost osupljiva. Kadri so posneti z izjemnim občutkom. Režiser zares mojstrsko razgali protagonista in antagonista, mojstrsko ujame glasbo in z izjemnim občutkom riše svet, ki smo mu priča. Zanimiva je tudi fotografija in pa seveda montaža, ki daje filmu dodatno moč. Omeniti moram še glasbo in še bi lahko našteval. Seveda pa, tako pravijo vsi, ne smem mimo igralskega ansambla. Miles Teller je s svojo izrazno mimiko pak odličen in idealen za vlogo. Ampak tako kot vsi, se tudi sam lahko le nemo priklonim pred J.K. Simmonsom. To je briljantna vloga in vse te nagrade, ki mu zadnje čase padajo v objem, so seveda zaslužene. Mislim, da dvoma o oskarju za stranskega igralca ni. Film je bil sicer skupno petkrat nominiran za oskarje, prav zanima me koliko nagrad, poleg očitne, bo dobil. Me pa preseneča, da je spregledan za režijo. Hm, med peterico res ni prostora za Chazella? Nagrade in nominacije padajo in padajo, medtem, ko blagajniški izkupiček ostaja zanemarljiv. Nič hudega, film na masovno občestvo tako ali tako ne cilja. To je film za izbran okus.

Nič, po ogledu sem si obliznil vseh deset prstov, ampak sedaj me ima, da si slečem nogavice in nadaljujem na nogah. Mojstrovina!

There are no two words in the English language more harmful than good job.